Toskanski spev – 32.del
Dvaintrideseti del iz romana “Toskanski spev”.
TATJANA, JANEZ IN GRETA / 1996–2007
Tatjanini strahovi se niso uresničili, napoved Gretinega zdravnika pa se je izkazala za vsaj delno pravilno. Gospa Rupnik je uspešno prebolela raka. Dvakrat. Pet let po prvem zdravljenju se je bolezen ponovila in Greta se je izvlekla tudi v drugo. Njeno telo je bilo očitno dvakrat zapored močnejše od volje in zase je menila, da volje sploh nima. V več kot desetih letih se njeni pogledi na življenje niso spremenili niti za odtenek. Ni mogla začeti drugače razmišljati. Že od vsega začetka je bila sama s svojimi skrbmi. Nihče ni vedel, kakšno breme nosi, zato ji ga tudi nihče ni mogel odvzeti. Janez še najmanj. Nikoli je ni poznal tako dobro, kot je menil, in v zadnjem desetletju sta skoraj popolnoma izgubila stik. Ostala sta poročena, a sta kljub zakonu živela popolnoma drug mimo drugega.
Janezovo življenje je potekalo ob njegovih hčerkah. Ni sicer živel z njima, zanju pa. Njegov vsakdan se je v veliko več časa odvijal ob obeh dekletih in v službi kot doma. Hčerki je videl odraščati in zoreti, medtem ko je njuna mati zanj v nekaterih pogledih predstavljala soprogo v veliko večji meri kot njegova žena. Četudi je šlo le za Anjino in Petrino vzgojo, sta znala skupaj delovati mnogo bolj usklajeno kot marsikateri povprečen par.
Oba bi lahko drugače živela. Imela sta kar nekaj priložnosti, Tatjana še posebej. Toda tega preprosto nista želela. Drug drugemu sta preveč pomenila. Sicer sta že skoraj v celoti izgubila upanje na skupno življenje. Dvakrat sta že poskusila in v nobenem primeru nista bila sama kriva za nastali položaj, toda bomba bi v obeh primerih verjetno povzročila precej manj škode! Za tretji poskus nista imela niti moči niti volje. In vedno sta mislila na dekleti. Njuni hčerki sta potrebovali varnost in red, ne množice pretresov že v ranem otroštvu. To življenje je bilo na nek način stalnica. Za vse štiri. Bilo je varno. Vedno je lažje izbrati varnost kot tveganje. In konec koncev je za takšno življenje velikokrat potrebnega mnogo več poguma, kot bi ga oba potrebovala za to, da bi za seboj za vedno zrušila vse mostove. V takšnih primerih in z dvema otrokoma ob strani je breme včasih enostavno pretežko celo za ljudi njunega kova. Sčasoma je za oba nastopil trenutek, ko sta potrebe svojih hčera postavila pred vse drugo – njune potrebe in tisto, kar sta pač menila, da bo dobro zanju.
Njuni hčerki sta si bili različni kot noč in dan. Anja je bila v vsem podobna materi, po značaju in tudi izredni lepoti, medtem ko je bila Petra skozi in skozi očetova, morda ne ravno izjemno lepa, zato pa izredno pametna, organizirana, vestna in tudi občutljiva. Med njima nista nikoli delala razlik, a ker se nasprotja rada privlačijo, je z leti Anja postala bližje Janezu, Petra pa Tatjani. Očeta nista poznali, vsaj menili sta tako, in Anjo je to ‘pomanjkanje’ očetovske figure prizadelo veliko bolj kot njeno sestro. Petra pravzaprav ni imela nikoli občutka, da bi ji v življenju kar koli manjkalo. Očeta tako rekoč ni pogrešala. Od nekdaj je znala brati ljudi. Že kot otrok je ogromno stvari zaznala po nekakšnem občutku, čeprav jih ni v celoti razumela. Anja ni posedovala te sposobnosti, to je bila tudi največja razlika v njunih značajih. Anja je bila od nekdaj sanjava, Petra pa nekoliko bolj realistična. Zelo dobro je znala opazovati okolico, še posebej ljudi. Očeta ni pogrešala, ker je ves čas podzavestno čutila, da je neprestano ob njej. Zavestno ni nikoli razmišljala o tem občutku, bil je preprosto usidran vanjo. V globinah, a za to še toliko močnejši.
Petra je nekatere reči med mamo in očetom pričela opažati veliko prej kot Anja, čeprav je bila mlajša od nje. V Anjinem svetu je bila Greta; to dejstvo je za vse štiri predstavljalo veliko oviro. Toda Petri ni bilo mar zanjo. Nekoč je pri kosilu na samem govorila z očetom in ne da bi se zavedala vsaj polovice okoliščin, je zopet zadela žebelj naravnost v glavico. V tem je bila zelo podobna babici. Tudi govoriti je imela navado na podoben način kot ona.
»Nekaj mi povej. Če ne bi bil poročen s teto Greto, bi bila z mami skupaj, kajne?«
Janezova žlica je obstala na pol poti po zraku. »Kako? Zakaj tako misliš?«
»Ker se obnašata kot stara zakonca.«
»Kaj? Ti je to rekla teta Cvetka?«
»Ne, opazila sem.«
Opazila je. »No, kako točno pa se po tvojem mnenju obnašajo stari zakonci?«
»Tako kot vidva z mamo.«
Čisto na vse je imela odgovor. Njegova hči od glave do pet. »Od kod ti vse to? Si koga tako od blizu spremljala?«
»Ja, koga? Starca ali par?«
»Moža in ženo vendar!«
»Starih ravno ne. Tak film sem gledala.«
Lahko, da ima diplomo iz prava, a tega otroka ne bo razumel do konca življenja! »No, potem mi povej, v katero kategorijo po tvoje spadata stric Izidor in teta Cvetka.«
Petrine oči so postale velike kot pri sovi. »Ne vem!« Ja, seveda ne. Tudi Janez ni vedel, a je za razliko od hčere dojel, da verjetno tudi sama ne vesta. In to je bilo pri vsej zgodbi še najbolj žalostno.
Nekaj mesecev pozneje je kot po dogovoru med Anjo in njeno babico potekala precej podobna debata. Le predmet pogovora je bil žal povsem drugačen in imeli sta, kot je temu pozneje rekla Cvetka, pričo (Izidorja). Zelo očitna je bila pri vsem skupaj tudi starostna razlika med obema sestrama; Petra je bila še na pol otrok, Anja najstnica. In temu primerno sta obe tudi odgovarjali.
»Nekaj mi povej in popolnoma iskrena bodi, velja?«
»Ja.« Kadar je Cvetka ubrala takšen ton, je Anja točno vedela, da se nekaj kuha.
»Se mi samo zdi ali imaš teto Greto raje kot mamo?«
»Cveta!«
»No, kaj? Nič takega nisem rekla.«
»Ja, si!«
Anja je ignorirala njun prepir. Dolgo je molčala. »Ja,« je rekla nazadnje z vso naivnostjo štirinajstletnice, »na nek način jo imam res.«
»Anja, ne govori tako!«
»Zakaj, stric? Res je. Vedno me učiš, naj govorim resnico, ne?«
»Resnica gor ali dol. To ni prav!«
»Pusti jo. Prav, pha! Bog ima očitno res dolgo šibo!«
»Cveta, da ne bi!«
»O, ja, pa bom, ja!«
Anji ni bilo nič kaj jasno. »Kaj je narobe? Zakaj se prepirata?«
»Zato, ker zna biti tvoj stric včasih navaden osel. Ti pa si zelo pametna deklica, Anja, zapomni si.«
‘’Ni bila slepa niti neumna in navsezadnje je šlo za njenega otroka in tudi moškega.‘’
Že od njunega otroštva je bilo tako. Vse, kar je prihajalo iz ust tete Grete, je za Anjo pomenilo ravno toliko kot suho zlato.
Ko sta Janez in Tatjana recimo izvedela, koga si je Anja izbrala za botro pri birmi, se je obema obrnil želodec.
»Me lahko, prosim, ustreliš?«
»Saj to ni res! Mojo ženo hoče za birmansko botro? Zakaj mi nisi nič rekla?«
»Ker nisem vedela, zato!«
»Pa kako je lahko prišlo do tega?«
»Mene sprašuješ? Ti si hotel, da jo Greta vidi odraščati in zdaj imaš posledice! In verjemi mi, jaz jih ne bom reševala. Pogovori se z njo, če misliš, da imaš kaj vpliva. Če ga nimaš, bo tvoja žena pač birmanska botra najini hčerki. Sam si zakuhal to situacijo, zdaj jo še razreši!
Pri vsem tem ni šlo za to, da Anja ne bi imela rada matere, prav nasprotno. Imela jo je, toda ker si je bila že od otroštva bližje z očetom, Janez pa je imel skoraj vedno ob sebi Greto, je bilo nekako samoumevno, da se bo dekle prilagodilo tistemu, kar je vsaj na zunaj izgledalo kot družina. Pri tem ni bilo pomembno, kakšna je bila resnica, ker je Anja ni videla. Praktično nihče je ni. In posledice sta nosila Janez in Tatjana.
Anja je bila v otroštvu in mladosti precej mirnejša od svoje sestre. Petra je bila tista, ki je znala kdaj dvigniti kakšen prepir. Predvsem z Janezom se je pogosto sprla. Z očetom sta si bila očitno preveč podobna, da bi znala prav dolgo krmariti drug z drugim. Nekoč sta bili obe dekleti pri Janezu in Greti in Janez se je z mlajšo hčerjo kar precej časa prepiral okoli nekakšne neumnosti. Pozneje se niti ni več mogel spomniti, kaj je bilo narobe, toda vse skupaj je bilo tako zelo glasno, da sta prebudila Greto, ki je medtem počivala. Že precej od daleč je slišala Petrin precej povišan glas: »Ne moreš mi tako ukazovati, saj nisi moj oče!«
Marsikaj je že morala požreti, a tisti izraz na moževem obrazu je poplačal veliko reči. Njegov pogled je ob Petrinih besedah postal takšen, da bi se Greti v drugačnih okoliščinah lahko kar zasmilil. Spraševala se je, kako to, da Petra ne sprevidi.
Kako to, da ljudje ne sprevidijo, če jima ona lahko prebere resnico z obraza?
Ne samo Petra s svojimi pubertetniškimi izpadi, tudi Anja je znala priliti olja na ogenj, le da na povsem drugačen način. Greta se je zavedala, da jo ima Janezova starejša hči zelo zelo rada in bili so trenutki, ko si je iskreno želela, da bi ji lahko vračala njeno naklonjenost. Kot deklico jo je imela resnično rada, a odkar je izvedela resnico, tega čustva preprosto ni bila več sposobna.
Anja sama ni ničesar opazila in drugi prav tako ne, kajti Greta je bila previdna. Ko ji je Anja kot deklica pritekla v objem, na njenem obrazu ni bilo ničesar drugega kot nasmešek. Njena resnična čustva so vrela le v njeni notranjosti.
Na zunaj jo je oboževala, a v resnici je bila deklica le njeno orodje. Nikoli ni niti namignila, da se česar koli zaveda, zato se tudi ni mogla odkrito soočiti s Tatjano. A vedela je, da jo lahko najbolj prizadene prav prek hčerke, tako da ji odvzame čim večji del njene ljubezni in naklonjenosti. In to je tudi storila. Anje ni nikoli odkrito razvajala, toda dovolila ji je stvari,
ki ji jih njena mati ni in popuščala je pri vseh mejah, ki jih je zanjo postavila Tatjana. Mukotrpno delo, ker drugi niso smeli ničesar opaziti, toda bila je nagrajena. Anja ji je bila iz dneva v dan bolj privržena, med odraščanjem se je vse pogosteje obračala
k njej za kak nasvet ali tolažbo.
‘Teto’ sta že zdavnaj pustili za seboj, Anja jo je klicala le še po imenu. Greta se je resnično potrudila, da bi se ji približala, in uspelo ji je. Čeprav nista bili niti približno enakih let, se je zanimala za stvari, ki so bile všeč Anji. Kot otroka jo je večkrat peljala v kino ali gledališče, kupovala ji je igrače in obleke, ki so bile tedaj v modi, in nikoli ni rekla, da je kakšna stvar predraga ali neumna – slednji pripombi je, to je Greta zatrdno vedela, Anja od mame velikokrat slišala.
Predvsem je šlo za eno stvar; do Petrinega rojstva so Anjo vsi po vrsti zelo razvajali, potem pa nenadoma ni bila več edina pri hiši in to jo je seveda motilo. Bila je razvajen otrok, temperamentna, očetova miljenka. S Petrinim rojstvom se to zadnje dejstvo nikakor ni spremenilo, toda sestrica jo je kljub temu potisnila precej v ozadje. In tu je nastopila Greta; deklici ni nikoli dala občutka, da je na drugem mestu, nasprotno. Za razliko od njene matere, ki je bila neprestano zaposlena z dojenčico, je vedno našla čas zanjo. Tatjano je njun odnos zelo bolel, Janeza kvečjemu le zbegal.
V tem primeru se je njena tekmica zopet izkazala za pametnejšo od njenega moža; vedela je, kot vsaka mati je preprosto čutila, da nekaj ni prav. Ni bila slepa niti neumna in navsezadnje je šlo za njenega otroka in tudi moškega. Takšno življenje je bilo še največji približek družini, kar ga je z Janezom sploh lahko imela, in ko je Greta nekajkrat posegla v ta njen svet, so se pri Tatjani pričeli pospešeno prižigati vsi alarmi. Toda ničesar ni mogla dokazati. Greti bi bilo samomorilsko kar koli omeniti in vsi poskusi vplivanja na očeta njenih otrok so se končali tako, da je imel on slabo vest pred ženo.
Z leti je Petra dobila navado včasih pripomniti, da je Anja skorajda pomanjšana kopija tete Grete. V prisotnosti slednje ta izjava ni izvabila drugega kot prisiljene nasmeške, toda ko so bili sami, je Tatjana postajala že skoraj zelena in Janez je neprestano obračal oči. »Ne govori tega, ne govori! Samo tega ne!« je navadno rekel hčerki. Kadar je Greta po naključju naletela na tak prizor, je bila potem še dneve dobre volje. Tudi po tistem prepiru s Petro ni izpustila priložnosti, da Janeza postavi na njegovo mesto. »Včasih je že precej težko z njima, ne?« je planila takoj, ko so se za njegovo hčerjo zaprla vrata. »Res potrebujeta očeta. Tatjana ju ne bi smela vzgajati sama. Saj se trudiva pomagati, a to ni dovolj. Zanju bova vedno samo stric in teta. Razvadila sva ju, včasih bi potrebovali močno roko namesto crkljanja. Saj Anja je praktično že odraslo, pametno dekle. Toda za Petro me včasih že prav skrbi!«
»Skrbi?« Kako otopelo je zvenel!
»Ja. Očeta bi potrebovala, nujno! Oh, saj vem, da se trudiš. In tudi ona ve, ne skrbi. Le en problem obstaja; stric ne bo nikoli enako kot oče. Razumeš, kajne?«
‘’Če ji je usojeno umreti, se bo sprijaznila s tem. Ne bo se več borila in ne bo več vztrajala. Nikoli več.‘’
Tatjana se je lahko tolažila vsaj z dejstvom, da Greta ni najpomembnejša oseba v življenju njene starejše hčerke. Njeno življenje se je začelo vrteti okoli nekoga, čigar ime se je sicer prav tako začenjalo s črko G, a je bil nasprotnega spola.
Dve leti po Tatjaninem in Anjinem počitnikovanju v Firencah sta se Irena in Gregor preselila v Maribor. Sama. Marjan je nekaj mesecev prej preminil v avtomobilski nesreči. Eden izmed Ireninih načinov spopadanja z žalostjo je bila tudi selitev v drug kraj. Maribor se ji je zdel idealna lokacija za ta namen, med drugim tudi zato, ker sta s Tatjano ves čas ohranjali zelo prisrčne stiske. Čeprav je bila selitev posledica tragedije, je za vse vpletene prinesla tudi nekaj dobrega; za Ireno je predstavljala tolažbo, za Tatjano priložnost, da z nekom končno podeli svoje težave, otroka pa sta bila tako ali tako presrečna, da se zopet vidita – ali bi vsaj bila, če bi bil razlog za to popolnoma drugačen. A vendar, otroci še tako velike izgube dojemajo povsem drugače od odraslih ljudi in Anja je Gregorju predstavljala podobno tolažbo kot Tatjana njegovi materi. Že ob prvem srečanju sta se zelo dobro ujela, ob ponovnem snidenju sta se imela le še raje. Od samega začetka je bilo jasno, da se bo ta odnos kljub njuni mladosti sčasoma le še razvijal in na koncu prerasel v nekaj veliko globljega, kot je samo običajno prijateljstvo.
Ko se je Gregor privadil novemu načinu življenja, sta z Anjo postala praktično neločljiva. Doma sta vse dni tekala drug za drugim, v šoli sta se med odmori namesto s sošolci igrala med seboj. Za Anjo so bile te razmere več kot idealne. Prej se je neprestano posvečala sestrici, Petra je bila zanjo skoraj kot živa lutka. Očetov in mamin strah zastran njenega morebitnega ljubosumja se je na srečo izkazal kot neutemeljen. Zdaj je na Petrino mesto stopil Gregor, a to ni pomenilo, da jo je izpodrinil. Mesto pri Anji sta si praktično delila in tudi med seboj sta se imela rada, kar je bilo zanjo najpomembnejše. Toda prav tako je obstajala oseba, ki je nista marala; Greta ni bila všeč ne Gregorju ne Petri in tega nista skrivala. Anja pa jo je za razliko od njiju oboževala, zato je večkrat prišlo do kakšnih trenj. Vedela je, da nočeta biti nesramna. Za razliko od nje sta začutila, da teta kljub vsej navidezni prijaznosti ni tako iskrena in ljubeča, kot se skuša vselej prikazati. Anja tega preprosto ni bila sposobna začutiti. Imela jo je preveč rada. Irena je imela o svoji sosedi podobno mnenje kot njen sin. Prvih nekaj mesecev ji Tatjana ni ničesar omenila, a kljub temu ji je bilo takoj jasno. Ko sta končno spregovorili o tem, je prijateljico kar ustavila. »Vse razumem. Res vse. Ni mi jasno, kako si zdržala!«
»Tega ti niti sama ne znam povedati. Zdaj se ti Greta verjetno smili …«
»Ne. Njegova žena je, v redu. Bila je bolna in ozdravela je, dobro. Ne more imeti otrok in rada ima tvojo hčer, recimo. Toda po mojem pri njej že ni vse tako kristalno čisto, kot kaže navzven. Preprosto se mi ne zdi iskrena!«
»Vem! Vem, a Janez noče verjeti tega. Cvetka ne sme slišati niti besede čez njo, sicer se ji popolnoma zmeša. In Anja jo ima tako zelo rada! Kakšna bolna kazen je to?«
»Ni kazen. Na Greti je preprosto nekaj narejenega. Mogoče se motim, vendar dvomim. Ko si delala, je tvojo hčer strašansko razvadila. Eno je, da sama ni mati, toda to ni način. In ona ni dober človek. Zato … Drži otroke proč od nje, kolikor daleč boš lahko. Pomagala ti bom. Že zaradi Gregorja, pa tudi sicer bi ti. Nisi sama v tem, ne skrbi.«
Tri leta pozneje je Greta znova zbolela. Anja bi hotela biti ves čas ob njej, a ji tega niso dovoljevale niti okoliščine niti njena družina in končno, niti Greta sama. »Anja je še premajhna za to,« je rekla Janezu. »Otrok je, naj se igra. Naj ima otroštvo, ne pa da ves čas sedi zraven bolnice. To že ne bi bilo prav.« Fraza o sedenju zraven bolnice je pravzaprav letela nanj. Ko je zopet zbolela, je bil ob njej, a prej mu doma ni bilo obstanka. Le zakaj bi se trudila? Takšno življenje ni bilo vredno počenega groša. Bolezen je iz nje znova naredila senco, zdravljenje jo je izčrpavalo, mož pa je bil ob njej samo zato, ker je imel občutek, da mora biti. Životarila je, ne živela, z njegovo hčerjo neprestano ob njej, bi ji bilo še milijonkrat težje. To bi bilo več, kot bi zmogla prenesti, v njenem takratnem stanju še posebej.
Ponovno ji ni preostalo drugega kot vnovič prestajati vse faze zdravljenja.
»Redki ljudje imajo tolikšno srečo,« ji je ob okrevanju rekel zdravnik.
»Srečo? Kakšno le? Da dvakrat zbolijo?«
»Ne, da dvakrat ozdravijo!«
»Ja, bo že res.«
»Seveda je res. Ponovno ste zmagali. In zdaj lahko znova začnete normalno živeti.«
»Normalno življenje, kaj je že to? Zadnjih nekaj let živim praktično le še na pol. Ozdravitev tega ne bo spremenila.
Medicina mi tu ne more pomagati in vi tudi ne.«
S tem se je zanjo to poglavje zaprlo. Obljubila pa si je, da če se ji rak ponovi še tretjič, ne bo šla več na zdravljenje.
Če ji je usojeno umreti, se bo sprijaznila s tem. Ne bo se več borila in ne bo več vztrajala. Nikoli več.
Eva Kurnik
… se nadaljuje
Dodaj odgovor