ŽanriErotikaCasper – 14.del

Štirinajsti del iz zgodbe “Casper” – OBRAZ.

Slabo uro je imela na voljo, da se je spravila v stanje, ki se bo poigralo z Zobozdravnikovim razumom.
Vse skupaj je igra, katere cilj je bil jasen, a želela je, da tudi pot do cilja ne bo v dihu pozabljena.
Casper jo je naučil, kako nekoga nahraniti, a ga istočasno pustiti sestradanega.
S tega gledišča si je želela za seboj beležiti čim več sestradanih duš.

V odsevu ogledala se je nasmihala obrazu, ki je žarel ob pogledu na zagorelo telo, prekrito zgolj z dvema kosoma spodnjega perila.
Iz omare je vzela še razvlečen hoodie, ki je komajda pokril zadnjico.
Namerno si je potegnila levi rokav čez zapestje in s tem gibom razkrila ramo, ki je »nedolžno« izražala željo po dotiku.
Glavo je nagnila v stran, se z roko narahlo sprehodila po vratu ter priprla oči …
Potrebovala je svojo dozo opijata …
Ta po vsej verjetnosti ne bo imel učinka originala, a ko se boriš za preživetje, posežeš po tem, kar se ti ponuja.

V glavi so začeli utripati živi izseki Casperja, ki si jo je neusmiljeno jemal, že ko sta se prvič prepustila gibom golih teles.
Trenutki, ki bi morali biti negotovi, nerodni, vsaj za občutek sramežljivi …
Vsi, do zadnjega so ju zaobšli … Vse je bilo gotovo, elegantno, brezsramno. Zlila sta se. Kot se morje žareče lave zlije v ocean.

Iz mučnega sanjarjenja jo predrami zvonenje na vratih. Odpre oči, vdihne in z vsakim korakom je bližje novi poslastici.

Ko zazeva širina odprtih vrat, se figura, izklesana po njenih merilih, s pogledom dotakne najprej ljubkih bosih stopal,
za trenutek postane na golih nogah, potem pa obtiči na žarečem obrazu. Izmenjata si pomenljiva nasmeha in jasno jima je, da so njune misli na enaki frekvenci. Njen pogled zaide k predelu, ki je otrdel, še preden je prestopil prag. Poželjivo si oblizne ustnice, ko pred seboj gleda sinonim za Adonisa … A obenem čuti njegov nemir. Nemir pred neznanim, hrepenenje po novem.
Z vso močjo prsnega koša je zajel sapo in se poskušal otresti negotovosti. Zavzeto je iskal besede, a kot bi mu mati ne dala daru govora, je zgolj strmel. Skomigne z rameni in hkrati dvigne roki s polnima vrečama hrane.
V vsej svoji zbeganosti je bil še vedno noro privlačen – ob njem se ji sicer niso šibila kolena kot nebogljenemu Bambiju;
a če si pozorno prisluhnil, si lahko slišal predenje zadovoljne muce.

‘’Njena prsa preplavi občutek tesnobe in kljub vsem kriterijem, ki jih izpolnjuje, ni On, ni Casper.
Njeno telo ga zavrača, ne gori, ne drhti, ob njem ne ostaja brez sape, njen um je buden.”

Očarana je nad pogledom, ki je kljub tišini glasen, tako zelo glasen, da se je za trenutek preselila v dvorano, na koncert filharmoničnega orkestra. Prisloni se na rob vrat in ga povabi notri. Nakaže mu smer kuhinje, tako vstopi in brez ugovarjanja razume namig. Prilasti si kuhinjski prostor in v nasprotju s predhodno zbeganostjo, ga tu spremlja v popolnoma drugačnem ritmu.
Nasloni se na omaro in ga smehljaje, nemo opazuje – ko na sebi začuti njen pogled, se ji približa s ponosom pava.
Ustnice se mu raztegnejo v širok nasmeh, izpod obrvi jo požirata očesi, iz katerih je sevala želja po dotiku.
Bližina moškega telesa jo prisli, da se veke zaprejo … Njegov vonj jo … strezni … Odpre oči, z rokama se oprime čvrstih rok in se poskuša izviti izpod njegovega telesa. A jo z nežnim primežem zapestja ustavi, zazre se ji v oči in jo potegne k sebi.
Prisloni se na njene ustnice in jo potisne ob steno, roki najdeta pot pod majico in se odločno sprehodita od bokov navzgor …
Njena prsa preplavi občutek tesnobe in kljub vsem kriterijem, ki jih izpolnjuje, ni On, ni Casper. Njeno telo ga zavrača, ne gori, ne drhti, ob njem ne ostaja brez sape, njen um je buden. Prepir njenih misli prekine s stavkom: »Mi lahko prosim poveš, kaj se dogaja? Ne želim te v nič siliti in očitno sem tvoj klic narobe razumel.« je poklapano pristavil. Globoko je vzdihnila in ga vprašala: »Kako zelo odkrita sem lahko s teboj?« »Do obisti, lepo prosim. Sit sem žensk, ki nimajo te zmožnosti in utrujen sem od sprenevedanja.« je iskren v svojem odgovoru. Z vso milino ga pogleda, stopi k njemu in ga prosi: »Poljubi me.« Nejeverno jo gleda, a izkoristi trenutek in se ji prilepi na ustnice. Poljub ne traja dolgo, ko se umakne korak nazaj in nadaljuje: »Ko me je poljubljal on, sem ostajala brez sape, razum se mi je izklopil in izgubila sem občutek za prostor.« Neprijetno mu je, ampak je neomajen in čaka nadaljevanje. »Dotakni se mojih ledij z rokama z vso čutnostjo, ki jo zmoreš.« Brez upiranja ali kančka dvoma upošteva njeno navodilo. Sama zapre oči in si želi, da bi ob njegovem dotiku zadrhtela, kot je ob Casperjevem. A se ne zgodi nič.
Kot bi telo ne imelo utripa. Kot bi njena občutja bila paralizirana. On to vidi, jasno mu je, da je njegov konkurent v tem trenutku nepremagljiv, a kljub temu precej zaverovan sam vase reče: »Izbil ti ga bom iz glave, samo če mi boš dovolila.«
Vzame si trenutek, preden mu odgovori: »Ne želim ti dajati upanja.« Z dlanjo se dotakne njenega obraza in jo željno opazuje.
Za trenutek zavzdihne, potem pa umakne njegovo roko. »Odkar sem se ločila, se poskušam preleviti v drugo žensko, takšno, ki bo zatrla lastna čustva in iskala zgolj telesno potešitev. Upala sem, da je enostavneje. Ne gre mi, res mi ne gre.« obupano zaključi.

‘’Kako si prijatelj z nekom, ki si ga želiš? … Če se delam, da si ga neželim, potem nisem iskrena …
In če nisem, potem se težko okličem za prijatelja.”

Zobozdravnik ni videti razočaran, ravno nasprotno, kot bi se je zaradi izrečenega želel še bolj. Vstane in se sprehodi do dnevnega prostora, medtem ko ona obstane ob kuhinjskem pultu, jezna nase in ogorčena nad telesom, ki je obtičalo v preteklosti …

Ko takole melje v sodelovanju z umom, s katerim nista v najboljšem odnosu, jo zmoti zvok telefona …
Pogleda na ekran in se spontano nasmhne, ko zagleda sporočilo: »Kljub vsemu si te želim.« ji napiše človek, ki je zgolj par metrov stran od nje. »Ne reci, da je tudi sporočila bolje pisal, kot jaz« se zareži.

»Tu ti priznam premoč. Tvoj slog pisanja absolutno prednjači pred njegovim.« Objame jo. 
Ni ji prijetno v njegovem objemu, izvije se … »Oprosti, resnično ne morem. Ta bližina me spravlja v nelagodje.«

Razumevajoče prikima: »Sem lahko vsaj tvoj prijatelj? Resnično si te želim spoznati, kot osebo in ne zgolj …« se nasmehne.
»Seveda, zakaj pa ne.« se mu nasmehne nazaj. »Si tudi njegova prijateljica?« dvomeče vpraša.

Prepričana, da z njim ne bo delila ne postelje, ne kavča, ne kuhinjskega pulta, se odloči na odprto rano dodati ščepec soli.
»Nisem dovolj zrela, da bi lahko bila.«
»Nisi dovolj zrela?« vprašujoče zazeva.
»Kako si prijatelj z nekom, ki si ga želiš? … Če se delam, da si ga neželim, potem nisem iskrena …
In če nisem, potem se težko okličem za prijatelja.«

»Auč.« vidno ranjen ob spoznanju, da ga dejansko odriva stran in da je njeno zavračanje globljega izvora, kot si je želel.

»Šel bom, če ti je prav?«
»Oprosti, vse skupaj sem si drugače predstavljala.«
»Tudi jaz.« zazre se ji v oči in se nerodno nasmehne.

S solznimi očmi mu šepne: »Hvala ti. Kar težko verjamem, da še hodite po tem planetu tudi takšni, kot si ti.«
Nežno prisloni svoje ustnice na njeno lice in se še zadnjič potopi v globino njenih oči. »Se slišiva.«
Vedoč, da se to ne bo zgodilo, samo nemo prikima in ga pospremi do vrat.

Zapre za seboj in za trenutek postane, lase si z nežnim gibom zatakne za ušesa in se sprehodi do telefona,
na katerem uzre Milino sporočilo: »Si se odločila, se seliš v Francijo ali ne?«


Kiddo

 

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.