Toskanski spev – 27.del
Sedemindvajseti del iz romana “Toskanski spev”.
Čez nekaj ur se je v porodnišnici oglasila tudi Cvetka. Prišla je nenapovedano, tudi možu ni povedala za svojo namero. Kot da bi mu sploh kaj povedala; če se je Izidor odločil podpreti vso to kolobocijo s tole italijansko ženščino, ona že ne bo govorila z njim več, kot bo nujno!
Toda njena vnukinja je bila popolnoma druga zgodba. Otrok ni bil kriv za napake svojih staršev in tudi plačevati ne sme zanje. Punčko je imela rada. Od prvega trenutka. Ljubezen do nje je bila celo silnejša od nasprotovanja njeni materi. A kljub temu je nejevoljno opazila, da je dojenčica izrezana mati; ves njen obraz, razen oči, je bil enak kot pri Tatjani. Toda vse to se lahko še spremeni, se je sama pri sebi tolažila Cvetka, deklica je vendar še čisto majcena! Poleg tega ji je njen oče izbral ime, kar je njegovo mater zelo veselilo. Če bi tista ženska na dan privlekla kakšno visoko zveneče italijansko ime, kakšno Alegro, Izabelo, Lukrezijo ali Sofijo, bi se ji Cvetka uprla z vsemi desetimi! Ko sta bili sami, ji je to tudi zelo jasno povedala.
»Ali res, gospa? Veste, kakšna navada je pri nas doma, v Italiji? Prvorojeni sin pogosto dobi ime po dedu po očetovi strani, najstarejša hči pa po očetovi materi.«
»Potem bi moralo moji vnukinji biti ime Cvetana, kar je zaradi tebe nemogoče.«
»Drugorojeni sin ali hči,« je nadaljevala Tatjana, kot da je ni slišala, »pa dobi ime po dedu ali babici po materini strani.«
»Pa o kakšnih drugorojencih ti sploh govoriš?! Pri vaju jih že ne bo!«
»Razumem vas, gospa. Borite se za svojega otroka. Toda tudi jaz se bom za svojega. Če se bova neprestano prepirali, pač ne boste babica. V nobenem pogledu. Ne zahtevam, da me sprejmete, toda zavedajte se, da sva z vašo vnukinjo v istem paketu. Lahko ste ob njej, tega vam ne bom nikoli branila; kako pa bo z menoj in vašim sinom, se bova sama odločila.«
Pred Janezovo materjo ni bilo težko igrati samozavestne ženske, toda v resnici so bile stvari precej drugačne. Ni se hotela prepirati, toda tokrat res ni mogla več molčati. Ta stara coprnica ji od prvega trenutka skače po glavi, dovolj je bilo! Zavedala se je, da bodo z njo še hude težave, ni pa računala, da Janezova mati v naslednjih letih ne bo edina ovira na njeni poti do njene hčerke. Če bi se zavedala, kaj se pripravlja, bi se verjetno razjokala od nemoči. Nihče od njih si ni mogel niti predstavljati tega, kar bo zdaj sledilo, toda dogajanje je bilo slej ko prej neizogibno. Za vse.
Nekaj tednov pozneje sta Janez in Tatjana z vrta opazovala Greto, ki je v dnevni sobi pestovala njuno hčer in ji pela.
»Ji boš povedal?« je Tatjana vprašala Janeza.
»Ne. Uničilo bi jo, če bi to storil.«
Kaj res? Njej se Greta še zdaleč ni zdela tako šibka. In bila ji je všeč, to je bilo v vsej situaciji še najbolj groteskno. Ženska, kateri je speljala moža, ji je bila všeč! Speljala. Kako je sovražila zven te besede! Dobro se je zavedala, da ni nedolžna. Ko ga je spoznala, je nosil prstan. Že od vsega začetka je vedela, v kaj se podaja, ni pa se zavedala, da se bo tako zelo zaljubila vanj. Dokler je šlo ‘le’ za avanturo, ji je bilo vseeno. Menila je, da bo z Janezovim odhodom odšlo tudi vse njuno. Ko je odhajal, ji je bilo jasno, da je do ušes zaljubljena vanj, a če ga nekaj let ne bi videla, bi mogoče pozabila. Nobenega namena ni imela hoditi za njim in mu uničiti doma. Saj takrat še tega ni vedela, kje sploh živi! Vendar ji je pustil hčerko. In zdaj sta se na tak način našla … Bi ga morala res izpustiti iz rok? Je imela kot mati njegovega otroka več pravic kot njegova zakonita žena?
Sama sebi se je zdela strašno hinavska zaradi teh misli, a ni si mogla pomagati. Položaj, v kakršnega jo je postavljala vloga ljubice, dejstvo, da bo njena hči tako ali drugače prikrajšana za očeta in trenutki, ko Greti ni zmogla pogledati v oči, vse to jo je počasi uničevalo.
»Misliš, da bi tvoja žena umrla zaradi strtega srca? Poslušaj me, nismo v romanu. Bi ona, če bi prišla resnica na dan, umrla od žalosti ali ti od sramote?«
Pustila ga je samega na vrtu z odprtimi usti. Kristus, kakšen strahopetec! Zanj je bilo vse tako lahko, olajšal si je zadeve, kolikor je le mogel, toda kaj pa ona? In njena hčerka? Kaj pa njene sanje o slikarski karieri in pozneje družini? Vse je bilo poteptano, ker je enkrat samkrat za nekaj dni izgubila glavo. Je bilo v tem kaj pravice? Je nasproti Greti sploh smela misliti na pravico? In zakaj, zakaj na svetu se je morala zaljubiti vanj? Zakaj ni zdaj, ko je videla v kakšnem zosu so vsi skupaj, enostavno spakirala kovčkov in se z Anjo vrnila nazaj domov v Firence? Zato, ker ga je še vedno ljubila, preprosto zato. To je bilo na prvem mestu. Pa tudi zato, ker hčere ni želela ločiti od očeta in obratno. Da, obratno. Tudi Janeza ni hotela ločiti od Anje. Tega mu, ne glede na vse, ni privoščila. Preveč ga je imela rada. Toda kako naj vse to pojasni Anji, ko bo starejša, kako?!
O, mama Mia! Kakšna odvratna godlja! Jezus. Kljub vsej jezi, ki jo je čutila, je nad njo slednjič prevladala ena sama misel; ubogi moj otrok!
Do tega seveda ni prišlo kar čez noč. Janezu in njegovim se je izgovor, da se zanima za sosedinega otroka, ker ne more imeti lastnih, zdel več kot samoumeven. Toda prav tako je bilo samoumevno, da se bo Greta iz enakega razloga navezala na deklico. In pri njej je bil ta razlog resničen.
Janez je seveda predvideval, da bo moralo priti vsaj do nekakšnega stika med njegovo ženo in hčerjo, edina večja težava pri tem pa je bila hčerina mama. Tako Tatjano kot tudi sebe je skušal nekako psihično pripraviti na to, da bo Greta vsaj do neke mere poznala Anjo. A ni računal na to, da se bo njegova žena tako zelo navezala nanjo. Tega ni mogel nihče predvideti. Opazili so šele, ko je bilo praktično že prepozno. Janez enostavno ni vedel, kako naj ukrepa, Izidor se je držal za glavo, Tatjana pa je bila zaradi celotne situacije tako jezna, da je čutila napade dobesednih telesnih slabosti. Če je Cvetka še pred nekaj meseci spominjala na sod smodnika, je bila zdaj Tatjana iz dneva v dan bolj podoba tempirani bombi. Toda ravno Cvetka je bila najhujša. Ni se jezila niti prestrašila, le neprestano je vzdihovala: »Seveda je moralo priti do česa takšnega, če sta vidva naredila takšno strašno neumnost!« Te njene ‘mantre’ so se nadaljevale, dokler ji ni Janez povedal, da bo, če vsaj za naslednje pol ure ne umolkne, ona tista, ki bo, če bo šlo kar koli narobe, svoji snahi prisiljena razlagati celotno situacijo. To jo je utišalo za veliko dalj kot samo za pol ure. Toda rešiti so morali pomembnejši problem. »Kako za vraga je sploh prišlo do tega?« se je spraševal Janez. »To je moj otrok, moj in ona je prišla naravnost …«
»Kaj se čudiš?« ga je zavrnila njegova mati. »Greta je počela enako kot mi vsi. Pravo vprašanje je,« se je Cvetka obrnila k Tatjani, »zakaj je ni tale vsaj poskusila držati vsaj malce proč!«
»Kaj naj bi naredila? Živiva manj kot dvesto metrov narazen, naj bi ji zaloputnila vrata pred nosom? Ta ideja je zrasla na zelniku vašega sina, ne na mojem!«
»Ti si punčkina mama …«
»Ja, in človek tudi!«
»V redu, dovolj!« Izidorju se je zdelo pametneje da se vmeša preden se ženski pobijeta. »Tole nam ne bo pomagalo. Tatjana, še enkrat – kaj je bilo?«
»Prvič sta prišla na obisk skupaj, saj sem vam povedala. Naslednje popoldne je Greta kar naenkrat stala pred mojimi vrati …«
»… O čemer se meni ni niti sanjalo, ker sem bil v službi,« je vskočil Janez.
‘’Razmislita o tem, kar sem rekla. Odločitev je nenazadnje tako ali drugače vajina. A škoda je že narejena.‘’
»In kaj naj bi storila? Zaklenila?«
»Seveda ne! In potem?«
»Neprestano je bila pri meni ali pa sva se srečali, ko sem šla z Anjo na sprehod. Stokrat sem ti rekla,« se je obrnila k Janezu, »a nisi poslušal. Vsa sreča, da nista tukaj naletela eden na drugega! Kaj bi ji rekel, zakaj si tu?«
»Hja … Iz enakega razloga kot je ona?«
»Ja, seveda, zato pa imamo godljo, vredno knjižne uspešnice!«
»Dajta, ustavita se malo!« Spet Izidor. »Če hočeta najino pomoč,« je z glavo pomignil proti ženi, »se bomo pogovarjali kot civilizirani ljudje!« Za trenutek so vsi utihnili, nato je Janez pogledal Cvetko. »No, mama?«
Njegova mati se je kar precej obotavljala z odgovorom; niti sanjalo se ji ni, kako naj svoje misli oblikuje v besede, ki bodo za preostale imele vsaj kakšen smisel. »Glejta … Tatjana, sicer nisva najbolje začeli, toda kar bom povedala, ni uperjeno proti tebi niti ne pomeni, da neomajno podpiram Greto in sem slepa za vse drugo. A zavedajta se, da je ženska hudo bolna. Ciste na jajčnikih niso majhna reč. Janez, ti poznaš vse podrobnosti, Tatjana, zate pa iskreno upam, da se ti moja snaha smili vsaj toliko, kot bi se ti vsaka druga ženska. Takšna bolezen je težka, še posebej za osebo, ki si tako zelo želi otrok. Greta si vsekakor jih, a ima presneto malo možnosti zanje, čeprav bi si jih več kot zaslužila in tudi zelo dobra mati bi bila. Želim pa povedati naslednje; vse skupaj je strašno ironično. In ni pravično. Do nikogar. In, ali se ti ne zdi,« je zdaj naslavljala le še sina, »da bi moral z obzirom na dejstvo, da imaš sam otroka, ona pa ne, ženi vsaj do neke mere dopustiti, da se zbliža s tvojo hčerjo? Če bo seveda njeni materi tako prav.«
Preden je odgovorila, se je Tatjana zazrla v Janeza. Ta ji je skušal pomagati. »Mama, to bi bilo le malce preveč. Za vse nas in tudi za Greto, če bi kadar koli izvedela resnico,« je rekel Cvetki.
»Kaj naj bi mi bilo prav? Naj bi zaradi občutka krivde dopustila, da se vaša snaha vmešava v življenje mojega otroka?!«
»Ne, tega nisem tako mislila! Samo … Razmislita o tem, kar sem rekla. Odločitev je nenazadnje tako ali drugače vajina. A škoda je že narejena.«
Tatjana ni nameravala dopustiti, da pride do katastrofe in vedela je, da ima tokrat Janezovo popolno podporo. Kakšen človek, kakšen oče bi bil, če je ne bi imela? Prav gotovo ne tak, v kakršnega se je zaljubila, še manj tak, kakršnega bi hotela v Anjinem življenju kot nenehno prisotno figuro. Tole z Greto je šlo enostavno že predaleč. Ni je sovražila, toda tako si preprosto ne bo dovolila živeti. V tem času jo je (bolj ali manj nehote) dovolj dobro spoznala, da je uvidela, da resnično in iskreno ljubi svojega moža. Način, kako je govorila o njem … Zaradi tega se je Tatjana počutila dobesedno kot zadnja smet. Tega preprosto ni mogla več poslušati, ni marala iz dneva v dan tako čutiti. Če bi Greto zmogla sovražiti, bi bilo vse skupaj zagotovo lažje, a lahko jo je samo pomilovala.
Če bi bile stvari drugačne, bi jo imela celo rada. Iskreno. Toda ljubila je njenega moža; četudi je pred vsemi drugimi, tudi pred njim, uspela zatajiti svoje občutke, to dejstvo ni spremenilo ničesar. Če žene ne bo mogel držati proč, se bo Tatjana skupaj s hčerjo enostavno prisiljena umakniti. Za Janeza bo to zagotovo težje; do zdaj je z deklico preživel kar nekaj ur na dan, če odideta, bo kaj takega mogoče le kakšen konec tedna. Toda če se bodo stvari še naprej odvijale v tej smeri, bo postalo preprosto prenevarno. Zanj ni vedela, toda bili so trenutki, ko se je Tatjana komaj zadrževala, da mu ni česa rekla, da se ga ni dotaknila. Če se ne bi med njegovimi obiski osredotočila predvsem na hčer, bi šel ves njen samonadzor nepreklicno po gobe. In ni se mučila samo ona. Janez je pri njej neprestano pogledoval na uro in proti vratom. Sproščen je bil le, kadar je vedel, da je pri njiju doma njegova mati, a to se je zgodilo vse preredko.
Njegovi obiski so najverjetneje zahtevali pravo organizacijo, od spremembe delovnega urnika do kdo ve česa še. Mučil se je in Tatjana ni hotela niti razmišljati o tem. Poleg tega se je zavedala, da bodo ljudje kmalu začeli govoriti, če že niso; že ona je kot prišlekinja iz druge države vzbujala dovolj začudenja, in zdaj še njen otrok … In Janez k njima tudi ni prihajal po zraku, iz tega bo slej ko prej nekaj nastalo. Zanjo bo tako ali tako v vsakem primeru težko, toda kaj bi bilo bolje zanj; da sicer redno videva svojo hčer, tako kot to počne sedaj, a sta pri tem oba nervozna, občutek pa se slednjič zagrize tudi v Anjo in dojenčica začne jokati? Ali da bi jo videval redkeje in bi bili pri tem vsi trije mnogo bolj sproščeni? Tatjana se ni mogla odločiti, sam pa te teme ni nikoli omenil. Toda če ne bo šlo drugače, se bo pač preselila. Načrt, po katerem živi zdaj, ima tako ali tako že od vsega začetka preveč lukenj. In zraven tega ima pravico živeti tako, kot želi sama; trohice svobode, ki ji je še ostala, ne bo popolnoma podredila oddanemu, poročenemu moškemu!
Nazadnje njenega mnenja ni spremenil Janez, ampak je to storila Greta. Neko popoldne med tednom je Cvetka sina in snaho povabila na kosilo in Greta je kar naenkrat predlagala, naj se oglasi tudi Tatjana. Z otrokom. Zamisel je bila skrajno nenavadna v več ozirih, a se Greti ni zdela nič posebnega; tako zelo se je navezala na deklico, da je hotela z njo preživeti kar največ časa. Sploh ji ni bilo mar, kako vse skupaj izgleda, mislila je le na punčko. Tudi ko je izrekla predlog o kosilu, je imela v naročju Anjo in ukvarjala se je samo z njo. Ni videla, kakšen odziv so sprožile njene besede; Janez in Tatjana sta obsedela na kavču kot paralizirana, Izidor je gledal okoli sebe, kot da ga je zadela strela, le Cvetka je, razen tega da si je v prvem trenutku skoraj pregriznila ustnice, popolnoma obvladala izraz na obrazu in tudi glas, zato je spregovorila prva. »Ja, lahko.«
Preostali trije so jo gledali, kot da ji je iz glave zrasla mesojedka. Tatjanin izraz je bil neberljiv, Izidor je odkimaval, Janez pa se je le oglasil. »Mama.«
Zaradi zvena njegovega glasu je Greta dvignila glavo iznad slikanice, ki jo je kazala Anji. »Ja, zakaj me vsi štirje tako čudno gledate? Sem kaj takega rekla?«
»Ne, nisi,« je pohitela Cvetka. »Tatjana lahko pride, če želi. S punčko, seveda.«
»Mama!«
»Nič, ‘mama’. Tolikokrat smo že bili pri njej na obisku, da je skrajni čas da se oglasi pri nas.«
Na tej točki se je bila Tatjana končno sposobna vključiti v pogovor. »Gospa! Zadnje pol ure debatirate, jaz pa prav toliko časa sedim tu. Hvala, da ste me povabili, a …«
»Ah, pridita, no!« je rekla Greta proseče. »Niti pri naju doma še nista bili, pa bi bil res že čas.«
»Ne …«
»Prosim te, bom imela vsaj izgovor, da bom ves popoldan z malo!«
»Greta, jaz …« Ustavila se je sredi povedi in se zagledala vanjo. »Dobro,« je rekla počasi, »pridem.«
S Cvetko sta se zdeli z izidom zelo zadovoljni, Izidor in Janez pa sta jo opazovala brez ene same senčice razumevanja. Še sama ni dobro vedela, kaj počne. Preprosto, nekaj ji je reklo, naj tako ravna. Ne zaradi Grete, temveč zaradi sebe.
‘’Dotlej še slutil ni, da je sploh premišljevala o odhodu.
Najbolj od vsega ga je prizadelo, da ni bil on tisti, ki je vplival na spremembo njenega mnenja.‘’
»Kaj se greš?« jo je Janez malce pred odhodom potegnil na stran. »Zakaj si to storila?«
»Ne vem. Verjemi, res ne vem! Tvoja mama je začela z vsem tem, ne jaz. Toda besed zdaj ne morem vzeti nazaj, žal mi je.«
Debata med Cvetko in Izidorjem je bila precej bolj razgibana. »Nisem zmešana,« je na koncu rekla Janezova mama, »le občutek imam, da bo to kosilo določene stvari postavilo na njihovo mesto. Počakaj do nedelje, potem bova videla.«
Čez slab teden dni je tisto kosilo resnično prineslo nekaj odgovorov. Tatjana sicer do takrat še nikoli ni doživela tako neprijetnega popoldneva, a prišla je tudi do spoznanja: Greta je resnično potrebovala njeno hčer. Naj je bilo to še tako pretirano, skregano s pametjo in posladkano – bilo je res. Ko je videla kako Greta ravna z Anjo – jo praktično ves dan nosi v naročju, ji poje uspavanke, skrbi zanjo – se je sicer res počutila podobno, kot da bo ravnokar ostala brez zraka, ni pa mogla spregledati dejstva, da vsaka Gretina kretnja kriči o njeni želji po lastnem otroku. In to željo je izživljala prek njene hčere.
Položaj je bil boleč. Toda ali ni bilo v njem tudi nekakšne poetične pravice, namreč za Greto? Tatjana ji je nekaj vzela. Nekoga. Ta izguba je verjetno posredno vplivala tudi na drugo; Janezova odmaknjenost je morda precej pospešila Gretin pregled pri zdravniku. S tem sicer ni imela ničesar, toda morda bi se le kaj drugače obrnilo, če bi se pozneje izvedelo za to bolezen …
Naj je bila kriva ali nedolžna, Tatjana se je počutila krivo. Ta občutek krivde je botroval odločitvi, da ne bo odšla; svojo hčer bo vzgajala tu, v Mariboru, v deželi, kjer sta odraščala tudi njena starša. Janezu v zvezi z njo ne bo odrekala nobenih pravic niti ne bo postavljala zahtev, ki bi ga lahko spravile v pat položaj. In Greto bo vsaj do neke mere spustila v Anjino bližino. Težko bo, zelo, toda tako se bo vsaj na nek način delno odkupila za storjeno krivico in si pomirila vest. Seveda je k tej odločitvi sodila tudi obveza, da dokončno pozabi na Janeza. Ko mu je pozneje povedala, kako se je takrat odločila, ga je s tem resnično presenetila. Dotlej še slutil ni, da je sploh premišljevala o odhodu. Najbolj od vsega ga je prizadelo, da ni bil on tisti, ki je vplival na spremembo njenega mnenja. Za to je bila nevede zaslužna njegova žena. Saj sam tudi ni mogel vplivati nanjo. Ni mu namreč povedala. Ni se mu zaupala. In to ga je zelo bolelo. Če bi le začutil, kam plovejo njene misli, bi storil vse, da bi ostala. Za vsako ceno bi jo zadržal blizu sebe in to ne zaradi njune hčerke – za nikogar na svetu mu ni bilo tako zelo mar kot zanjo, do nikogar ni čutil tega, kar je čutil do nje. V tem je bil ves njegov razlog in vsa njegova bolečina.
Tatjana ga je poslušala in mu verjela, vendar v njegovih besedah ni zaznala nikakršne naklonjenosti, kajti bila je prepričana, da z njo govori izključno le kot z materjo svojega otroka. Še en dokaz več, da ga mora pozabiti in se osredotočiti le še na hčer. Ni čutila žalosti, ki je vela iz vsake njegove besede. Niti v tistem trenutku niti kdaj prej in pozneje ni v njej videl samo Anjine matere. Videl je žensko in mater, toda predvsem žensko; celovito osebo, ki jo je resnično poznal le on sam. Do zadnjega koščka njene biti.
Tatjana ni govorila o svojih čustvih, ker jo je odvrnila njegova zadržanost. Smatrala jo je za hladnost, on pa je bil hladen le zato, ker je bil prepričan da je jezna nanj. Oba sta čakala, da drugi naredi naslednji korak, in to čakanje je njun odnos obdržalo na mrtvi točki za skoraj trideset let.
Eva Kurnik
… se nadaljuje
Dodaj odgovor