Štiri M – 1.del

Čeprav se je zgodilo pred več leti, si je moje srce zapomnilo še tako majhne podrobnosti, ki so se zgodile v tistih štirinajstih dneh. Morda tudi zato, ker sem nepozabne dneve skušala za vedno ujeti in jih zakleniti v svoje dnevniške zapise, kot nekaj najdragocenejšega, kar se mi je do takrat zgodilo.

Ko sem nekega dne zalotila moža, kako brska po mojih osebnih stvareh, med katerimi je bilo tudi veliko dnevnikov iz različnih obdobij mojega tridesetletnega življenja, sem vedela, da je čas, da se od njih poslovim. Preveč jih je bilo. In preveč so odkrivali.
V svoji naivnosti sem bila prepričana, da moj najdražji nikoli ne bi brskal po mojih osebnih stvareh, še manj pa, da bi prebiral moje osebne dnevniške zapise. Napaka. Ko mi je začel očitati, sem vedela, da jih je bral. K sreči do tistih štirih dnevnikov, ki so skrivali mojo štirinajstdnevno avanturo, še ni uspel priti. Še ne. Morda mi je danes celo žal, da ni. No, takrat pa sem pri priči ukrepala.  Vsi moji dnevniki – skupaj petintrideset- so po uničenju pristali v smeteh!

Ja, vem. Ampak to sem storila zaradi moža. Trapa. Uničila sem del sebe. Kako mi je bilo žal! Svoje življenje sem popolnoma podredila njegovemu. V vseh pogledih. Takrat se mi je to zdelo nekaj povem sprejemljivega. Kako močan simbolni pomen je pravzaprav imelo moje uničenje dnevnikov, sem odkrila šele leta kasneje. Takrat pa sem svojega moža imela rada. Precej bolj kot je imel on rad mene. Brez vsakršnega pretiravanja lahko rečem, da je pometal z mano. A tega nisem hotela priznati. Manipuliral je na vsakem koraku. A to vem danes. Dopovedoval mi je, da je edini, ki me ima zares rad. Da sem brez njega nič. Da me ni. S komaj končano osnovno šolo me je uspel prepričati, da moja srednješolska in univerzitetna izobrazba nista vredni nič. Da je pametnejši od mene. Ničkolikokrat me je opomnil, kako velika čast me je doletela, ker želi biti z menoj. Vse bo po njegovo, ali pa gre. Izpita za avto mi ni dovolil opravljati, ker po njegovo nisem bila dovolj pametna, da bi ga opravila. Da je to stran vržen čas in denar. Verjela sem mu. Toda izpit za avto sem mnogo kasneje vseeno opravila. Na skrivaj in v prvem poskusu. Ko sem mu povedala, je samo zaničljivo prhnil, češ, da sem imela srečo. Kajti on je izpit za avto opravil šele v četrtem poskusu. To, da sem tudi sama imela izpit za avto in s tem košček svobode, sem v obliki njegovega zaničevanja plačevala še vrsto let. Tiste malo pomoči, ki sem je bila do tedaj deležna pri odraščanju dveh majhnih otrok, ni bilo več. Toda še vedno sem mu verjela bolj, kot sem verjela sebi.
Zato ni bilo presenečenje, da se je moje zdravje začelo slabšati. Vzgoja dveh majhnih otrok in štiriurni delavnik je bilo vse, kar sem zmogla. Pa še to z veliko bolečinami in brez pomoči. Vrtec, služba, zdravnik, vrtec. Vmes pa kuhanje, pospravljanje in druga gospodinjska opravila. Medtem pa se je moj mož po službi posvečal svojim hobijem in prijateljem, za katere mu ni nikoli zmanjkalo denarja, čeprav nas je finančna stiska več let stiskala v svojih krempljih.
»Saj si hotela imeti otroke, zdaj jih pa imej,« je bil običajen odgovor na mojo prošnjo, naj mi vendarle pomaga. Vse je bilo zaman. Moje bolečine se ga niso dotaknile. Otroka tudi ne. In ne. Še na misel mi ni padlo, da bi ga zapustila. Pa čeprav od njega nisem dobila niti najmanjše podpore. Zato pa veliko polen pod noge. Preprosto nisem imela moči, da bi se borila na več frontah hkrati. Sem pa sprejela trden sklep, da ga bom nekega dne zapustila. Ko bom zdrava, otroka pa večja. To niso bile samo besede. Vedela sem, da bo tako. Zato sem del svoje energije začela hraniti zase. Za svoj napredek in svojo prihodnjo neodvisnost. Bili so majhni koraki. Pa vendarle. Če se danes po toliko letih ozrem nazaj in prerešetam svoje takratno življenje, si upravičeno pokažem osle. Potem se hitro objamem in si rečem, da je tako pač moralo biti.