Pravijo, da ko se “spoznata” samček in samička, labodi ali štorklje ostanejo skupaj celo življenje. Ko eden v paru pogine, drugi ostane sam oziroma od žalosti zelo hitro pogine tudi sam. Noče živeti brez svoje “boljše” polovice. Sta pač zvesta en drugemu.
Kaj pa mi, ljudje? Zmorete biti zvesti eni osebi, ki ste si jo izbrali? In to ne zgolj za nekaj mesecev ali let, temveč skupaj v dobrem in slabem, dokler vaju smrt ne loči? Zadnje čase poslušam vse več parov, ki se razhajajo prav zato, ker ugotavljajo, da ne morejo biti več zvesti, saj so se zaljubili v drugo osebo, s katero želijo živeti. Kar pomeni, da so bili nevzesti partnerju.
Kaj pripelje posameznika do tega, da krši načelo zvestobe?
Ko dva posameznika postaneta par, se s tem pričakuje, da bosta zvesta eden drugemu in da ostale vabljive skušnjave odpadejo.
Ko smo zaljubljeni in ko se odločimo za resno zvezo, nekako niti ne vidimo še koga drugega, ki bi nam lahko padel v oči in ki bi ga smatrali za potencialnega partnerja. Toda ko se strasti umirijo in ko postane zveza ustaljena, napišem lahko tudi rutinska, se hitro lahko prikradejo dolgčas, pomanjkanje pozornosti in rutina. In ko nam nekdo zna zapihati na dušo, lahko hitro podležemo.
A to se lahko zgodi le v primeru, da zvestobe ne jemljemo resno. Menim, da ko se zaveš, da si v resni zvezi, je tudi zvestoba njen pomembni del in večina partnerjev se niti ne dogovori, kaj pomeni, če se zvestobo prelomi. Večini parov to pomeni ultimativno izdajo partnerske zveze in s tem njen konec. Toda če dobro pomislimo, smo lahko zvesti na več področjih. Najpogosteje pomislimo na spolno zvestobo, torej da smo v spolnem odnostu zgolj s partnerjem in še s kom drugim. Zvestoba pa je lahko tudi na področju prijateljstev ali na primer do delodajalca. A danes pač razmišljamo o zvestobi kot dejavniku zdrave partnerske zveze.
Obstajajo tudi pari, kjer se partnerja dogovorita, da tvorita skupnost, se imata rada in vse poteka, kot se predvideva pri zvezi, le s to razliko, da imata lahko tudi druge spolne partnerje. Kolikor poznam tovrstno prakso, večina zvez, ki temeljijo na takšnem dogovoru, ni dolgega veka. Zakaj ne? Ker se prej ko slej zgodi, da se eden od partnerjev zaljubi v drugo osebo, s katero ima sicer zgolj spolno srečanje, a ko se prebudijo tudi čustva, pomeni to modifikacijo poprej dogovorjene zveze, ki običajno rezultira v razpadu. Nekateri kljub temu uspešno krmarijo svojo dogovorjeno spolno svobodo, v kateri partnerja povezuje zgolj čustvena zvestoba. Ljudje smo si različni. Zvestoba je pomambno kohezivno tkvio, ki drži dve osebi skupaj. Raziskave pravijo, da dobrih sedemdeset odstotkov ljudi ne odobrava prevar in se jim zvestoba zdi izjemno pomembna pri zakonu. Marsikaj lahko oprostijo, a prevare večina partnerjev ne bo. No, nekateri pa pravijo, da je zvestoba fikcija in da ljudje nismo narejeni tako, da bi zmogli celotno življenje biti zvesti le eni sami osebi. Kaj pa menite vi?
Lahko pa osvetlimo pojem zvestobe tudi kot dejanje, da eden drugega ne pustita na cedilu, da skrbita in da vam je mar za to, kako se ima partner. In ker se predpostavlja, da za vas enako skrbi tudi partner, pride do medsebojnega negovanja odnosa, katerega pomembni element je tudi zvestoba. Marsikdo bo mogoče zamahnil z roko in rekel, da je to preživeto in da je treba uživati vsak trenutek življenja. To je lahko res le do tiste meje, ko se preide na področje druge osebe.
Ko prizadenemo partnerja, ko kršimo in izdamo medsebojni dogovor glede zvestobe, s tem povzročimo veliko bolečino.
Posledica je ločitev. Kar je znova zelo boleča izkušnja. In tako se krog sklene.

Melita Kuhar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.