Obstala sem. Bojim se naprej, strah me je iti nazaj. Vsak napredek razkrije rane, potrebne refleksije. Sem kot zlepljena vaza, ki se spet in spet razbije.
Ko dobim lepilo, ga porabim za ostale, da jim dam vsaj nekaj, da se njihove sanje ne bi prehitro končale.
Dodaj odgovor