Toskanski spev – 17.del
Sedemnajsti del iz romana “Toskanski spev”.
Njeno takratno podobo si je Giulio Andreotti: italijanski politik, hotel vtisniti v spomin za vso večnost. Tatjana se ni zavedala teh njegovih misli. Včasih mu je kaj prebrala v očeh, vendar si je želela, da bi od njega tudi večkrat kaj slišala. Toda Janez ni bil človek, ki bi zlahka govoril o svojih čustvih. Če tega v skupnih petih letih ni uspelo spremeniti Greti, je imela Tatjana v slabem mesecu dni za kaj takega kljub vsemu le kaj malo možnosti. Ta način komunikacije je bil prva in temeljna napaka v njuni zvezi; ona je odprto izražala svoja čustva, a mu ni dala vedeti, da enako pričakuje tudi od njega, on pa ji je ves čas namenjal vso svojo pozornost in bil popolnoma, a zmotno prepričan, da ji bodo ta dejanja povedala tisto, česar besede niso. Kljub temu pa je bila Tatjana srečna in posledično je tudi veliko več ustvarila. Sreča ji je dajala polet, da je slikala mnogo bolje in mnogo več, kot bi sicer. Pogovarjala sta se o vsem mogočem. Tudi o njegovi domovini, predvsem pa o Sloveniji. To je bila nenazadnje dežela njenih staršev, zato si je o njej želela izvedeti čim več. Zaradi materinih pripovedi je bila prepričana, da se v Jugoslaviji cedita predvsem med in mleko. Janez je porabil ogromno časa, da bi jo prepričal, da po smrti predsednika Tita že zdavnaj ni več tako, če je seveda sploh kdaj bilo. No, takšni osebni pogovori so se slej ko prej obrnili tudi na kakšno manj osebno in predvsem širše področje. S to svojo vero v Jugoslavijo ga je Tatjana pravzaprav kar precej spominjala na njegovo mater; Cvetka je imela navado govoriti, da si je v Titovih časih lahko kupila torbico iz čisto vsake izložbe, mimo katere se je sprehodila. Njen sin je sam pri sebi menil, da je šla zahvala za to izključno očetovemu garanju, ne takratnemu maršalu. »Nobena država, ki v svojem imenu poudarja socializem, nima z njim največkrat nobene zveze,« je skušal dopovedati Tatjani. Toda po drugi strani se je zelo jasno spominjal, da mu že v otroštvu ni nikoli prav nič manjkalo, njegovi družini pa tudi ne. Službe so praktično ležale na cesti, če je človek hotel delati, je lahko zelo hitro postal gospod, tako kot takrat njegov oče. Toda – ali je bilo delo vredno, da je zaradi njega zapostavljal družino? Tega vprašanja Tatjani seveda ni postavil, pravzaprav se je pogovorov o očetu izogibal v najširšem mogočem loku, skoraj toliko kot debat o Greti. Le o materi se je rad na dolgo in široko razgovoril, skoraj tako, kot da je edini član njegove družine in Tatjana je imela takšnih pogovorov hitro dovolj. Pravzaprav je že v tistem času proti Cvetki začela gojiti neke vrste antipatijo. Obhajala jo je nekakšna slutnja, da ji bo ta ženska, ta skrbna Janezova mama, povzročila veliko težav in skrbi, kakor hitro se bosta le srečali. Tatjana je z lahkoto govorila o svojih starših in Janez ji je to njeno sproščenost kar malce zavidal. Odnosa, ki mu ga je opisovala, z očetom sam vsekakor nikoli ni imel, pa tudi z materjo ne, in zavedal se je, da je veliko prepozno, da bi kaj ukrenil glede tega. Njuno otroštvo pa se je razlikovalo še v enem oziru; Tatjana je morala delati. »Ko sem bila majhna, s tem pravzaprav niti ni bilo težav, toda pri petnajstih, šestnajstih letih sem doma nabirala travo za zajce in hranila kokoši, ostala dekleta pa so medtem plesala in se zabavala,« mu je nekoč rekla. »In potem služba; z delom sem morala pričeti ob pol osmih zjutraj. Ob osmih se je začela vojaška kino predstava, ob desetih pa šolska. In gledati sem morala vse filme, čeprav nekaterih zvrsti ne morem niti prenašati!«
Na tej točki se je Janez že tako smejal, da se je moral držati za trebuh, ona pa te reakcije seveda ni bila vesela.
»Oprosti, ampak zdi se mi, da mi govoriš o povsem drugem svetu! Ti si kot dekle pasla kokoši, jaz pa sem se pri teh letih ves čas pritoževal, ker sem moral sedeti za knjigami. Vsega sem imel dovolj in še preveč, a sem mislil, da mi je težko.
Vidiš, kaj se zgodi; eni se že rodimo s srebrno žlico v ustih, drugi pa kot reveži. To preprosto ni prav!«
»Ja, vem, ampak dejstva, da si se rodil v premožnejši družini, res nisi sam kriv.« »Ne, to ne. Ampak, dokler bodo med ljudmi obstajale takšne razlike, bo popolnoma vseeno ali živimo pod dvoglavim orlom ali kot republika ali kot samostojna država.
In, če hočemo kaj spremeniti, potem bi morala Slovenija tudi biti samostojna država.«»Verjameš, da kdaj bo?«
»Upam! In ja, pravzaprav v to tudi verjamem. Naša generacija hoče spremembe, torej si jih mora tudi vzeti!
Če bomo samo postavali, se ne bo izboljšalo prav nič, razumeš?« »In ti bi rad spremenil svet?« »Nekdo mora poskusiti, ne?«
»Ja, toda …« »Ne sveta Tatjana, ampak vsaj nekaj! Sveta ne bom mogel nikoli spremeniti, lahko pa v njem vsaj nekaj izboljšam.
To bi rad poskusil.« Na prvi pogled si ne bi mogla biti bolj različna; njeni so ji zmeraj govorili, da sanja z odprtimi očmi, medtem ko je bil on odvetnik. Toda mar ni navsezadnje sanjaril tudi on?
‘’Tokrat ni imel izbire, moral je preprosto storiti tisto, kar so od njega hoteli drugi.
In na nek način se mu je zdelo, da celo Tatjana želi, da bi odšel.’’
Mar ni bila utopija samo pomisliti, da bi dežela njenih staršev, ki jo je po zaslugi privzgojenih vrednot smatrala za svojo, čeprav se je rodila drugje, po stoletjih zatiranja končno dobila svojo samostojnost? Janez je govoril, da je to mogoče. Vera je bila eno, toda če so te besede prihajale iz njegovih ust, so se zdele uresničljive. Če bo res kdaj prišlo do tega, potem so bili njegovi rojaki narod samih junakov. Potem se Herkules ni rodil med Grki, ampak v Sloveniji! Slovenci so nenazadnje imeli Martina Krpana.
Nikoli ni pozabila, kako ji je oče kot deklici pripovedoval o angleški soli in o cesarju na Dunaju. Če bo Slovenija nekoč res uspela postati samostojna država, bo zanjo to vredno več, kot so bile takrat vse kobilice, ki jih je Krpan kadar koli uspel kam ročno prestaviti! Janez Tatjani svojih sanjarjenj ni razkril z namenom, da bi v njenih očeh zrasel v nekakšnega junaka, seveda pa ni imel nič proti, ko se je to tudi dejansko zgodilo. Zavedal se je, da je ženska Gretino popolno nasprotje, toda ko sta skupaj preživela več časa, si ni mogel pomagati, da ju ne bi začel sam pri sebi primerjati; obe sta bili zelo sanjavi, toda pri tem je bila Tatjana aktivna, Greta pa popolnoma pasivna. Njegova žena je bila knjižni molj, Tatjana pa za kakšno knjigo ni imela niti časa. Sama se je preživljala in zraven še slikala, Greto pa bi iz njene kuhinje spravil kvečjemu kakšen potres, najbližje slikanju pa je prišla, ko je v dnevni sobi vezla gobeline. Obe sta imeli radi živali, toda v Tatjaninem primeru je to zajemalo prav vse štirinožce, od ptic do mačk, in nikoli se ne bi znebila niti mravlje, Greta pa se je kolikor toliko menila le za svojo mačko, pa še to je moral včasih več dni zapored hraniti on in, če bi doma zagledala leglo mravelj, bi njegova žena naokoli zagotovo paradirala s strupom in iztrebila vse do zadnje. Pa ne, da bi se imel za kakšnega ljubitelja mravelj, šlo se mu je samo za princip in za razlike, ki jih je opazil med obema ženskama. Še bolj kot v vedenju so se te razlike opazile na zunaj; Greta se je vedno zelo urejala, a še zdaleč ni bila lepa kot Tatjana, slednji pa je bilo zaradi narave njenega dela popolnoma vseeno, kaj da nase, a je zaradi prekrasnih las in bakrene polti delovala stokrat, tisočkrat lepše od Grete. In oči. Obe sta imeli modre oči, toda Gretine so bile povsem običajne in za povrh že kar hladne modre barve, Tatjanine pa so se vedno prelivale iz modrega v vijoličen odtenek. Tatjana je bila ženska zanj, ženska po njegovih merilih; takšna s cilji in energijo, z razumom in svojo bitjo, ne pa nekakšna prazna lupina, ki je že v osnovi brez svojega jaza in ne pozna drugega kot podjarmljanje! Toda nazadnje je bilo popolnoma vseeno, kaj si misli o svoji ženi. Lahko, da jo je imel zdaj za prazno lupino, a do tega spoznanja je žal prišel kar nekaj skupnih let prepozno. Tatjani ni nikoli povedal o čem razmišlja, toda ko ga je nekajkrat videla vsega namrščenega, je seveda tudi sama uganila, koliko je ura. In, ker ga je ljubila, ji je bilo v takšnih trenutkih vedno najtežje. Bil je z njo, a vendar ne popolnoma. Kadar je začutila, da razmišlja o svoji ženi, ni mogla nikoli zatrdno vedeti, kam so skrenile te misli. Lahko bi ga vprašala, vendar ni. Kljub času, ki sta ga preživela skupaj, je še vedno obstajal del njega, ki se mu ni drznila niti približati. Imela ga je rada, vendar so bila nekatera že davno vsajena načela v njej močnejša od te ljubezni. Bil je poročen moški in ona po teh načelih ni bila nič več kot ljubica, slaba ženska brez pravic in pričakovanj do česar koli. Bolj ko se je mesec nagibal h koncu, večji so bili njeni občutki krivde, močnejši je bil strah pred razpletom prihodnosti.
Tudi Janez se je znašel v podobnem položaju. Ni bil slep za njene misli in občutke, a pomagati ji – jima – pri tem ni znal.
Poleg tega pa počasi tudi sam ni več vedel, kako bo naprej. Toda slednjič je bila ona tista, ki je – po pričakovanjih – končno položila karte na mizo. »Kako dolgo bo tole še trajalo?« ga je vprašala nekega dne. »Kaj?« Kljub vprašanju je dobro vedel, kaj ima v mislih. »Kako dolgo boš še tu? Koliko dni?« »Ne vem.« »Pa bi moral. Moral bi vedeti.« »Zakaj? Je kaj narobe?«
»Ja. Nekaj je vsekakor narobe, ja!« »Tatjana, prosim te!« »Kaj? Mar nimam prav?«»Kaj bi zdaj rada od mene?«
»Čas! Tega pa mi ne moreš dati. In sebi tudi ne.« Hotel jo je objeti, a se mu je umaknila. »Zdaj je najin čas,« ji je rekel.
»Ali ni to dovolj?« Prepričeval je njo, a je želel tudi sam verjeti v svoje besede. »Najin čas se izteka. Vem, da se tega zavedaš, ne slepi se. In ne, ni dovolj. Teh nekaj tednov je bil le Bogu vzet čas in nič drugega. Jaz pa bi rada nekaj več.«
Enako si je želel tudi sam. »Vem. Vem! Toda nikamor še nimam namena oditi. Za zdaj.« »Enkrat boš moral in rada bi vedela, kdaj!« »Zakaj?« »Da se pripravim. In da mi ne bo počilo srce, ko odideš. Zato.« »Če se imata dva človeka rada, se nimata več česa bati.« Ta poved se mu je zdela znana, a ni vedel od kod. Vendar ni izpolnila svojega namena. Ni je potolažila.
Saj se mu je tudi zdelo, da bo tako. Ni bila neumna, on pa ji je govoril samo pravljice. Težava je bila v tem, da preprosto ni vedel. Ni vedel, kaj naj ji v dani situaciji odgovori. Namesto njega je spregovorila sama in takšnega odgovora se resnično ni nadejal od nje. »Imata, če je eden od njiju poročen!« Imela je prav. Imela je prav in on se je motil. Tu ni bilo kaj dodati.
Ko se je Janez konec avgusta leta 1989 končno vrnil v Jugoslavijo, temu ni botrovala niti Tatjanina odločnost niti misel na Greto. Posredovala je njegova mati. Po telefonu mu je povedala, da je očeta zadela rahla kap. Ni bil sicer v smrtni nevarnosti, a vseeno sta oba želela, da se sin vrne. Predolgo ga že ni bilo domov. To mu je Cvetka povedala čisto mirno, če pa bi se zavedala, v kaj je s svojim klicem posegla, zanj najverjetneje ne bi potrebovala telefona. Janezu ni preostalo nič drugega kot oditi, noben izgovor mu ni več pomagal. A saj ga tudi ne bi uporabil. Ne bi mogel. Odhajal je stežka, čeprav ga je seveda skrbelo za očeta. Bil je razpet med Tatjano in družino, med željami in pričakovanji. Spet. Tokrat ni imel izbire, moral je preprosto storiti tisto, kar so od njega hoteli drugi. In na nek način se mu je zdelo, da celo Tatjana želi, da bi odšel. »Seveda moraš iti,« mu je rekla, ko ji je pojasnil situacijo, »sploh nimava kaj razmišljati! To je veliko pomembnejše od naju.« Govorila je eno, čutila pa nekaj drugega.
Toda resnice mu ne sme pokazati! Obljubila si je, da ga ne bo nikoli ločila od njegove družine. In to obljubo bo izpolnila, sicer se ne bo mogla nikoli več pogledati v ogledalo. Videla je bolečino, ki mu jo je povzročil njen odgovor, toda tako je bilo bolje.
Slej ko prej bi se morala raziti, tako bo morda še najmanj boleče. Za oba. Le zdržati mora, niti besede mu ne sme reči.
Varneje kot o njunih čustvih se ji je zdelo govoriti o prtljagi. »Jaz ti bom pripravila kovček. Kdaj imaš vlak?« »Čez dve uri.«
Vstal je. »Pomagal ti bom.« Kar skočila je nazaj. »Ne!« Ne sme dovoliti, da se ji približa. Če bo med njima manj kot meter prostora, se bo zlomila! »Ne. Sama bom. Hitreje bo.« »Dovolj časa je še. Če seveda res govoriš o prtljagi.«
»Za naju ni več časa, Janez, za naju! Ne vidiš, kaj se dogaja? To je znak. Znak, da ravnava napačno. Ustaviti se morava, preden nastane še več škode, razumeš?« »Še več škode? Ti res misliš … Ne moreš mi zdaj reči, da je to, kar se je zgodilo mojemu očetu, slaba karma!« »Ne. Ni karma. Toda tako ne moreva več naprej. Ne smeva. Tako je in konec.« »Toda …«
»Ne govori! Preveč ljudi bo prizadetih. Jaz bom prizadeta, razumeš? Ne morem več.«
Zadnji dve uri, ki sta ju v Italiji preživela skupaj, sta bili za oba skrajno neprijetni in mučni. Tatjana mu je sicer res pripravila kovček, kot je obljubila, toda za to je porabila dosti več časa kot je običajno. Praktično zaprla se je v spalnico, Janeza pa pustila v dnevni sobi. Ni mogla uživati v zadnjih skupnih minutah z njim, bilo ji je preprosto preveč hudo. Hudo, ker je odhajal, ona pa ni imela nobene pravice, da bi ga ustavila. Toda če je že moralo biti tako, vsaj ne bo jokala pred njim. Ne zaradi ponosa, temveč zato, da mu prihrani dodatno bolečino. Celo v takšnih trenutkih ni mogla misliti na nič drugega kot nanj. Najhujše pa je bilo zavedanje, da bi ga zadržala že ena sama njena beseda. Vsaj danes. Toda slednjič bi moral oditi. Ne bo mu oteževala položaja, sebi pa tudi ne. Janez se ni zavedal, kaj se dogaja z njo. V njegovi notranjosti se je prizadetost ob njenem odzivu hkrati mešala s skrbjo za očeta, čeprav je vedel, da se najhujše še ne more zgoditi. Kaj naj naredi? Na eni strani stoji njegov oče, na drugi Tatjana. Tatjana, ki je mednju postavila nekakšen neviden zid. Ko je končno prišla iz sobe, se je obnašala zelo hladno. Ni ga pogledala v oči in ni dovolila, da se ji približa na več kot pol metra. Nazadnje si je že prav želel, da bi že enkrat sedel na vlaku in da bi se to mučenje končno zaključilo. Tatjana se mu je odmikala in tega odziva ni razumel. Njen odziv je zamenjal z jezo, a to je bilo daleč od resnice; če bi ga spustila k sebi zdaj, se ne bi mogla nikoli posloviti od njega. Vedela je, da tega ne spredvidi.
Če bi jo povprašal po njenih čustvih, bi mu povedala, skrajno nepošteno pa se ji je zdelo, da bi začela sama govoriti o tem,
saj bi ga s tem, tako je menila, odvračala od očeta. Napočil je trenutek, ko sta se odpravila na postajo.
‘’Res ne vem, kaj si počel, toda preden stopiš pred Greto … Nadeni si poročni prstan, sine, prav?”
Tatjana ga je peljala, ni pa ga hotela pospremiti do vlaka, kot si je želel. Ni mogla. Poslovila sta se na enak način kot pred mesecem dni; ne s poljubom, temveč naslonjena drug na drugega, z lici in čeli skupaj in z zaprtimi očmi. On je bil tisti, ki se je prvi odtrgal od nje, ona tista, ki mu ni dovolila, da bi jo še enkrat prijel za roko, ker ga potem ne bi mogla več izpustiti. Poslovila sta se, ne da bi si povedala, kaj čutita. Ne zato, ker bi dvomila v čustva drugega, ampak zato, ker sta se imela tako zelo rada, da sta hotela drug drugemu v največji možni meri prihraniti bolečino in trpljenje. Tatjana do konca življenja ni vedela, kako se je uspela kar tako odpeljati proč in pred njim zadržati solze, Janez pa se je vso pot do doma spraševal, kaj je v teh zadnjih nekaj urah povzročilo spremembo med njima. V očeh ji je pisalo, da ga ima rada, kljub vsemu izmikanju in togosti tega ni mogla prikriti. Dvomil je sicer, da bi pravzaprav tudi hotela, a prepričan ni mogel biti. Je bil slednjič vendarle on tisti, ki je naredil največjo napako?
Ni ji povedal, da jo ljubi, ker je mislil, da je to razvidno iz vsake njegove besede in kretnje, ki jo je naredil pred njo.
Res, ta čustva so se lahko prebrala na njegovem obrazu, težava je bila le v tem, da se ni zavedal, da mora vsaka ženska kdaj o tem tudi kaj slišati. Toda kolikor ni bil prepričan o svojem ravnanju, toliko je bil prepričan o njenem; zdaj je o svojih čustvih molčala zaradi njegovega očeta, ves mesec prej pa mu je o njih govorila z vsem, razen z besedami, in razlog je lahko bil le eden – njegov zakon. Ob slovesu sta bila prepričana, da do potankosti poznata drug drugega, čeprav si nekaterih reči nista nikoli izrekla na glas. Nista se razšla, ker se ne bi ljubila ali ker se ne bi bila sposobna boriti za svojo zvezo, temveč zato, ker sta potrebe drugih oba vedno postavljala pred svoje. Ne glede na ceno. In cena je bila v tem primeru resnično visoka. Mnogi bi ju zaradi njunega ravnanja neusmiljeno obsojali, a bila sta daleč od sebičnih in nemoralnih ljudi. Spoznala sta se ob napačnem času in v tem je bila vsa njuna tragedija. Obema je bilo zelo hudo, toda Tatjana se je v času po njegovem odhodu skušala sprijazniti z nastalim položajem.
Ni hotela dvigniti rok od njega, ampak okoliščine so ji pokazale, da nima izbire. Ločevalo ju je na stotine kilometrov, vsa država. Nikoli se ne bi mogla prikazati na njegovem pragu in mu uničiti življenja. Preveč ga je ljubila. Vedela je, da jo je potreboval, toda če bi ostal z njo, bi izgubil svojo družino, predvsem starše. Sama je to izgubo že doživela, nikomur je ne bi privoščila.
Njena starša sta odšla za vedno, Janezova ne bi, a zanj bi bilo praktično enako. Tega ni mogla dopustiti.
Svojo družino je potreboval bolj kot njo. Če bi si skupaj ustvarila dom, bi ga zgradila na ruševinah. Med vožnjo z vlakom Janez niti približno ni bil sposoben priti do takšnih sklepov. Bil je tako zmeden in otopel, da njunega slovesa sploh ni vzel kot nekaj dokončnega. Pravzaprav se ni v celoti zavedal, kaj se je sploh zgodilo. In sploh ni se zavedal, da je nekaj pozabil.
Nekaj pomembnega. Najprej je šel obiskat očeta; zaradi skrbi pa tudi zato, ker se ni mogel kar takoj soočiti z Greto. Soočiti?
Kaj ji bo sploh povedal? Tega res ni vedel. Prav gotovo vse, le resnice ne. Vsaj za zdaj še ne. Če sploh kdaj …
Lažje kot z ženo se mu je bilo v tem trenutku soočiti z očetovo boleznijo. Kljub materinim pomirjujočim besedam je na pol pričakoval, da bo našel očeta priklopljenega na celo vrsto aparatov in to po možnosti še na intenzivni negi.
Nič takega se ni zgodilo. Izidor Rupnik je res ležal v bolniški postelji, obkrožen z nekaj monitorji, a bil je videti zdrav in krepak, na njegovem obrazu je počivala komaj opazna sled bledice. Ko je Janez vstopil v sobo, mu je žena ravno popravljala vzglavje, tako da je Izidor ob pogledu na sina kar začudil olajšanje. »Vsa sreča, da si tu! Tvoja mati kroži okoli mene kot kakšna kokoš.«
Cvetka je prhnila. »A ne smem skrbeti zate, ko si tako bolan?« »Ja, če že ne umrem od vseh teh zdravil, potem me boš ti zadušila, ja!« Janez je sedel k očetovi postelji. »Vidim, da sta oba v redu, če takole debatirata med seboj.«
»Ah, pusti, tvoja mati je tako ali tako vedno v redu, jaz pa sem tudi stara korenina. Ja, kaj se pa zdaj smejiš? Korenina, ne kopriva!« »Že dobro očka, že dobro.« »Ja, vidim, da se kislo držiš. No, kako si? Tako dolgo te ni bilo domov, da sva z mamo mislila, da si se izgubil v tisti Italiji – no?!« Janez je nekaj trenutkov modro molčal. Toda slednjič je moral odgovoriti na to.
Saj je tudi lahko, varno je bilo. Če se je do zdaj lahko tako sproščeno pogovarjal z njima in njegovega obraza nista prebrala, kaj se je zgodilo, potem … Zmogel bo. Moral bo. »Nič se nisem izgubil, samo … veliko dela je bilo.«
Prva laž. Prva laž v zvezi z dogajanjem v zadnjem mesecu, prva laž, ki jo je v zadnjem obdobju izrekel staršem.
In nekakšna uvertura v nadaljnji odnos z Greto. Kaj se bo še izcimilo iz tega … Mati mu je očitno brala misli.
»Ti in tvoje delo! Ženo si za ves mesec pustil samo doma.« »Pusti Greto, ženska,« je Izidor prestregel kakršen koli Janezov odgovor, »do večera jo bo imel že polno glavo, saj je že zdaj čisto zelen.«
Tej zadnji očetovi trditvi Janez ni ugovarjal. Ob misli na soočenje z ženo je namreč začenjal čutiti slabost.
Prav iz tega razloga se je vse popoldne zadrževal v bolnišnici. Cvetka ga je morala nazadnje nagnati domov.
Tik pred sinovim odhodom je stopila na hodnik in takrat ga je Izidor potegnil na stran – stari gospod je morda res nosil očala, toda nekatere stvari je še vedno videl dobro kot sokol – in ga vprašal, če mu mora kaj povedati. »Zakaj?«
»Dolgo te ni bilo. Predolgo za moj okus. Dobro, ni mi treba povedati, a nikar se ne izgovarjaj, da si skoraj pregorel od dela, takšne pravljice prihrani za mater!« »Toda …« »Tiho! Zdaj bom jaz govoril. Pojdi lepo domov k ženi, ampak še prej … Janez, glej …
Res ne vem, kaj si počel, toda preden stopiš pred Greto … Nadeni si poročni prstan, sine, prav?«
Eva Kurnik
… se nadaljuje
Dodaj odgovor