Casper – 13.del
ZOBOZDRAVNIK
Osebna zdravnica je bila ženskega spola. Ginekologinja je bila ženskega spola. Zobozdravnica je bila ženskega spola.
Pa tudi terapevtka je bila ženskega spola.
Nikogar iz zdravstvenega sveta ni želela v moški obliki.
Z ženskami je dihala na enaki valovni dolžini in ob njih se je lažje sprostila. Zaupala jim je in vedno so našle stičišče, ki jih je povezovalo tudi na prijateljski ravni. Potrebovala je opornico, ker je ugotovila, da ponoči škrta z zobmi. Klic, termin … in že se vozi v zasebno ordinacijo, kjer se vedno olajša vsaj za stotatka. A profesionalizem »in good vibe« odtehtata vsak cent.
Ko stopi v predprostor, jo tam pričaka asistentka, ki prijazno prosi, ali lahko današnji pregled opravi pri novem zobozdravniku, ker je morala njena zobozdravnica na nujen poseg. V njeno telo se naseli rahla neprijetnost, ker res ni bila naklonjena temu, da ji moški šari z rokami po ustih, čeprav je za to šolan.
Ko stopi v njegovo ordinacijo, jo pozdravi popoln set zob, ki se razleze v širok nasmešek. Njeno ime izgovori na glas in ji nakaže, naj se usede na stol. Nerada uboga ukaze moških, a recimo, da je v tem primeru upravičen. Sprva je zadržan, potem pa se le opogumi in omeni, da sta se pravzaprav že srečala, in to večkrat. Rahlo je zmedena, ker se je v takšni situaciji nemalokrat znašla; oseba je morala res izstopati, da ji je ostala v spominu.
Pogleda ga in poskuša prepoznati njegove temne oči, ki so zrle vanjo. Vztrajala je v tej drži in nadaljevala z brskanjem po očitno pešajočem spominu. Si res ni zapomnila pričeske, urejene do zadnjega lasu, ravno prav zagorele polti, skoraj preveč simetričnih ušes? Nope, nič, niente, nada …
»Oprosti, ampak resnično se ne spomnim,« mu iskreno pove.
Običajno je odigrala svoj del in vsi so bili srečni in zadovoljni. Tokrat si ni upala tvegati.
‘’Misel nanj je bila boljša od vsakršnega erotičnega pripomočka.‘’
»Ne opravičuj se. Recimo, da sem s kapo in masko neprepoznaven in si me zato nisi zapomnila,« se ji prisrčno nasmehne.
Dvomeče mu nasmeh vrne, a ta izgine z obraza že v naslednjem trenutku, ko ji reče:
»Na široko odpri usta, prosim.«
Z rokama ji seže v grlo in njegov obraz je nevarno blizu njenemu. Zapre oči, poskuša umiriti dihanje in neprijeten občutek.
Ko njegove roke končno najdejo pot iz njenih ust, požre slino. Za čuda je tiho, kar je precej velik dogodek – vsi, ki so ji kadar koli namenili svoj čas, bi to z lahkoto potrdili. Ni vedela, ali se počuti utesnjeno zaradi molka ali zaradi njegovega iskanja njenega pogleda, ki se mu je vztrajno izmikala. V trenerki, brez kančka ličil, z lasmi, spetimi v neroden čop, je delovala, kot da ji je popolnoma vseeno, v kakšni obliki se sprehaja po zemlji.
Zato je bila še toliko bolj presenečena, ko je pritekel za njo do avtomobila.
»Sem kaj pozabila?« ga je zmedeno vprašala.
Nerodno jo pogleda in več kot očitno je, da ne ve, kaj lahko pričakuje od ženske, kot je ona.
»Rad bi ti skuhal kosilo,« je bil neposreden.
Rahlo se mu nasmehne: »Premlad si, da bi mi kuhal kosilo.«
»Ne prosim veliko, eno kosilo, en obrok, to je vse. Kaj je najhujše, kar se lahko zgodi?«
»Lahko se zaljubiš?« ga zmede, da zardi, in zdi se, kot da zbira misli in išče popoln odgovor na njeno provokacijo.
»Tvegal bom.«
Všeč ji je odgovor, a pred njo stoji precej mlajši moški, ki obeta težave … ki obeta boj z vestjo, ki napoveduje konec pred začetkom.
»Ne bi raje kuhal nekomu svoje starosti? Nekomu, ki ne straši po svetu v trenerki?«
»Sem že. Dolgčas. Trenerke se pa lahko v trenutku znebiva, samo reci.«
Ne pusti se mu zbegati, čeprav je to njegov cilj. To ni igra, ki jo igra prvič, in v tem trenutku je kljub temu, da se ima za lovca, dišal bolj kot plen.
»Prav,« popusti in z roko prime za kljuko avtomobilskih vrat. Strinjanje se ji je zdelo hitrejša odrešitev od besednega dvoboja.
»Ti pišem zvečer,« ji reče.
Prikima mu z rahlim nasmeškom na obrazu in predvideva, da ga bo pogum do večera zapustil. A še preden se pripelje do doma, na ekranu telefona zagleda sporočilo: »Ne morem čakati, rad bi vedel dan in uro, ko te bom spet videl.« Ni mu imela namena odpisati, zato je sporočilo odmislila.
‘’Obsesija je mejila na razumno, a če nihče ne ve, nihče ne obsoja.”
Njen mir čez dobro uro zmoti novo sporočilo istega naslovnika: »Rad bi te slišal. Te lahko pokličem?«
Popolnoma nezainteresirana za pogovor se je izgubila v dnevnih obveznostih, potem pa končno, sveže stuširana,
našla pot do postelje. Nežen dotik svilene posteljnine jo prisili, da zapre veke. Misli odtavajo k Casperju in podzavest mu dovoli, da se z rokama sprehodi od stopala do stegna … to je vedno počel s tako nežnostjo in občutkom. Mravljinci z nenavadno močjo obsedejo njeno telo … dotikom priključi čutne ustnice, ki rahlo grizljajo njene, poljub ji pritisne na levo, potem na desno oko, zaključi s poljubom na čelo … Pogleda se najdeta in hipnotizirano obtičita za dlje kot le za trenutek … Njene rahlo razprte ustnice v njem vzbudijo potrebo, da jih zmoči s slino lastnega jezika … sprehodi se najprej po zgornji, potem pa si vzame čas in razvaja še spodnjo … Ne dovoli ji, da bi ga poljubila, želi zgolj, da ga uboga – njegove ukaze je izvrševala brez oporekanja, njegovim nešolanim rokam je dovolila, da so zašle, kamor koli že jih je domišljija peljala …
Sladko trpljenje … Od čistega užitka zaječi … Jakost vzdihov poskuša brzdati v želji, da ni preglasna … Njena roka spontano najde pot do mokre, razdražene, tako željne … Za trenutek ji zmanjka sape, potem pa z vso naslado izdihne … Misel nanj je bila boljša od vsakršnega erotičnega pripomočka. Bil je njen pornič, ki je vedno poskrbel za »happy ending«. Obsesija je mejila na razumno, a če nihče ne ve, nihče ne obsoja.
Z vso silo teže se spravi v sedeči položaj. Besna nase poseže po telefonu in sita odvisnosti, ki se je oklepa, sredi noči pokliče zobozdravnika. Na njeno presenečenje jo njegov pravkar prebujen raskav glas nekoliko vznemiri.
»Si lačen?« ga vpraša in izvabi pristen nasmešek na drugi strani telefonske slušalke.
»Zelo,« odgovori in brezkompromisno sodeluje v besedni igri. Nadaljuje: »Si sama?«
Za trenutek pomolči, namenoma rahlo zastoka, s ciljem, da poleg zgornje zbudi še spodnjo glavo, potem pa z vso mehkobo v glasu doda: »Zaenkrat.«
Ustnice se mu privihajo v željan nasmešek, ko z vso resnostjo v glasu zaključi pogovor: »Pošlji mi naslov.«
PREDVAJAJ: Sam Smith ft. Normani – Dancing with a stranger
Kiddo
… se nadaljuje
Dodaj odgovor