Toskanski spev – 9.del

Prisego molčečnosti tudi zelo hitro izpopolnita; ker se je deklica pri plezanju izkazala za strahopetko, hoče sedaj popraviti vtis. V nekem filmu je videla, da sta dva človeka pri prisegi uporabila nož. Zdaj, pri svojih še ne šestih letih, je prepričana, da je krvna prisega edina prava prisega. Ker pa nima noža, v ta namen uporabi breskovo pečko; oster del jima sicer komaj predre vrhnjo plast kože, iz prstov pa jima vseeno priteče nekaj kapljic krvi. Zdaj lahko otroka končno izpopolnita prvi del prisege, čeprav fantič, kadar sta sama, potem še ves teden stoka, da ga boli prst. Ko morata zlesti z drevesa, se njuni vlogi zopet obrneta. Deklica se ni imela nikoli za kakšno veveričko, zato jo mora njen prijatelj skorajda odnesti z drevesa. Ko se vrneta v hišo, sta sicer oba malce prestrašena, vendar pa sita in zelo srečna. Splazita se vsak v svojo sobo, k materama, in naslednje jutro niti z besedico ne omenita njune nočne pustolovščine niti je nikdar več ne ponovita. Enkrat je bilo dovolj in tudi breskev imata za kar lep čas dovolj. Saj ne, da bi imela slabo vest, le … dovolj imata. Otroka sta. Lastnica motela seveda opazi, da breskev še zdaleč ni tako polna, vendar pa sum niti za trenutek ne pade nanju, onadva pa tudi znata molčati. Hudo postane šele, ko pred odhodom domov njuni materi za popotnico dobita veliki vrečki breskev. Takrat se deklica skorajda zagovori; v zadnjem trenutku jo ustavi oster prijateljev pogled. Ko se vrneta domov, se nobeden od njiju niti ne dotakne breskev, čemur se njuni materi na moč čudita. Otrokoma pa je hudo še iz nekega drugega razloga; vračata se v ločena domova, v ločena kraja. Med počitnicami sta postala najboljša prijatelja, sedaj pa sta prepričana, da ne bosta zdržala drug brez drugega. Znova se srečata šele čez leto dni, ko se fantič skupaj s svojo materjo kot po kakšnem čudežu preseli v hišo nasproti dekličinega doma. Otroka sta tedaj presrečna, skupaj odraščata, in ko odrasteta, se poročita in živita srečno do konca svojih dni. Vsaj tako je zapisano v moji knjigi. In vse je res, vsaj do tistega dela o poroki in srečnem skupnem življenju … To se seveda ni uresničilo. Mojim bralcem se niti ne sanja, da gre za resnično zgodbo in meni je prav tako. Ta knjiga je še večja uspešnica od prve, prinese mi veliko denarja, vendar se za to skoraj ne zmenim. Med pisanjem sem lahko na nek način znova oživela Gregorja in to je zame edino pomembno. Imela sem srečo. Prvi roman mi je prinesel dovolj denarja, da sem lahko več kot leto dni pisala naslednjega. Nihče me ni motil. Bila sem sama in živela v blaženem miru s svojo mačko. Vsaj čez teden je bilo tako. Med vikendi so me izmenično obiskovali Janez, Andreja, mama in Petra. Prvih dveh obiskovalcev sem bila vesela, matere in sestre pa ne tako zelo. Naš odnos se nikakor ne premakne z mrtve točke. To me žalosti, resnica pa je, da smo se vse tri enostavno nehale truditi. Toda Petra in mama še vedno vztrajata in hodita sem, meni pa se njuni obiski zdijo kvečjemu znamenje dolžnosti. In takšnih obiskov – obiskov iz dolžnosti – nikakor ne maram.