Casper – 12.del
Dvanajsti del iz zgodbe “Casper” – MILA.
Njeno jutranjo stalnico prekine nežna glasba zvonca na vhodnih vratih.
Na mizo odloži napol poln kozarec s pomarančnim sokom in se rahlo nejeverna sprehodi do vrat.
Odpre jih …
Sijoča lica njene najboljše prijateljice, z zaobljenim trebuščkom in malim psičkom, ki je tacal za njo, ji narišejo škrlaten nasmešek na obraz. Oddahne si in jo z vso silo objame. Bila je njen v dobrem in slabem. Bila je njen za vedno.
Še preden se uspeta usesti za mizo, na kateri se bohoti zajtrk, jo Mila prestreže z vprašanjem:
»Kaj je s tem žarečim obrazom? Zobozdravnik ali režiser?«
Skremži se …
»Slej ko prej jima boš morala povedati,« nadaljuje Mila.
»Zakaj že?«
»Ker ju bo minila volja,« je Mila rahlo pokroviteljska.
»Kar ti je namenjeno, ti ne uide,« smeje izusti, ker je ta stavek ponovila vsakič, ko se je znašla v brezizhodni situaciji.
»Ni ti pomoči,« odvrne Mila in zmaje z glavo.
»Nope. Ni.«
»Če nista onadva, a to pomeni, da … je nekdo tretji? Česa ne vem? Takoj mi povej?!« nadaljuje z izpraševanjem. Čeprav je vedela, da je skoraj nemogoče, da ne bi bila seznanjena z vsemi prišleki, ki se jim nikakor ni uspelo prebiti čez zidove, ki jih je po Casperju njena prijateljica zgradila še višje, še trdneje. Še bolj neomajno in s ciljem, da se zbuja zgolj s sončnimi vzhodi v objemu lastnih rok.
Nerodno ji odkima, potem pa le izusti: »Casper«.
»Casper? Kaj?« jo vprašujoče pogleda in upa, da ni to, kar predvideva, da je.
»Bedno mi je sploh povedati na glas, ker vem, da …«
»Ker veš, da …« Mila ponovi njene zadnje besede.
»Srečala sem ga s punco … Potem me je poklical …
Prišel je … in …«
»Ne, no …« je vidno razočarana Mila. »Spet? Resno? Zakaj?«
»Ne vem.«
»Ne veš?«
»Ne vem.«
Globoko zajame sapo, ko skoraj neslišno izusti: »Pogrešala sem ga. Ves ta čas.«
Mila se ne pusti zmesti in suvereno nadaljuje z naslednjim vprašanjem:
»Vem. Vse to vem. Ampak a nisi te zgodbe že zaključila skoraj dve leti nazaj?«
‘’Milo je imela od vseh ljudi na tem svetu najraje.
Bila je neposredna, bila je premišljeno odkrita. Bila je njen plovec, ki jo je kljub teži življenja zadržal na površju.‘’
»Sem.«
»Pa?« jo dregne Mila.
»Ne vem.«
»Ne veš?«
»Ne vem.«
»Veš pa, da ima punco? To menda veš?« jo opomni Mila.
»Vem.«
Mila še enkrat ponovi:
»Punco ima. Srečen je. Vsaj moral bi biti.«
»VEM.«
»In? Sta sedaj drugačna, imata skupne cilje, interese, želje? Sta se o vsem pogovorila in gledata v isto smer?« je rahlo sarkastična Mila. »Po nepotrebnem si pacaš CV« zaključi molitvico.
»Vem.«
»Res veš?« ne tako prepričana, da res ve, vpraša Mila.
»Vem.«
»Se pravi, da ne bosta skupaj?« Mila potrpežljivo pristavi.
»Ne.«
»Ampak je punco prevaral s teboj, ker …?«
»Ne vem.«
»Ne veš?« Mila zaskrbljeno vpraša.
»Ne vem.«
»Se ti vsaj dozdeva?« sumničavo pripomni Mila.
»Najbrž ima težave.«
»Najbrž?« Mila presenečeno izusti.
»Oba jih imava …«
»Psihične, predvidevam,« je Mila ponovno pikra.
Nakremži se ji, vedoč, da je ravnala pod lastno častjo.
Nikoli si ne bi mislila, da je sposobna kršiti svoj etični kodeks.
Njena moč volje je bila primerljiva z močjo tanka, vsaj do njegovega prihoda v njeno življenje. Vsakič znova mu je uspelo odkriti plast, ki se je sploh ni zavedala. Bizarno se ji je zdelo dejstvo, da ne glede na okoliščine noči z njim ne obžaluje. Vse bi spet, še enkrat in še enkrat, v nedogled … Pa čeprav brez končnega cilja.
Milo je imela od vseh ljudi na tem svetu najraje.
Bila je neposredna, bila je premišljeno odkrita. Bila je njen plovec, ki jo je kljub teži življenja zadržal na površju.
‘’… moram vedeti, s kako močnim nasprotnikom se boriva – povej mi – si zaljubljena vanj?”
»Bo pustil to punco, tako kot je takrat pustil tisto?« jo vpraša Mila.
»Ne.«
»In ti to veš, ker …?«
»Ker ve, da nima smisla. Ker ve, da midva … nimava smisla.«
»Je med vama kadar koli bilo kaj smiselnega?« Mila dvomeče postavi retorično vprašanje.
Na dlan nasloni obraz in si ga zmedeno spočije na njej, ko posluša naslednje Milino vprašanje:
»Zakaj bi naredila kaj takšnega? To nisi ti.«
»Ne obsojaj me, prosim!« z očmi, polnimi solz, komaj izusti.
»Ne obsojam te, samo ni mi jasno, zakaj.«
Skomigne z rameni in globoko zajame sapo:
»Ne znam se mu upreti.«
»Ampak v odnosu do ostalih si pa diplomirala iz upiranja. Drži?«
»Razum ga zavrača, saj veš, da ga, že od dneva ena. Ampak telo,« za trenutek umolkne, »telo ga enostavno ne zna, ne zmore zavrniti.«
Mila globoko vdihne. Boji se svojega naslednjega vprašanja.
Pravzaprav se boji odgovora veliko bolj kot vprašanja samega.
Do tega trenutka je bila prepričana, da je odgovor jasen. Podvomila je. Spraševala se je, kaj, če odgovor le ni tako enoznačen, kot se je sprva zdelo. Kaj, če njena prijateljica na zavestni ravni odriva možnost, da bi ponovno okusila srečo v dvoje? Kaj, če se je njena prijateljica prepričala v samodestruktivno tezo in trpi bolj, kot si je upala komur koli povedati na glas. Zaskrbelo jo je, da je slišala zgolj njene besede, a preslišala njihov podton. Prebili sta se čez goro bitk in tudi v tej bo korakala polno oborožena ob njej.
»Poglej vase, prosim, poglej brez strahu, dovoli si biti za trenutek ranljiva, dovoli si biti iskrena do sebe, potem bova lažje dobili tudi to bitko. Še vsako sva. Ampak moram vedeti, res moram vedeti, s kako močnim nasprotnikom se boriva.
Povej mi … si zaljubljena vanj?«
PREDVAJAJ: Shawn Mendes – Perfectly wrong
Kiddo
… se nadaljuje
Dodaj odgovor