Toskanski spev – 10.del
Deseti del iz romana “Toskanski spev”.
Koper, 2016
Ko se naslednje jutro prebudim, za nekaj časa z zaprtimi očmi obležim v postelji in poslušam tišino. Dež je ponoči na srečo prenehal. Od zunaj ne prihaja noben hrup. Vesela sem, da se je vreme umirilo, vendar me je skoraj strah pogledati skozi okno. Samo molim lahko, da toča mojemu vrtu ni povzročila največje mogoče škode. Iskreno upam v to, vendar mi nekaj pravi, da bom zelo razočarana, kakor hitro si bom drznila pogledati skozi okno. Saj je samo cvetje, pomislim. V najslabšem primeru se je sicer res vse polomilo, toda rože so rože. Da se jih znova kupiti. Preprosto jih je znova posaditi. Vzdržljive so in vedno znova zrastejo. Skoraj popolnoma uvelo cvetje lahko s skrbno nego tako rekoč oživiš, ljudi pa ne moreš. Niti poskusiti ne moreš tega …
Globoko vdihnem in vstanem, še preden bi se znova prepustila mračnim mislim. Če mi je vreme res popolnoma uničilo vrt, bom pač zasadila novega. Posadila bom nove rastline in potem čakala, da bodo zrasle. To ne bi smela biti težava. Mar nisem zadnjih šest let počela ravno tega? Čakala? Ja, seveda sem, kruta resnica pa je, da ne vem na kaj. Zavijem naravnost v kopalnico in čez nekaj minut sem že na poti proti kuhinji. Kopalniško okno gleda le na zadnji del dvorišča. Čim prej bi rada prišla do tistega v kuhinji, saj bom le tako lahko ocenila nastalo škodo. Že na stopnicah v zraku zavoham kavo in avtomatično pogledam na uro. Osem zjutraj je. Če se je moj sinočnji gost ob tej uri razkomotil v moji kuhinji in mi zdaj kuha kavo … Niti slučajno ne maram, da se mi kdor koli mota po kuhinji, še posebej če me ni zraven, toda človek me je sinoči rešil hudega prehlada ali pa celo pljučnice, zato …
Malce bi že lahko potrpela, ne? Ko pridem do vznožja stopnic, se zavem, da sem imela prav. Res je skuhal kavo. Proti svoji volji moram priznati, da božansko diši. »Dobro jutro.« »Jutro.« Jutro? Od kdaj sva tako domača!? Ne da bi opazil moj namrščen pogled, mi Kolar prinese kavo. Marko, se moram opomniti, od sinoči se tikava. Če ne bi bilo dežja, ne bi prišlo do tega. Čakaj malo. Dež! Toča! Iz Markovih rok vzamem skodelico, zamrmram zahvalo in hočem stopiti proti oknu. Toda … »Čakaj.« »Kaj je?« »Poglej ven, ja, ampak pred tem spij kavo.« Samo nejeverno ga pogledam. »Resno mislim,« nadaljuje on. »Mislim, ko se človek razburi, kofein navadno zelo pomaga. Zniža pritisk in vse to.« Hudiča, razburila se bom, če se ne bo umaknil. »A res? Zakaj pa naj bi bila razburjena?« »Saj nisi. Še. Rada imaš rože, ne?« »Ja,« me prime da bi ga nekam poslala, »rada imam rože, ja. Pa kaj je zdaj to, igra mačke z mišjo?« »Ne. Ampak ko boš videla vrt, te bo verjetno malce iztirilo.« »Iztirilo me bo?« »Verjetno. Ni lep pogled, veš.« »Ah daj, stopi že proč.« Prerinem se mimo njega in stopim do okna. O, ti moj Bog! Pred mano je kaos. To … ni podobno ničemur. Še džungli ne. Rože so polomljene. Ograja leži na tleh. Vetrnice in vrtnih palčkov sploh ni videti. Tako je verjetno izgledala Zemlja po vesoljnem potopu. Le da na mojem dvorišču ni vode, ampak samo za oreh velika zrna toče. Vem, da se ljudje do okolja včasih vedemo naravnost obupno. Brezbrižni smo, narava pa nam vsake toliko časa povrne. Z obrestmi. Zato pa imamo globalno segrevanje. Toda kaj sem storila jaz? Če se že moraš izživljati, mati narava, zakaj to počneš nad mojim vrtom? Zakaj?! Razdejanje zunaj je popolno. Niti eno steblo ni ostalo celo. Še sreča, da nisem posadila dreves! Cele tedne bom porabila samo za to, da vse počistim. Mesece bo trajalo, da mi bo uspelo spet vse na novo posaditi in leta, preden bodo nekatere rastline sploh pogledale na plan. Kristus! Zakaj jaz?! Na zatilju začutim pogled in se obrnem. Marko me zaskrbljeno opazuje. »Si videl to?« ga vprašam. »Sem. Ti pa si … zelena.« »Kakšna pa naj bom?« Umaknem se od okna in se sesedem na stol. Marko vzame mojo skodelico, mi znova natoči kavo in vanjo strese toliko sladkorja, da je zmes že skorajda gosta. Ko skodelico postavi predme, se namrščim. »Misliš, da sem sladkorna bolnica?« »Ne, ampak sladkor ti je padel v vsakem primeru.« »Vse mi je padlo. Sladkor, pritisk, temperatura, vse!« Najbolj pa seveda razpoloženje. »Verjamem.« Za nekaj časa obsediva v tišini. Sama bi lahko takole presedela ves dan. Nobene želje ne čutim, da bi stopila na dvorišče in si pobliže ogledala škodo. Namesto tega se me loteva vedno hujši glavobol. »Boš še eno kavo?« »Sem tako očitna ali mi bereš misli?« »Senca si masiraš.« »A.« Roke nemudoma spustim nazaj v naročje. »Rade volje, ja. Toda tokrat jo bom sama skuhala.« »Niti slučajno.« Marko vstane. »Bolna si, kar lepo sedi.« »Nisem bolna, migreno imam.« »Ja, in uničen vrt.« Temu ni mogoče oporekati, zato se mu raje pustim streči. »Prej sem te pozabil vprašati,« mi reče, »kakšno kavo sploh piješ?« »Črno. Z malo sladkorja.« »Aha, torej sem prej pošteno usekal mimo, ne?« »Nisi. V takšni situaciji mi pride prav vsaka pomoč, tudi če je …« – izbiram besedo – »no, sladka.« »Zelo dobro. Bi kaj jedla?« Jedla? Nikoli ne zajtrkujem. To navado sem že kot otrok pobrala od Janeza, čeprav je mama besnela. Pitje črne kave pa je prav tako izhajalo od njega, le da tega ni nikoli nihče komentiral. Razen Grete.
‘’Nikoli nisem hotela, da bi bili ljudje prijazni, ker morajo biti. Naj bodo takšni, ker hočejo biti!’’
»Anja?« »Oprosti. Ne, ne zajtrkujem. Ti pa si kar vzemi, če boš kaj.« »Ne, hvala. Od desetega leta ne jem zajtrka.« »Zak…«
Uspe mi obrzdati radovednost. »Torej ne boš eden tistih, ki mi pridigajo o zdravem načinu prehranjevanja.« »Jaz tebi? Lahko si brez skrbi. Takšne pridige poslušam že vse življenje.« Nato na mizo prinese kavo in oba utihneva. Zanj ne vem, o čem razmišlja, moje misli pa so samo pri rožah. »Kaj boš naredila?« me slednjič vpraša Marko. »Misliš, ko si bom vendarle upala stopiti ven? Vse bom prenovila.« »Sama?« »Sama.« No, z nekaj Janezove in Andrejkine pomoči mogoče. Toda glavnino čiščenja bom vsekakor opravila sama, ker ju še nekaj dni ne bo sem. »Potem bo vse skupaj trajalo mesece!« »Ja, ali pa mogoče celo leta.« »Oprosti, ampak zakaj si …« »Sama? Ker mi tako odgovarja.« Spogledava se, čutim, da se začenjam v notranjosti zapirati kot školjka. Odšel bo. Tako mora biti. Marko vstane od mize, kot bi mi bral misli. »Hvala za vse.« »Hvala tebi. Pospremila te bom.« Tako vsaj ne bom čisto sama ob prvem pravem pogledu na vrt. Stopiva v vežo in od nekod se prikaže Nana. Mogoče se je prišla poslovit. Marko se res skloni in jo poboža. »Adijo, muc.« »Nana.« Tako jo je poimenoval on. Gregor. Marko se vzravna in me pogleda. »Kako?« »Tale tukaj. Mačka. Ime ji je Nana.« Ne vem, zakaj mu to razlagam. »A tako. Kot v tisti zgodbi.« »Kaj? Kateri?« »Opica. Opica Nana. Vsaj zdi se mi, da je bil tak naslov.« Niti sanja se mi ne, o čem govori. »Mogoče.« »Je nisi kot otrok nikoli brala?« »Ne.« Prav zagotovo ne. Kot otrok sem sovražila branje, kar je smešno glede na moj trenutni poklic. Zgodbe sem imela rada le, če so mi jih brali drugi. In nekateri tudi so. Greta mi je ogromno brala. A nikoli o opicah. Nana skoči v svojo košaro, Marko pa odpre vhodna vrata. Zunaj me zajame omotica. Skoraj šest let dela je šlo naravnost k vragu. Naravnost tja! »Uf! Res hvala, da si mi posodila garažo!« »Ni zakaj.« Pomolčim in zajamem sapo. »Katastrofa!« Pomilovalno me pogleda. »Uboga reva.« Ne, nisem. Nikoli nisem bila. Pomilovanje res že od nekdaj sovražim. Natančneje, že od osnovne šole. Od trenutka ko sem v prvem razredu učiteljico slišala razlagati drugim otrokom, da nimam očeta. »Veliko bolj osamljena je, zato moramo biti prijazni z njo.« Takrat bi se najraje vdrla v zemljo. A seveda se nisem. Namesto tega sem raje poskrbela, da Petra ni nikoli slišala takšnih opazk. Nikoli nisem hotela, da bi bili ljudje prijazni, ker morajo biti. Naj bodo takšni, ker hočejo biti! Jaz pa pri naslednjih besedah nisem. »Saj je samo vrt,« precej osorno odvrnem. »Več let si delala na njem. Očitno.« Ja, in pri tem skušala pregnati spomine na Gregorja. A to ni bila njegova stvar. Še malo ne. »Rožam se da vedno nekako pomagati.« »Ljudem pa ne.« Enako sem pomislila zjutraj. »Ne. Ljudem pa ne, ne.« Spogledava se in se hkrati nasmehneva. To je zame že preveč. Samo pojdi. »No, še enkrat hvala za vse,« reče Marko in se skozi vežo napoti proti garaži. Sledim mu. Saj ga navsezadnje želim imeti na očeh. »Hvala enako. Si spakiral?« »Že zjutraj.« Gregor ni znal nikoli tako hitro pakirati, pa naj je šlo še za tako majhno količino prtljage … Jaz pa moram nehati s temi neumnimi primerjavami, sicer se mi bo zmešalo! Samo proč naj gre. Ta človek, kdor koli že je, ker zagotovo ni Gregor, naj gre čim dlje stran od mene. Tako bo najbolje. Za naju oba. Še vedno je jutro, ura ni niti pol desetih. Nisva se dolgo pogovarjala. Pravzaprav le malce več kot uro. Zdelo se mi je dlje. Pospremim ga skozi vrata in ob pogledu na razdejanje pred mano se mi kar zavrti v glavi. V živo vrt izgleda še stokrat huje kot izza okenskega stekla. »O, sranje!« Vzklik mi uide, še preden bi se lahko zadržala. Marko me pogleda. »Kot si rekla. Vse si povedala.« Primem se za glavo. »Kako bom to sploh kdaj …« »Popravila? Sama gotovo zelo težko. Preveč je. Imaš koga, da ti pomaga?« »Hja.« Pomislim na družino; Janez bi mi z veseljem priskočil na pomoč, a tako naporno fizično delo bi predstavljalo izziv tudi mlajšemu človeku. Ob tem pa ne čutim pretirane želje, da bi za pomoč prosila mamo ali Petro, ker se mi to zdi preprosto … narobe. »Pravzaprav ne. A nekaj bom že stuhtala, hvala.« Vstopiva v garažo, Marko spravi potovalko v prtljažnik. »Imaš vse?« »Moral bi imeti.« Čez trenutek se njegov izraz spremeni. »Čakaj, zgleda, da sem res nekaj pozabil. Knjigo.« »V redu je. Jaz ti jo bom prinesla, ne boš še enkrat hodil gor.« In imela bom izgovor, da preverim, kaj bereš. Ženska radovednost. Že med vrati na na nočni omarici zagledam vrečko, v njej pa nekaj oglatega. Očitno gre za knjigo. Še pred kakšno minuto sem bila radovedna, želela sem preveriti kaj bere, zdaj pa se nenadoma odločim, da ne bom vohljala za njim. Kljub temu pa v sobi mimogrede uspem opaziti nekaj reči; postelja je postlana (vsekakor bom zamenjala rjuhe, a gesta je vseeno lepa), zavese so zagrnjene in na nočni omarici ni niti smetke. Prostor deluje kar nekako … sterilno.
‘’Če bi vedela, kaj me v naslednjih dneh čaka, bi verjetno stekla ven, kakor hitro bi me nesle noge. A seveda ničesar ne vem. Ničesar določenega, na robu zavesti imam ves čas le neko nejasno slutnjo. “
Hitro mu odnesem knjigo, kar ga precej razveseli. »Hvala ti! Nisem je še do konca prebral, žal bi mi bilo, če bi jo kje pozabil.«
»Saj veš, kje sem doma.« »Ja, ampak pot nazaj bi se mi precej vlekla. Obožujem to avtorico. Zelo dobra je in to je ena njenih prvih knjig, si vedela?« »Ne, ne poznam je.« In tudi pogledala nisem knjige. »Preberi jo! Ženska je mojstrica, verjemi mi. Tako dobro zna opisati odnose med ljudmi, da ob branju dobiš kar kurjo polt.« Kurjo polt, kaj? To pa je pohvala. Se mi zdi. Ne vem, kaj me naenkrat prime, da mu postavim naslednje vprašanje. »Kaj nameravaš zdaj? Kam greš?« »Najprej.« Najprej? »Domov?« »Na nek način.« Na nek način?! Njegovi odgovori so sicer precej čudni, a naslednje vprašanje zveni logično. »Kaj boš s tem razdejanjem tu zunaj?« »Ne vem.« Sanja se mi ne! »Znašla se bom.« »Verjamem. No, hvala za gostoljubje,« mi stisne roko. Spomnim se na predrto pnevmatiko in sinočnje obupno vreme; spet se nasmehnem. »Usluga za uslugo. Ni zakaj.« »Hja, tvoja je bila precej večja.« »Ne bova primerjala.« Ničesar! »Veš kaj …« Marko se obotavlja. »Nekaj bi ti predlagal. Ravno sem se vrnil s potovanja. Načeloma bi moral domov, ampak …« Njegove osebne skrbi me ne zanimajo. Ali pa se vsaj skušam prepričati v to. Poskušam, kajti po drugi strani se mi v glavi ves čas poraja vprašanje; ‘Domov k ženi ali domov k materi?’ »… Ampak tako zelo pa se mi spet ne mudi.« »No?!« »Fant, tole pa je precej nerodno. Trenutno nimam nekih velikih obveznosti, tudi službenih ne. Ti imaš pa res veliko hišo, prazno sobo in uničen vrt.« Samo gledam ga. »Nisem vrtnar, toda okolica je trenutno bolj potrebna čiščenja kot sajenja. Rože boš pozneje že sama posadila.« »No, in?« »V redu, tole skušam izpeljati s čim manj zadrege, a mi očitno ne uspeva najbolje.« Preden nadaljuje, nekajkrat zajame sapo. »Lahko ti pomagam. Z vrtom, mislim. A ne morem se vsak dan voziti več kot sto kilometrov do sem.« »In pomagal bi mi od tu? Iz te hiše?« »Če ti je prav, ja.« Nekaj mi pravi, da bom to odločitev res močno obžalovala, a iz nepojasnjenega vzroka tokrat ne sledim notranjemu glasu. »V redu. Ostani. Pomagaj mi.« Marko se nasmehne in pokima. Zadovoljen je s položajem, meni pa za vse skupaj postane žal, še preden do konca izrečem tistih nekaj povedi. Ne vem, kaj me je prijelo, da sem zinila kaj takega, res ne vem. Toda izrečenega ne morem vzeti nazaj. Čeprav bi morda morala. Morala bi, ker se me v zvezi s tem človekom polašča vedno slabši občutek … In zaradi tega občutka hitro dodam: »Če bo tako prav tvoji …« »Materi. Samo materi. Ne bo ji prav, a nič zato.« »K mami domov si namenjen? To je moralo biti pa res dolgo potovanje.« »Lahko bi tako rekli, ja. Moja mati je precej … posebna ženska.« Pomislim na Cvetko in se pri priči nasmehnem. »Sploh mi ne pravi. Res, predstavljam si.« V hišo se oba vrneva nasmejana. Zaenkrat sem še popolnoma brez skrbi. Marko se tistega dne odpravi po svoje stvari, kajti če naj bi nekaj tednov ostal pri meni, potrebuje več kot samo eno srajco. Med čakanjem nanj skuham kosilo. Vse dopoldne ostanem v hiši. Če bi vedela, kaj me v naslednjih dneh čaka, bi verjetno stekla ven, kakor hitro bi me nesle noge. A seveda ničesar ne vem. Ničesar določenega, na robu zavesti imam ves čas le neko nejasno slutnjo. Do večera se Marko nastani pri meni, jaz pa se sprašujem, kaj sem sploh storila. Šele veliko pozneje izvem, da je mama tistega dne, ko sem pod streho sprejela Marka, z Janezom podrobno govorila o najinem telefonskem pogovoru. Oba je skrbelo zame, tisto popoldne sem bila glavna tema njunega pogovora bolj ali manj samo jaz. In to je bil tudi povod za obujanje spominov, ogromno spominov na obeh straneh. V tej družini dež očitno ni vedno pomenil razloga za katastrofo …
Eva Kurnik
… se nadaljuje
Dodaj odgovor