Stojiš in rasteš na obronku sončnega vzhoda. Morda že stoletja. Že od daleč te zagledam, veselim se pogleda na tvojo široko razvejano krošnjo – spomladi, ko se odevaš v bleščeče zeleno hvalnico življenju, poleti, ko se prepustiš vetru, da se ujame med tvoje veje kakor zaljubljena roka med zaljubljene lase, jeseni, ko te nevidni Slikar obarva v odtenke počasnega poslavljanja, in pozimi, ko razširiš svoje prazne veje v objem, poln resnice o spirali zemeljskega časa. Ti si moje drevo. Posvoijla sva se, ne da bi se poznala. Pozdravljava se, ne da bi se dotaknila. Stojiš in rasteš na obronku sončnega vzhoda. Ena korenina, dve debli. Tvoja dvojina je moj navdih.
Dodaj odgovor