ŽanriErotikaCasper – 4.del

Četrti del iz zgodbe “Casper” – ROK TRAJANJA.

Nekateri ljudje v naših življenjih imajo rok trajanja.
Bistvo je vedeti, kdaj rok poteče in je čas za ponovno “nakupovanje”.
Nikar ne kupujte na istem oddelku dvakrat.

Ležala je na zofi ob prižganih, prasketajočih svečah.
V njo je vnesel ogromno nemira, odpiral je vprašanja, na katera si ni želela odgovoriti.
Celil je stare, a hkrati povzročal nove rane. Zbegal je njeno harmonijo.
Prekletstvo, a obenem blagoslov, je biti zmožen čutiti tako globoko.
Prekletstvo … ker, ko boli, res hudičevo boli.
Blagoslov … ker, ko ljubiš, ljubiš, kot da bo trajalo večno.
Počutila se je ujeto, kot bi živela v vzporednem svetu z njim.
Ona ima preteklost, On prihodnost.
Kar sta živela, je bila fantazija.

V osebo, kot je Casper, se ni težko zaljubiti.
Okolje, ki sta si ga ustvarila, je bilo popolno, da se razodeneta v vsem hotenju, ki sta ga čutila en do drugega.
Ko človek odmisli stvarnost in pozornost nameni zgolj lepoti, ki jo življenje nosi, je ljubezen neizbežna.
Živela sta daleč stran od realnosti.
Predstavila mu je le del sebe, za katerega je vedela, da se mu ne bo mogel upreti.
Njene normalnosti si ni želel. Čeprav je iz njegovih ust pogosto slišala:
»Rad bi spoznal tebe, tebe zdaj in takšno, kot si.«
Težko je verjela njegovim besedam.
Zakaj bi poglabljal odnos, ki je obsojen na konec?
Tega ni želela. To pomeni, da bi si spet morala dovoliti biti ranljiva.
A besede ranljiva v njenem slovarju ni bilo več moč najti.
Sploh ne z nekom, za kogar ni vedela, če bo tu še dan, dva, ali pa bo že po tem srečanju opletal s sladkimi besedami,
ki bodo božale ušesa potencialni kandidatki.

»Rad bi, da me pokličeš, ko si tega zaželiš,« so besede, ki so jo vsakič, ko jih je izrekel, spravile v nelagodje.
Pa ne, ker si ga ne bi želela poklicati, slišati njegov glas.
Ko bi vedel, kolikorat se je uprla skušnjavi …
Njegovi mešani signali ji niso dali ne poguma ne samozavesti za to, na videz tako nedolžno dejanje.
Če je želela, da ji verjame, da od njega ničesar ne pričakuje, je bila vzdržnost nujna.

Razumela je, da sta se znašla v vrtincu, znotraj katerega sta izgubila tla pod nogami.
Težko je narisati mejo v odnosu, ki to ni.
Težko je graditi, če ti manjkajo osnovne surovine za gradnjo.
A nekje globoko v sebi sta si tega želela.
Lagla sta si, vsakič znova, če sta si to priznala ali ne.
Lažje se je bilo sprenevedati, kot sprejeti, da sta si sorodna.
Vse, kar sta doživljala, se je spreminjalo v nekaj, ker je bilo večje od njiju.

‘’Kako iztrgati nekoga iz svoje biti, ne da bi raztrgal sebe?
Jo je naivnost vodila po poti, kjer se je igrivost skrila in v ospredje potisnila previdnost?
Je razum ponovno dotolkel čustva?”

Slavoj Žižek je v enem izmed intervjujev povedal, da moška fantazija ne zmore dohajati ženske …
Bila je mojstrica ustvarjanja zgodb; ljubila je nerealne scenarije; hrepenela je po “žmohtu” v odnosu;
zavedala se je minljivosti, zato je želela, da je lepo …
Želela je doživeti najbolj vroče prizore iz erotičnih romanov, ki jih je tako rada prebirala.
Zmotno je mislila, da vsi moški iščejo točno to, kar je bila v tistem trenutku voljna dati.
Bila je tam, zanj, njegova, takrat, ko si jo je poželel. A ga je to začelo begati.
V vsem je iskal globlji pomen, kar koli je storila, se mu je zdelo narobe, s preveč pozornosti, predanosti, ljubezni.
Postajalo je mučno, ker je negiral vse, kar je bila.
Zdelo se je, kot da je lastnosti, ki so jih drugi pri njej občudovali, zavračal.
Počutila se je zbegano. »Zakaj za vraga se vračaš, če v vse, kar sem, dvomiš?« Ko je prvič izrekla te besede naglas, njemu v obraz,
se ji je globoko zazrl v oči, jo z rokama potegnil k sebi in z vso strastjo poljubil.
Ni ji dovolil, da bi govorila dalje, vedel je, da so besede, s katerimi je trosil kot trosi čebela cvetni prah na poti v panj,
prazne, brez teže, brez vrednosti. Opletal je, ker je želel, da ne bi bila vse to, kar je iskal v ženski.

Vsa nesoglasja sta reševala na najbolj domač način.
Še eno pomilovanja vredno dejstvo, s katerim se je morala naučiti živeti.
Kljub jezi, ki jo je čutila v sebi, je bilo dovolj, da je začutila njegove ustnice na svojih in že je pozabila, kaj je bila tema spora.
Če je želela vztrajati in ga argumentirano nadvladati, ji je zgolj potisnil roko v hlačke, se s prsti potopil v njeno željno mednožje, in vsi argumenti so se sesuli. Bil je tako poln samega sebe, da si je drznil pristaviti »Kaj si hotela reči?« vedoč, da ni bila sposobna iz sebe spraviti ničesar drugega, kot vzdihe naslade.
In tako, kot od nič do sto, v 2.3 sekunde pospeši Bugatti Chiron, se je pospešil njen pritisk vsakič, ko je s pokroviteljskim nasmeškom želel pokazati svojo premoč nad njo.
Vse njegove kaprice je sprejela, njihov izvor ji je bil jasen, zato ni imela nikakršne pravice čutiti bolečine.
Navsezadnje je vedela – tudi on je vedel – da bo v dvoboju egoistov vedno poražen.

To, da je bila do njega ves čas odkrita in svojih namenov nikoli ni tajila, je ni potolažilo.
Odnos, ki sta ga imela, ji ni dovoljeval želja, čeprav so jo tu pa tam dregnile pod rebra.
V teoriji bi relacija brez pričakovanj in obveznosti morala biti enostavna …
Pa ni bila … Dlje kot sta vztrajala, težje je postajalo.

‘’Bil je njen najljubši “notification” … In njun “mogoče” jo bo vedno preganjal.”

Ni ji še uspelo najti igralca, ki bi bil dorasel vlogi.
Casper je imel ogromen potencial … A žal samo potencial ni dovolj …
Včasih na vlogo, ki te doleti, enostavno nisi pripravljen; lahko, da je prezahtevna, ali pa ti zgolj ni pisana na kožo.
Casper bo, ob sebi enakovredni igralki, svojo vlogo speljal vrhunsko. Brez dvoma.
Tudi dejstva, ki kot kamen obsedijo na srcu, je treba sprejeti.
In sprejela je, da ona ni in nikoli ne bo igralka njegovega kalibra.

V osebo, kot je Casper, se pravzaprav ni težko zaljubiti …
A razum ji je narekoval, da je razmerje nekaj, česar si ne more privoščiti, ne z njim, ne s kom drugim.
Svoje želje, občutja je potisnila na stran – tako je zaščitila tiste, ki jih je imela rada.
Včasih je najboljše, kar lahko za nekoga narediš to, da preprosto izgineš.
Tako se je bala vsega, kar se je dogajalo v njej, da so na plano silile misli, da je čas, da se poslovi od vsega vznemirljivega,
od vsega, kar ji je zadnje mesece risalo nasmeh na obraz.
Trajalo naj bi mesec, še to ne, glede na njegov renome …
Zakaj sta po pol leta še kar drug ob drugem?
Oba sveto prepričana, da se nista zaljubila in da te bližine čisto zares ne potrebujeta.
Pa je res nista? Je res ni potreboval? Ga res ni potrebovala?
Sprejela je, da ta moški ni zanjo, a je kljub temu ob misli na slovo v sebi čutila obup.
Kako se sprijazniti s praznino, ki jo bo njegova odsotnost z gotovostjo povzročila?
Kako si ne želeti slišati glasu, ki je iz tebe izvabljal celo paleto čustev?
Kako preživeti, da se te roke, od katerih dotikov si postala odvisna, ne bodo več dotikale?
Kako iztrgati nekoga iz svoje biti, ne da bi raztrgal sebe?
Jo je naivnost vodila po poti, kjer se je igrivost skrila in v ospredje potisnila previdnost?
Je razum ponovno dotolkel čustva?

Bil je njen najljubši “notification” … In njun “mogoče” jo bo vedno preganjal.

A če hodi sama s seboj, vsaj ve, da je z nekom, ki mu lahko zaupa.

Njemu … Nikoli ni … Najbrž nikoli ne bi mogla zaupati.

 

Kiddo

 

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.