Stojiš in rasteš
na obronku sončnega vzhoda.
Morda že stoletja.
Že od daleč te zagledam,
veselim se pogleda na tvojo široko razvejano krošnjo –
spomladi, ko se odevaš v bleščeče zeleno hvalnico življenju,
poleti, ko se prepustiš vetru, da se ujame med tvoje veje
kakor zaljubljena roka med zaljubljene lase,
jeseni,
ko te nevidni Slikar obarva v odtenke počasnega
poslavljanja,
in pozimi,
ko razširiš svoje prazne veje v objem, poln resnice o
spirali zemeljskega časa.
Ti si moje drevo.
Posvoijla sva se, ne da bi se poznala.
Pozdravljava se, ne da bi se dotaknila.
Stojiš in rasteš
na obronku sončnega vzhoda.
Ena korenina, dve debli.
Tvoja dvojina
je moj navdih.

Dragica Šteh

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.