ŽanriLjubezenŠtiri M – 4.del

Zadnji del iz zgodbe “Štiri M”.

Že nekaj časa smo ugibali, kdo izmed gostov me je tako vztrajno nadlegoval s svojimi neprimernimi telefonskimi klici.
Zdaj smo imeli osumljenca.
»Pesem govori o meni,« sem rekla, ko je prebral do konca.
»Res je.«
»Jo lahko dobim?«
»Ne, ne, ne.« je rekel narejeno prijazno.
»Mogoče ti jo bom dal, ko boš odhajala domov.«
Prepoznala sem past. Tudi drugi so jo. Vsi štirje smo vstali od mize. V moji sobi smo debatirali o svojih sumničenjih, ko je zazvonil telefon. Slušalko je dvignil Mare. Poslušal je nekaj sekund, potem pa izbruhnil.
»Ti prasec! Samo še enkrat pokliči, pa ti bomo pesem zašili na rit!« Nismo se motili. Ko je dojel, da je razkrinkan, se nam ni več približal. Dnevi so nezadržno tekli. Vedeli smo, da se bodo zdaj zdaj iztekli. Petek bo naš zadnji skupni dan, v soboto se bomo morali že po zajtrku posloviti. Zadnja dva dneva smo izpustili tudi masažo, edino terapijo, ki je še nismo črtali z našega seznama.
V četrtek smo se tako že po zajtrku odpravili na izlet. Mare je predlagal, da izpustimo kosilo v hotelu in se ustavimo nekje na poti. Dan je bil prečudovit. Vendar me je že zjutraj stiskalo pri srcu. Čez dva dni bo vse skupaj le še prelep spomin. V hotelski sobi sem z eno besedo označevala dogodke, ki me bodo doma pri zapisovanju v dnevnik spomnili na moje najsrečnejše trenutke. Nabralo se je za štiri debele dnevnike. Kot da bi bilo v teh štirinajst dni ujetih več let mojega življenja. A četudi sem dnevnike kasneje uničila, se v resnici ni ničesar izgubilo. Vse je ostalo zapisano v mojem srcu, kot bi se zgodilo šele včeraj. Na vrtu ribiške koče smo tistega dne le malo govorili. Beseda nam nekako ni stekla. Tudi jedli smo bolj kot ne v tišini. Hrana je bila odlična, a smo po njej bolj brskali. Izogibali smo se pogovoru o slovesu, ki se bo zgodil čez dober dan. Kako naprej? Se bomo še kdaj videli?
Kaj bomo storili z vsem tem, kar smo doživeli? Najbrž so nas mučila podobna vprašanja. Kajti skupaj smo doživeli zares nekaj izjemnega.

‘’Mislim, da ne bi bilo pametno, da se še kdaj dobimo,’’ je na naše veliko presenečenje rekel Mare.
Zadelo me je naravnost v srce.

»Saj se bomo še videli,« je prvi spregovoril Matevž.
»Res smo videti kot pobiti cucki,« nas je skušal nasmejati Maks. Toda nihče se ni zasmejal.
V mislih sem preurejala svojo običajno dnevno rutino. »Kam bom umestila naša prihodnja srečanja, do katerih bo zagotovo prišlo?« sem razmišljala. »Morala bom balansirati med vsakdanjimi obveznostmi, službo, otrokoma, možem, prijatelji … »
»Pozabil sem vam povedati, da odhajam že jutri po kosilu,« je moje razmišljanje prekinil Mare.
»V soboto imamo neko družinsko srečanje. Žena pravi, da nima smisla, da tukaj iz petka na soboto samo prespim. Jaz pa ji nisem znal povedati, zakaj bi ostal,« je rekel s tresočim glasom in me pogledal. V njegovih očeh se je zalesketala solza.
»Pa ne, no,« smo rekli razočarano.
»Lahko se dogovorimo, da se dobimo naslednji petek ali soboto na pikniku,« je predlagal Matevž.
»Kje pa?« sem vprašala bolj zato, da ne bi razmišljala o Maretovih izdajalskih besedah.
»Poznam dober piknik plac,« je rekel Maks.
»Mislim, da ne bi bilo pametno, da se še kdaj dobimo,« je na naše veliko presenečenje rekel Mare.
Zadelo me je naravnost v srce. Toliko lepih trenutkov sva preživela skupaj. Toliko lepih besed, neprespanih in norih noči.
Pa morje smeha in oceani brezglave opojne ljubezni.
»Zakaj?« sem pretreseno vprašala.
»Ker bomo uničili vse, kar smo tukaj doživeli. Ko se bomo vrnili v naša vsakdanja življenja, bo vsa čarobnost, ki smo jo doživeli tukaj, izginila. Ne bo je več. Vse bomo pokvarili. Naših prečudovitih skupnih dni ne bomo mogli nikoli več obuditi.
Ne zares. Verjemite mi. Bolje je, da vse pustimo, kot je. Da se za vedno poslovimo. Ostali nam bodo čudoviti, enkratni in zares nori spomini,« je govoril, mi pa nismo čisto dojeli, o čem je pravzaprav govoril.
»Tudi meni je težko,« je na zadnje rekel z drhtečim glasom.
Predelovali smo njegove besede. Težko je bilo že pomisliti na to, da zapuščamo svoj mali raj. Da pa se nikoli več ne bi videli?
Ne, to se mi v tistem trenutku ni zdelo sprejemljivo. Tudi Maks in Matevž sta bila očitno enakega mnenja.
»Pa o čem ti govoriš?« je bil zgrožen Maks. »Dobimo se, potem bomo pa videli.«
»Ta mali delček našega življenja, ki nas je združil in povezal, bomo za vedno shranili v svojih srcih in se ga vse življenje z veseljem spominjali, če ga le ne bomo okužili. In ga na silo podaljševali. Niti čas nam ga ne bo mogel vzeti. Bodimo pametni.«
Mare je očitno vedel o čem govori. Najbrž je s čim podobnim že imel izkušnje.
Matevž je sprva odkimaval z glavo, potem pa se je sprijaznil. »Meni je prav.« Tako smo se tistega dne za mizo s cmokom v grlu dogovorili, da se ne bomo nikoli več dobili. Tudi klicali se ne bomo. To bo konec naše zgodbe. Lep konec, pa vendarle konec. Poslovili se bomo. Za vedno.
Tistega dne smo se pogovarjali pozno v noč. Proti jutru sta Matevž in Maks odšla vsak v svojo sobo. Z Maretom sva ostala. 
Kljub temu, da skorajda nismo zatisnili očesa, smo se ob uri dobili na zajtrku. Kasneje smo se odpravili na dolg sprehod.
Čas je mineval. Hitro. Prehitro. Po kosilu smo se vrnili v sobe in spakirali svoje stvari. Čeprav je odhajal samo Mare, smo spakirali tudi ostali. Ves čas pakiranja so mi po licih tekle solze. Svoje misli sem skušala preusmeriti drugam, a mi ni uspelo.
Ob slovesu nisem hotela točiti solz. Res ne. »No, daj, zberi se,« sem si nenehno dopovedovala.

‘’Pomahala sem Maksu in Matevžu ter jima po zraku poslala dva poljubčka.
Potem sem ujela njuna in stopila skozi vrata hladnega in neprijaznega sveta.”

V morečo tišino hotelske sobe je zarezalo zvonjenje telefona.
»Pridi, prišel je čas slovesa,« sem skozi slušalko zaslišala Maretov glas.
Obrisala sem si solze. »Glavo pokonci, punca. Ni konec sveta. Še bodo lepi trenutki,« sem si dopovedovala. In sem pohitela v dvigalo. 3 M so me že čakali v preddverju. Ko sem stopila iz dvigala in jih zagledala, vse nasmejane in s široko razprtimi rokami, ki so čakale na moj objem, so se mi ustnice razpotegnile v širok nasmeh, medtem ko so solze nemudoma odpovedale svojo poslušnost. 4 M objem je bil tako topel in tako močan, da smo na koncu jokali vsi. Celo natakarica, ki nam je nato postregla še z zadnjo skupno kavo. Mareta smo pospremili do avtomobila. Po čustvenem slovesu smo si mi trije na hotelski terasi privoščili pivo. Bilo je brez okusa. Nič ni bilo več enako. Mare je manjkal. Po pivu smo odšli vsak v svojo sobo, da bi se v miru spoprijeli s svojimi čustvi in se spopadli s tem, kar nas je čakalo. Tik pred večerjo je zazvonil sobni telefon.
»Maks ali Matevž,« sem ugibala. Po dolgem času ne bomo zamujali na večerjo. 
»Živjo!« sem zaslišala v slušalki.
»Mareeee!« sem presenečeno izdavila.
»Živjoooo!« je ponovil, presrečen, ker me je našel v sobi.
»Oprosti, nisem zdržal,« se je opravičeval. »Zmešalo se mi bo. Brez tebe. Brez vas.«
In potem sva pol ure samo jokala v telefon.
»Zdaj pa zares. Kličem ti adijo.«
»Adijo.«
»Adijo, ljubica moja.«
V soboto po zajtrku smo pili kavo, ko je skozi vrata preddverja stopil moj mož.
Nisem mu pohitela naproti. Ali me bo opazil? Hotela sem, da me išče. Pretvarjala sem se, da ga ne vidim.
»Je tisto tvoj mož?« me je vprašal Matevž.
»Ja,« sem rekla hladneje kot sem nameravala.
Mrzel tuš. Streznitev. Toda veselila sem se svojih otrok. Nisem presenečena, da jih ni pripeljal s seboj.
Preveč boleče je bilo zanj, kadar me je videl srečno.

Vstala sem in ju oba hkrati objela. Maksa in Matevža. Zadrževali smo svoj objem, dokler si nismo v slovo izrekli še zadnjih lepih besed. Potem me je mož končno zagledal. »Greva?« me je vprašal, ne da bi me pozdravil ali objel.
Pomahala sem Maksu in Matevžu ter jima po zraku poslala dva poljubčka.
Potem sem ujela njuna in stopila skozi vrata hladnega in neprijaznega sveta.

 

Melinda Debeljak

 

… Konec

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.