Casper – 14.del

Slabo uro je imela na voljo, da se je spravila v stanje, ki se bo poigralo z zobozdravnikovim razumom. Vse skupaj je igra, katere cilj je bil jasen, a želela je, da tudi pot do cilja ne bo pozabljena v dihu. Casper jo je naučil, kako nekoga nahraniti, a ga istočasno pustiti sestradanega. Za seboj si je želela puščati čim več sestradanih duš.
V odsevu ogledala se je nasmihala obrazu, ki je žarel ob pogledu na zagorelo telo, prekrito zgolj z dvema kosoma spodnjega perila. Iz omare je vzela še razvlečen »hoodie«, ki ji je komajda pokril zadnjico. Namerno si je potegnila levi rokav čez zapestje in s tem gibom razkrila ramo, ki je »nedolžno« vabila k dotiku. Glavo je nagnila na stran, se z roko narahlo sprehodila po vratu in priprla oči … Potrebovala je svojo dozo opijata … Ta po vsej verjetnosti ne bo imel učinka originala, a ko se boriš za preživetje, posežeš po tem, kar se ti ponuja.
V glavi so ji začeli utripati živi izseki Casperja, ko si jo je neusmiljeno jemal, že ko sta se prvič prepustila gibom golih teles. Trenutki, ki bi morali biti negotovi, nerodni, vsaj za občutek sramežljivi … Vsi do zadnjega so ju zaobšli … Vse je bilo gotovo, elegantno, brezsramno. Zlila sta se. Kot se morje žareče lave zlije v ocean.
Iz mučnega sanjarjenja jo predrami zvonjenje na vratih. Odpre oči, vdihne in z vsakim korakom je bliže novi poslastici.
Ko zazeva širina odprtih vrat, se figura, izklesana po njenih merilih, s pogledom dotakne najprej ljubkih bosih stopal, za trenutek postane na golih nogah, potem pa obtiči na žarečem obrazu. Izmenjata si pomenljiva nasmeha in jasno jima je, da so njune misli na enaki frekvenci. Njen pogled zaide k predelu, ki je otrdel, še preden je prestopil prag. Poželjivo si oblizne ustnice, ko pred seboj gleda sinonim za Adonisa …
A obenem čuti njegov nemir. Nemir pred neznanim, hrepenenje po novem. Z vso močjo prsnega koša je zajel sapo in se poskušal otresti negotovosti. Zavzeto je iskal besede, a kot bi mu mati ne dala daru govora, je zgolj strmel. Skomigne z rameni in hkrati dvigne roki s polnima vrečama hrane. V vsej svoji zbeganosti je bil še vedno noro privlačen – ob njem se ji sicer niso šibila kolena kot nebogljenemu Bambiju, a če si pozorno prisluhnil, si lahko slišal predenje zadovoljne muce.
Očarana je nad pogledom, ki je kljub tišini glasen, tako zelo glasen, da se je za trenutek preselila v dvorano, na koncert filharmoničnega orkestra. Prisloni se na rob vrat in ga povabi naprej. Nakaže mu smer kuhinje in on brez ugovarjanja razume namig. Prilasti si kuhinjski prostor in v nasprotju s predhodno zbeganostjo ga tu spremlja v popolnoma drugačnem ritmu. Nasloni se na omaro in ga smehljaje, nemo opazuje – ko na sebi začuti njen pogled, se ji približa s ponosom pava. Ustnice se mu raztegnejo v širok nasmeh, izpod obrvi jo požirata očesi, iz katerih je sevala želja po dotiku. Bližina moškega telesa jo prisili, da se veke zaprejo … Njegov vonj jo … strezni … Odpre oči, z rokama se oprime čvrstih rok in se poskuša izviti izpod njegovega telesa. A jo z nežnim primežem zapestja ustavi, zazre se ji v oči in jo potegne k sebi. Prisloni se na njene ustnice in jo potisne ob steno, roki najdeta pot pod majico in se odločno sprehodita od bokov navzgor … Njene prsi preplavi občutek tesnobe in kljub vsem kriterijem, ki jih izpolnjuje, ni on, ni Casper. Njeno telo ga zavrača, ne gori, ne drhti, ob njem ne ostaja brez sape, njen um je buden.
Prepir njenih misli prekine s stavkom: »Mi lahko, prosim, poveš, kaj se dogaja? Ne želim te v nič siliti in očitno sem tvoj klic narobe razumel,« je poklapano pristavil.
Globoko je vzdihnila in ga vprašala: »Kako zelo odkrita sem lahko s teboj?«