Mia – 6.del
Šesti del iz romana “Mia” – SONČNI VZHOD.
Mio zbudi telefon: »Dobro jutro gospa McCartney, gosta imate na recepciji.«
Katapultira jo iz postelje in receptorja brez oklevanja vpraša: »Kdo pa je?«
»Pravi, da ji je ime Jess,« ji prijazno odgovori moški glas na drugi strani.
Mia razočarano odvrne v slušalko telefona: »Aha, pošljite jo prosim kar k meni v sobo, hvala.«
Potihem si je želela, da bi jo presenetil neznanec. Zavije z očmi, ker je on njena prva misel. Upala je, da je za včerajšnje dogajanje kriv alkohol. Pa očitno ni bil. Tudi trezna je do njega čutila nerazumno strast in poželenje. Jezna nase vstane, ko zasliši trkanje na vratih. »Kar naprej,« glasno reče. Jess vstopi in jo hipoma objame: »Joj, oprosti za sinoči, sem slišala, da sem ti uničila večer,« opravičujoče reče. Mia se prikupno nasmehne: »Nisi mi uničila večera, vse je ok.«
»Kako pa je bilo? Kdo pa je to? Od kje ga poznaš?« je bila Jess že rahlo vsiljiva z vprašanji.
Mia ni bila ravno razpoložena za čvek. Zato ji tudi ni razlagala podrobnosti, ampak jo je zgolj na hitro odpravila z:
»Res ne bi govorila o tem,« zamenja temo z novim setom vprašanj: »Kako si ti? Si prišla k sebi?«
Jess ji hiti odgovarjati: »Jaz sem super, sinoči sem se imela fino. Prišla sem, da greva na plažo. Pa da se zmeniva, kam se gremo zabavat danes zvečer.« »Jaz ne grem nikamor,« je odločna Mia. »Niti na plažo?« razočarano vpraša Jess.
»Zdaj zagotovo ne,« se Mia ne pusti prepričati. »Je to tvoj zadnji odgovor?« Jess vseeno poskusi še enkrat.
Mia rahlo naveličana: »To je moj zadnji odgovor!« »Sej nisem jaz kriva?« preveri Jess?
»Ne, nikakor. Samo rada bi bila malo sama. Upam, da razumeš?«
»Bom že morala razumeti,« se namuza Jess »No prav, pa grem, mojo številko imaš, če si premisliš pokliči.«
»Bom, hvala ti,« je kratka Mia.
»Grem zdaj,« jo Jess objame in zaključi njun pogovor z: »Na snidenje kmalu, punca.«
»Na snidenje kmalu,« hihitaje zapre vrata za Jess ter si oddahne.
Za danes si želi nekoliko mirnejši dan. Odločila se je, da se izogne vsem morebitnim lokacijam, kjer bi lahko srečala neznanca,
po sinočnjem poljubu si ni zaupala v njegovi družbi. V glavo ji šine misel: »Zaspala sem z vzhajajočim soncem, ven se odpravljam, ko to zahaja.« Nasmehne se, medtem ko si vtira losijon v telo. Sveže sturširana in namazana, obleče belo spodnje perilo, ki pride še posebej do izraza, sedaj, ko je njena koža zagorela. V spodnjem perilu si v beli barvi namaže nohte na rokah in nogah.
Počaka, da se lak posuši, si obleče pastelno roza krilo, katerega zgornji del je korzet in se zaključi s plapolajočim spodnjim delom. Zapne zadrgo, natakne poletne bele sandalčke. Na obraz nanese nežen make up, razpusti lase in se odpravi ven.
Sončni zahod je čudovit, ko sedi v manjšem plažnem lokalu, ki je skoraj prazen.
Zre v morje in srka limondo. Uživa v miru in tišini, ko do nje pristopi natakar: »Izvolite,« na mizo ji elegantno položi še en kozarec limonade, poleg pristavi listič s sporočilom, se obrne in odide.
Presenečena odpre prepognjen listič, na katerem piše: »Ja, v mojih mislih si prav zdaj in ne, ne morem si pomagati!«
Mii se nariše širok nasmeh na obraz, začne pogledovati okoli sebe. Nikjer znanega obraza. Nikjer neznanca, za katerega upa, da je poslal napisano. Stopi do natakarja z vprašanjem: »Kdo pa naj bi to poslal?« Natakar pokaže s prstom na osebo, ki stoji na plaži, ne daleč stran od nje. Zahvali se natakarju in že koraka proti neznancu … »Upam, da veš, da se mora tole nehati,« v smehu govori proti neznancu, ki se v trenutku, ko jo zasliši obrne. »Glede na to, da dvomiš v vse, kar rečem, ne vem, ali ima smisel, da sem iskren s tabo?« Mia koketno dvrne: »Poskusi.« »Se zavedaš, da si zasedla vsak kotiček v mojih mislih? Od trenutka, ko sem te zagledal na letalu, sem vedel, da sem v težavah. Velikih težavah!« za trenutek utihne in se s sinje modrimi očmi zazre v Mio.
Ta ga gleda in z nasmeškom na obrazu posluša, ko on nadaljuje: »Bega me, ker nevem, kaj se dogaja v tvojih mislih. Sem kak kotiček tudi jaz zasedel v njih?« se namuza. Mia si vzame trenutek, zbere misli: »Strah me je.« »Česa?« vpraša neznanec.
»Tega.« Je kratka z odgovorom. Neznanec pomenljivo ponovi njen odgovor: »Tega?«
»To nisem jaz,« zmaje z glavo, »Kaj se zgodi, ko bo konec počitnic? Konec vseh lepih besed in pogledov. Ne želim se spet počutiti prizadeto, razočarano, prazno. Ne znam se nositi z avanturami, zato se jih nikoli nisem šla. Ti pa dišiš zgolj in samo po avanturi.«
»Kaj se zgodi? Kaj bi želela, da se zgodi? Kaj pa če je to le začetek lepih besed in pogledov? Kaj pa če lahko zacelim rane, te osrečim, izpolnim? Kaj, če vse skupaj ne bi bila avantura? Kako veš, če ne poskusiš, mi povej? Zakaj dišim zgolj in samo po avanturi?!« Mia mu stopi še bližje. Z besedami res zna, tega mu ni mogla oporekati. Usedeta se na tla. Neznanec nadaljuje: »Imam predlog.« »Sama ušesa so me,« se mu Mia nasmehne, medtem ko čaka nadaljevanje.
»Ampak najprej boš morala nehati bežati pred menoj. Roka?« Mia mu poda roko v znak strinjanja.
»Razmišljam na glas, prav?« začne neznanec.
»No govori že, nestrpna postajam,« Mia hudomušno zavije z očmi.
»Mogoče, če preživiva več časa skupaj ugotoviva, da si sploh nisva všeč in da je vse, kar se nama dogaja, le iluzija. Kaj praviš?«
»Da bi se ves čas družila s tabo, hm …« »Ah, daj no. Nehaj se igračkat z mano. Kaj hudega sem ti naredil?!« doda neznanec smeje.
Prekucne jo na tla, tako da sloni na njej. Nemočna leži pod njim. Približa se ji z obrazom, nežno, čisto počasi se dotakne njenih ustnic, začne jo poljubljati. Začuti njegov jezik. Z občutkom; poljube prekinja ravno prav hitro. Ne neha, nenasiten je, vedno bolj strasten. Mia ga objame z obema rokama, jasno mu da vedeti, da ji godi vse, kar počne. V tej vnemi ga nežno odrine z rokama in prekine poljub, gledata se. Obrneta se tako, da je sedaj ona na njem, on pod njo. »Rada sem zgoraj.«
»Sem prilagodljiv,« vidno zadovoljen odvrne. Ko je tako na njem, ima on proste roke; boža jo po ramah, od vrha drsi nežno proti komolcem, s komolcev se preusmeri na boke, čisto počasi se pomika proti Miini zadnjici; ko jo doseže, jo z obema rokama čvrsto zgrabi; Mia ga preneha poljubljati – medtem ko čuti njegove roke na svoji zadnjici, ga pogleda, se mu koketno nasmehne in se mu še bolj strastno prisesa na ustnice. Mia od užitka zastoka, ko začuti njegovo trdo mednožje. »Iluzija, praviš,« zajame sapo …
Komaj, komaj še zbere misli, se odtrga od njega. »Prehitro?!« se ji neznanec nežno nasmehne.
»Mhm,« prikima Mia v znak strinjanja.
‘’Ne znam biti površinska v odnosu. Vsaj do tega trenutka nisem znala biti,’’ se nasmehne, upajoč, da bo on njena prva avantura, njen prvi površinski odnos.
Mia se zmedeno usede poleg njega. Še zasopla gleda vanj in si želi, da bi lahko pozabila na moralo vsaj za trenutek. Da bi se mu lahko predala takoj, tam na plaži. »Za božjo voljo, skoraj trideset si stara, pa se obnašaš kot kakšna devica,« je kregala samo sebe v mislih. »O čem premišljuješ?« njen tok misli prekine neznanec. »Nočeš vedet!« se jezi sama nase.
Neznanec ji nameni igriv nasmeh in obstane na njenih očeh. »Jp, grozna sem, vem!« opravičujoče reče v svoj bran.
»Jaz temu ne bi rekel grozna,« se glasno zasmeji, medtem ko ga Mia igrivo z dlanjo udari po prsih. »V čem je moja skrivnost?« je radovedna Mia. »V čem ni?!« je neposreden neznanec. Mia zardi, in kljub nerodnosti izusti: »Si kot balsam, veš.«
Spogledata se, z roko se dotakne njenega obraza – poljubi jo – nežno. Nikamor se mu ne mudi. Vse, kar počne, počne z neverjetnim občutkom. Mia zadrhti, telo se nanj odziva brez njenega nadzora. »Tako dobro ti gre tole. Jaz pa naivno sledim,« samo sebe vrne v realnost. »Ničesar, česar si ne bi želela, ne počnem. Od kje ti neupravičeni očitki? Razumem, da si imela kretena v življenju še deset minut nazaj. Ampak kaj imam jaz s tem?« Mii se v misli prikrade Liamov brezčutni monolog ob zaključku njune zveze, ki botruje besedam: »Nočem se več zaljubiti!« Neznanec zmedeno pristavi: »Ti res misliš, da se lahko odločiš?«
»Če postaviš že na začetku nekaj pravil?!« Mia nagajivo reče. »Pravil? Ok, izgubila si me. O čem se pogovarjava?« je zmeden neznanec. »Če dam za primer naju,« Mia nadaljuje. Neznanec nepremično strmi vanjo in prikima: »No, da slišim.«
»Nikakršnih osebnih podatkov; pogovarjajva se o splošnih temah; dokler sem na dopustu, naj se zgodi, kar se mora zgoditi; po dvanajstih dneh, ko odletim domov, pozabim da obstajaš. Ti dobiš svoje, jaz pa najbrž tudi, čeprav nevem točno, kaj naj bi to pomenilo.« Neznanec pogleduje Mio, zmajuje z glavo: »To je to,« jo pomenljivo pogleda: »res beden predlog,« se zahihita:
»Noben moški si tega ne želi,« prasne v smeh, medtem ko mu Mia nameni oster pogled, češ ne hecaj se; resno mislim!
Ko se končno zresni, pristavi: »Ok, to so tvoja pravila. Dodal bi še svoje, če smem!« Mia napne ušesa in lahkotno izusti: »Poslušam.« »V tem času si samo moja!« suvereno doda neznanec. Mia mu ponudi roko v znak, da je dogovor sklenjen.
Za trenutek nastane tišina. »Kaj pa, če se po dvanajstih dneh še ne nasitiva en drugega; kaj če bova želela več?«
neznanec prekine njun molk. Še preden ji uspe odgovoriti, ji usta pokrije s poljubom …
Potem pa se za trenutek odmakne in strmi v njene oči. Mia izkoristi trenutek in da jasno vedeti: »To se ne bo zgodilo, ne skrbi!«
Neznanec jo pomenljivo pogleda, in prisiljeno prikima z glavo. »Mogoče pa lahko določiva teme, o katerih se lahko pogovarjava?« začne nov pogovor. Mia ga sumničavo pogleda: »Pa kaj je z vami moškimi? Sem mislila, da vam ni do pogovarjanja?«
»Načeloma res ne. Ampak …« hihitajoče doda neznanec. »Ampak?« je pikra Mia.
»Ne odgovarjaj mi na vprašanje z vprašanjem!« je rahlo vznemirjen neznanec. Mia zadovoljno: »Prav. Koliko punc si že imel?«
»Je to dovoljena tema?« jo podraži. Mia mu nameni hudomušen pogled: »Vsekakor. Ta tema je dovoljena!«
»Definiraj, kaj pomeni imeti punco!« Mia zaprepadeno: »Hecaš se,« zavije z očmi in nadaljuje: »Da si bil z njo vsaj leto dni.«
»Uf, to je potem lahko vprašanje. Nobene.« »Hecaš se,« ga vprašujoče pogleda Mia. »Niti ne,« se nakremži in skomigne z rameni.
Mia globoko vdihne: »Bom drugače vprašala. Koliko puncam si rekel, da jih ljubiš?« »Hm,« se neznanec pretvarja, da razmišlja.
»Ne reci, da še nisi bil zaljubljen?« ga zaprepadeno gleda … »Ne da bi vedel,« za trenutek pomisli: »Najbrž, če bi bil – bi vedel, kajne?« jo vprašljivo pogleda, medtem ko Mia zmajuje z glavo … »Najbrž boš lažje našel odgovor na vprašanje, koliko je bilo takšnih, ki so ti grele posteljo«. Z nekoliko resnejšim izrazom na obrazu: »Ne štejem,« Mii še ne dovoli do besede, jasno ji da vedeti, da mu mora dovoliti, da pove do konca: »Nevem, če lahko rečem, da so mi grele posteljo,« previdno, čaka na njeno reakcijo. »Ne bom obsojala. Ne tokrat,« trudi se ostati ravnodušna, a kljub izrečenim besedam ne more skriti rahlega razočaranja; vseeno je upala, da mu je morda res všeč. »Sodeč po tvojem izrazu na obrazu, se bojim, da je za to prepozno.«
Mia neve, kako se počuti, zbegana je, ampak kaj je pa pričakovala?! Neznanec prekine Mijino nemo strmenje v morje in z nežnim glasom, skoraj šepetaje izreče: »Najbrž mi ne boš verjela, ampak kljub vsem ženskam v mojem življenju, nisem ob nobeni začutil to, kar sem začutil v trenutku, ko sem zagledal tebe! V mojem želodcu niso bili samo metuljčki, ampak cel živalski vrt,« oba se prisrčno nasmehneta primerjavi … Pogleda se srečata. Odloči se, da bo pristala na njegovo igro. Se prepustila in uživala v vsem laskanju in lepih besedah. Roko na srce, vse kar je rekel, ji je sedlo. V mislih si je zašepetala: dvanajst dni. Škodit ne more.
Nelagodje prekine z naslednjim vprašanjem: »Koliko si star?« »Triintrideset.« je hiter z odgovorom. »O čem sanjaš?«
Neznanec si vzame trenutek, razmisli in odgovori: »Ne sanjam.« Mia ga pomenljivo pogleda, ko ji suvereno odgovori …
»Jaz živim sanje.« »Kako predvidljivo,« se mu Mia nasmehne.
»Če se ne motim, sem jaz na vrsti, drži?!« jo ustavi, preden ji uspe postaviti naslednje vprašanje.
Mia globoko vdihne: »Vprašaj.« »Koliko fantov si imela ti?« Mia se nasmehne dejstvu, da bo dobila vsa svoja vprašanja nazaj: »Dva.« Nekoliko zaprepaden: »Dva? Kako misliš dva?« »Ne znam biti površinska v odnosu. Vsaj do tega trenutka nisem znala biti,« se nasmehne, upajoč, da bo on njena prva avantura, njen prvi površinski odnos. »Ker se žensk ne sprašuje po letih, bom to vprašanje spustil, ker me še najmanj zanima,« se navihano nasmeje: »Bi pa rad vedel o čem ti sanjaš?
»Nevem več,« se zazre v daljavo: »Še ne dolgo nazaj je bilo vse tako jasno. On, midva, družina, skupaj, dokler naju smrt ne loči. Zdaj,« za trenutek umolkne, potem pa se obrne k njemu, »zdaj pa si želim da bi mi znal brati misli,« globoko zajame sapo, mravljinci ji preplavijo telo. Neznanec z roko objame njen obraz, zre vanjo, prisloni svoje ustnice na njene. Občutek, da drhti že samo ob dejstvu, da jo poljublja, ga vznemirja in želi si, da bi ji res znal brati misli, ker se mu potem ne bi bilo treba ustaviti.
Ker mu ne bi bilo treba razmišljati, kako daleč lahko gre, preden ga bo spet odrinila od sebe. Prisloni svoje čelo na njeno:
»Želel bi si videti v tvoje misli. Želel bi narediti čisto vse, o čemer sanjariš.«
Pogleda jo v oči: »Želim pa si tudi, da bi ti znala brati moje misli.«
Neznanec jo nežno poljubi: ‘’Všeč si mi,” z roko ji dvigne brado in se ji zazre v oči:
‘’Ne mudi se mi, kljub temu, da si me omejila s časom,” se rahlo nasmehne.
Približa se ji tako, da čuti njegovo sapo na obrazu. Počasi, nežno jo začne poljubljati po vratu: »Meša se mi, ko drhtiš že samo, ko se ti približam,« pogleda jo v oči, z ustnicami se skoraj dotakne njenih: »Obožujem tvoja polna usta in ne morem te nehat poljubljat,« strastno se prisesa na njene ustnice, čuti njen srčni utrip … »Nehaj, prosim!« se poskuša izviti iz tako vabljivega položaja. Neznanec se počasi umakne, a še vedno nepremično strmi vanjo: »Tako lepa si!« »Nehaj, prosim!« šepetaje, komaj izusti Mia. »Ni tako enostavno, kot se sliši,« jo pomenljivo pogleda: »Rad bi te peljal k sebi,« previdno izusti.
Mia sprva molči, potem pa si dovoli misli preslikati v zvok: »A zato sva se pogovarjala?«, na besedo pogovarjala z rokama postavi navednice in se zahihita; potem pa ga končo odreši muk: »Prav, pojdiva. Ampak res se ti ne bi bilo treba pogovarjati, samo rekel bi.« Neznanec zmaje z glavo: »Ti vse po svoje razumeš,« vstane, ji poda roko: »Pridi,« čvrsto jo stisne k sebi in poljubi.
V tišini sta prispela do hiške na plaži. Mia vidno presenečena: »Tule ti bivaš?« Neznanec prikima: »To je moje kraljestvo, ko sem v Miamiu.« Mia namerno presliši dejstvo, da neznanec očitno ne živi ves časv Miamiu. V tišini mu sledi. »Kar pogumno,« jo spodbudi. Mia vidno navdušena izdahne: »Uau.« Notranjost hiše je izražala dovršenost, smisel za estetiko, udobnost.
Mio je takoj prevzela ogromna zofa na terasi, katere pogled je bil usmerjen skozi okno, tako, da si lahko občudoval prečudovit razgled. Neznanec skrbno vpraša: »Se dobro počutiš?« Mia prikima in se mu rahlo nasmehne. Godi ji njegova skrb zanjo.
Koketno se ji nasmehne, medtem prižge radio, iz katerega zadoni glas Johna Legenda »All of me«, ki v Mijinem telesu povzroči mravljince … Stopi za njo in z rokama nežno drsi od ram proti njenim bokom … Telo ji zadrhti, poželenje že ob misli nanj preplavi telo. Odmakne lase s hrbta na eno stran in mu s pogledom izpod čela nakaže na zadrgo, ki skupaj drži korzet.
Neznanec globoko vdihne, in ji nežno, počasi začne odpenjati zadrgo na korzetu. Med odpenjanjem jo istočasno boža po hrbtu.
Z ustnicami se sprehaja po njenem vratu. Mjiin utrip se pospeši, dihanje postane globlje, z rokama drži sedaj odpeto obleko.
Prime jo za boke in obrne k sebi, da jo vidi v vsej njeni podobi. Mia spusti roke z obleke in ta lahkotno zdrsne na tla.
V trenutku stoji pred neznancem le v spodnjem perilu. Grizlja si ustnico in uživa med tem,ko jo neznanec požira z očmi.
Verjame, da ga privlači, žara v njegovih očeh ni moč spregledati! Zadovoljna, da si je nadela belo, z nežnimi čipkami obrobljeno spodnje perilo. Neznanec globoko zajame sapo, vidno navdušen in zadovoljen nad žensko, ki jo gleda pred seboj:
»Se sploh zavedaš, kako si lepa?!« Mia se opugumi in mu začne slačiti majco. Ta se njegovemu telesu prilega popolno.
Prime konec majice tako, da se dotakne njegovih bokov. Sedaj začuti njegov dreget, vendar je ne gane, zadovoljno nadaljuje.
Začuti njegove roke na svojih bokih; prvič sta oba skoraj slečena in tako blizu en drugega.
Boža jo po hrbtu, medtem ko jo poljublja zdaj na usta, zdaj po obrazu, vratu.
Mii se meša od občutkov, od potrebe po njem. Dvigne jo v naročje in jo položi na kuhinjsko mizo.
Poljublja jo po vratu, ramah, prsih; ko se za trenutek umakne: »Hočem te zase. Celo! V vseh pogledih!« nameni ji globok pogled. Mia se ugrizne v ustnico. Globoko vzdihne. Občutka, da se za njo vse skupaj odvija prehitro, ni moč spregledati.
Neznanec jo nežno poljubi: »Všeč si mi,« z roko ji dvigne brado in se ji zazre v oči: »Ne mudi se mi, kljub temu, da si me omejila s časom,« se rahlo nasmehne. Dvigne jo v naročje in nese na posteljo: »Tole moraš videti; očarana boš,« sonce je ravno začelo vzhajati in pogled na pastelne barve neba je božanski. Z rokama se oklene njenega telesa, z vso silo jo prižame k sebi, kot je ne bi želel nikoli spustiti iz objema; poljubi jo na vrat in še preden sonce vzide, zaspi. Za razliko od neznanca, Mii adrenalin ne dovoli zaspati in sončni vzhod je nekaj, kar si bo poleg vsega lepega zagotovo zapomnila.
Nežno se obrne k spečemu neznancu, pogladi ga po obrazu in nežno poljubi, ne da bi ga prebudila.
Pokrije ju z rjuho, se stisne k njemu in z blaženim občutkom zaspi.
Mia D.
… se nadaljuje
Dodaj odgovor