ŽanriErotikaCasper – 4.del

Četrti del iz zgodbe “Casper” – USODA.

»Če ima kdo usodo, potem je to moški, če koga udari usoda, potem je to ženska.« To je vrstica, ki jo je ostro počečkala v knjigi Elfriede Jelinek, vrstica, zaradi katere si je zaželela biti Zevs in ne Hera. Zapustila bi lastno telo, da bi ubežala cesti, ki ji ni videti konca. Bolečina navzkrižij jo je zasledovala, vznesenost se kar ni in ni polegla, njeni čuti so ušli izpod strehe razuma. Vez z življenjem je ohranjala s spomini … a zrak je postajal vse težji. Več kot je imela povedati, tišja je bila. Izkazala se je za antagonistko lastne serije.

Vanjo je vnesel ogromno nemira, odpiral je vprašanja, na katera si ni želela odgovoriti. Celil je stare, a hkrati povzročal nove rane. Zbegal je njeno harmonijo. Prekletstvo, a obenem blagoslov je biti zmožen čutiti tako globoko. Prekletstvo zato, ker ko boli, res hudičevo boli. Blagoslov pa zato, ker ko ljubiš, ljubiš, kot da bo trajalo večno. Počutila se je ujeto, kot bi živela v vzporednem svetu z njim. Ona si želi nebesnega potresa, on mir. Ona je predstavljala temačnost, on je žarel. Ona ima preteklost, on prihodnost. Kar sta živela, je bila fantazija.

V osebo, kot je Casper, se ni težko zaljubiti. Ljubiš lahko vse na njem – ognjevite misli, plamenečo voljo, globino pogleda … Obstala sta v silovitosti trenutka, kjer obzorje ni želelo naprej, kjer ni bilo moč začutiti vonja resnice. Skrila sta se eden v drugem. Ko človek odmisli stvarnost in pozornost nameni zgolj lepoti, ki jo življenje nosi, je ljubezen neizbežna. Živela sta daleč stran od realnosti. Predstavila mu je le del sebe, za katerega je vedela, da se mu ne bo mogel upreti. Njene normalnosti si ni želel, čeprav je iz njegovih ust pogosto slišala: »Rad bi spoznal tebe, tebe zdaj in takšno, kot si.« Nemogoče je bilo verjeti njegovim besedam. Zakaj bi poglabljal odnos, ki je obsojen na konec? Otrpnila je ob misli, da bi si spet dovolila biti ranljiva, da bi spet morala postati prepustna za svetlobo. Njene oči so se privadile črnine, besede ranljiva v njenem slovarju ni bilo več mogoče najti. Sploh ne z nekom, za kogar ni vedela, če bo tu še dan, dva, ali pa bo že po tem srečanju zaradi njegovega melodičnega glasu drhtela druga zlakotena samica.

»Rad bi, da me pokličeš, ko si tega zaželiš,« so besede, ki so jo vsakič, ko jih je izrekel, spravile v nelagodje. Pa ne zato, ker si ga ne bi želela poklicati in slišati njegovega glasu. Ko bi vedel, kolikokrat se je uprla skušnjavi … Njegovi mešani signali ji niso dali ne poguma ne samozavesti za to na videz tako nedolžno dejanje.

‘’Bil je njen najljubši »notification« … In njun »mogoče« jo bo vedno preganjal.”

Če je želela, da ji verjame, da od njega ničesar ne pričakuje, je bila vzdržnost nujna. Razumela je, da sta se znašla v vrtincu, znotraj katerega sta izgubila tla pod nogami. Težko je narisati mejo v odnosu, ki to ni. Težko je graditi, če ti manjkajo osnovne surovine za gradnjo. A nekje globoko v sebi sta si tega želela. Lagala sta si, vsakič znova, če sta si to priznala ali ne. Lažje se je bilo sprenevedati kot sprejeti, da sta si sorodna. Vse, kar sta doživljala, se je spreminjalo v nekaj, ker je bilo večje od njiju.

Slavoj Žižek je v enem izmed intervjujev povedal, da moška fantazija ne zmore dohajati ženske … Bila je mojstrica ustvarjanja zgodb – ljubila je nerealne scenarije, hrepenela je po »žmohtu« v odnosu, zavedala se je minljivosti, zato je želela užiti vsak dih. Želela je doživeti najbolj vroče prizore iz erotičnih romanov, ki jih je tako rada prebirala. Zmotno je mislila, da vsi moški iščejo točno to, kar je bila v tistem trenutku voljna dati.

Bila je tam, zanj, njegova, takrat, ko si jo je poželel. A ga je to začelo begati. V vsem je iskal globlji pomen, kar koli je storila, se mu je zdelo narobe, s preveč pozornosti, predanosti, ljubezni. Postajalo je mučno, ker je negiral vse, kar je bila. Zdelo se je, kot da je lastnosti, ki so jih drugi pri njej občudovali, zavračal. Počutila se je zbegano. »Zakaj za vraga se vračaš, če v vse, kar sem, dvomiš?« Ko je prvič izrekla te besede naglas, njemu v obraz, se ji je globoko zazrl v oči, jo z rokama potegnil k sebi in z vso strastjo poljubil. Ni ji dovolil, da bi govorila dalje, vedel je, da so besede, s katerimi je trosil, kot trosi čebela cvetni prah na poti v panj, prazne, brez teže, brez vrednosti. Opletal je, ker je želel, da ne bi bila vse to, kar je iskal v ženski.

Vsa nesoglasja sta reševala na najbolj domač način.
Še eno pomilovanja vredno dejstvo, s katerim se je morala naučiti živeti. Kljub jezi, ki jo je čutila v sebi, je bilo dovolj, da je začutila njegove ustnice na svojih, in že je pozabila, kaj je bila tema spora. Če je želela vztrajati in ga argumentirano nadvladati, ji je zgolj potisnil roko v hlačke, se s prsti potopil v njeno željno mednožje in vsi argumenti so se v trenutku sesuli. Bil je tako poln samega sebe, da si je drznil pristaviti »Kaj si hotela reči?«, vedoč, da ni bila sposobna iz sebe spraviti ničesar drugega kot vzdihe naslade. In tako kot od 0 do 100 v 2,3 sekunde pospeši Bugatti Chiron, se je pospešil njen pritisk vsakič, ko je s pokroviteljskim nasmeškom želel pokazati svojo premoč nad njo. Vse njegove kaprice je sprejela, njihov izvor ji je bil jasen, zato ni imela nikakršne pravice čutiti bolečine. Navsezadnje je vedela – pa tudi on je vedel –, da bo v dvoboju egomanov vedno poražen.

To, da je bila do njega ves čas odkrita in svojih namenov nikoli ni tajila, je ni potolažilo. Odnos, ki sta ga imela, ji ni dovoljeval želja, čeprav so jo tu pa tam dregnile pod rebra. V teoriji bi relacija brez pričakovanj in obveznosti morala biti enostavna … pa ni bila. Dlje kot sta vztrajala, težje je postajalo.

Ni ji še uspelo najti igralca, ki bi bil kos vlogi.
Casper je imel ogromen potencial, a žal samo potencial ni dovolj. Včasih na vlogo, ki te doleti, enostavno nisi pripravljen – lahko je prezahtevna ali pa ti zgolj ni pisana na kožo. Casper bo ob sebi enakovredni igralki svojo vlogo speljal vrhunsko. Brez dvoma. Tudi dejstva, ki kot kamen obsedijo na srcu, je treba sprejeti. In sprejela je, da ona ni in nikoli ne bo igralka njegovega kalibra.

‘’V osebo, kot je Casper, se ni težko zaljubiti. Ljubiš lahko vse na njem – ognjevite misli, plamenečo voljo, globino pogleda … Obstala sta v silovitosti trenutka, kjer obzorje ni želelo naprej, kjer ni bilo moč začutiti vonja resnice.
Skrila sta se eden v drugem.”

V osebo, kot je Casper, se pravzaprav ni težko zaljubiti.
A razum ji je narekoval, da je razmerje nekaj, česar si ne more privoščiti, ne z njim ne s kom drugim. Svoje želje in čustva je potisnila na stran – tako je zaščitila tiste, ki jih je imela rada. Bala se je vsega, kar se je dogajalo v njej; srečnejša kot je bila, zahrbtnejši so postajali strahovi; na plano so silile misli z glasnostjo gruče konjenikov – posloviti se mora od vsega vznemirljivega, od vsega, kar ji je zadnje mesece risalo nasmeh na obraz. Včasih je to, da izgineš iz nekogaršnjega življenja, najdragocenejše darilo, ki mu ga lahko daš. Ni pripadala ulici, v katero je zašla. Trajalo naj bi mesec, še to ne, glede na njegov renome …

Zakaj sta po pol leta še kar drug ob drugem? Oba sta sveto prepričana, da se nista zaljubila, da te bližine ne potrebujeta. Pa je res ne? Je res ni potreboval? Ga res ni potrebovala? Sprejela je, da ta moški ni zanjo, a je kljub temu ob misli na slovo v sebi čutila obup.

Kako se sprijazniti s praznino, ki jo bo njegova odsotnost zagotovo povzročila? Kako si ne želeti slišati glasu, ki je iz tebe izvabljal celo paleto čustev? Kako preživeti, da se te roke, od katerih dotikov si postala odvisna, ne bodo več dotikale?
Kako iztrgati nekoga iz svoje biti, ne da bi raztrgala sebe?
Jo je naivnost vodila po poti, kjer se je igrivost skrila in v ospredje potisnila previdnost? Je razum ponovno dotolkel čustva?

Bil je njen najljubši »notification« … In njun »mogoče« jo bo vedno preganjal. A če hodi sama s seboj, vsaj ve, da je z nekom, ki mu lahko zaupa. Njemu nikoli ni in najbrž mu nikoli ne bi mogla zaupati.


PREDVAJAJ: Robyn Ottolini – Trust issues (Not Put Together)

Kiddo

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.