ŽanriLjubezenŠtiri M – 3.del

Tretji del iz zgodbe “Štiri M”.

Že več let se nisem počutila tako dobro. Zdelo se mi je, da bolezen ni več del mene. Da se me ne tiče. Seveda bolečina ni čudežno izginila. Še vedno je bila tam. A mi je z njihovo pomočjo uspelo vsaj za nekaj časa pozabiti nanjo. Ob mojih fantih sem se počutila varno, ljubljeno, sprejeto in živo. Vedela sem, da mi bodo v vsakem trenutku priskočili na pomoč. In so tudi mi. Šele takrat sem občutila, kako lepo je imeti ob sebi nekoga, na katerega se lahko zaneseš. Ki ti ne očita, ampak te podpira.
Veliko let kasneje, ko sem se spominjala svojih in naših zdravstvenih težav, ki so nas pripeljale skupaj, sem ugibala, da je nemara naše zdravstveno stanje odražalo naša takratna življenja. Maks je prestal operacijo srca, v življenju pa je imel težave z izražanjem svojih čustev. Matevž in Mare sta imela poškodovani nogi, v življenju pa se nista mogla premakniti naprej. Na neki točki sta obstala. Moje težave s hrbtenico pa so nedvoumno odražale mojo nesposobnost postaviti se zase in se izkopati iz vloge žrtve.
Bila sem oseba brez hrbtenice. Le da tega takrat nisem vedela. 
Naše medsebojno zaupanje je v samo nekaj dneh doseglo točko, na kateri smo si zlahka zaupali stvari, ki jih nismo delili še z nikomer. Še vedno se s hvaležnostjo spominjam tistih pogovorov.
Bili smo boleče odkriti drug do drugega. Če smo se med večerjo še gromko smejali, smo kasneje, ko smo sedeli v kakšnem osamljenem kotičku zdravilišča, potočili tudi kakšno solzo ali dve. Veliko smo razpravljali o življenju in njegovem smislu. Predvsem o slednjem. Delili smo svoje najglobje občutke, želje, hrepenenja in izkušnje.
Nismo govorili o svojih partnerskih zvezah, otrocih ali se pritoževali nad tem ali onim. Ne. Razpravljali smo o tem, zakaj smo se znašli na tem svetu, na tem planetu, kontinentu, državi … Zakaj smo beli in ne črni, kaj nas je pripeljalo skupaj in kaj naj s to našo izkušnjo počnemo, če sploh kaj. Pa o tem, da smo sami odgovorni za svoja življenja in o tem, kako je vse prav in vse na svojem mestu. Zame je bila to povsem nova dimenzija razmišljanja. Druga perspektiva. Pred mano se je odkrival svet, ki ga do tedaj nisem poznala. 
Neverjetno hitro in spontano smo se o vsem dogovarjali. Preprosto smo storili, kar smo se v nekem trenutku odločili. Čigava je bila ideja, ni bilo pomembno. Vsi za enega – eden za vse. 4M. Postali smo nerazdružljivi. Petega dne so nas kot take poznali že vsi v hotelu. Terapevti, maserji, zdravniki, receptorji, snažilke, natakarji, kuharji, varnostniki in gostje.
Hotel je naenkrat preveval od prešerne energije, ki ji ni ubežal nihče. Vse izpuščene terapije so nam oprostili. Po šestem dnevu smo se od sedmih dnevnih terapij udeleževali le še ene. Masaže. Ves preostali čas smo preživeli skupaj.
Kljub temu se nam je zdravstveno stanje vsem občutno izboljšalo.

‘’Kaj hudiča pa počnete zunaj?!’’ nas je zaprepadeno vprašal. Potem ko je obljubil, da nas ne bo zatožil, smo mu povedali. Vse. In po resnici.’’

Nekega dne je Mareta z nenapovedanim obiskom presenetila žena. Ostala je čez noč. Najbrž ga je pogrešala. Sobi sva imela v istem nadstropju. Ne daleč stran druga od druge. Odpirala in zapirala sva najina vrata. Kadar se nama je zahotelo.
Tudi ob najbolj nemogočih urah. Nisva dolgo zdržala drug brez drugega.
»Mi posodiš aspirin?« me je vprašal, ko je potrkal na vrata moje hotelske sobe. Debelo sem ga pogledala. Ko mi je pomežiknil, sem vedela, da se je nekaj zgodilo in da mu moram slediti v pogovoru.
»Ja, seveda, počakaj, grem ponj.« S kotičkom očesa pa sem opazila, da so vrata njegove sobe na stežaj odprta.
»Hvala.« je rekel in odšel. Na večerjo ga ni bilo. Maks nam je povedal, da je na obisku njegova žena.
Samo od daleč smo jo lahko videli naslednjega dne, ko je odhajala. Mare ji je dal jasno vedeti, da zanjo zaradi celodnevnih terapij ne bo imel časa. Tako je odšla domov, mi pa smo se spet zavili v svoj 4M kokon.
Nekega zgodnjega popoldneva smo se odpeljali na Otočec, kjer se je obetal dober koncert. Pred tem smo se ustavili še v konjeniškem klubu in zajahali vsak svojega konja. Malce me je skrbelo zaradi hrbtenice, a se je vse dobro končalo, če odmislim, da me je potem pošteno bolela trtica. Nadvse dobre volje smo se kar zlili v koncertno vzdušje. Spili smo nekaj piv in ostali vse do zgodnjih jutranjih ur. Ko pa smo se vrnili v zdraviliški hotel, smo naleteli na nekaj, na kar pred tem niti pomislili nismo.
Na zaklenjena vrata.
»Ali naj pozvonimo?« je vprašal Maks.
»Ne!« se je prestrašil Matevž.
»A si predstavljaš, da nas pošljejo domov in napišejo v kartoteke, da smo ponočevali zunaj zdraviliškega kompleksa?
Še posebej, ker ne hodimo na terapije.«
»Ja, hudiča. Prav imaš,« je rekel Maks.
»Mislim, da nihče od nas nikoli več ne bo dobil napotnice za zdravilišče,« sem dodala resno, vsi moji notranji organi pa so od navdušenja kar poskakovali in se hihitali.
»Nič, spali bomo v avtu in se zjutraj naredili francoze,« je predlagal Mare.
»Ma, daj, no. V tvojem avtu še sedeti nismo mogli normalno, bomo pa spali,« se je zasmejal Maks in mi skupaj z njim.
Ker nismo imeli boljše ideje, smo posedli na bankino blizu vhodnih vrat in podoživljali večerni koncert.
Ura je padla mimo, ko smo v notranjem preddverju zagledali premikajoči se pramen svetlobe.
»Pečeni smo!« je kriknil Matevž in skočil pokonci, kot bi mu zagorelo pod zadnjico.
Ozrli smo se proti svetlobi.
»Ne paničari. Nihče nas ni videl,« se je zasmejal Mare. Varnostnik je na nočnem obhodu.«
Potem smo svoje nosove pritisnili ob steklo, da bi bolje videli v notranjost. Varnostnika je spremljal nemški ovčar. Razločno smo ga lahko videli. On pa nas. »Rauuuu! Rauuuu! Rauuuu!« je začel glasno lajati. Bilo je prepozno, da bi se poskrili. Varnostnik je stopil proti steklenim vratom in krilil z rokami v smislu: »Poberite se mularija!«
Še na kraj pameti mu ni padlo, da smo nemara zdraviliški gostje. Le kdo od pacientov bi se ob četrti uri zjutraj sprehajal zunaj?Nihče. Logično. Tako je varnostnik nameraval nadaljevati svojo obhodno pot, ko je Mare na našo grozo potrkal na steklena vrata.
»Si zmešan?« ga je za roko povlekel Matevž. »Ne pozabi, da moja mama dela na notranjem ministrstvu?«
Mare pa je namesto odgovora varnostniku mahal, naj nam odpre vrata. Iz denarnice je vzel fizioterapevtski kartonček in ga prislonil na steklo. Presenečenemu varnostniku se je posvetilo. Hitel je odklepati vrata. »Kaj hudiča pa počnete zunaj?!« nas je zaprepadeno vprašal. Potem ko je obljubil, da nas ne bo zatožil, smo mu povedali. Vse. In po resnici.

‘’Čeprav mi je laskalo, je teklo čez rob. Ni bilo primerno.”

Ko smo se naslednjega dne ob enajstih prikazali na zajtrku, tega že zdavnaj ni bilo več. A smo računali na »našega« dobrega kuharja. Pripravljen nam je bil skuhati polento v zameno za pripoved o naši koncertni noči. In smo tudi njemu povedali. Šele na koncu nam je zaupal, da vsi v hotelu že vedo za našo pustolovščino. Toliko o tem, da bo naš izlet ostal kar se da neopažen.
»Zastonj vas bomo gostili, samo ostanite pri nas,« nam je rekla receptorka, ko smo sedeli v preddverju in pili kavo.
Gostje, ki se prej niso pogovarjali o drugem kot o svoji bolezni, so hoteli biti v naši bližini. Kajti ko so sedeli blizu nas, so se smejali skupaj z nami. 
Zdravnica me ni več spraševala, kako se počutim. Videla je. In vedela. Vsi so vedeli. In nihče nam ni ničesar očital. Nek starejši gospod pa se je hotel ves čas družiti z nami. Nič nismo imeli proti, da je pri večerji prisedel k naši mizi, saj je bil zabaven. Toda v naš kokon ga nismo spustili. Ko smo nekega dne spet za rep lovili večerjo, je bil v jedilnici in nas čakal.
Čeprav je že povečerjal, je prisedel k naši mizi in pogovor je kot običajno gladko stekel. Potem ko smo povečerjali tudi mi, je iz žepa vzel list papirja, na katerem je bila pesem.
»Draga moja Melinda,« je začel in me pogledal, kajti pesem je bila namenjena meni.
Med poslušanjem me je oblivala kurja polt. Verzi, ki so se lepo rimali, so govorili o njegovi veliki ljubezni do mene.
V besede je izlil svoje hrepenenje ter sem in tja okrcal moje tri prijatelje. Malce smo se čudili in malce smo se smejali.
Gospoda smo resda videvali vsak dan, to pa je bilo tudi vse. Čemu ljubezenska pesem?
Čeprav mi je laskalo, je teklo čez rob. Ni bilo primerno.
Potem pa se nam je posvetilo.

 

Melinda Debeljak

 

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.