ŽanriLjubezenToskanski spev – 18.del

Osemnajsti del iz romana “Toskanski spev”.

Zadnjega pol leta sta mlajša zakonca Rupnik živela popolnoma mirno in povsem normalno. Vsaj Greti so se njuni dnevi zdeli mirni ali vsaj na zunaj mirni, kajti vsake toliko časa se ji je zdelo, da je v moževem vedenju opazila nekakšno spremembo, nekakšno odtujenost njej in vsemu domačemu. Bil je nekako odmaknjen, tih, lahko bi skoraj rekla, da ga je nekaj mučilo. Skoraj. Ni bila prepričana, kajti te spremembe niso nikoli trajale več kot nekaj trenutkov, vsekakor vse premalo časa, da bi mogla v resnici dojeti, kaj se godi z njim. Na srečo pa tudi premalo pogosto, da bi jim namenila vso svojo pozornost.
Poročni prstan. Kje bi bil Janez sedaj, če ga oče tistega dne pred šestimi meseci ne bi opomnil, naj si nadene poročni prstan? Doma verjetno že ne. In kako ga je gledal. Oče ga je gledal, kot da vse ve! Če se bo vanj na tak način zagledala tudi Greta, potem bo vsega konec! Ničesar ni videla. Seveda. Premalo ga je spoznala, da bi kdaj opazila ali da bi hotela kaj opaziti. Tistega dela v njem, ki ga je tako dobro poznala Tatjana, ni Greta nikoli niti zaslutila. Ko ga je zagledala na pragu, ni občutila drugega kot veselje spričo dejstva, da je njen mož spet doma. Pri njej. Ko sta se pozdravila in objela, ni opazila prikrite togosti v njegovih ramenih niti je ni začudil njegov molk, ki se je vlekel skozi malone ves večer. Pripisala ga je utrujenosti in skrbem zaradi očeta, begalo jo je edino le, da ji ni sporočil, da pride, pa je tudi to dejstvo pripisala stresu. Resnično čudno se ji je zdelo le eno; od dneva, ko se je vrnil domov, je skoraj ni več poklical drugače kot po imenu. Prej je bila vedno ljubica ali draga, zdaj pa naenkrat … Le kaj je bilo temu krivo? Resnica je bila, da reči v njunem zakonu še zdaleč niso bile tako mirne in vsakdanje, kot je mislila Greta. Pravzaprav bi bilo modro, da bi spremembam v moževem vedenju posvetila dosti več skrbi, kot jih na koncu je.
Če primerjamo s pojavom iz narave, je bil Janez pravzaprav podoba vulkana; nasproti zunanje mirnosti je v njegovi notranjosti brbotala lava in grozila, da bo vsak čas izbruhnila na plan. Spremembe v njegovem vedenju, ki jih je opazila Greta, niso bile nič drugega kot odraz njegovega resničnega stanja. Pred ženo ga je sicer uspel bolj ali manj uspešno prikriti, pri drugih pa ni imel takšne sreče. V službi je bil prvič v življenju raztresen, že kar nenatančen; sodelavci so seveda takoj opazili, da je nekaj narobe. Prijatelji izven službe prav tako; še nikoli ni bil tako redkobeseden, nikoli mu ni bilo manj do smeha kot po vrnitvi iz Italije. In starša … Cvetka je jasno čutila, da je z njenim sinom nekaj hudo, hudo narobe, a prvič v življenju raje ni drezala vanj; ni hotela biti vzrok katastrofi, ki jo je zaslutila v primeru vmešavanja. Za očeta pa je imel Janez občutek, da naravnost strmi vanj, kot bi želel vanj tudi dejansko videti. Prej si je vedno želel njegove pozornosti, zdaj pa se je oče za njegovo psihično stanje in osebne probleme zanimal bolj kot kadar koli prej v vsem življenju! Ničesar ni spraševal, samo preučeval ga je, in to se je Janezu zdelo skrajno zoprno. Nikoli si nista bila pretirano blizu in nikakor si ni želel, da bi se zbližala zdaj, zaradi takšnih okoliščin!
Izidor je bil zadosti pameten, da ni silil v sina z vprašanji. Jasno mu je bilo, da se je nekaj zgodilo in zahvaljujoč dejstvu, da ga je moral opomniti na prstan, mu ni bilo težko uganiti kaj, a ga zato ni obsojal; nasprotno, hvalil je Boga, da je sina zastran nekaterih reči končno srečala pamet. Če pa bi se v sledečem procesu znebil še snahe, tudi ne bi imel nič proti, čeprav je vedel, da bi se Cveta požrla od skrbi. No, mogoče se ji niti ne bo treba, a nekaj se bo zgodilo. Samo potrpežljiv mora biti; namesto da bi vršil pritisk na sina, bo preprosto počakal, da Janez sam pride k njemu in se mu zaupa. V uresničitev svojega cilja sploh ni dvomil; fant se mora z nekom pogovoriti, sicer bo počil. Prav zagotovo ne bo šel k materi; ne, Cveta bi potegnila z Greto, to je enkrat ena. Prišel bo do njega. Morda res samo zato, ker nima druge izbire, a prišel bo. Izidor je moral samo malce počakati.
Janez prvih nekaj mesecev še zdaleč ni čutil, da potrebuje zaupnika ali dušebrižnika, sploh pa ni čutil potrebe, da bi se zaupal ravno očetu.

‘’Pogrešal jo je vsak dan, vsako uro, vsak trenutek v zadnjih šestih mesecih, kot bi vsak drug pogrešal vid ali okončino,
če bi kar koli od tega izgubil v nenadni nesreči.’’

Krivdo je sicer resda občutil, veliko krivdo. Toda ne zaradi žene. V šestih mesecih, ki jih je preživel doma, se je počutil, kot da mu ves čas primanjkuje zraka, vode, svetlobe, vsega, kar človek nujno potrebuje za življenje in kar je on sam še pred kratkim jemal kot nekaj popolnoma samoumevnega. Zdaj pa ne. Brez Tatjane zanj ni bilo svetlobe, ni bilo smeha, ni bilo življenja. Ničesar ni bilo. Pogrešal jo je vsak dan, vsako uro, vsak trenutek v zadnjih šestih mesecih, kot bi vsak drug pogrešal vid ali okončino, če bi kar koli od tega izgubil v nenadni nesreči. Toda močnejše od hrepenenja je bilo zavedanje, da ji je naredil krivico. Dokler sta bila skupaj, je bilo vse tako zelo lahko; ko je pogledal nazaj, je imel vse pogosteje občutek, da bi si lahko, če bi le ostal v Firencah, življenje uredil po svoje in brez večjih posledic za vse vpletene. Toda namesto tega jo je zapustil. Njeno življenje je pretresel do temeljev, nato pa preprosto odnesel pete kot največji strahopetec. Moral je oditi, seveda. A dlje kot sta bila ločena, manj pomembni in celo nepravični so se mu zdeli razlogi za to. Nepravični do nje in tudi do njega samega. Za Greto v vsej tej zgodbi nekako ni bilo pravega mesta, vsaj ne takšnega, kot je Janez nekoč predvideval, da ga bo zasedala.
V zvezi z njo seveda ni ravnal pošteno, tega se je zavedal. Toda trenutno ni bila ona tista, ki je trpela in bila osamljena, temveč sta bila to onadva s Tatjano. Greta zaenkrat še ni čutila nobenih posledic njegovega ravnanja in kot je za zdaj kazalo, jih tudi ne bo. Janezov odnos do nje se nekako niti ni prav dosti spremenil, le dosti manj zrela se mu je zdela. Manj življenjska ali vsaj v svoji biti dosti bolj otroška kot prej. In tako je z njo po malem tudi ravnal; v njej je videl bolj otroka kot soprogo. Morda ne ravno hčere, mlajšo sestro pa vsekakor. Če dobro pogleda, je bilo pravzaprav že od nekdaj tako. Njegova čustva do nje so od nekdaj temeljila bolj na bratski naklonjenosti kot na ljubezni, odkar pa je spoznal Tatjano, je bil njegov odnos do žene samo še tak, izključno bratske narave. In ona ni ničesar opazila. Ni zadovoljevala njegovih potreb, ne kot ženska in ne kot družabnica, ker je v svojem bistvu bila in ostala otrok. Ničesar ni vedela. On pa je imel občutek, da ve vse. Le živeti ne more po tem vedenju. Žene ni sovražil, ker preprosto ni imel razloga za to. Le sam pri sebi se je vedno bolj strinjal z očetovim mnenjem o njej.

‘’Najti mora pot. Zaradi sebe. Ukrepati mora, in to hitro! Večno že ne more tako životariti.”

V tistih šestih mesecih ga je seveda neštetokrat prijela skušnjava, da bi poiskal Tatjano; da bi vsaj tako ali drugače stopil v stik z njo, a tega ni storil. Ne zato, ker ne bi hotel; želel si je bolj kot česar koli na svetu, a se je zavedal, da nima pravice. Vrnil se je domov in s tem se je njuna zgodba zaključila. Dokler ji ne bo imel česa ponuditi, ji ne bo znova za prazen nič razburkal življenja. In ponuditi ji ne more ničesar, vsaj skupnega življenja, kot bi si ga zaslužila, ne. Ostati mora poročen z Greto, ker je tako prav. Očetova bolezen je v njegovi glavi marsikaj postavila na svoje mesto. Seveda ni mislil, da sta zanjo kriva onadva s Tatjano; saj je bil vendar prav on tisti, ki jo je prepričeval v nasprotno! – a vendar; na nek način mu je zopet pokazala, kaj je prav in kaj se od njega pričakuje. Očeta bi navsezadnje tudi prav zares zadela kap, če bi se Janez ločil od svoje žene (pri tem je bila njegova nenaklonjenost snahi drugotnega pomena), in mnoge druge prav tako. Najprej verjetno Greto samo … Ja, prav gotovo. Na materino reakcijo pa ni hotel niti pomisliti. Toda po drugi strani, zakaj razmišlja o posledicah, če ni sploh še ničesar storil? Nekaj bo moral. Ta situacija ni bila poštena do nikogar. Vedel je, da mora ukrepati. Ne zaradi Grete, in ne zaradi matere. Tudi zaradi Tatjane ne. Najti mora pot. Zaradi sebe. Ukrepati mora, in to hitro! Večno že ne more tako životariti.
V zadnjih šestih mesecih Janez ni bil edini, ki je bil svoje notranje bitke. Tudi Greto je marsikaj mučilo. Morda res ni poznala pravega razloga za njegovo stanje, vsekakor pa je v zadnjem času vedno pogosteje čutila, da je nekaj hudo narobe. Okoli sebe je gledal z nekakšnim obupom. Kot utapljajoči se človek, ki se z vsemi močmi oklepa rešilnega pasu, a mu ta vseeno polzi iz rok. Morala je nekaj storiti, morala mu je pomagati! Toda kako? Otrok, je premišljevala Greta, otrok bi ju gotovo zbližal. Kaj takšnega je pokrpalo še vsak zakon. Pa saj onadva nista potrebovala krpanja, le malce … svežine, da razbijeta monotonost. Nase je gledala kot na materinski tip ženske, morda se je sama sebi le zdela še malce premlada … Toda − zakaj pa ne? Želela si je otroka, vedela pa je tudi, da si ga Janez želi še veliko bolj od nje; če bo otrok torej rešil začasno manjšo zakonsko krizo, bo pač malce pohitela z njim in vse bo še v redu. Če bi bilo odvisno samo od njene volje, bi verjetno imela trojčke. Toda poskušala je in poskušala; pazila je na prehrano in gledala na koledar, ne da bi njen mož sploh vedel za to. Trudila se je, a nosečnosti ni bilo od nikoder. Drugim se to ni zdelo nič čudnega, ker sta bila oba mlada. Toda nihče ni vedel, kako goreče Greta poskuša in kaj preživlja, niti Janez ne. Nekajkrat se je že hotela zaupati tašči, kajti vedela je, da bi jo Cvetka zagotovo podprla, a vedno jo je nekaj ustavilo. Ni vedela, zakaj je tako. Ženski sta si bili še od nekdaj blizu, resnično blizu. Cvetka jo je videla odraščati in že od nekdaj si je želela hčere. Greta jo je imela rada, večkrat je iskala njen nasvet in mnogih reči se je lotevala domala na enak način kot njena tašča in to je starejši gospe seveda zelo godilo. A pri vprašanju potomstva se je Greta še najraje zanesla izključno nase. Ko nič drugega ni obrodilo sadov, se je naročila pri zdravniku in opravila preiskave, ne da bi živi duši povedala za to.
Čez nekaj dni je že šla po izvide, istega popoldneva pa je Janez med kosilom zavil k staršem, da bi z očetom pregledala neke papirje v zvezi s hišo (Izidor je menil, da je imeti odvetnika v družini velika prednost in s pridom jo je izkoriščal). Ko sta opravila delo, se je Janez sklenil sprehoditi nazaj do pisarne, oče pa se je ponudil, da ga spremi. Tako sta se nazadnje skupaj vrnila v Maribor, pri tem pa Izidor še vedno ni vedel prav ničesar o sinovem ravnanju izpred pol leta. Nekaj malega je uganil, drugo slutil, zdaj pa je bil že čas, da se prepriča. Ne iz radovednosti, temveč zaradi skrbi za sina. In ta skupen sprehod bi mu znal nuditi kar dobro priložnost za to. Saj načrt je bil dober. Toda nazadnje ni bil sprehod tisti, ki bi Izidorju priskrbel njegovih pet minut, temveč je bila to Tatjana sama. Stari gospod je sicer pričakoval marsikaj, toda presenečenje je bilo vseeno nepopisno. Potreba po odkritem pogovoru, ki so jo povzročile skrbi na eni in slaba vest na drugi strani, se je na neki točki spremenila v nujo. Za oba.

 

Eva Kurnik

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.