ŽanriLjubezenŠtiri M – 1.del

Prvi del iz zgodbe “Štiri M”.

Čeprav se je zgodilo pred več leti, si je moje srce zapomnilo še tako majhne podrobnosti, ki so se zgodile v tistih štirinajstih dneh. Morda tudi zato, ker sem nepozabne dneve skušala za vedno ujeti in jih zakleniti v svoje dnevniške zapise, kot nekaj najdragocenejšega, kar se mi je do takrat zgodilo.

Ko sem nekega dne zalotila moža, kako brska po mojih osebnih stvareh, med katerimi je bilo tudi veliko dnevnikov iz različnih obdobij mojega tridesetletnega življenja, sem vedela, da je čas, da se od njih poslovim. Preveč jih je bilo. In preveč so odkrivali.
V svoji naivnosti sem bila prepričana, da moj najdražji nikoli ne bi brskal po mojih osebnih stvareh, še manj pa, da bi prebiral moje osebne dnevniške zapise. Napaka. Ko mi je začel očitati, sem vedela, da jih je bral. K sreči do tistih štirih dnevnikov, ki so skrivali mojo štirinajstdnevno avanturo, še ni uspel priti. Še ne. Morda mi je danes celo žal, da ni. No, takrat pa sem pri priči ukrepala.  Vsi moji dnevniki – skupaj petintrideset- so po uničenju pristali v smeteh!

Ja, vem. Ampak to sem storila zaradi moža. Trapa. Uničila sem del sebe. Kako mi je bilo žal! Svoje življenje sem popolnoma podredila njegovemu. V vseh pogledih. Takrat se mi je to zdelo nekaj povem sprejemljivega. Kako močan simbolni pomen je pravzaprav imelo moje uničenje dnevnikov, sem odkrila šele leta kasneje. Takrat pa sem svojega moža imela rada. Precej bolj kot je imel on rad mene. Brez vsakršnega pretiravanja lahko rečem, da je pometal z mano. A tega nisem hotela priznati. Manipuliral je na vsakem koraku. A to vem danes. Dopovedoval mi je, da je edini, ki me ima zares rad. Da sem brez njega nič. Da me ni. S komaj končano osnovno šolo me je uspel prepričati, da moja srednješolska in univerzitetna izobrazba nista vredni nič. Da je pametnejši od mene. Ničkolikokrat me je opomnil, kako velika čast me je doletela, ker želi biti z menoj. Vse bo po njegovo, ali pa gre. Izpita za avto mi ni dovolil opravljati, ker po njegovo nisem bila dovolj pametna, da bi ga opravila. Da je to stran vržen čas in denar. Verjela sem mu. Toda izpit za avto sem mnogo kasneje vseeno opravila. Na skrivaj in v prvem poskusu. Ko sem mu povedala, je samo zaničljivo prhnil, češ, da sem imela srečo. Kajti on je izpit za avto opravil šele v četrtem poskusu. To, da sem tudi sama imela izpit za avto in s tem košček svobode, sem v obliki njegovega zaničevanja plačevala še vrsto let. Tiste malo pomoči, ki sem je bila do tedaj deležna pri odraščanju dveh majhnih otrok, ni bilo več. Toda še vedno sem mu verjela bolj, kot sem verjela sebi.
Zato ni bilo presenečenje, da se je moje zdravje začelo slabšati. Vzgoja dveh majhnih otrok in štiriurni delavnik je bilo vse, kar sem zmogla. Pa še to z veliko bolečinami in brez pomoči. Vrtec, služba, zdravnik, vrtec. Vmes pa kuhanje, pospravljanje in druga gospodinjska opravila. Medtem pa se je moj mož po službi posvečal svojim hobijem in prijateljem, za katere mu ni nikoli zmanjkalo denarja, čeprav nas je finančna stiska več let stiskala v svojih krempljih.
»Saj si hotela imeti otroke, zdaj jih pa imej,« je bil običajen odgovor na mojo prošnjo, naj mi vendarle pomaga. Vse je bilo zaman. Moje bolečine se ga niso dotaknile. Otroka tudi ne. In ne. Še na misel mi ni padlo, da bi ga zapustila. Pa čeprav od njega nisem dobila niti najmanjše podpore. Zato pa veliko polen pod noge. Preprosto nisem imela moči, da bi se borila na več frontah hkrati. Sem pa sprejela trden sklep, da ga bom nekega dne zapustila. Ko bom zdrava, otroka pa večja. To niso bile samo besede. Vedela sem, da bo tako. Zato sem del svoje energije začela hraniti zase. Za svoj napredek in svojo prihodnjo neodvisnost. Bili so majhni koraki. Pa vendarle. Če se danes po toliko letih ozrem nazaj in prerešetam svoje takratno življenje, si upravičeno pokažem osle. Potem se hitro objamem in si rečem, da je tako pač moralo biti.

‘’Trapa. Uničila sem del sebe. Kako mi je bilo žal! Svoje življenje sem popolnoma podredila njegovemu. V vseh pogledih. Takrat se mi je to zdelo nekaj povem sprejemljivega. Kako močan simbolni pomen je pravzaprav imelo mojeu ničenje dnevnikov, sem odkrila šele leta kasneje.’’

Pri tridesetih letih je bila moja hrbtenica že tako uboga, da me je zdravnica napotila na invalidsko komisijo s predlogom za štiriurno invalidsko upokojitev. Dobila sem tudi napotnico za štirinajstdnevno okrevanje v zdravilišču. Da si od zdravnika dobil napotnico za zdravilišče, je pomenilo samo eno. Izvidi in obeti so bili zares slabi. In tako sem se tudi počutila. Ni šlo samo za bolečino. Bila je tudi vrtoglavica. Nikoli nisem vedela, kdaj in kje se bo pojavila ali kdaj bom izgubila zavest.
Preprosto me je zmanjkalo. Kadarkoli in kjerkoli. Od zdravil nisem imela nikakršnih koristi.
Dolgo so me pošiljali od zdravnika do zdravnika. Sumili so vse mogoče. Potem so končno našli.
Prava zdravila in napotnica za zdravilišče naj bi tako v veliki meri olajšali moje življenje.

Možu sem predlagala, da bi šli v zdravilišče vsi štirje. Otroka sta bila navdušena, saj morja v tistem letu nista videla, pa čeprav sta denar zanj dobila od dedkov in babic. Ostali smo doma, ker zaradi bolečin nisem zmogla za vse poskrbeti sama.
»Pa kaj ti misliš, da bom jaz pakiral in da bom na koncu še varuška?«
»Pomagala bom. Poleg tega bom imela terapije samo dopoldne, popoldneve pa bomo lahko preživljali skupaj.«
»Ni šans. To zame ni dopust. Sem raje doma.«
»Pa daj, no. Pomisli na otroka. Zelo se veselita. Saj veš, da nista bila na morju. Zanju bodo toplice kot morje.«
»Ni govora. Kar sama pojdi.«
Zadelo me je naravnost v srce. Čutila sem fizično bolečino. Obnašal se je, kot da otroka nista njegova, kot da sta tujca.
Zaradi njegove velike sebičnosti bosta prikrajšana za veselje. Vem, da ju bo odpeljal k tašči. Zanj sta bila le breme.
Tako bo lahko užival svoje brezskrbno življenje, v katerem ni obveznosti.
Zakaj si nisem hotela priznati, da sem se poročila z nezrelim, narcističnim sebičnežem? Še vedno se sprašujem.

V avtu sva vso pot molčala. Počutila sem se ranljivo, zavrnjeno in osamljeno.
On pa je najbrž že načrtoval, kaj vse bo počel, ko bo svoboden kot ptica.
»Pokliči, kdaj te pridem iskat,« je rekel, ko me je odložil v termah.
»Saj boste prišli na obisk, kajne?« sem ga pogledala proseče. »Prosim, pripelji otroka vsaj za en dan.«
»Daj, ne sitnari. Za en dan se ne splača, več pa ne bomo ostali. A misliš, da je bencin zastonj?«
Objokana sem vstopila skozi vhodna vrata. Malce sem se zbrala, preden sem se prijavila na recepciji.
Dobila sem ključ, zdravstveni kartonček in navodila za terapije.
»Čez pol ure ste naročeni pri zdravnici. V kletnih prostorih,« mi je še rekla receptorka.

‘’V avtu sva vso pot molčala. Počutila sem se ranljivo, zavrnjeno in osamljeno.
On pa je najbrž že načrtoval, kaj vse bo počel, ko bo svoboden kot ptica.”

Soba je bila lepa. Z zakonsko posteljo. Spet so me premagale solze.
Potem sem odšla v klet. V čakalnici sta sedela blondinec in starejša gospa. Sedla sem zraven blondinca. Vsak od nas je imel svojega zdravnika. Hitro bom na vrsti. V rokah sem premetavala svoj zdravstveni kartonček. Bila sem vznemirjena.
Močno sem se potila, bolečina je postala skoraj neznosna. Strah me je postalo, da bom omedlela.
Z roko sem podpirala brado in upala, da se bo kri skozi vrat nemoteno pretakala. Poškodovana vratna vretenca bi mi lahko vsak trenutek prekinila dotok kisika v možgane in znašla bi se v temi. En sam napačen gib.

Blondinec je bral časopis, gospa nasproti pa je bolščala v prazno. Najbrž je tako kot jaz premišljevala o svojih težavah. Misli na otroka, ki ne bosta videla morja, so me spet razžalostile. Nabirala sem solze. Da mi ne bi ušle izpod nadzora, sem svoje misli preusmerila na moža, ki mu ni bilo mar. Ne zame. Ne za otroka. Moja bolezen je samo kratila njegovo svobodo.
»Ne obremenjuj me s svojimi težavami,« mi je vselej rekel. Tudi otroka sta mu bila v breme. Ni poznal slabe vesti. Za svoje nesramnosti se ni nikoli opravičil. Opravičila ni bilo v njegovem besednjaku niti v njegovi zavesti. Vedno je imel prav.
Nikoli se ni motil. Pa čeprav ni znal ničesar. Ni imel poklica. Ne znanja. Bil je navadni delavec. No, ni me motilo. Ampak bi me moralo. Njegov način razmišljanja … nerazgledanost. Izobrazba ima svoj smisel. Človeka prisili, da razmišlja. Da dobi širino.
Drugačne poglede. Toda pred drugimi je bil vselej prijazen, nasmejan in vzoren oče in mož. Zabaven. Tako spretno se je znal pretvarjati. Še otroka sta ga imela rada, čeprav zanju ni naredil ničesar. No, razen tega, da jima je dovolil vse, česar jima jaz nisem. Jezna sem bila. To je bilo dobro. Toda počutila sem se tako hudičevo nemočno. Grozilo mi je, da me bodo pri tridesetih invalidsko upokojili za najmanj štiri ure. Bo moje življenje res eno samo trpljenje? V vihar mojih razdraženih misli je posegel blondinec. »Iz sveta slavnih: Melinda D. se je danes zglasila v termah blizu Novega mesta. Le kaj se ji je zgodilo?«
se je pretvarjal, da bere iz časopisa. 
Presenečeno sem ga pogledala. On pa mene. Potem se je nasmehnil. Dojela sem. 
Bral je z mojega zdravstvenega kartončka, ki sem ga valjala po rokah. 
»Maks,« je stegnil roko proti meni.
»Melinda,« sem rekla.
»Počasi gre tole vse skupaj.«
»Ja, ampak saj se nam nikamor ne mudi, kajne?«
»Pa še res je,« je rekel.
Maks je pri svojih enaintridesetih letih prišel na okrevanje po operaciji srca.
Preden je stopil v ordinacijo, me je povabil na kavo.
»Ko boš gotova, pridi v bife v pritličju.«
»Pridem,« sem hitro odgovorila, kot da je bilo to nekaj najbolj samoumevnega.

Moje terapije bodo trajale od 6.30 do 13.30 vsak dan.
Zjutraj bom začela v bazenu in končala z masažo. Vsak drugi dan bom morala na pregled k zdravnici.
Pridružila sem se Maksu na kavi. Vesel je bil. Pri sosednji mizi sta sedela dva mladeniča, ki sta se glasno pogovarjala.
Eden izmed njiju je stalno pogledoval k meni. Pomislila sem, da sem mu všeč. Bil je lep. Tudi Maks je bil lep.
»Sta tudi vidva prišla za dlje časa?« me je vprašal lepotec.
»Ja. Za štirinajst dni,« sem odgovorila.
»Tudi jaz,« je rekel Maks.
»Midva sva že en teden tukaj in še dva bova,« naju je seznanil lepotec.
Drugi pa je samo prikimal.
»Prisedita,« ju je povabil Maks. In sta.
Lepotcu je bilo ime Mare, drugemu pa Matevž. Oba sta okrevala po operaciji kolena.

In tako se je začelo. Mi štirje. 4M. Melinda, Maks, Mare, Matevž. Štirje mušketirji. Štirje M.

 


Melinda Debeljak

 


… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.