ŽanriLjubezenToskanski spev – 7.del

Sedmi del iz romana “Toskanski spev”.

Koper, 2016

Med premišljevanjem prevozim že lep kos poti proti domu. V mislih sem v preteklosti, medtem pa povsem avtomatsko držim volan, opazujem cestišče in ves čas pazim na raven hitrosti. Med vožnjo nikoli ne premišljujem o svojem početju – prometnih predpisov se držim povsem podzavestno, medtem ko so moje misli po navadi povsem drugje – tolikšen pečat je na meni očitno pustila tista nesreča. Nekateri bi rekli, da je pravi čudež, da sploh še lahko sedem v avto. A nikoli se nisem bala vožnje kot take, strah me je bilo le, da med vožnjo ne bom pozorna na svojo okolico. Ta občutek me spremlja tudi sedaj, po osmih letih se še vedno nisem znebila tesnobe. To je tudi razlog, da imam oči ves čas prikovane na cesto, nikoli ne prižgem radia in za volanom nikoli ne uporabljam telefona. Kadar me med vožnjo kdo pokliče, zapeljem na rob ceste in ugasnem motor, če to ni mogoče, pa enostavno pozneje pokličem nazaj. Približno na polovici poti se ustavim in skočim v trgovino. Ko čez slabih deset minut stopim na prosto, opazim, da je pričelo deževati. No, krasno. Doma nisem ničesar izključila, vklopljene imam vse gospodinjske in druge aparate. Le upam lahko, da ne bo nevihte … Po nekaj kilometrih vožnje se neodločno pršenje spremeni v pravi dež, takoj nato pa se resnično ulije. Izgleda, da me bo ujela vsaj ploha … Da je mera polna, nenadoma začutim, da sem sredi sicer prazne ceste čez nekaj zapeljala. Nekaj ostrega. No, ja. Nekomu tam zgoraj sem se očitno zelo zamerila. Z vzdihom se umaknem s ceste, stopim iz avta in preverim, kakšno je stanje, pri tem pa sem po nekaj trenutkih vsa premočena. Očitno imam danes zelo slab dan. Ne, še huje je; to je eden mojih najslabših dni v zadnjih letih – zapeljala sem čez razbito steklo. Na cesti ležijo nekakšne obarvane črepinje, očitno je nekdo razbil steklenico. Pravzaprav več steklenic. Mogoče prehitro sodim, toda očitno je tukaj nekdo popival – tukaj, sredi ceste!
Ne morem razumeti, kaj ljudje razmišljajo. Pijančevanje med vožnjo je zame na seznamu smrtnih grehov. Poleg tega pa, kakšno vzdrževanje je to? Zakaj ni nihče poskrbel za ta nered? Odgovori mi tišina. Seveda. To je sicer cesta, a je tudi precej obljudena, sedaj pa je za povrh še zelo pozno, zato ni nikjer žive duše. Kaj naj potemtakem naredim? V prtljažniku imam sicer rezervno gumo, glede tega sem vedno vestna, vendar to še ne pomeni, da znam gumo tudi zamenjati. Ne znam je. To je moško delo, jaz pa sem sama. Najraje bi vse poslala k vragu, a si tega ne morem privoščiti, razen če želim noč presedeti v avtu in moliti, da mi doma ne bo česa skurilo. Tako se torej znajdem pred izbiro; ali naj grem peš do najbližje trgovine in pri tem verjetno staknem prehlad, ob tem pa niti ni nujno, da mi bodo sploh hoteli pomagati, ali pa naj preprosto sedem v avto in nekoga pokličem. Ampak koga? Večina ljudi, ki jih poznam, se zdaj nahaja na desetine, celo na stotine kilometrov proč od mene, preden bi kdo prišel, bom že gladko zmrznila. No, kar koli bom že naredila, v suhem avtu mi bo vsekakor bolje kot zunaj. Ko že skorajda začnem obupavati, v daljavi zagledam soj avtomobilskih žarometov. Torej je vendarle nekdo prišel. Hvala bogu! Avtomobil ustavi nekaj metrov pred menoj in iz njega izstopi voznik, moški brez dežnika, približno mojih let. V prvem trenutku se mi zdi, da me na nekoga spominja, v naslednjem trenutku pa ga že zalije dež in na njem ni več ničesar znanega. »Je vse v redu, gospa?« Zaradi bučanja vetra ga zelo slabo slišim, vidim pa kvečjemu samo njegov obris. Zaradi goste zavese dežja ga uspem nekako razločiti šele, ko se znajde tik ob mojem avtomobilu. Odprem okno in pogledam ven, neznanec pa ponovi svoje vprašanje. »Gospa, ste v redu?« Odgovorim mu v delčku sekunde, odklonilno in brez razmišljanja. »Gospodična.« »Prosim?« Ja. Tudi jaz bi se čudila. Ne vem, zakaj sem čutila potrebo, da ga popravim. Tega po navadi ne počnem, že več let ne. Toda pri tem možakarju, pri tem tujcu, kar nekako čutim, da moram, čeprav dobesedno teče z njega. Pojava je prej smešna kot zoprna, poleg tega pa mi morda lahko tudi pomaga. Zakaj sem torej že na začetku dvignila obrambni zid? »Tudi prav. Gospodična.« Zadnjo besedo spregovori s poudarkom, pa tudi s precejšnjim naglasom. Morda je Nemec, nisem pa povsem prepričana. »V precejšnjih težavah ste se znašli, imam prav?«
Ob tem vprašanju se – prvič tega dne – rahlo nasmehnem. »Popolnoma prav imate. Pravzaprav bi lahko rekla, da so težave našle mene. Predrta guma. Kje imate dežnik? Popolnoma mokri boste.« »Mislim, da to zdaj ni več pomembno, kajne?« Prav ima. Popolnoma je premočen, tega ne bo več mogel popraviti noben dežnik, tudi največji na svetu ne. Moški se mi zasmili v dno duše, pa sama nisem skoraj nič manj mokra od njega in še zebe me. Prehlad mi ne bo ušel, tale tukaj pa lahko nazadnje stakne še pljučnico, krivda pa bo na koncu padla name. Konec koncev tudi sem kriva – človek mi skuša pomagati, pri tem pa se je do sedaj čezenj zlilo že kar nekaj litrov ledeno mrzlega dežja. Čeprav – kaj sploh počne tam zunaj? Stoji na dežju in čaka – na kaj? Nekaj mu moram reči. Ne vem, če je to pametno, poznam ga približno tri minute in še bolj moker je od mene, vendar pa nazadnje skozi odprto okno v veter zakričim nekaj besed. »Pridite pod streho, prehladili se boste.« Skoraj istočasno odprem vrata na sovoznikovi strani in čez kak trenutek prisede ter za seboj sunkovito zapre vrata. »Tako,« reče. »Da nama naliv ne bo sledil vse do sem.« »Mislim, da sva naliv tako ali tako prinesla s seboj.« Iztegnem roko in se mu nasmehnem. »Anja Lah.« »Marko Kolar.« Strese mojo dlan in mi nameni namrščen pogled. »Kaj se vam je pravzaprav sploh zgodilo, gospa? Prej sem vas zelo slabo slišal.« Očitno sva spet pri gospe. Dobro, v skrajni sili gre tudi tako. »Zapeljala sem čez razbito steklo in predrla zadnjo gumo.« »Aha, mi je že jasno.« Nameni se odpreti vrata, a ga ustavim z vprašanjem. »Nazaj ven greste? Na dež?« »Gumo vam grem zamenjat. Smem?« Precej začudeno ga pogledam. »Seveda. Prosim. Ampak v tem dežju … Mislim, zelo lije.« »Vidim. Tako ali tako sem že ves moker.

‘’Nekaj trenutkov opazujeva drug drugega, nato pa odvrnem pogled. Nekaj je v njegovih očeh, v njegovem pogledu, nekaj, zaradi česar bi ga lahko zelo dolgo gledala. Dlje kot katerega koli človeka v zadnjih nekaj letih.’’

Ali grem ven in opravim s tem ali pa boste obtičali tukaj.« To je čisto res. »No, v tem primeru pa … Hvala. Žal mi je, da nimam nobenega dežnika. Zaradi mene boste še bolj premočeni.« »Jaz ga imam. V svojem avtu. Zelo velik, je vendar pa mi nič ne koristi. Ne morem hkrati menjavati gume in nad glavo držati dežnika.« »Jaz bom držala dežnik.« Še posebej, če je res velik in naju bo oba pokril. S to izjavo ga očitno in občutno razveselim. »Res?« »Seveda. Navsezadnje boste vi meni naredili uslugo, in ne obratno.« »Odlično. Še vedno pa moram priti do avta. In prej se tega lotim, bolje bo.« Po teh besedah odpre vrata in steče proti svojemu avtomobilu. Čez nekaj trenutkov njegova glava izgine pod velikim črnim dežnikom. Priteče nazaj do mojega avta, odpre vrata in mi v naročje vrže nekakšno temno sivo tkanino. »Oblecite si pelerino, tako vas morda ne bo premočilo čisto do kože.« No, ja. Pod njo bom vsekakor nosila mokra oblačila, toda vsaj glavo bom imela na suhem. Oblečem si pelerino in s Kolarjem stopiva okoli mojega avta. »Rezervna guma je v prtljažniku,« mu povem, »vendar pa nimam orodja.« »To ne bo problem. Jaz ga imam.« V roko mi porine ročaj dežnika, si na glavo povezne kapuco, steče proti svojemu avtomobilu in se čez nekaj trenutkov vrne s škatlo z orodjem. Ponosno mi jo pomoli pod nos. »No, lotiva se dela.« Pokimam mu, skoraj proti moji volji mi gre na smeh. Neprestano teka med najinima avtomobiloma in čeprav gre za zelo majhno razdaljo, vse skupaj že skorajda spominja na nekakšno dirko. Če ne bi bila vsa premočena, bi se smejala, tako pa lahko bolj ali manj samo šklepetam z zobmi. Naslednjih dvajset minut menjavava gumo. Kolar opravi večino dela, jaz mu kvečjemu kdaj pridržim kakšen kos orodja, v rokah pa imam seveda tudi dežnik.
Vse skupaj ni ravno prijetno, težko tako dolgo stojim na enem mestu, ne da bi se kam premaknila, pa še zelo zvito hrbtenico imam, ker sem ves čas sklonjena. Hladno mi je in nujno bi morala na stranišče, toda njemu je vse to verjetno še tisočkrat bolj zoprno. Ves čas kleči in v največjem blatu menjava tisto gumo, mimo naju pa vozijo drugi avtomobili (kje so bili prej?!) in nama trobijo, češ kaj se greva. Nihče ne izstopi, da bi pomagal. Seveda. Ko končava, sva popolnoma premočena. Vseeno pa še nisva naredila čisto vsega. Oziroma, jaz nisem. »Imate kakšno lopato?« »Lopato? Zakaj pa zdaj to?« »Ja. Vem, da se sliši čudno, toda nujno bi jo potrebovala. Sicer pa imate prav. Vsega pa tudi ne morete imeti v prtljažniku …« »Počasi. Saj imam eno. Toda na cesti sva.« Pokimam, vendar ne rečem ničesar, on pa mi iz prtljažnika prinese lopato, čeprav mu ni jasno, zakaj jo potrebujem. Ko imam orodje v rokah, ga tudi uporabim; stopim do kupa tistega nesrečnega stekla, ga dvignem z lopato in ga stresem na rob ceste. Vem, da je to samo začasna rešitev, vendar primernejšega mesta ne morem najti. Nato se vrnem k Kolarju, in ko ta iz mojih rok vzame lopato, se zelo odkrito smehlja. »Zelo redoljubna oseba ste, kajne gospa Lah?« Redoljubna? »Ja. Vendar zdaj ni šlo za to. Hotela sem le preprečiti, da bi še kakšnega nesrečnika doletela podobna usoda kot danes mene.« »Občudovanja vredno. Še vedno dežuje, vi pa ste verjetno staknili prehlad. Z mano vred.« Nekaj trenutkov opazujeva drug drugega, nato pa odvrnem pogled. Nekaj je v njegovih očeh, v njegovem pogledu, nekaj, zaradi česar bi ga lahko zelo dolgo gledala. Dlje kot katerega koli človeka v zadnjih nekaj letih. »No,« me vpraša po nekaj trenutkih molka, »kaj bova zdaj?« Bova? Kaj bova? Ta dvojina mi ni preveč všeč, čeprav se zavedam, da ni mislil nič hudega. Sprva me ima, da bi se mu zahvalila, nato pa bi odšla vsak na svojo stran. A vendar … Pomagal mi je. In konec koncev bo verjetno res zbolel. Zaradi mene. »Imate daleč do doma?« ga vprašam po kratkem obotavljanju. »Slabi dve uri vožnje. Zakaj?« »Jaz živim malce bližje. Lahko bi prišli k meni na kavo. Da se vam zahvalim. Če hočete.« Kot, da bi kava lahko poplačala ves njegov trud! Vendar sem morala poskusiti. Precej navdušeno pokima. »Zelo rad.« »No, potem pa …« Dogovoriva se, da bo peljal za menoj, nato pa sedeva vsak v svoj avto in jaz zapeljem proti domu, Kolar pa mi sledi v oddaljenosti nekaj metrov. Vsa ta situacija me malce spravi s tira. Ali pa morda ne ravno s tira, vendar pa ne vem prav dobro, kaj naj si mislim o vsem skupaj. Človek mi je pomagal, spravil me je iz poštene godlje in kot oseba se mi zdi precej simpatičen. Toda prav tako je tudi tujec. Poznam ga šele slabo uro, pa ga peljem k sebi domov. Mama je v moji hiši enkrat na teden, zdaj pa … Domov vodim človeka, ki ga sploh ne poznam. Kaj mi vendar je? Pomagal mi je, vendar pa to ni odgovor na vse. Vreme. Vreme je krivo. Vreme mi vzbuja slabo vest. Zaradi njega bova oba prehlajena. Pravzaprav sva že. In zaradi njega bom v hišo sprejela tujca. Sicer simpatičnega, a še vedno tujca. Zadnjih nekaj let nisem redno videvala niti domačih, sedaj pa bom gostila nekoga, ki niti ni moj sorodnik. Po drugi strani pa, kaj pa se lahko zgodi? Pri meni bo le kratek čas, največ nekaj ur, nato pa se bova poslovila in odšla vsak na svojo stran. Verjetno se ne bova nikoli več videvala, pravzaprav je to dejstvo kar gotovo. Zakaj me potem tako skrbi? Skrbi me zdaj. Ne, kadar sem z njim. Takrat ne. Ko pa takole na samem razmišljam o njem, no … Ne vem, kaj naj si mislim. Res ne vem. Prijazen je, vendar imam v zvezi z njim čuden občutek. Zelo čuden. Med vožnjo me nekajkrat prime, da bi skrenila s poti in zapeljala nekam … Kam? Bogu za hrbet? Te ceste ne poznam dobro. In za trenutek me postane strah, da ne poznam niti same sebe. Nisem si mislila, da sem se tako zelo izolirala iz družbe. Ne samo od družbe, očitno sem se umaknila od vseh ljudi. Nekoč sem znala sklepati prijateljstva. V mladosti se ne bi pod nobenim pogojem na pol bala človeka, ki je zaradi mene skoraj pol ure v dežju, vetru in mrazu v najhujšem blatu klečal na cesti … Strah? Ne, to ni prava beseda. Samo neprijeten občutek imam. Vendar slutim, da se bo razblinil takoj, ko se bom spet znašla v njegovi družbi. Kaj se dogaja z mano? Dovolj je tega. Povabila sem ga domov in povabilo bom izpolnila. Skuhala bom to kavo, se mu še enkrat zahvalila in to bo to. Fin, Ende, konec zgodbe. Očitno postajam paranoična. No, ja. Videti je bilo, da ga bom morala spustiti tudi v kopalnico. Ko sem ga nazadnje videla, je bil moker kot miš. Ne bom dovolila, da zaradi mene stakne pljučnico, ne bom ga obiskovala v bolnišnici … In tudi sama ne bom znašla tam. Nikakor. Pa o čem za vraga sploh razmišljam?! Očitno sem res paranoična. Čez nekaj minut se znajdem pred hišo. Še vedno dežuje, vreme je pravzaprav vse slabše. Ko odklepam vhodna vrata, na dvorišče pripelje tudi njegov avtomobil. V redu. Opravimo to. Kolar izstopi iz avta, moker je od glave do peta. Z roko mu od daleč nakažem, naj vstopi, nato pa skoraj pobegnem v vežo. Gosta namestim v kuhinjo, nato pa dobrih pet minut tekam sem in tja po hiši in kot obsedena ugašam in izklapljam vse električne naprave. Ko se vrnem v kuhinjo, se Kolar igra z mojo mačko. Nana prede že, če jo obiskovalec samo pogleda in po mili volji se mu pusti božati. Hja, to je zanjo nekaj precej novega. Po navadi ni prav družabna, niti z Janezom ne. »Vse v redu?« Ko me Kolar zagleda, se zelo opazno zravna na stolu in z eno samo kretnjo prepodi mačko. »V redu sem, le zebe me precej.« »Razumljivo, premočeni ste. Okopati se morate, sicer boste zboleli. Pojdite po stopnicah navzgor, levo, takoj za prvimi vrati je kopalnica. Brisače imate tudi tam.« »Odlično, hvala, ampak …«

‘’Ni tak kot Gregor. Ne popolnoma. Pravzaprav je tak, kot bi bil Gregor verjetno danes, če bi še živel.
Nekaj let je starejši od njega, lase ima nekoliko temnejšega odtenka in rahlo se kodrajo, njegove ustnice so trše stisnjene skupaj, manjka mu jamica v bradi in nima njegovih oči.”

Njegovo besedičenje prekinem s tremi besedami: »Svojo kopalnico imam.« »Kako to mislite?« Ne bo obležal zaradi prehlada, prej ga bo konec od presenečenja. Res ne maram veliko razlagati. »Zgoraj je kopalnica za goste. Jaz uporabljam tisto zraven svoje sobe.« »Kopalnica za goste? No, to pa je res velika hiša!« Očitno sem ga zelo presenetila. Kot kak mesečnik odtava po stopnicah navzgor, jaz pa se znova ne morem upreti rahlemu nasmešku. Kdaj se je nazadnje kdor koli čudil nad velikostjo moje hiše? Pravzaprav še nikoli, ugotovim v delčku sekunde. Janez mi je to hišo pravzaprav pomagal izbrati, mama in sestra pa, no … Onidve ne izražata svojega mnenja o ničemer v zvezi z mano. Molčita ali pa … Ali pa ju preprosto ne želim poslušati. In spet sem pri srži problema … Spet. Napotim se proti kopalnici, na poti tja iz spalnice mimogrede vzamem sveža, suha oblačila. Ko vstopim v kopalnico, za trenutek nepremično obstanem, nato pa prvič v življenju obrnem ključ v vratih. Še prejšnji teden sem imela obisk (Janeza), še nikoli pa se ni zgodilo, da bi se obiskovalec zadrževal v moji kopalnici. To se mi zdi kar preveč intimno. Med nama je sicer celo nadstropje in vsaj ena zaklenjena vrata, a me kljub temu preveva slab občutek. Vse skupaj mi ni všeč. Sploh ne. Oprham se in preoblečem, na hitro si osušim lase, nato pa se spustim po stopnicah in pri najbližjem oknu preverim vreme. Ne samo, da dežuje, celo bliskati in grmeti je začelo. No, ja … Po kratkem obotavljanju se znova napotim navzgor in potrkam na vrata druge kopalnice. »Je vse v redu?« »Ne, pojavil se je manjši problem.« Kaj je spet? Še preden mi uspe postaviti vprašanje, Kolar stopi iz kopalnice, mene pa skoraj vrže na hrbet. Tip je oblečen v moj kopalni plašč. No, to pa je že preveč. Res preveč. Že dejstvo, da se je človek tuširal v moji kopalnici, me ni navdajalo s prav lepimi občutki, tole tukaj pa je kaplja čez rob. »Kaj se gre …« »Ja, saj to je tisti problem. Nimam suhih oblačil. Vsaj tu ne.« »Aja.« Aja! Na to nisem pomislila. Kakšna zadrega! In kaj je mislil s tem »tu ne«? »Brez skrbi, uredila bom.« Obrnem se na petah in skoraj stečem v spalnico. Nazadnje mi je končno prišlo prav, da nisem zavrgla Gregorjevih oblačil. Ampak, če bi bila situacija samo malček drugačna … To je enostavno preveč čudno. Prej se bo človek poslovil, bolje bo! Oblačila pustim na radiatorju pred kopalnico in se vrnem v kuhinjo. Ravno ko natakam kavo v skodelice, se Kolar spusti po stopnicah. Ko ga zagledam, od presenečenja izpustim sladkornico. Zdaj vem, na koga me spominja, pa ne zaradi oblačil.
Marko Kolar je enake višine in postave, kot je bil Gregor. In njegov obraz … Tudi v obraz sta si presenetljivo podobna. Zdaj, ko je preoblečen in počesan, so njegove poteze jasno vidne. Ni tak kot Gregor. Ne popolnoma. Pravzaprav je tak, kot bi bil Gregor verjetno danes, če bi še živel. Nekaj let je starejši od njega, lase ima nekoliko temnejšega odtenka in rahlo se kodrajo, njegove ustnice so trše stisnjene skupaj, manjka mu jamica v bradi in nima njegovih oči. Vse to sicer uspem opaziti v le nekaj bežnih sekundah, toda tako zelo mu je podoben, da se za trenutek prepustim občutku – samoprevari – da je Gregor živ.

Eva Kurnik
 

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.