Casper – 1.del
Prvi del iz zgodbe “Casper” – MOJ PRVI.
Naravne katastrofe je težko napovedati – ko pridejo, nanje nihče ni pripravljen. Še težje jih je obvladovati. Čakale so jo nevihte, katerih razsežnosti ni zmogla predvideti, in končno je tudi sama razumela, zakaj jih imenujejo po ljudeh. Opustošenje bo grozljivo, a kljub temu veličastno v vsej svoji agoniji. Najpomembnejše lekcije usvojimo iz usodne bolečine, tiste, ki zmečka srce, a tako vsaj vemo, da je tam …
Vse v njej je kričalo z eno samo željo: Utišaj me, rotim te, utišaj me!
Bom res šla k njemu pred službo, je začela pogovor sama s seboj. Prav, grem, ampak ne smem mu dovoliti, da se mi približa. Ne smem, si reče z zavedanjem, da bodo njegovi dotiki, v primeru, da ji misija spodleti, edino, o čemer bo lahko razmišljala preostanek dneva.
Sestanki na meniju so neizbežni, z njim v krvožilnem sistemu pa jim bo nemogoče slediti. Prepričala se je, da na moč hrepenenja morda res nima vpliva, a je v njej vsekakor dovolj značaja, da se mu upre. Mat! je suvereno rekla šahistki v odsevu. Kralj bo napaden brez možnosti za preobrat.
A kaj, ko jo je že slutnja nanj spravila v manično stanje, in če bi ji lahko bral misli, bi mu v tem trenutku na polno prihajalo. Vlažnega mednožja ni želela zatajiti, priprla je veke in ga preslikala k sebi. Željna dotika se nežno nagne k njegovim ustnicam in te jo, na njeno presenečanje, grobo ugriznejo …
Z blazinicama prstov se dotakne krvaveče ustnice, prijetna bolečina jo predrami iz pohotnega sanjarjenja. Sveže umita mazohistka nadaljuje ekspedicijo z utiranjem Givenchyjeve kreme za telo, dlani se ostro sprehajata po telesu v upanju, da bo željo po njem zadušil vonj svežih cvetov.
Pod dolgo modro obleko je očem skrila drzen čipkasti komplet spodnjega perila v črni barvi, ki je za razliko od na prvi pogled precej konservativne obleke vpil: »Sleci me, vzemi si me!«
Če bi iskali sinonim za njeno končno podobo, bi »ženstvena« bila beseda, ki bi jo izbrali. Všeč mu bo. Njen žar, ne obleka. Za obleko mu bo vseeno, le da je v njej ona. Zadovoljna z žensko v ogledalu globoko zajame sapo in se odpravi skozi vrata.
V avtomobilu se bori z občutkom nemira; zavedanje, da bo vsak čas v njegovem stanovanju, pospeši pretok krvi v njenih žilah. Tuj teritorij, na katerem se ne počuti domače.
Boleča blaženost preplavi njen um, glas Princea, ki je donel iz zvočnikov: »It’s hard for me to say what’s right when all I wanna do is wrong …«, je poskrbel, da je njeno telo posilila razvratna vročina, zaščemelo jo je med nogami.
Dihanja ni bila sposobna uravnovesiti. Ni ji preostalo drugega, kot da z roko seže v hlačke – nežno, počasi, s predstavo, da je njegova … In tako sprosti napetost, ki jo je ohromila vsakič, ko ga je spustila v svojo atmosfero.
Z moškimi ni nikoli prijateljevala na ta način. On je bil njen prvi – Toy Boy. Preden je sprejela dejstvo, da sta v intimnem smislu kot puzli, ki brez kakršnega koli naprezanja spadata drug k drugemu, se je večkrat vprašala, kaj bi se zgodilo v nasprotnem primeru. Kaj, če bi bil seks okoren, neroden, brez ognja in poželenja? Kaj bi se zgodilo, če med njima ne bi bilo nerazumljive energije, ki ju je obsedla vsakič, ko sta se znašla v istem prostoru? Vse kaže, da tega nikoli ne bo vedela.
Kljub skladnosti je bilo utopično misliti, da bi ta moški zmogel biti naklonjen zgolj eni ženski. Pozornost nežnejšega spola je potreboval kot zrak, ki ga je dihal. Povsod, na vsakem koraku.
Njegov način dojemanja sveta je bil habitus, v katerem se sama nikoli ne bi mogla počutiti varno, zaželeno, ljubljeno, na prvem mestu. S tem zavedanjem je ogradila svoje srce, na telo pa v tej točki ni imela več vpliva. To je v celoti pripadalo njemu.
Ko njuni življenji še nista bili tako prepleteni, je živela s prepričanjem, da je moški, ki se ne odziva na površinske odnose, da je moški, ki ga ne zmede vsaka, tako ali drugače izklesana silhueta. Da so energije, ki jih čuti, redke. Da je sinhronost med njima neponovljiva.
Idealizirano različico o njem, v katero je sprva verjela, je sedaj v popolnosti opustila. Izgubila se je v kalejdoskopu nepovezanih misli, te so bile njena stalnica, a se je hitela miriti z afirmacijo: Samo seksata, vseeno je. Ni ti mar, ne sme ti biti mar.
Parkira pred njegovim blokom in čuti, kako ji raste utrip.
Hoja po stopnicah do njegovega nadstropja ji ni v pomoč. Pričaka jo na vhodu. Pogleda se srečata in jasno je, da je v godlji. Suvereno žensko izrine packa, ki ni prepričana, da bo zmogla obdržati obljubo, ki si jo je dala doma.
Objameta se. Vznemirjenje preplavi njuni telesi, a ga zavestno odrivata stran. Pospremi jo do terase, kjer se ji čez obraz razleze nasmešek, ko zagleda zajtrk, ki jima ga je pripravil. Usedeta se eden poleg drugega, besede poiščejo pot k njegovim ušesom. Ena za drugo so sestavljale stavke, ki jih kljub smiselnosti ni slišala. Kot bi aktivirala avtopilota. Ta se je držal načrtovane smeri, a duša … Duša je plavala po svoje, z valovi se je nežno dotaknila vsake poteze na njegovem obrazu. Božala ga je s pogledi, polnimi poželenja. Čakal je na njen znak. Da se lahko nagne bližje, da ji lahko pramen las umakne z obraza, da jo lahko poljubi. Čakal je … a zaman.
Sveto je bila prepričana, da mu tega zadovoljstva tokrat ne bo dala. Sladko ga bo trpinčila in dovolila njegovi domišljiji, da jo sleče z očmi, da se je dotakne z umom, da njen vonj zaide v nosnici, ki ga bosta spravili na rob razumnega. O vsem je do podrobnosti premislila. Sledila je le še izvedba načrtovanega.
Spisek vprašanj je nastajal v noči, ko ji sanjarjenje o njem ni dovolilo zaspati, pri postavljanju enega za drugim je morala biti premišljena. Dajati vtis, da se jih je ravnokar spomnila, je precejšnja umetnost. A na njeno srečo sta si z umetnostjo bili na ti. Vsekakor je dišala po čudakinji, ki s seboj nosi serijo težav. Težav, ki si jih želiš. Težav, ki ti bodo zagotovo kratile spanec.
‘’Vse v njej je kričalo z eno samo željo: Utišaj me, rotim te, utišaj me!’’
Njen vonj se je vsilil v njegovo avro, počasi, z občutkom. Morda je bila prevzetna, morda je precenjevala svoje čare. Kaj pa, če jo je že zdavnaj spregledal, a je vseeno sledil njeni igri? Kaj pa, če je v njej užival še bolj kot ona sama? Je končno našel nasprotnika, ki mu je v izziv? Nasprotnika, zaradi katerega bo želel biti najbolj drzna različica samega sebe? Nasprotnika, ki ga bo pripeljal do vrhunca? Takšnega pravzaprav hočeš, le ob takšnem lahko napreduješ. Le ob takšnem se počutiš živega.
Veliko lažje je bilo zastavljati nesmiselna vprašanja kot tista, na katera si je z vsem srcem želela odgovorov. A ko je šlo zares, jo je pogum zapustil, zato se je držala pravil. Vsaka igra jih ima – z razlogom.
Kljub bližini, ki sta jo delila, je bil še vedno zgolj nekdo. Neznanec, o katerem ve bore malo. Kako globoko lahko dregne, se je vprašala vsakič, ko je previdno izbiral odgovore na njena na videz lahkotna vprašanja.
Previdnost, ki se je je oklepal, kot se otrok oklepa mame, je bila posledica preteklih izkušenj z ženskim svetom. Borila se je kot Špartanci, da je ne bi uvrstil med labilne vojake. Med tiste, ki so se hladnokrvno borili le za svoj obstoj. Sovražila je dejstvo, da jo primerja in enači z dekleti, ki jih je spoznal do tega trenutka. Vedela je, da nobeni od njih ni podobna in da z njimi razen spola po vsej verjetnosti nima nič skupnega.
Ko je takole mlela v svoji glavi, jo preseneti z vprašanjem: »Kaj si želiš?« Tako odločnega in čistega odgovora že dolgo ni slišala iz lastnih ust, a hkrati tako nepremišljenega in izdajalskega tudi ne: »Sem upala, da je odgovor na to vprašanje jasen.«
Z nagajivim pogledom in očitno zadovoljen z odgovorom se odpravi v spalnico. Z glavo ji nakaže, naj mu sledi. Jezna je nase, ko dojame, da je res šibkega značaja, a to čistunko preglasi pohotnica, ki je čisto ekstatična, saj bodo njene želje uslišane in potrebe zadovoljene. Čistunka je bitko izgubila, še preden se je ta dobro začela. Potreben je bil le dotik njegovih ustnic in o njej ni več ne duha ne sluha.
Z roko ji seže pod obleko – prsti nežno drsijo po stegnu in se želijo ugrezniti v njeno mednožje. Presenečen, a vidno zadovoljen, zazeva vanjo, ko ga sprejme, topla, vlažna, najobčutljivejša točka njenega telesa. Pogleda se zlijeta, koketno skomigne z rameni, češ, kaj si pa pričakoval?!
»Obsedena sem s teboj, s tvojimi dlanmi, ustnicami, vonjem … Z vsem, kar si. Z vsem, kar si vzbudil v meni. Ne sprenevedaj se, sleci me in »do your magic«,« je dahnila.
Ko tako stoji, naslonjena na okvir vrat, se on spusti nižje. Prsi v trenutku začutijo manjko sape, telo iz trdega preide v tekoče stanje. Čutno ji slači spodnje hlačke in uživa ob vsakem drgetu, ki ga zakrivi. Prisesa se na sramni ustnici. Roki grobo zgrabita njeni ritnici, ko jezik najde klitoris. Čvrsto ga prime za glavo in ga še globlje zarije v svoje mednožje. Njegovi gibi so jasni, odločni … sledijo njenim vzdihom. Slišal jo je, čeprav ni govorila. Obrne jo in zdaj s sprednjim delom telesa sloni na vratih.
Vzame si čas, da odveže trakca na njeni obleki, vsak dotik njegovih rok jo spravlja v fanatizem. Z ramen ji nežno spusti obleko, da ta prosto pade na tla. Njegov mokri jezik se sprehodi po njenem vratu, intuitivno zapre oči, komaj slišno zastoka. Dlani čvrsto primeta njene boke, zasuka jo k sebi, stopi korak nazaj, nameni ji prodoren pogled, potem pa se strastno prisesa na njene ustnice. Mokra jezika se prepletata; z rokama se suvereno sprehaja po njenem telesu in ena roka je vedno tam, kjer je užitek največji. Odločno kroži in uživa v vsakem gibu njenega telesa. Še zvijajočo jo dvigne v naročje in preseli na posteljo, za trenutek obstane nad njo.
S pohotnim izrazom na obrazu se zazre v njene oči, namenita si poželjiva nasmeha. Z mehkimi, čutnimi ustnicami se prilepi na njene, z rokama ji gre kruto čez ledja. Omotična od njegovega vonja nenadzorovano vzdihuje, vročica zajame vsak delček njene kože. Začuti ga v sebi … sprva nežno … ko iz nje izvabi čutno stokanje, ga namerno prekine in se z vso silo pogrezne vanjo … z rokami se oklene njegove zadnjice in ga še bolj potisne vase … »Uniči me, prosim,« mu nežno šepne. Oči se mu zaiskrijo, izvleče ga iz nje, za trenutek postane in zgolj opazuje njen obraz. »Ne trpinči me, potrebujem te v sebi!« skoraj roteče prosi. Pogled spoji z njenim, potem pa se brutalno zakoplje vanjo. Sila, s katero prodira, je iz giba v gib odločnejša. V njem vzbudi steklo žival, ki renči … godi ji njegova surovost … Skoraj na silo si jo jemlje … trga jo, košček po košček … Komaj zbere moč, da ga potisne stran od sebe; spusti se na kolena in si ga z vso lakoto vzame v usta.
Roki se ga čvrsto oklepata in v dogovoru z usti z lahkoto drsita po navlaženi trdnjavi. Zastrmi se vanj, potem pa se vulgarno s čvrstim udom udari po obrazu. »Poredna punca sem,« se mu nasmehne, »kaznuj me!«
Potisne si ga v usta, jezik ga ves čas razvaja, nato si ga z glasnim zvokom izvleče ven. »Prevelik je, ne gre globlje,« ga umazano, preračunljivo dregne. »Mi lahko pomagaš, prosim?« zaprede senzualno. Vstane s postelje in z nasmeškom zmajuje z glavo, zadrži jo na kolenih. V eno roko prime svoje premoženje in ga vsega investira v njena usta.
Oči se ji orosijo, maskara s trepalnic zaide na lica, njen obraz posesivno zajame predrzen nasmeh. Rada ga je imela v ustih, bolj kot si je sploh lahko predstavljal. Njegov okus je bil njen najljubši …
A ko se je odločil, da bo on prevzel nadzor, prostora za upor ni bilo več. Posadil si jo je nase in užil razgled, ki mu je kot nedovoljena substanca širil zenice. Prepustila sta se naravnemu ritmu uigranega tandema. Meglica ji je zastrla pogled, omamljena od okusa po njem je začutila neobrzdano slo. Ni ga zmogla nadzorovati … želela je, a ni zmogla. Njeno telo se je nanj odzivalo na njej povsem nerazumljiv način. Ni se zmogla vrniti v realnost, lebdela je v orgazmičnih občutkih, ki so se stikali eden z drugim. Eksplozija znotraj njene biti je bila iracionalna.
‘’Najpomembnejše lekcije usvojimo iz usodne bolečine, tiste, ki zmečka srce, a tako vsaj vemo, da je tam …”
Ko se je izžela do omotičnosti, jo je obrnil na hrbet in si jo vzel brez milosti. Vedel je, da uživa in da lahko z njo v takšnem stanju počne, kar se mu zahoče. Nasmeha na obrazu ne zmore skriti, vpliv, ki ga ima nanjo, je njegovo najboljše orožje. Postavi jo v položaj, kjer se razodene pogled na njeno zadnjico. Čvrsto jo drži za boke in suva vanjo, ona pa poskuša krike ugodja zadušiti z grizenjem vzglavnika. Zgrabi jo za lase in potegne k sebi, poljublja jo z vznesenostjo nenasitnega moškega, ki mu je jasno, kaj hoče. Zazre se mu v oči in zdi se, kot bi jo uročil. On ve, da si ga želi bolj kot si upa priznati, in ona vidi, da ga bo razneslo od poželenja, ki ga čuti do nje.
Tema izrine barve, njegova esenca zlorabi vse, kar je razumnega v njej. Fantazije se zlijejo z realnostjo, zave se moškega, ki jo vsakič znova lansira v onostranstvo in nazaj – popolna katarza.
Obležita na postelji, zadovoljna in zadovoljena. Pogled na uro jo opomni, da zamuja v službo. »Kam to pelje?!« spravi iz sebe in prisloni svoje ustnice na njegove. Zadeta od vsega, kar je ravnokar doživela, se opotekajoče spravi na noge. Na hitro skoči pod tuš in presenečeno obnemi, ko ga zagleda nepremično stati na vratih kopalnice s pogledom, usmerjenim vanjo. Strmel je v njeno golo telo, kot je ne bi pravkar užil. Oblečena v njegov pogled se je počutila resnično. Ponovno jo preplavi val vzburjenja, ne da bi se mu je bilo treba dotakniti. Tako zazrt vanjo ji je vzbujal občutek, kot da si ne želi, da gre. Kot da še nima dovolj. Kot da hrepeni po točno tem, kar sta v tem trenutku imela – eden drugega. Tako enostavno, sproščeno, a hkrati polno poželenja in hotenja. Vse to, česar mu ni bila zares zmožna dati.
Njeno telo je preplavilo rahlo nelagodje, ko se ji je v misli vsililo vprašanje – kako bi bilo, če bi bilo drugače? Njegov obraz je v njene prsi priklical tesnobo, občutek krivde, nemoči. Željo po vedenju, ali bi si je želel, če bi mu lahko razodela sebe v celoti. Tako zelo si je želela vedeti, kaj se plete v njegovi glavi, kaj ji sporoča ta skrivnostni pogled. Obleče se in za trenutek obstane pred ogledalom, upajoč, da je žareč obraz ne izdaja preveč. V njegovih očeh si ni želela biti ranljiva. Njun dogovor je želela spoštovati, učila se je veščine, v kateri dominirajo moški. Bila je na trasi, kjer je vse, kar si je lahko dovolila, seks brez čustev. Nanjo se je podala v upanju, da ji bo lahko kos. Bežala je, v tej kategoriji je bila nepremagljiva.
Odpravi se proti izhodu, kjer se za trenutek ustavi; pogleda ga in se mu spontano privije v objem. Pritisne ji vlažen poljub na čelo. Zadrhti. Zaželi si, da ji še ne bi bilo treba iti; njegov objem je bil prijeten, topel. A kljub vsemu si ni upala verjeti, da je tudi varen. Pogrešala je občutek varnosti, pogrešala je občutek, da jo nekdo vidi, sliši, a obenem se je vsemu temu, kar je pogrešala, razumsko odpovedala.
Ne drzne si razmišljati dalje v to smer. Odžene dvome in že mu maha v slovo. Za njo zapre vrata z mislimi, ki jih pozna le on …
PREDVAJAJ: Prince – Get off
Kiddo
… se nadaljuje
Dodaj odgovor