Profesor – 5.del
Peti del iz zgodbe “Profesor”.
Sedela sta na vlaku. Anej je nekaj jamral glede domačih nalog, Katja pa ga je bolj na pol poslušala.
“Saj nisem neumen, veš,” ji je rekel.
“Saj ne pravim, da si,” mu je odgovorila in mislila, da pač govori o neki nalogi, ki je ne zna rešiti.
“Vem, kaj se dogaja,” je nadaljeval.
Začudeno ga je pogledala: “Ha?”
“Vem za vaju.”
“Ne vem, o čem govoriš,” je rekla in pogledala skozi okno. Bila sta še daleč od Anejeve postaje.
“Zakaj mi nisi povedala?”
“Povedala kaj?” je vedno bolj sitno odgovarjala Katja.
“Saj te vidim med poukom, ko se tako neumno režiš v telefon.”
“Meme gledam.”
“Če bi to bilo res, bi mi jih pokazala.”
“Z njim si bila, a? Zato te ni bilo na malico. Z Vodnikom si bila.”
“Ja, saj sem ti rekla, da ga moram nekaj vprašati.”
“Ah, daj, Katja, ne delaj se nore.”
Ko je tako vztrajal, je videla, da nima smisla še dalje zanikati, zato mu je rekla: “Ja, prav imaš.”
V očeh se mu je zaiskrilo od navdušenja: “Vse mi povej!”
“Bom. Samo ne zdaj, ne tukaj.”
Anej se je takoj odločil, da ne bo šel domov. Skupaj sta se peljala do Katjine postaje in se odločila, da bosta popoldne preživela skupaj. Šla sta na kosilo in kavo. Danes sta si to lahko privoščila, saj jutri ni bilo nobenega izpita.
‘’Zgleda je to to. Popolnoma se je ohladil do nje. Morda pa le ne želi imeti težav na fakulteti, morda je dekan kaj posumil.
Odločila se je, da mu ne bo več pisala. Tukaj se njuna zgodba zaključi.”
“O, fak, misliš, da ve?” je zaskrbljeno rekel Anej, ko mu je povedala o današnjem srečanju z dekanom.
“Upam, da ne,” je skomignila Katja. Tudi če se s tem zdaj obremenjuje, spremeniti ne more kaj dosti.
“Saj ne morem verjeti, da mi nisi že prej povedala,” je jezno nadaljeval Anej.
“Saj veš, da nisem mogla.”
“Ja, vem.”
Počasi se je približeval večer. Katja je Aneja peljala na železniško postajo in z njim počakala vlak.
Minil je že teden dni in od Aljaža ni dobila nobenega sporočila.
Tudi v šoli in na vlaku se je do nje obnašal hladno, niti pogledal je ni.
Spet je napočil dan za vaje računalništva. Spet so delali v tem klinčevem programu, ki ga nikakor ni mogla razumeti.
Tudi veliko ostalih sošolcev je imelo težave s tem programom. Aljaž je celo uro hodil po razredu od enega do drugega in jim pomagal. Še dobro, da so delali v parih in je bilo Aneju vsaj približno jasno, kaj mora narediti. Nato pa je vse skupaj prenehalo delovati. Ne ona in ne Anej nista vedela, kako naprej. Ni imela izbire, kakor da dvigne roko in pokliče Aljaža na pomoč.
Stopil je do njunega računalnika in Anej mu je razložil, kje se jima je ustavilo. Nagnil se je med njiju in prijel za miško.
Opazovala je njegovo roko in misli so ji spet uhajale. Razmišljala je, kako ta njegova roka potuje po njenem telesu.
V sanjarjenju je svojo roko nevede premaknila proti njegovi in se je na rahlo dotaknila.
Aljaž je roko na hitro umaknil in se vzravnal.
“Tako. Zdaj bi moralo delati. Lahko kar nadaljujeta,” je resno rekel in odšel pomagat še drugim sošolcem, ki so držali roke v zrak.
Zgleda je to to. Popolnoma se je ohladil do nje. Morda pa le ne želi imeti težav na fakulteti, morda je dekan kaj posumil.
Odločila se je, da mu ne bo več pisala. Tukaj se njuna zgodba zaključi.
Minevali so tedni in meseci, od njega ni bilo ne duha ne sluha. Na vlaku je vedno gledala, da je sedla čim dlje od njega, v šoli je umikala pogled, ko ga je srečevala. Posvetila se je šolskemu delu in pisanju diplome. Uspešno je odpisala vse izpite, zdaj jo je čakal samo še zagovor diplome.
Napočil je dan zagovora diplome. Zagovor je imela v najvišjem nadstropju fakultete, kjer je tokrat bila prvič.
Nerzvozno je čakala pred sobo, v kateri naj bi potekal zagovor. Živčno je hodila gor in dol po hodniku, ko je mimo prišel Aljaž.
“Vso srečo,” ji je rekel. Ni mu odgovorila, samo nerodno se mu je nasmehnila.
Odprl je vrata, ki so bila nasproti njene sobe za zagovor. Stopil je noter in jih zaprl.
Pogledala je na tablico ob vratih, na kateri je pisalo njegovo ime. Ni vedela, da ima tukaj pisarno.
‘’Bil je tako srečen, da ne počneta več nič nedovoljenega.
Čakal je na to, čakal na ta dan, dan njene diplome, ko bo lahko končno njegova brez kakršnihkoli ovir.”
Vrata njej dodeljene sobe so se odprla in ven je stopil njen sošolec z nasmeškom na ustih.
Zahvalil se je obema profesorjema, ki sta bila z njim, pogledal Katjo in ji zaželel srečo.
“Hvala,” mu je odgovorila, eden izmed profesorjev pa ji je rekel, da lahko kar stopi noter in pripravi prezentacijo.
Zagovor je potekal dobro. Ko je govorila o svoji temi diplome, je trema izginila, prav tako ni več razmišljala o tem, da je Aljaž samo dvoje vrat stran. Njen mentor in še en profesor, ki je predstavljal komisijo, sta ji čestitala ob uspešnem zagovoru.
Končno je diplomirala. Zahvalila se jima je in stopila iz sobe, na hodniku pa jo je čakal Aljaž.
Počakal je, da sta oba profesorja odšla in ji rekel: “No, kako je šlo?”
“V redu,” je želela skriti navdušenje.
“Čestitam,” ji je rekel in jo stisnil v objem. Poljubil jo je, potegnil za sabo v svojo pisarno in zaprl vrata.
Sedel je na stol in z rokama plosknil po svojih stegnih, da bi ji nakazal, naj sede nanj.
Po strani je sedla nanj. Bila je tako jezna nanj in hkrati navdušena nad svojo diplomo, vendar mu ni rekla nič.
“Na stare čase,” je pomislila sama pri sebi in prepletla roke okoli njegovega vratu. Poljubila sta se.
Z roko ji je drsel po stegnu pod obleko. Avtomatsko je razširila noge, ko se je s prsti približeval njenim nabreklim sramnim ustnicam. Spet se je je dotaknil tako, kot je to znal le on. Zadrhtela je v njegovem naročju.
Res je pogrešala to, pogrešala njega. Njena jeza je izginila, ko je legla na njegovo pisarniško mizo.
Potegnil ji je spodnjice izpod črne obleke, ona pa je krilo potegnila višje. Prijel jo je za boke in potegnil bližje sebi.
Odprl si je pas, da so hlače padle na tla. Počasi je svoj nabrekli penis potisnil vanjo.
Z roko je segla proti svojemu ščegetavčku in ga začela masirati.
Obraz mu je prelila prvinska pohota, ko je ležala na njegovi mizi in stokala.
Prijel jo je za gležnje in jih dvignil k svojemu obrazu. Tempo je postajal vedno hitrejši.
Vedno močneje je nabijal, ona pa je vedno glasneje stokala. Bilo ji je vseeno, če jo kdo sliši. Spustil je njene gležnje, ona pa se je dvignila v sedeči položaj. Prijela ga je okoli vratu in svoje telo stisnila ob njegovo. Segel ji je za hrbet in jo pocukal za kito.
Vstala je in ga potisnila proti kavču v kotu pisarne.
Priletel je na kavč, ona pa ga je zajahala. Močno je držal njeno zadnjico in jo poljubljal po vratu.
Držala se je za naslonjalo in ga zibala v divjem ritmu. Po celem telesu jo je zmrazilo, ko je z mišicami mednožja objela njegov penis. Iz njegovih ust je priletel prvinski krik ugodja, ko se je izlil vanjo.
Bil je tako srečen, da ne počneta več nič nedovoljenega.
Čakal je na to, čakal na ta dan, dan njene diplome, ko bo lahko končno njegova brez kakršnihkoli ovir.
Vstala je in oblekla spodnjice. Odpravila se je proti vratom, ko je odprl predal mize in ji je rekel: “Čakaj.”
Obrnila se je proti njemu.
“Ne, Aljaž. To ni bil začetek nečesa novega. Niti ni bilo nadaljevanje tistega, kar je že bilo. Prizadel si me, Aljaž.
Nisem vedela, da imam takšna čustva do tebe, dokler jih nisem bila primorana potlačiti. Tako da ne.
To ni začetek, niti nadaljevanje, Aljaž, to je slovo,” je rekla in šla iz njegove pisarne.
Stal je pri odprtem predalu in iz njega izvlekel ključe svojega stanovanja, ki jih je dal izdelati za njo, za darilo ob diplomi.
Žalostno jih je pogledal, jih vrgel nazaj in zaprl predal.
Špela
… Konec
Dodaj odgovor