ŽanriErotikaMia – 4.del

Četrti del iz romana “Mia” – NEZNANEC.

Teden je minil precej hitro. Mia se je predala delu in se le redko zadrževala doma. Ob večerih pa sta skupaj z Lindo srkali čaj, klepetali in občudovali nebo, polno zvezd. Po štirinajstih dneh o Liamu še vedno ne duha ne sluha. Kot da nikoli ne bi bila skupaj.
Kot da bi obstajalo stikalo, ki ga je pritisnil in jo eliminiral iz svojega življenja.
Že večkrat je bila prepričana, da se je sprijaznila s koncem, pa je vsakič znova ugotovila, da so rane še kako sveže in boleče. 
Staršem sploh še ni povedala. Njihov odnos ni bil ravno rožnat, zato je tudi oklevala, zato se ji ni mudilo razlagati, da Liam ni več del njenega življenja. Zadnje, kar bi si želela, je pomilovanje, očitanje, da je zagotovo ona kriva, saj je Liam v njihovih očeh brez napak, popoln moški. Včasih je imela občutek, da imajo raje njega, kot njo. Da sta v njem našla sina, ki ga nikoli nista imela, a sta si ga želela bolj kot vse na svetu. Zato se je odločila, da se najprej spravi k sebi, potem pa bo vsem povedala, da je samska in srečna. Samo počakati mora, da bo to res. Ne da bo res, da bo samska, ker to že je. Ampak da bo srečna, ker je samska. Kakšna zmeda. 
Stresla je z glavo in začela pakirati. Z omare je potegnila pastelno vijoličen kovček, ga postavila na tla poleg postelje. S prtljago ni želela pretiravati, saj je vedela, da jo bo morala sama nositi, zato je spakirala nekaj najljubših oblekic; par hlač in majic; čevlje; vse za osebno nego;dokumente in denar; iPod, USB z najljubšimi filmi … Ko je zaključila, se ji je na obraz prikradel rahel nasmešek, usedla se je na posteljo, pogled usmerila v kovček: »Miami, here I come!« Z nočne omarice je vzela brošuro in znova prebirala, kaj vse je vključeno v ceno. Nehote se je v misli prikradel Liam, zaradi katerega je sploh kupila karte. Vse navedeno v brošuri je bilo prilagojeno njegovim željam.  Vse to je počela zaradi njega. Zavedanje, da gre na potovnje sama, pa je povzročilo kepo v želodcu. Želela si ga je ob sebi; odpeljal bi jo lahko na konec sveta, saj se je ob njem počutila tako varno. Misel na to, da jo bo vsaka stvar, ki jo bo obiskala, videla, spomnila nanj, jo je silila na bruhanje! Počutila se je tako samo, tako ranljivo. Trudila se je odgnati negativne misli, ni želela, da bi ji vzele pogum. Bila je odločena, da zmore tudi sama. Ta »bolna« odvisnost od njega ji je škodila! Obljubila si je, da si ne bo nikoli več dovolila takšnega nesorazmerja v zvezi. Strmela je v brošuro. Suvereno jo je strgala na več manjših koščkov. »To potovanje bo prilagojeno meni! Prepustila se bom toku, kar bo pač bo!« Nasmehnila se je sama sebi in občutek spontanosti ji je dobro del.

»Dobro jutro, Mia,« si je rekla v mislih, ko se je široko razprtih oči zazrla skozi okno. Sončno jutro jo je pospremilo na letališče.
Ob prihodu je najprej iskala okenček, kjer se bo prijavila na let in oddala prtljago. Prijazna gospa ji je potrdila let, prevzela prtljago in jo odslovila z nasmehom. Čutila je mravljince po celem telesu, že dolgo ni bila tako vzhičena.
Vse to je bilo tako novo zanjo. Usedla se je v kavarno na letališču, naročila svež pomarančni sok, vzela revijo iz torbe ter uživala v preostali uri, ki ji je še ostala do leta. Vsakih pet minut je pogledala na uro, da ja ne bi zamudila.
S konico očesa je opazovala zaljubljene mlade pare, ki se kar niso mogli odlepiti en od drugega, tudi starejši pari so čakali na svoj let, pri večini ni bilo več zaznati strasti. Smešno se ji je zdelo, kako so zaljubljeni kar odmislili okolico, kot da jih nihče ne vidi.
Morda jih res nihče ni, razen nje, ki ji je bilo blazno dolgčas, revija tudi ni bila bog ve kaj zanimiva, analiziranje ljudi pa je vedno tako zabavno. Ko je tako opazovala ljudi okoli sebe, je zaslišala po zvočniku klic za njen let.
Hitro je pograbila ročno prtljago in se napotila k vhodu. »Zdaj gre pa zares! Aaaaaa!«je zakričala v mislih in se sami sebi smehljala.

Stevardesa jo z besedami: »Dober dan in dobrodošli na krovu,« pospremi v notranjost letala.
»Dober dan tudi vam,« ji smehljaje vrne Mia. Med sprehodom po hodniku letala je vneto iskala številko svojega sedeža.
Upala je, da jo le ta čaka ob oknu. Ampak smola. Sedež ob oknu je že zaseden. Obstane. Njen pogled ukrade moški, katerega obraza ne vidi – a prav on je tisti, ki sedi tam, kjer bi želela sedeti sama.
»Hm, le kaj bi rekel, če bi ga prosila, ali lahko jaz sedim na njegovem sedežu?« si je mrmrala in nemo strmela v sedež.
»Je kaj narobe s tvojim sedežem?« jo vpraša par čudovitih modrih oči.
Mia nehote zardi »Ne, nikakor ne,« komaj izdavi, potem pa za trenutek umolkne, zbere misli in nadaljuje: »upala sem, da je moj sedež ob oknu, ampak očitno ni.« Srčni utrip se ji nenadzorovano pospeši, a ga z daljšim vdihi poskuša miriti.
»Meni je pravzaprav vseeno, kje sedim. Če želiš, lahko zamenjava sedeža,« ji prijazno ponudi neznanec.
Mia vidno presenečena: »Resno misliš?! Naredil bi mi veliko uslugo, letenja načeloma nemaram, če pa že moram leteti, si želim gledati skozi okno, ker me to iz nekega neznanega razloga pomirja,« rdečica ponovno prekrije obraz, »skratka ja, prosim,« se mu nedolžno nasmehne. Neznanec, ki je na las podoben pokojnemu igralcu Paul Walkerju, ji vrne nasmeh in med tem, ko se trudita zamenjati sedeža, se Mia opoteče in tako nehote njeni roki pristaneta na njegovih prsih. Obstaneta. Mia začuti sapo neznanca na svojem vratu. Pogleda se srečata. Mijino srce razbija kot noro. Kar se da hitro potegne roki k sebi, pogled usmeri v tla in se končno prebije do sedeža ob oknu. »Oprosti,« tiho izreče Mia. »Nič hudega,« se nasmehne in ji nameni pogled izpod čela.
Mia globoko vdihne; podzavestno se ugrizne v ustnico, ko skrivaj od glave do pet premeri neznanca; celo telo preplavijo mravljinci; srčni utrip se nikakor noče umiriti. »Bussines or pleasure?« jo preseneti z vprašanjem.
Mia pogleda v njegovo smer: »Dobro vprašanje,« se namuza, ko si v mislih ponovi svoj nesmiselen odgovor, »ti?« mu vrne vprašanje. »Bussines, always bussines,« koketno se ji nasmehne, tako da ji pokaže vse zobe.
Mia je zbegana zaradi nenadnih občutkov, ki jih je v njej vzbudil popoln neznanec. Za svoje dobro pogovor zaključi s kratkim: »Dobro zate,« se zlekne na sedež, prižge iPod in se prepusti glasbi.

Iz rahlega spanca jo predrami nežno trepljanje.
Počasi odpre oči, ko jo preseneti sapa na njenem vratu. Njen pogled se sreča z modrimi očmi neznanca.
Globoko vdihne, ko ugotovi, da se je med dremanjem zleknila nanj.
Hitro se dvigne, začuti kepo v grlu; ugrizne se v ustnico in čaka besede neznanca, ki bodo vsak čas oplazile njena ušesa: »Oprosti, ne bi te budil, tako lepo si spala, ampak me že zadnje pol ure tišči na stranišče. Mi oprostiš, da sem te moral zbuditi?!« jo koketno, z nasmeškom na obrazu vpraša. Mia uspe le prikimati. In v trenutku, ko odide neznanec na stranišče, se z dlanjo udari po čelu: »Če mu oprostim? Kaj naj mu oprostim?« odkimava z glavo, medtem ko je ugotavlja, kakšno blamažo si je naredila.
Ko takole obsedi ob oknu, brez neznanca na njeni levi, ugotovi, da jo sopotnika na drugih dveh sedežih začudeno opazujeta.
Kislo se jima nasmehne, vstane in se tudi sama odpravi proti stranišču. »Me zasleduješ?!« se ji prisrčno iz srca nasmehne neznanec.
Mia čisto resno: »Ne,« glavo nagne v stran, »hm, vsaj mislim da ne,« se zmedeno nasmehne.
Neznanec jo prime za roko in potisne v premajhno stranišče, zapre vrata in jih zaklene. Mia se presenečena nad seboj ne brani, le sledi njegovim gibom. Nasloni jo na steno in se nepremično zazre vanjo: »Si v redu?!« Mia vprašljivo pogleda: »Nerazumem?!«
»Med spanjem si hlipala, solze so ti polzele po obrazu; dovolil sem si, da sem te božal po glavi. Pomagalo je. Umirila si se. Potrebuješ pomoč?« jo zaskrbljeno vpraša. Mia zaprepadeno, jezno: »Božal si me? Kdo si pa misliš da si?!« hoče na silo iz stranišča, a ji z roko zapre pot. »Spusti me!« je kratka in jasna. Neznanec v svoj zagovor: »Kaj sem pa hotel, če si neutolažljivo jokala? In da ne bo pomote, ti si se stiskala k meni in ne obratno.« Mia še bolj jezna prhne. Obrne pogled stran od njega.
Z roko jo previdno, nežno prime za obraz in ga usmeri k svojemu: »Kako to, da letiš sama?« jo preseneti z vprašanjem.
Mia pikro odvrne nazaj: »Zakaj je to pomembno?« »Ti meni povej?!« se ne pusti zmesti.
Mia spusti pogled v tla in mu presenečena nad svojimi besedami razloži: »Prijateljici, kateri bi želala ob sebi, sta prezaposleni; potovanje se je zgodilo na vrat na nos, tako da ni mogla nobena poleg,« globoko vdihne, »glavni razlog, da grem sama, pa je ta … da me je fant po skupnih osmih letih zapustil brez pojasnila … In ker sem ravno kupila karte, sem zdaj tu. Sama! Zadovoljen?!« Solze ji spolzijo po obrazu. Neznanec jo potegne k sebi in objame z vso močjo. Mia začne še bolj hlipati, a se iz neznanega razloga v njegovem objemu počuti dobro. Njun trenutek prekine trkanje stevardese: »Je vse v redu? Precej dolgo ste že notri …«
Neznanec poskuša zveneti nevtralno: »Samo še trenutek prosim,« stevardesa ne dreza dalje in odide.
Ko jo še tako drži v objemu: »Nazaj bova morala,« reče z nežnim glasom.
Mia precej nerodno išče besede: »Daj mi še trenutek, takoj pridem,« izpod čela mu nameni pogled, ki ni zmogel zajeziti solz. Neznanec obotavljajoče prikima in odide iz stranišča. Mia se nasloni na steno, ko sliši stevardesin glas: »Vse v redu, gospod?«
»Seveda.« ji koketno odgovori. Stevardesa izkoristi priložnost in pristavi: »Če bi si slučajno kaj zaželeli, me prosim pokličite, v bližini bom.« Mia ob njenih besedah nehote prhne in zavije z očmi, a se še vedno trudi ujeti pogovor.
»Vzeto na znanje. In tikaj me, prosim,« so besede, ki Mii obrnejo želodec.
Stevardesa se zahihita: »Z veseljem,« potem pa nadaljuje z osvajalskim pohodom: »Letiš sam? Ali se morda kje skriva slabša polovica?« se mu ponovno zahihita. Mia bi v trenutku lahko bruhala od preprostosti, ki ju napolnjuje, neznanca in stevardeso.
A iz neznanega razloga, jo je radovednost gnala, da je sledila njunemu pogovoru še naprej.
»Na službeni poti sem,« potem pa nastane tišina, stevardesa nestrpno čaka nadaljevanje in ustnice se ji razširijo v širok nasmeh, ko doda: »sam.« To, da je sam, jo opogumi in svoj del odigra popolno: »Potem mi pa dovoli, da te pospremim do sedeža.«
Mia se zdrzne. Ko ju ne sliši več, počasi odpre vrata in pogleda v njuno smer. V istem trenutku v njeno smer pogleda neznanec. Pogleda se srečata. Instinktivno se vrne v stranišče in ponovno zapre vrata za seboj.

‘’Obraz približa njenemu in se z ustnicami skoraj dotakne njenih. Vendar je ne poljubi.
Z rokama ji gre skozi lase, Mia spontano nagne glavo, z obrazom se dotakne njenega in ji šepne:
‘’Sedaj veš, kako zgleda, ko dvorim!’’ Mia se zdrzne, naglo se odmakne, ga odrine stran od sebe.’’

Po vsem, kar se ji je pravkar zgodilo, se počuti precej nelagodno. In želje, da bi se vrnila na svoj sedež nima več. Pod pretvezo, da ji je slabo, prosi stevardeso, če lahko do konca leta sedi pri njej izolirana od ostalih. Skoraj ni bilo možnosti, da ji ne bi verjela, saj je njen objokan obraz razkrival več kot tisoč besed. Stevardesa ji je prikimala in jo pospremila do prostora pred kabino.
Bila je majhna, prikupna, precej razumevajoča, saj ji je brez težav ponudila sedež ob njenem. Bila je nasprotje stevardese, ki je neznanca pospremila do sedeža. Mii se naredi kepa v želodcu, a se kljub temu v zahvalo rahlo nasmehne. Odplava v svoj svet: »King & Tides South Beach hotel; se že veselim mehke, velike, udobne postelje.« V mislih se ji je, kljub temu da ni želela, naslikal Liam. Vse to si je predstavljala čisto drugače. Z dlanjo si je hitela brisati solze.

Zbudil jo je glas pilota, ki je naznanjal pristanek.
Usedla se je pokončno na stol poleg stevardese in že so po dveurnem letu pristali.
Čakala je, da so vsi izstopili, potem pa je zadnja izstopila še sama.

Ko na traku kroži le še njena potovalka, jo nerodno sname z njega in za trenutek obstane: »Taksi potrebujem.«
Na letališču jih je mrgolelo, a zdelo se je, kot da že pred vsakim stojijo ljudje in čakajo. V trenutku zagleda taksi, ob katerem stoji le šofer. Pograbi stvari in se zažene proti avtomobilu, nakar se nehote zaleti v senco, ki je v vsej naglici ni videla.
Vse stvari se ji raztresejo po tleh in medtem ko jih pobira, se hiti opravičevati gospodu, v katerega se je zaletela.
Gospod se skloni in ji pomaga s pospravljanjem. Nakar Mia le dvigne pogled in zaprepadeno blekne: »Ti?!«
S previdnim nasmeškom na obrazu ji neznanec odgovori: »Jp, jaz.«
Mia globoko zajame sapo, strese z glavo: »Pa saj ne morem verjeti, zakaj se me ves čas drži smola?«
»Smola? Hm, je to moje novo ime?!« jo vprašujoče pogleda. Mia si ga ne upa pogledati v oči; strmi mimo njega:
»Hvala za pomoč. Mudi se mi,« ko že odhaja, ji uspe iz sebe spraviti kratek: »Oprosti.«
Ni ji bilo čisto jasno, zakaj je bila v družbi neznanca tako zbegana; zakaj je srce vsakič znova podivjalo?!
Ni vedela, kako mu je ime, koliko je star, kaj počne v življenju. Zmajala je z glavo in vstopila v taksi.

»Dobrodošli v Miamiu,« jo je ljubko pozdravil taksist.
»Hvala,« mu je vrnila z enako mero ljubkosti, kot je je bila deležna.
Sedaj se je počutila mirnejšo, vedela je, da je njena naslednja postaja pred hotelom, kjer se bo končno lahko sprostila, daleč od vsega in vseh. V ušesa si je potisnila slušalki in mrmljala skupaj z Brunom Marsom:

»I’d catch a grenade for ya …
I’d jump in front of a train for ya
You know I’d do anything for ya …
Take a bullet straight through my brain
Yes I would die for ya, baby
But you won’t do the same!«

Končno se je uspela sprostiti in nekoliko odklopiti, pogled na mesto jo je sproščal in želja po novih dogodivščinah je rasla.
»Ste prvič v Miamiu?« jo vpraša taksist. »Sem.« je kratka z odgovorom.
Nasmešek se raztegne čez obraz, saj je končno dihala zrak Miamia.

Miami slovi po eni izmed najboljših klubskih scen na svetu (Mansion; Set; Cameo …). In Mia je želela spoznati nove ljudi, se zabavati, pozabiti na pretekli mesec. Pozabiti na Liama! Vsekakor bo uresničila tudi željo po nakupovanju na najbolj znani nakupovalni aveniji. Želja je tudi obisk Key Westa, če bo le čas za to. Hotel, kjer bo bivala, je tik ob morju.
Soba pa ponuja čudovit, pomirjujoč razgled.

Z odprtimi usti je zijala skozi okno taksija in se čudila prečudoviti okolici, sonce je pripekalo in komaj je čakala trenutek, ko se bo vrgla v morje in v senčki prebirala knjigo. »Hvala za vožnjo,« je rekla in istočasno taksistu potisnila napitnino v dlan, potem pa se je z vso prtljago napotila proti vhodu hotela.

»Uau, v resnici je še lepše kot na slikah,« si je mislila. Stopila je do recepcije, se prijavila; portir jo je pospremil do sobe, ji pomagal s prtljago in že ga je odslavljala z napitnino. »Aaaaaaaaaaaaa, huudddoooo,« se je drla na ves glas, soba je bila božanska. V zlato oranžnih odtenkih, svilnata bela postelnina, veliki beli nočni lučki na vsaki strani postelje, »je lahko še lepše?!« Hitro si je premislila: »No, ja lahko bi bilo,« se je zahihitala, a je pogled na morje skozi okno njene sobe pregnal vse temne misli.
»Hop hop, čop čop,« si je rekla, iz kovčka izbrskala kopalke, rožnato vijolične barve, ki se s trakom zavežejo okoli vratu in ki idealno poudarijo prsi, zadnjico, boke; nataknila si je japonkice bele barve, ray-ban očala, razpustila lase in že je hodila proti plaži.

Iskala je svoj prostor pod soncem, dobesedno.
Bež ležalniki z lesenim ogrodjem, belo rjavi senčniki, nežno oranžne blazine, vse je izgledalo kot iz pravljice, zleknila se je na enega izmed njih, iz torbe vzela knjigo, ki govori o razumevanju človeške psihe. Predstavlja temelje delovanja našega uma in osvetljuje ozadje naših misli. Vedno, ko ni razumela ljudi okoli sebe, si je za čtivo vzela nekaj takšnega, da je vsaj poskušala razumeti, zakaj se nekaj zgodi. Tokrat je poskušala razumeti Liama. Kljub zanimivi temi, so misli bežale k njemu, njima.
Odložila je knjigo, nanjo položila očala in odhitela v morje. Peščena podlaga, voda in sol na njeni koži… Božanski občutek.
Po dobri uri plavanja je iz vode stopala kot prerojena. Zlekne se na ležalnik in pusti sončnim žarkom, da spijejo zadnjo kapljico z njenega telesa. V ozadju jo preseneti ženski glas: »Živjo, moje ime je Jess in iščem ljudi, ki bi igrali odbojko na mivki, si za?«
Mia jo pogleda izpod očal, pred seboj zre v prikupno dekle, skodranih las: »Zakaj pa ne,« vstane z ležalnika, poda roko v smeri Jess in pristavi: »Mia sem, me veseli.«
»Enako. Si že dolgo tu?« jo vpraša Jess.
»V bistvu sem ravnokar prišla,« ji z nasmeškom odgovori.
»Si torej na počitnicah? Sama?«
»Recimo temu prisilne počitnice.
Plan je bil v osnovi drugačen, a so se zadeve v kratkem času postavile na glavo in sedaj sem tu. Sama!«
»Kaj pa se je zgodilo?« je bila radovedna Jess.
»Potovanje je bilo namenjeno mojemu fantu, oz. mojemu bivšemu fantu, ki me, je še preden sem mu uspela podariti karti za potovanje, zapustil. Eno karto sem prodala, drugo, kot vidiš, izkoristila.«
»Pametna punca. Veš kaj, nič ne boš sama, zvečer greš z mano in mojo družbo ven. Danes gremo v »Mansion« club, tam je noro, hudi modeli, dobra glasba. In ne sprejmem odgovora ne!« je bila odločna Jess.
»Odgovor ne sploh ni bil opcija,« suvereno doda Mia. Med klepetom sta punci že prispeli do igrišča.
»Ekipa, tole je Mia, na novo samska, tule je zato, da pozabi in se zabava, in kdo je najboljši za zabavo?!«
»Miiiiiiii!« zavpije kup neznanih, na pol golih ljudi. Mia nekoliko v zadregi pogleduje zdaj Jess, zdaj ljudi, ki čakajo na igrišču.
»Ja to sem jaz, in sploh mi ni nerodno!« Ob njenem odgovoru vsi prasnejo v smeh.
Jess začne naštevati: »Tom, Nick, Jack, Ally, Sarah, Josh; so ena ekipa.«
»Mia, me veseli,« pomaha skupini pred seboj. »Jaz, ti, Savanh, Mary, Miley, Ellen; smo druga ekipa.«
»Me veseli,« ponovi vljudnostno frazo tudi preostalim. »Tudi nas!« v en glas reče peterica.
»Dovolj govora, gremo igrat. Mia, saj ti gre odbojka na mivki, ane?« dvomeče vpraša Jess.
»Več kot samo gre,« ji igrivo pomežikne v odgovor.
Igra se je začela, Mia si je morala priznati, da se je prvič po razhodu sprostila. Kljub Jessini neposrednosti ji je bila hvaležna, ker jo je spravila v družbo, v kateri ji pravzaprav sploh ni bilo slabo. Že dolgo se ni družila s samskimi ljudmi, vsi tako nasmejani, sproščeni, neobremenjeni. Morda pa Miami tako pozitivno vpliva na ljudi.
Mia je športnica in svoj delež je prispevala na igrišču, ne njena, ne nasprotna ekipa nista bili pripravljeni na tako borbenega igralca. Res si je dala duška. Potne srage so kar tekle tako z njenega obraza, kot tudi s telesa. Vsaka mišica na telesu je prišla do izraza, napeto telo je kričalo »seksi«.
»Jeeee, Mia rastura, carica, še dobro da sem te dala v našo ekipo!« je kriče izgovarjala Jess.
Mia ji v smehu odgovarja: »Ne pretiravaj!« Po odigrani igri se je družba odpravila v bližnji lokal ob plaži in si privoščila pijačo.
Mia je tako pobliže spoznala Jess. Izvedela je, da je receptorka v hotelu, prav tako pa dela v “Mansionu”, kot plesalka. Zato so tudi redno zahajali tja, tako ona, kot njena družba. Uradno ni bila v zvezi, a kot zelo dobrega »prijatelja« je označila Toma, fanta iz nasprotne ekipe. Po pogovoru z Jess in namigovanji, kdo je s kom bil, kdo s kom je, je Mia hitro spoznala, da je med družbo, v kateri je nehote pristala, veliko “igric”. A želela si je zabave in vedela je, da jo bo zagotovo dobila, če se bo držala Jess, ki je več kot očitno poznavalka nočnega življenja v Miamiu. Njeno razmišljanje prekinejo Jessine besede: »Skratka, danes gremo v »Mansion«, za tja se moraš res hudo urediti, upam, da si prinesla kaj ultra kratkega za obleči in nekaj vrtoglavo visokega za obuti, reci prosim, da imaš kaj takega s seboj, drugače morava takoj po nakupih!«
»Nekaj bom že našla,« suvereno odvrne Mia. »Ne, ne, ne, ti očitno res ne razumeš, da je to klub, kjer moraš bit kar se da huda, ker te drugače sploh ne spustijo notri.« Mia zaprepadeno: »A ti to resno?«
»No, niti ne, ampak glej, samska si, tam bo veliko hudih modelov, nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi, morda, če bi se malo sprostila, bi lahko celo uživala na dopustu.« »Se ti ne zdi, da uživam?!« jo vprašujoče pogleda Mia.
»Se tebi zdi, da uživaš?!« retorično odvrne Jess.
»V bistvu je bolje, kot sem mislila, da bo. Vsaj jočem ne več.« Jess jo dvoumno pogleda in nadaljuje: »Bi sedaj rada, da zaploskam?«
Mia prekine pogovor in jo pomiri: »Uredila se bom, obljubim, nič ne skrbi. Kje in kdaj se dobimo?«
»Ob enajstih te poberemo pred hotelom. Zmenjeno?!« jo Jess vprašujoče pogleda. »Seveda, zmenjeno,« ji Mia vrne v odgovor. 

‘’Sem ti že povedal, kako si te želim poljubiti?! To, kar se mi dogaja ob tebi me plaši!”

Sonce je zahajalo in ekipa enajstih se je počasi razhajala. Mii se še ni tako zelo mudilo, zato jim je pomahala v slovo do večera in se odpravila na sprehod po plaži. Sončni zahod je bil prečudovit, bosa je tacala po vodi, ko pred seboj zagleda znan obraz. Sedel je na mivki in zrl v zahajajoče sonce. V trenutku, ko ga je prepoznala, se je poskušala nevidno obrniti in oditi stran, a prepozno.
»Ne reci, da bežiš od mene?! Spet!« ji očitek navrže par modrih oči.
S hrbtom obrnjena proti neznancu je kremžila obraz in si želela, da ne bi bila v prepotenih kopalkah, z razmršenimi lasmi, ker je on izgledal prečudovito. Vse do tega trenutka si ni želela priznati, ni hotela, da bi jo privlačil, pa jo je. Ni si želela, da bi si ga želela, pa si ga je. Ni vedela, kako naj skrije rdečico na obrazu. Obrnila se je in nehote grizla ustnico.
»Ne morem razumeti, zakaj te ves čas srečujem?« je bila zbegana Mia.
»Je to nekaj slabega?!«
»Ne vem. Mogoče?! Najbrž ne,« mu odgovori.
Neznanec se ji prikupno nasmehne, poda roko v njeni smeri in začne: »Moje ime je …«
Mia ga v trenutku prekine: »Ne, ne, ne, nočem vedeti. Ne zanima me kako ti je ime, ne zanima me, kaj počneš, skratka ničesar nočem vedeti, nočem se sploh pogovarjati s teboj!«
»Sem kaj takega naredil, da bežiš pred mano?« presenečeno vpraša neznanec.
»Nisem tako mislila. Ničesar nisi naredil narobe. Ne še!«
»Ne še?! Tale bivši te je pa pošteno zdelal!« je neposreden.
»Se ti zdi?!« mu sarkastično odgovori Mia.
»Ne smeš si tega dopustiti. Nihče tega ni vreden!
In ne moreš dvomiti v vso moško populacijo zaradi enega kretena! In nič ti nočem. Samo prijazen sem.«
»Prvo kot prvo; dvomim da je med moško populacijo samo en kreten,” se Mia namuza ob izgovorejnih besedah …
Neznanec se ji nasmehne in nadaljuje:  “Kot drugo …”
“Medeš me?!«
»Medem? S čim?«
»Mi ne dvoriš? Si res samo prijazen?« je negotova Mia.
Neznanec prasne v glasen smeh: »Dvorim?« potem pa pomenljivo pristavi:
»Če bi ti dvoril, kakor ti temu rečeš, bi to zagotovo vedela. Verjemi mi. Sem precej spreten!«
Mia zardi, globoko zajame sapo, potem pa nadaljuje: »Bi rekla ja,« in kar se da hitro umakne pogled.
Neznanec jo preseneti s trditvijo: »Prej bi rekel, da je obratno.«
Mia zmedena, zbegana: »Kako prosim?!« potem pa se mu zazre naravnost v oči, a jo prekine z besedami:
»Dajva poanalizirati dogodke,« suvereno začne, »na avionu si zaspala in se prisesala name, objemala si me tako, kot me ne bi želela nikoli več spustiti,« Mia se nakremži, a še preden uspe kar koli dodati, neznanec nadaljuje, »potem si mi sledila na stranišče,« se glasno zasmeje, »na letališču si se slučajno zaletela ravno vame,« se ji nakremži, »in sedaj si po naključju na isti plaži kot jaz.« Nastopi trenutek tišine, zazreta si v oči: »Mogoče pa ti meni dvoriš,« se ponovno na ves glas iz srca nasmeji samozavestni neznanec. A ko vidi Mijin presenečen obraz, hitro doda: »Šalim se,« stopi ji bližje, z roko dvigne njen obraz tako, da ji zre naravnost v oči, »tako prikupno zmedena si, veš.« Mia stopi korak nazaj: »Ne počni tega, prosim.«
»Česa se bojiš?«  neznanec ji stopi še korak bližje. Mia ne najde besed, zgolj nenadzorovano zadrhti.
»Zamiži.« jo prosi. Zmedena, skoraj šepetajoče vpraša: »Zakaj?«
»Prosim, ne upiraj se, samo zamiži,« ponovi svojo željo. Mia vzhičena, globoko zajame sapo in zamiži.
Z rokama ji gre nežno skozi lase in se z ustnicami približa njenemu ušesu: »Vem, da si me želiš od trenutka, ko sva se srečala na letalu. Sprosti se. Morda ti bo celo všeč, če stopiš izven svoje varne cone.«
Mia se naglo odtrga iz njegovih dlani: »Varna cona je čisto ok! In NE, ne želim si te!« ko to reče, še sama sebi ne verjame.
Neznanec jo z obema rokama potegne k sebi, da čuti njegovo sapo na obrazu, gleda jo v oči.
Z desno roko jo čvrsto drži okoli pasu, z levo roko ji gre nežno od ram do dlani. Mia z očmi sledi njegovim rokam in zadrhti. Zbere pogum, dvigne glavo in mu vrne pogled, pogoltne slino. »Zakaj mi to počneš?!« skoraj jezno vpraša.
Ne odgovori ji. Obraz približa njenemu in se z ustnicami skoraj dotakne njenih. Vendar je ne poljubi.
Z rokama ji gre skozi lase, Mia spontano nagne glavo, z obrazom se dotakne njenega in ji šepne:
»Sedaj veš, kako zgleda, ko dvorim!« Mia se zdrzne, naglo se odmakne, ga odrine stran od sebe.
»Sovražim igrice!« mu glasno pove.
»Zato pa moraš postaviti svoja pravila. Bodi močna! Ne ustraši se čustev. Nauči se jih nadzirati!«
Mii spolzijo solze po obrazu: »Ne joči, prosim! Nočem te prizadeti. Rad bi ti pomagal!«
»Pomagal? Zakaj? Ne poznaš me!« drhteče izgovarja Mia.
»Všeč si mi! Sledim temu, kar čutim!«
»Ampak, prej si rekel  …«
»Res sem rekel, prej …« jo še naprej z besedami mede neznanec. »Se pravi…«
»Tako prekleto lepa si. Trudim se ti gledati v oči, ne da bi te želel poljubiti.«
Mia mu še komaj sledi in ne najde besed, s katerimi bi komentirala dogajanje.
Nameni mu le pomenljiv pogled. Stopi mimo njega in želi oditi …
Prime jo za roko, in spet obrne k sebi, prižame jo ob svoje telo, začuti toplino, telo oblije poželenje, veter ji mrši lase.
»Sem ti že povedal, kako si te želim poljubiti?!« obstane s pogledom na njej neznanec.
»To, kar se mi dogaja ob tebi me plaši!« je precej prepričljiv.
Mia ga dvomeče pogleda: »Nisem čisto prepričana.«
»V kaj?«
»V to, da si preplašen. Precej dobro ti gre, za nekoga, ki naj bi se bal svojih občutkov,« je pikra.
Neznanec zaprepadeno zazeva vanjo: »Kako prosim?«
»Kaj je z vami moškimi narobe? Kdo si pa misliš, da si,« solze ji polzijo po licih, lovi sapo in v dahu izgovori, »ne morem več!«
Neznanec zmaje z glavo, jo spusti iz objema: »Razumem. Oprosti, nevem, kaj mi je bilo.«
Mia pogoltne slino, zadrhti. Ni prepričana, ali si sploh želi zbežati.
Je to ta kemija, o kateri govorijo? Jo je to tako vleklo k temu moškemu, ki ga sploh ne pozna?!
Nameni mu hiter pogled in kot kakšna najstnica steče stran.
Zakaj se še vedno počuti vezano, čeprav ni? Zakaj se počuti, kot da vara, čeprav ne?
V teku prispe do hotela, le še uro ima, da se uredi in že jo bo pred hotelom čakala druščina.


Mia D.


… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.