Toskanski spev – 13.del

Janezov dnevni red se je po popoldnevu, ki ga je preživel z Greto, opazno spremenil. Polovico dneva je sicer še vedno namenjal študiju. Drugo polovico pa je preživel z njo. In tako je bilo dan za dnem, teden za tednom. Hodila sta na sprehode, skupaj sta brala in se ure in ure pogovarjala. Odzivi na to so bili seveda mešani; Janez je dobro videl, da njegov oče zaradi vsega skupaj stiska ustnice, a mu ni bilo mar. Posvečal se je samo Greti. Pri njej je odkrival plat, za katero doslej ni vedel; bila je pametna, vedoželjna in zelo topla oseba. In lepa. Kadar se je smehljala, je bila zelo lepa, takrat so tudi njene oči postale tople. Vse dni sta tičala skupaj, niti enkrat pa se nista poljubila. Pred njegovim zadnjim semestrom sta se poslovila z nekakšno obljubo. Ni se mu zdelo prav, da bi jo prosil, naj ga čaka, a če bi se sama odločila za to, bi storil, kar bi pričakovala. Ničesar ji ni obljubil, vsaj ne z natančnimi besedami. Poroke pravzaprav sploh nista omenjala, pa tudi nihče drug je ni. Vsi so samo čakali, da on naredi korak naprej in pri tem niso imeli istega cilja. Janez niti sam ni vedel, česa si želi; na eni strani mati in Greta, na drugi oče, nad vsem tem pa želja po lastni družini. Pozneje je velikokrat obžaloval, da takrat ni pomislil, da se mu nikamor ne mudi. V letu dni je diplomiral in Greta je bila tedaj ob njem skupaj z družino. Prva je prišla k njemu in mu čestitala celo še pred materjo. V nekaj mesecih je odprl pisarno, a ker ni želel uspeti prek očetovih zvez, je trajalo skoraj eno leto, preden so mu posli dejansko stekli, toda po tistem je bil finančno preskrbljen do konca življenja. Njegova kariera je preživela vse, tudi njegov zakon. Z Greto sta se vzela dobro leto po tem, ko je diplomiral. Poročena sta ostala dobri dve desetletji, dokler ni nje pokončala bolezen. Njen razlog za poroko je bila samo in izključno ljubezen. Od nekdaj ga je ljubila, že od otroštva; takrat je bil zanjo princ na belem konju, pozneje ga je vedno primerjala z romantičnimi junaki iz knjig, ki jih je tako rada brala. Veliko prepozno je dojela, da zanjo ne zna in ne more biti princ. Romantični junak iz njenih dekliških predstav ni mogel biti ne zanjo ne za katero koli drugo žensko. Bil je preprosto preveč realen za kaj takega. Njegovi razlogi za zakonski stan so bili izključno stvarne narave. Greti je bil sicer zelo naklonjen, ni pa je ljubil. Želel si je otrok. In želel je skrbeti zanjo. Pika. Tu se je stvar končala. Čakala je nanj, ko je po zaslugi trdega dela postal neodvisen, ji je bil končno sposoben nuditi življenje, kakršnega je menil, da si želi. Normalno otroštvo, dobre šole in ustrezno delo; vse to je doživel, sedaj pa pridejo na vrsto poroka in otroci. Poroka iz ljubezni mu ni prišla niti na misel. Ne zato, ker se ne bi bil sposoben zaljubiti, temveč zato, ker do tedaj še ni spoznal ženske, do katere bi resnično kaj čutil. To je veljalo tudi za Greto.
Z njo se je poročil, ker se mu je to zdelo prav. Ker v zakonu svojih staršev ni nikoli zaznal nobene ljubezni, je menil, da je njegova naklonjenost in skoraj bratska ljubezen, ki jo je čutil do svoje neveste, zadostna podlaga za dober zakon. Že pred poroko je bil njun največji problem pomanjkanje komunikacije. Po eni strani je bilo to razumljivo. Tedanji časi so bili mnogo preveč konservativni za kakršne koli pogovore o čustvih. Celo doma, med štirimi stenami, se je o tem le redko govorilo. Greta sicer ni bila zaprt tip človeka, vsaj na začetku ne. Kadar je imela koga rada, mu je odkrito kazala svojo naklonjenost, tudi pred drugimi ljudmi, možu seveda še posebej. Janez je bil tisti, ki je med njima ohranjal razdaljo. Zanj izkazovanje naklonjenosti ni pomenilo držanje za roke in skupno strmenje v zvezde. Ljubezen so zanj, vsaj v tistem življenjskem obdobju, predstavljala bolj vsakdanja dejanja; mož služi denar in ščiti soprogo, žena pa, ker ji ni treba delati, v zameno skrbi za dom in moža. To je bil za Janeza največji dokaz ljubezni in v skladu s tem se je do svoje soproge tudi obnašal. Greti pa so se vse te stvari zdele samoumevne; seveda bosta skrbela drug za drugega, saj sta ja poročena! Kot se v trgovini prodajalki ni nikoli zahvalila, ker ji je ta prodala kruh, se Janezu ni nikoli zahvalila za njegovo skrb. Pravzaprav ni nikoli niti dojela, kaj ji skuša mož pokazati s svojim vedenjem. Pred poroko se nista niti v celoti zavedala svojih razlik. Žalostna resnica je bila, da Janez ni nikoli izvedel, kakšen značaj ima v resnici njegova žena. O njem je nekoč izvedela nekaj, za kar ni želel, da bi vedela; bolje se mu je zdelo, da glede določenega dela njegovega življenja ostane v nevednosti, ker je želel prihraniti bolečino tako njej kot tudi sebi. Nikoli ni izvedel, da Greta pozna resnico in da je zaradi nje pred njim za vedno zaprla dobršen del svoje osebnosti. Kljub vsem razlikam pa je ta par že od vsega začetka družila velika želja po otroku. Janez si je želel postati oče predvsem iz že znanih razlogov, zanjo pa je otrok predstavljal nekakšno življenjsko poslanstvo. Čeprav je študirala, ni čutila nobene želje po karieri; njen življenjski cilj je bil pravzaprav postati žena in mati. Službo je navsezadnje opravljal njen mož in delal je dobro, to je bilo zanjo dovolj. Nikoli ni bila lena, a preprosto ni imela želje po poklicnem udejstvovanju, kajti zanjo se je delo začelo in končalo pri vodenju gospodinjstva in skrbi za hišo. Svojih organizacijskih sposobnosti ni nikoli uporabljala drugje kot v kuhinji. Vedno se je zanimala za svet okoli sebe, a nikoli ni čutila želje po potovanjih, raje je raziskovala svet ob pomoči knjig. Znala se je sicer vživeti v knjižne junake, sama pa je bila bolj ali manj pasivna, njen svet ni segal dlje kot do okvirjev njenega doma in nekaterih prijateljev. Učili so jo, naj bo tiha in pohlevna soproga in to je tudi zares bila. V njej ni bilo niti kančka pustolovke, kaj šele feministke, niti političnega prepričanja ni imela svojega, skratka svoje mnenje je vedno in povsod prilagajala moževemu, v vsem se mu je popolnoma podredila. Zaradi svoje vzgoje Janez česar koli drugega od soproge ni niti pričakoval, a kmalu je bilo mogoče opaziti, da mu gre Gretina nenehna pozornost vseeno na živce. Enostavno ni bil navajen, da bi si z njim delali toliko skrbi, zdaj pa je naenkrat postal središče življenja takratne tipične slovenske gospodinje. Po nekaj letih ga je začelo takšno življenje naravnost dušiti, ni pa vedel, kako naj Greti pove, da potrebuje malo miru. Poročila sta se relativno mlada in z leti sta se seveda začela spreminjati. Greta je bila blaga in skrbna, a v nekaterih ozirih vse življenje zelo otročja. Janez pa je postajal zrelejši; ni mu bilo več dovolj, da uspe kot odvetnik, doma pa ga zmeraj čaka ljubeča žena, ki ga streže spredaj in zadaj. Od življenja si je želel nekaj več, vendar niti sam ni vedel, kaj je tisto več. Že to je bil zadosten recept za katastrofo. Imela sta skoraj popolnoma enake cilje, a različne razloge zanje, predvsem pa popolnoma različni predstavi o tem, kako jih doseči. Zaradi tega je bil ta zakon že od vsega začetka obsojen samo na propad. Po poroki sta se vselila v svojo hišo. Mati je žarela od sreče, oče pa ga je ves čas gledal močno po strani. Oba sta pomagala opremiti hišo, oče ga je pri tem opravilu nekoč potegnil na stran in ga vprašal, če ve, kaj dela. »Seveda vem,« mu je takrat odgovoril Janez, »ni malce pozno za takšna vprašanja?« Kot v odgovor sta se takrat z verande prikazali njegova mati in žena. Greta je v rokah nosila nekakšno rjavo kepico (»Mačka, spet? Se heca?« je komentiral Izidor) in jo ob prvi priliki potisnila Janezu v naročje. Načeloma sicer ni imel nič proti mačkam, ker pa sta se ravno vselila, je menil, da jima bo to mače bolj ali manj samo v napoto. Vseeno je hotel ustreči Greti (od kod sta jo sploh privlekli, mimogrede?), zato jo je prosil, naj mački izbere ime. In ona je rekla Mimi. Janez ni nič rekel na to (pa saj tudi ni imel kaj!), se je pa zato ob prvi priložnosti, ko sta bila sama, oglasil njegov oče. »No, evo! Sine, poročil si se z živo lutko. A ti mogoče nisem rekel?« Tega Janez seveda ni mogel komentirati. Pa tudi če bi poskusil; kam bi pa prišli?