ŽanriLjubezenToskanski spev – 3.del

Tretji del iz romana “Toskanski spev”.

Maribor, 2008

Oči znova odprem v bolnišnici. Tega se v prvem trenutku še ne zavedam, a neudobna postelja, tanka odeja in sterilno bele stene mi hitro povedo, kje sem. Kar nekaj časa traja, da dojamem vse podrobnosti okoli sebe, toda tega ni kriva bolečina. Trenutno še zaradi analgetikov – seveda šele pozneje izvem, da sem polna protibolečinskih zdravil – ne čutim nobenih telesnih bolečin, razen morda rahlega glavobola, a sem kljub temu vsa omotična. V sobi je šest postelj, od tega so štiri prazne. Eno zasedam jaz, drugo Petra. Moja sestra leži na sosednji postelji in spi. Ko jo zagledam, me v prvem trenutku prevzame panika, vendar se kmalu pomirim. Petra ni na intenzivni negi, temveč skupaj z menoj leži v navadni bolniški sobi, torej je z njo bolj ali manj vse v redu. In z mano očitno prav tako. Kako pa je Gregor? Vrata so sicer odprta, toda ker na hodniku ne vidim nobene bolniške sestre, kaj šele zdravnika, hočem za Gregorja najprej vprašati Petro, vendar si na koncu spet premislim. Sestra spi. Naj tako tudi ostane. Čeprav ni hudo poškodovana – desno roko ima v mavcu, to pa je tudi vse, kar lahko vidim, ker je od pasu navzdol pokrita z odejo in samo molim lahko, da je z njenimi nogami vse v redu – mora biti precej izčrpana in tudi jaz nisem ravno najbolj čila. Ko odgrnem odejo, vidim, da imam skorajda celotno levo nogo v mavcu, prav tako pa imam na vratu opornico, zaradi česar mi je neznosno vroče. Ko dvignem roko k obrazu, otipam odrgnine. Obe roki imam polni modric in samo ugibam lahko, kakšen je moj obraz. Pravzaprav niti ne vem, ali si sploh želim izvedeti. Čemu vse to, zakaj sva s Petro sploh v bolnišnici? Vem, da je bil z nama še pred nekaj urami tudi Gregor – šli smo z večerje, morali bi nekomu dostaviti tistega psa – vendar pa traja kar nekaj časa, da se vsega spomnim. Nesreča. Imeli smo avtomobilsko nesrečo. Trčili smo, Janez je rekel, da ni bil nihče drug ranjen. Če je tako … kje je Gregor? Ves ta klobčič misli mi v glavo šine v manj kot petih sekundah. Spet začnem razmišljati o tem, da bi zbudila Petro – obe sva poškodovani, a k vragu s solidarnostjo, preveč me skrbi za Gregorja. Naenkrat pa na hodniku zaslišim nekakšen trušč. Sicer ne uspem razločiti besed, zato pa prepoznam enega izmed dveh glasov. Janez na nekoga za malo da ne vpije, njegova žrtev pa je verjetno zdravnik. Vrata se nenadoma sunkovito odprejo in resnično vstopi zdravnik, za njim pa se skoraj takoj prikaže še Janez in toliko, da ne zarenči: »Seveda ju imam pravico videti, kaj me briga, če po vaše nista v dobrem stanju! Opomogli si bosta, onidve sta …« Ko opazi, da sem budna, sredi besede kar utihne. Prerine se mimo zdravnika, prihiti do mene in počepne ob posteljo. Takoj me prime za roko. »Moj mali deklič, kako si nas prestrašila! Si v redu? Te kaj boli?« »Glava. S Petro je verjetno slabše, ona …« »Ne, ne, samo spi! Pod narkozo je bila, ravnali so ji kosti. Obema so morali ravnati ude, toda s teboj je bilo malce bolje, tvoja noga …« Zdravnik mu nameri namrščen pogled, zato Janez pohiti. »No, toda vsekakor ti bo kmalu bolje.« »V redu je, saj nisem mrtva.« Ob teh besedah mi ne uide zgrožen pogled, ki si ga skrivaj izmenjata oba moška. »Povej mi … « On pa kot bi nenadoma zamenjal ploščo. Odvetniki to sicer pogosto počnejo, toda to zdaj ni njegova sodna dvorana. »Ne govori preveč,« mi reče. »Utrujena si.« »Saj skorajda samo ti govoriš! Prosim te, pusti mi do besede! Kje je Gregor?« Zdravnik in odvetnik se znova zaskrbljeno spogledata. »Gospodična Lah, resnično morate počivati. Vse ostalo …« »O, saj bom počivala, gospod doktor. Toda še prej mi povejte, kje je moj fant. Gregor Robič? Je bil tudi on poškodovan? Je na intenzivni negi? Zakaj ni v sobi z mano in s sestro? Je tako hudo z njim?« Zdravnik hoče zaustaviti poplavo mojih vprašanj, vendar ga Janez z dvigom roke zadrži. »V redu je, jaz ji bom povedal.« »V njenem stanju to ni ravno pametno …« »Družinski odvetnik sem, menda bom že vedel, kaj je pametno! Zdaj pa naju pustite malo sama.« Možakarja se neprijazno gledata, jaz pa z vedno večjim strahom spremljam njun dialog. »To res ni …« »Ven!« Ena sama beseda učinkuje podobno kot odvetniška klofuta.

‘’Zaprem oči, a solz od nikoder. In krika tudi ne. Samo naraščajoči in vseobsegajoči šok. In groza.’’

Zdravnik se skoraj v trenutku obrne na petah in odide. Če je potrebno, Janezova avtoriteta učinkuje celo v bolnišnici … in očitno uspešno prežene tudi zdravnika iz bolniške sobe. Ko ostaneva sama, Janez k moji postelji primakne stol in me prime za obe roki, jaz pa se dvignem v sedeči položaj. Opazujem ga z naraščajočo paniko. »Kaj je narobe?« »Ankica … Punčka moja …« Grozno rad bi mi nekaj povedal, vendar pa tokrat, po nekaj neuspelih poskusih, prvič odkar ga poznam (ali pa vsaj prvič odkar sem bila majhna, kajti takrat je kar pogosto ostal brez besed zaradi Tatjane, čeprav se mi še danes ne sanja zakaj in nekajkrat mu je zmanjkalo štrene tudi zaradi naju s Petro, sploh kadar sva kakšno ušpičili) ostane brez besed. To se resnično ne zgodi prav pogosto. Zaradi njegovega oklevanja se začnem bati najhujšega »Kaj je … narobe? Kaj se je zgodilo?« Janez še nekaj neskončno dolgih trenutkov molči, na obrazu mu piše, da se odloča, kako bi mi sporočil novico. Zdaj se že resnično bojim najhujšega. Končno spregovori – z uradnim, službenim – ko sva bili majhni, sva temu s Petro rekli odvetniškim – glasom. »Doživeli ste nesrečo, saj to že veš. Trčili ste v avtomobil, ki je peljal pred vami. Sicer so se aktivirale zračne blazine, ampak … Avto se je obrnil na streho, obe s Petro sta padli iz njega in celo pasji mladič je padel skozi okno … Petra se je skotalila po pobočju in ob padcu pristala na desni roki … Tudi ti si precej grdo padla, zlomila si si več kosti v levi nogi … Samo pes jo je odnesel brez poškodb.« Se je šalil!? »Ne govori mi o cucku, povej mi o Gregorju! Kaj je bilo z njim!?« Za božjo voljo, ne glej tako poklapano, povej mi, da bo vse v redu, dodam v mislih. Zopet naju za nekaj sekund zagrne tišina. »Gregor je … On … Ukleščilo ga je med sedež in krmilo, zdrobilo mu je prsnico in …« Ne dojamem v celoti njegovih besed. Ne še. »Kaj? Kako to misliš ‘ukleščilo’? Zakaj ni padel iz avtomobila tako kot midve s Petro?« »Bil je pripet.« O, Kristus! Res je bil pripet, edini v avtu je bil pripet. Vedno je upošteval prometne predpise in zdaj … Nekaj sekund še vedno ne morem dojeti in samo zmedeno strmim v Janeza. Nevednost je blagoslov v primerjavi s tistim, kar je sledilo potem … Kajti sledila je groza. Njegov pogled doseže, česar besede niso mogle. Poln je bolečine. Bolečine in pomilovanja. Toda še vedno ne morem v celoti verjeti. Ne … Dokler tega ne izreče, imam upanje, toda … »Hočeš reči, da je Gregor …?« »Žal mi je, otrok. Mrtev je.« Njegove besede me vržejo nazaj na blazino. Mrtev. Gregor je mrtev. To ne more biti res. Ne sme biti res. A vendar je. Janezove oči mi povedo, da je to resnica. Zaprem oči, a solz od nikoder. In krika tudi ne. Samo naraščajoči in vseobsegajoči šok. In groza. Janez si očitno narobe razlaga mojo reakcijo. Vstane in me objame, jaz pa držim roke ob telesu. Močno si me prižame na prsi in šele ko me začne tolažiti, resnično in v celoti dojamem, kaj se je zgodilo. »Ne!« Pahnem ga proč od sebe. »Ne! To ne more biti res! Kaj vendar govoriš? To ni res. Ni res!« Vendar pa sama pri sebi vem, da je to resnica. Tega se zavedam kljub divjemu in odločnemu zanikanju. Nihče mi ne bi nikoli lagal o čem takem, še najmanj nekdo, ki name gleda kot na svojo hčer. Še naprej me skuša potolažiti, jaz pa nenadoma kljub mavcu nekako planem iz postelje in se poženem proti Petri. Še preden me Janez lahko ustavi, planem proti njej in jo začnem tresti. Posledično se sestra seveda zbudi. Janez me, potem ko sprevidi, da pregovarjanje ne bo pomagalo, prime okoli pasu in mi zvije roke na hrbtu. Očitno ima prakso s tem; kdo ve, koliko svojih nekdanjih klientov je moral umiriti na tak način – vendar pa jaz nisem njegova klientka. In čeprav začasno ne morem več premikati rok, so moje besede še vedno zelo dobro slišne. Ko se Petra prebudi, v prvem trenutku zagleda moj razjarjen in verjetno tudi precej potolčen obraz, v naslednjem trenutku pa že sliši moje vpitje: »Ti si tega kriva. Ti! Zaradi tistega radia …« Petra me opazuje s popolnim nerazumevanjem v očeh, očitno sem jo popolnoma spravila iz tira. Kljub temu še naprej vpijem nanjo, sploh je ne pustim do besede, Janez pa me neuspešno skuša pomiriti. Hrup seveda privabi zdravnika, ki me skupaj z odvetnikom slednjič uspe potisniti na posteljo, čeprav se na vse kriplje upiram, vpijem in mlatim okoli sebe. Vse to počnem, kot bi verjela, da bo takšno obnašanje nekako spremenilo grozljivo resnico, čeprav globoko v sebi vem, da kaj takega ni mogoče. Nekaj časa se še skušam otepati, nato pa začutim, da mi je nekdo v roko zabodel iglo in že čez nekaj trenutkov me zajame omotica. Kljub upiranju kmalu zapadem v globok in težek spanec brez sanj in brez ene same iskrice svetlobe in upanja za prihodnost.

‘’Tokrat ne želim spati, želim se spominjati. Žalost, jeza, vsi ti občutki se nenadoma umaknejo občutku popolne praznine. Pričnem se spominjati Gregorja – najinega otroštva, iger in vsega ostalega – in izpod vek mi pričnejo teči solze.”

Ko se prebudim, ob moji postelji sedi vsa družina – ali vsaj vsi njeni nepoškodovani člani, kajti Petre ne vidim nikjer, njena postelja pa je sveže postlana. Videti je, da so jo prestavili drugam. Tatjana in Janez sta se očitno bala mojega naslednjega izpada. Ko se prebudim, mama takoj plane k meni. »Oh, ljubica, tako mi je žal!« Ni mi jo treba vprašati, zakaj ji je žal, kajti skorajda v trenutku se vsega spomnim. Zajame me nov val žalosti, žalosti in nekakšne teme, in želim si samo še, da bi me pustili pri miru. Rada bi le ostala sama, zato prekinem njeno govoričenje in ju oba pošljem iz sobe. Sicer me ne želita pustiti same, vendar pa po kratkem obotavljanju Janez pomigne moji materi in čez nekaj trenutkov se za njima tiho zaprejo vrata. Ko ostanem sama, se obrnem k steni in zvijem v klobčič. Tokrat ne želim spati, želim se spominjati. Žalost, jeza, vsi ti občutki se nenadoma umaknejo občutku popolne praznine. Pričnem se spominjati Gregorja – najinega otroštva, iger in vsega ostalega – in izpod vek mi pričnejo teči solze. Ne poskušam jih ustaviti, niti se ne trudim, da bi jih obrisala, temveč se le prepustim žalosti in obupu. Zunanji svet se me tokrat začuda odloči pustiti pri miru in do zdravnikovega prihoda ostanem zvita v položaj zarodka, ne da bi se zavedala česar koli ali želela videti kogar koli. Čez kakšne pol ure mirno pustim zdravniku, da me pregleda. Odgovarjam na vprašanja o svojem telesnem počutju – o psihičnem me hvala bogu nihče ne sprašuje – sicer pa molčim. Najraje bi se samo obrnila k steni in zaprla oči ter se zaprla pred vsem svetom, a tega ne storim. Takšno ravnanje bi mi za vrat nakopalo vsaj kakšnega bolnišničnega psihologa, pogovor o mojih čustvih – ali pa monolog, ker bi v tem primeru govoril izključno samo zdravnik – je zdaj res zadnje, kar potrebujem. Nočem se pogovarjati – niti z domačimi, kaj šele s kakšnim zdravnikom – in to je edini razlog, da se ne zavijem v molk. Zdravnik sicer vidi, da sem zlomljena, a ker sodelujem z njim, ne more predpostaviti, da je moje psihično stanje slabše, kot je v resnici. Pri družini se zgodba obrne. S Tatjano – mamo – še vedno nočem govoriti. Petra pa mi v tem času niti ni hodila pred oči. Pametno. Sicer ne vem, če sploh lahko stoji na svojih nogah in, iskreno rečeno, dvomim v to, ponavljam pa; zelo pametno, da mi ne pride blizu, kajti če bi stopila predme, bi jo verjetno zadavila. Le z Janezom je drugače. Še vedno sem v svojem oklepu, toda z njim se vsaj kolikor toliko pogovarjam. Z mamo pa še vedno zavračam kakršen koli stik. Kadar vstopi v sobo, se preprosto obrnem k steni in molčim. Kot kakšen majhen otrok, vse skupaj komentira Janez. Vendar pa imam razlog za to. Gregor je izgubil življenje v avtomobilski nesreči, midve s Petro pa sva preživeli. Morala bi biti hvaležna, in do neke mere tudi sem, toda hkrati sem tudi besna. Besna na Usodo, ker mi je vzela Gregorja – stvar pa je v tem, da se človek Usodi ne more maščevati. Nikakor in za nobeno ceno. S tem se sprijaznim, a jeza v meni se nikakor ne poleže. Ker ne morem storiti ničesar drugega, jo usmerim na tiste, ki so mi blizu. Na tiste, ki jih na nek način krivim za nesrečo. Seveda smo bili največ krivi sami, toda Tatjana nam je pustila ven, čeprav smo pred tem ogromno popili – droben glasek mi ob teh mislih sicer šepeta, da je popustila na Janezovo prigovarjanje, a ga zelo hitro utišam. In Petra … O njej raje sploh ne razmišljam, kajti že ob sami misli nanjo me prime, da bi nekaj zagnala v steno. Ali nekoga. Če bi mi prišla pred oči, bi ob steno treščila njo! In ob tem ne bi niti za trenutek oklevala. Niti za trenutek. Po takratni logiki bi morala kriviti tudi Janeza. On nam je posodil avto; posodil ga je Gregorju, ker se je zanašal na njegovo treznost – in Gregor je tudi bil trezen, vsaj v primerjavi z nama. Pravzaprav bi moral zaradi vsega skupaj Janez nositi največji del krivde – ker enostavno nočem priznati, da smo bili v največji meri krivi sami. Vendar ga ne morem kriviti. Njega ne. Lahko sem sprta z mamo in sestro, ne morem pa stresti jeze nad človeka, ki mi že od otroštva v ogromno ozirih nadomešča očeta – meni in Petri, čeprav to ne pomeni, da naju lahko tudi pobota. Janez je edini, ki ga v tistih dneh pustim blizu. Lahko me tolaži, samo on in nihče drug. Potolažiti pa me ne more. Tega ne more, kljub vsem dobrim namenom in naklonjenosti, ki jo čutiva drug do drugega. Vendar pa se resnično trudi. Poskuša mi priti blizu, a v tistih dneh bi me lahko potolažil samo Gregor – on pa je bil hkrati tudi vzrok moje žalosti, torej …


Eva Kurnik

 

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.