ŽanriErotikaCasper – 7.del

Sedmi del iz zgodbe “Casper” – USODA.

»Nemogoče je, da si tu …« je s tresočim glasom, skoraj neslišno rekla sama pri sebi.
Hlastala je za zrakom v želji, da se ga dotakne …
Plašno je strmela v njegov obraz, čakajoč, da bo kolerično planil nanjo.
Ni si želela slišati očitkov, da ni zbrala poguma in mu v oči povedala, da si ju ne želi več. Kako nekdo, ki se ima za zrelega, čustveno uravnovešenega, stori kaj takega, na tak način? Kako naj mu pove, da drugače ni zmogla, znala?
Da se ji to prvič dogaja, da se počuti, kot izgubljeni pasji mladiček, ki sam tava v temi.
Da je ravnala nespametno, otročje, strahopetno, to že ve, ni si želela tega še enkrat slišati, ne iz njegovih ust.
Kako naj mu razloži, da je vsa teorija, o kateri je tako rada brala, v njegovem primeru potonila, kot je potonil Titanik,
ki naj bi bil nepotopljiv, vsaj tako so sprva mislili.
Upala je, da jo bo vsaj poskusil razumeti, da bo spregledal amaterko, ki na tem področju ni imela nikakršnih izkušenj.
Da ji ne bo očital želje po njem.
Kako naj mu pove, da je upala, da ga bo lahko vsaj še enkrat videla, da mu pove, da si pravzprav ne želi da gre, ampak ve,
da mora iti. Poslavljala se je dlje, kot je on za to vedel. Uničujoče je ravnati v nasprotju s tem, kar čutiš.
A če veš, da s svojim početjem povzročaš škodo nekomu, ki je svoj prostor našel tako globoko v tebi, potem to narediš,
neglede na bolečino, ki bo ostala znotraj telesa. Kako naj mu pove, da že predolgo trajata?
Da so jo njegova dvojna merila potisnila skoraj čez rob in da ni zmogla več slediti zgolj njegovim željam in razpoloženjem.
Kako naj mu pove, da je kontradiktoren, da je odsev, ki ga gleda, zmeden, zamegljen? Da sebi dovoli več, kot je njej kadarkoli.
Da sebi ne očita, kar je očital njej. Kot bi pozabil, kako sta se v tej norosti sploh znašla.
Želel si je več kot njeno telo. In imel je vso pravico do te želje.
Vedela je, da si je vzela nekaj, česar si ne zasluži, nekaj, kar ji ne pripada in ji nikoli ne bo.
Korozija je zaobsegla nekoč plemenito kovino. V njunem primeru slednje zagotovo ni bila.
A kljub vsem protislovjem, si ga je želela … Vse v njej je vpilo po njem. Zato, zato se je želela posloviti po telefonu.
Kako naj bi mu vse to povedala, gledajoč ga v obraz, ob katerem lahko razmišlja zgolj in samo o enem: “Moje telo te potrebuje.” Razum ji v njegovi prisotnosti odpove. Vse, o čemer lahko premišljuje je to, kako bi ga slekla, posedla na kavč, se usedla nanj in …

‘’Prezirala je usodo, ki si je dovolila in ji na vrata poslala moškega, s katerim ni imela nič skupnega, a istočasno je v njo naselila toliko hrepenenja, da je to skoraj nadvladalo razum in hlastalo po njem, kot hlastajo izgubljeni v puščavi za kapljico vode.”

…  čeprav se je od njega že poslovila, je bil tu.

Možnost, da jima konec naslika na drugo platno, z več barvami, je bila zanjo osvobajajoča. S poželenjem je zrla vanj in, če bi le lahko, bi ga spustila v svoje misli. Včasih se je zdelo, kot da dejansko ima to sposobnost – videti mimo telesa, zreti naravnost v njeno dušo, ki je bila tako podhranjena, preden je vstopil v njeno življenje. Hranil jo je, a hkrati puščal sestradano. 
V črni svileni srajci, ki je zgolj s parimi gumbki omejila dostop do črnega čipkastega spodnjega perila, je sedla na kuhinjsko mizo. Stopil je k njej. Brez besed sta si strmela iz oči v oči. Prisesala se mu je na ustnice, še preden bi zmogel kaj reči in končno je lahko spet zadihala s polnimi pljuči. Tako, kot odvisniki moledujejo za svoj odmerek, je ona moledovala za še … še njega, še dotikov, še poljubov … Z roko jo je čvrsto prijel za vrat in ji glavo potisnil vznak … Z rahlo obsojajočim pogledom se je zazrl vanjo, a rekel ni ničesar. Hvaležna za njegov molk, si je zadovoljno obliznila ustnice … Svojo dozo opijata je dobila. Sledila je njegovim gibom … Njuni telesi sta bili usklajeni, še preden sta si dovolila dotakniti en drugega. Anticipacija je v njunem primeru trajala tako dolgo, da se je dejanski dotik zdel kot odrešitev, kot nekaj, kar se je nujno moralo zgoditi, da bosta lahko še kdaj pomirjena, ko bo vsega tega konec.
Prezirala je usodo, ki si je dovolila in ji na vrata poslala moškega, s katerim ni imela nič skupnega, a istočasno je v njo naselila toliko hrepenenja, da je to skoraj nadvladalo razum in hlastalo po njem, kot hlastajo izgubljeni v puščavi za kapljico vode.
Obsojala je življenje, ki je v njej prebudilo mračno plat, ki si je ni želela spoznati; strah, ki ga je morala obvladovati, da ne bi prizadela tistih, ki so ji zlezli pod kožo tako naravno, nevsiljivo.

V njenem življenju ni naključij. Tudi Casper ni bil naključje. Potrebovala ga je. Bolj, kot si je zmogla priznati.

Oklenila se ga je z nogama in ga užila z vsem hrepenenjem, ki jo je dušilo ves ta čas, ko ga ni imela ob sebi. 
Spustil se je nižje in z glavo pristal med njenim mokrim mednožjem. Njegov jezik je ta hribček prepešačil večkrat, tako ni bilo bojazni, da bi zašel, se izgubil ali ne vedel, kam mora. Bil je izkušen hribolazec, napotkov ni potreboval, čeprav je včasih vprašal po njih. Uvidevno, pohvalno, a skrajno nepotrebno, si je mislila. »Just Do Your Magic.«
Zastokala je od užitka, telo je zadrhtelo pod dotiki njegovih rok. Tako zelo je pogrešala ta občutek … Njega … 

Skloni se k njenemu obrazu in pokroviteljsko šepne:
‘’Zapomni si ta trenutek, želim, da misliš nanj naslednjič, ko se boš igrala s seboj …”
Želela si je vtisniti v spomin vse trenutke, ne le tega … .

Z brezmejno globino v očeh se zastrmi v njen obraz, lačen njenega vonja, kože, dotikov …
Rahlo zajame sapo, ko spremlja gibe njenih prstov, kako čutno odpenjajo gumbe na črni, svileni srajci.
Ta je v kombinaciji z dokolenkami burila duha v njem. »Dobro veš, kje si želim tvojih rok,« nežno pripomni in prekine njegovo miselno plovbo … Kot opit rahlo prikima: »Vem.« V trenutku jo čvrsto prižame k sebi in poljubi z vso naslado …
Mesnat jezik se silno preplete z njenim, roki najdeta pot do njegovega zatilja in se ga čvrsto oprimeta. Užije ga s sleherno željo, ki se je kopičila v njej. Čuti lakomnost, zavedanje, da je zadnjič. Prevzeta od užitka, se uleže s celim telesom na mizo in mu da jasno vedeti, da hoče, da si jo vzame …  Grob je … Ve, da je lahko … Ve da ji tako najbolj godi. 
Razvneto telo trepeta od silne sle do tega moškega, njegova bližina jo vsakič znova spodnese, ugonobi … Obrne jo, brez pretirane obzirnosti zgrabi za lase in si jo vzame od zadaj. Od užitka zastoka, se ugrizne v ustnico in mu nameni pogled, ki vpije, samo ne nehaj, prosim ne nehaj. Svoje polne, tople ustnice, grobo pritisne ob njene … Z rokama se oprime njenih prsi, do katerih pot kmalu najde tudi njegov vlažen jezik. Stemni se ji pred očmi, komaj še zmore ugodje, ki ji jemlje nadzor nad lastnim telesom. Proseče ga pogleda in nemočno zavzdihne, ko ga začuti v sebi. Zadrži gib in neoziraje se na njeno krhko telo, sune še bolj.
Obraz mu prevzame naslade poln nasmeh, izpolnjujoč občutek, ko pod seboj gleda žensko, ki roti za še. Gleda žensko, čigar telo mu pripada in tega se prekleto dobro zaveda. 
Dvigne jo v naročje in odnese na kavč … Spusti se na kolena in brez kančka usmiljenja nadaljuje misijo užitka. Želel si je je, kot si je ona želela njega. 
Z jezikom polzi od njenih ustnic, prek vratu, prsi, trebuha, … umakne njene črne, čipkaste spodnjice in zdrsne vse do …
začelo se ji je vrteti, stemnilo se ji je od razvratnih občutkov vsakič, ko si je dovolil s prsti potovati globoko v njeno mokro, željno mednožje. Vzel si je čas, nikamor se mu ni mudilo. Nikoli se mu ni mudilo. 
Bolj, kot jo je mučil, bolj je užival. 
Užitakrskega nasmihanja se sploh ni trudil skriti, včasih se je namerno ustavil, ker je želel slišati iz njenih ust vedno znova in znova: »Ne nehaj, prosim, ne nehaj!« Moledovanje je hranilo njegov karakter. Z dlanjo jo je suvereno zgrabil za vrat, ker ji je to godilo, z rahlim mankom sape je orgazem v njenem telesu spominjal na erupcijo vulkana. Bil je intenzivnejši, za odtenek nedovoljen in mejil je na nesprejemljivo. A kaj, ko jo je vzburjalo vse, kar je dišalo po napačnem. Ko ji pride, rahlo omotična obtiči v svoji orbiti, a jo hitro prizemlji, ko se zarije vanjo s sunkom teže celega telesa. Skloni se k njenemu obrazu in pokroviteljsko šepne: »Zapomni si ta trenutek, želim, da misliš nanj naslednjič, ko se boš igrala s seboj…« 
Želela si je vtisniti v spomin vse trenutke, ne le tega … 

Pogledala ga je in vedela, da kljub temu, da je zadnjič, hoče,
On hoče, da misli nanj tudi po tem, ko bo izginil iz njenega življenja. 
Hoče, da se še naprej zbuja mokra ob misli nanj.
Hoče, da ji prihaja na njegov glas, čeprav ga ne bo več slišala.
Hoče, da razmišlja o njem tudi, ko bo v njeno življenje vstopil nekdo drug.
Upa, da ne bo drhtela ob nikomer, kot drhti ob njem.
Ne želi, da bi še koga gledala na enak način, kot njega, medtem ko ga ima globoko v ustih.
Noče, da še ob kom ostane brez sape, tako, kot ostane vsakič, ko le zasluti njegovo bližino.
Želi si, da bi to moč hrepenenja imela le zanj.

Spusti se na kolena in si ga, trdega, odločno vzame v usta. 
Pridušeno zastoka, a vloge avtoritativnega samca ne zanemari, glavo ji nagne rahlo nazaj in ji ga z vso poželjivostjo na obrazu potisne še globlje v grlo. »Hočem, da me gledaš, medtem ko mi ga vlečeš.«
Čepe na kolenih, s samozavestjo porno igralke, mu je z veseljem uresničila željo.
Prodorno se mu zazre v oči s ciljem, da vsaki njegovi misli najde repliko, ki ga bo zadovoljila.

Gorela je. 


Kiddo

P.s.: »Vedno te bom spoštoval«, ji je navrgel v enem izmed pogovorov … 
Ko bi mu le lahko rekla, ne da bi zvenela prostaško, da je spoštovanje zadnje, kar si od njega želi … »Just Do Your Magic.«

 



… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.