Casper – 16.del
ZALJUBLJENA SI
Kje moški najdejo drznost, da te prepričujejo v to, da vedo, kaj čutiš? In tudi če je tako, od kod pravica izsiljevati priznanje? Kaj se je zgodilo s potrpežljivostjo? Kaj se je zgodilo s svobodno voljo, da se izraziš takrat, ko ti želiš, in ne, ko se od tebe to pričakuje?
»Zaljubljena si vame!« jo je že po nekaj srečanjih ožigosal s štampiljko, katere jakost jo je posedla na zadnjico. Včasih mu je molk pristajal bolje od besed.
Kaj sploh je ljubezen, ga je želela vprašati, pa ji je srd vsakič znova zaprašil misli. Je zgolj zato, ker je bila čuteča, željna njegove bližine, že zaljubljena? Sama z besedami, ki so imele težo, ni rada razmetavala, zato se ji je njegov pritisk zdel odveč, v njunem odnosu popolnoma nepotreben.
Te teme se je izogibala, nikoli je ni privlekla na plano. V tem ni videla smisla. Ker čustva ne bi bistveno vplivala na končni razplet. Tudi v tem sta si bila nasprotujoča. Ona bi njegovo izlitje čustev sprejela s skepso, on pa je kljub njenemu negiranju vztrajal pri svojem.
Če se je že zaljubila, se je v potencial njegovega uma – ta bi se lahko razvil v zavidanja vredno smer, če bi si seveda dovolil kanček samorefleksije. V njenih očeh je bil glina, ki bi jo lahko gnetla do skorajšnje popolnosti.
Zagotovo pa se ni zaljubila v rojenega važiča, ki nima jasno začrtanih meja, ki meni, da mora biti sprejet z vsemi svojimi hibami, ki ne sliši, da izrečene besede včasih zaidejo na mesta, kjer obtičijo kot opeke … Ne bi zmogla skupnosti z nekom, ki je v svojih prepričanjih neomajen in vidi zgolj s svoje višine. Ljubezen z nekom, ki bi ga morala deliti z drugimi predstavnicami nežnejšega spola, ni njena preferenca.
Morda bi ji, če bi poskušal videti skozi njeno perspektivo, celo verjel. Strah, da bi od njega želela ljubezen, je bil popolnoma neupravičen. To mu je poskušala dopovedati, a neuspešno.
‘’Včasih mu je molk pristajal bolje od besed.‘’
Hotela je zgolj, da si je želi, da hrepeni po njej, kot je ona po njem. Da si ga drka ob misli na odsev v ogledalu, v katerem sta samovšečno zrla v njuni potni telesi, ki sta se v soju sveč bohotili v svoji popolnosti. Želela je, da mu misel nanjo zbudi spodnjo glavo, da ga preplavi želja po njenih dotikih … da se mu pospeši utrip, ko v misli prikliče prizor, ko mu ga na kolenih brezsramno vleče in istočasno zre v njegove oči.
Sporočila, ki jih je pošiljala, so bila preplavljena s pohoto, a jo je on zamenjal z ljubeznijo. Stavki so kričali, da se ga še ni nasitila in da bi ga rada čim prej spet čutila v sebi. Njene besede niso bile izliv ljubezni, a ker je to postala stalnica njunih pogovorov, se je začela spraševati, ali si nemara on tega želi. Ko bi le zmogel biti dovolj odkrit z njo, ko bi le zmogel stopiti iz že znanih okvirjev. Ko bi le bil dovolj drzen in ji rekel, da hoče, da ga ljubi. Da mu njeno telo ni dovolj. Da si ne želi zgolj stranske vloge, ampak hoče biti glavni lik.
Ljubezen je v njenem habitusu pomenila zvok njegovega glasu ob treh zjutraj, ko miri njegove strahove, a ga hkrati spodbuja k uresničevanju sanj. Zanjo je ljubezen pomenila, da vsakič znova izbereta eden drugega v prostoru, polnem lepih obrazov. Enostavni besedi dobro in jutro – slišita se kot drobtinica, a nahranili bi jo za cel dan. Strah ob bolščanju v ekran bi moral biti neznanka. Ko si zaljubljen, ti namesto sna družbo dela človek, ki te je prežel z lastnim vonjem. Da ti zatočišče, kjer se počutiš varno, mirno, njegovo. Ob človeku, ki ga ljubiš, tudi nesmisel postane smiseln.
Ob njem se je počutila kot begunka, ki jo preplavljata strah in nemir.
Vsa sporočila so v njegov »inbox« priletela še isti dan, ko sta bila skupaj. Preostale dneve sta hibernirala vsak zase … Na poslano vsebino nikoli ni dobila odgovora, ki si ga je želela. Odgovora, ki se je njej zdel tako samoumeven, njemu pa je predstavljal konglomerat zapletov in težav.
»Pišemo zato, da bi življenje okusili dvakrat, v danem trenutku in v retrospektivi,« je zapisala Anais Nin.
Ni razumel, da so ji poslane besede omogočile, da je podoživela trenutke z njim. Da so njeno telo preplavljali žareči plameni ob dotikanju ekrana, ko je iskala besede, s katerimi bi ga vzburila.
Njeno retrospektivo je vedno obsodil. Njegovi odgovori so jo preselili v rusko raziskovalno bazo Vostok, kjer so izmerili rekordnih skoraj minus devetdeset stopinj … Iz gorečega se je spremenila v podhlajeno telo … Ni je izučilo … Vsakič je sledila instinktu … A človek, ki ga je dihala, je bil drugačen od tistega, ki se je kasneje znašel na drugi strani zveze. Ko bi le prej dojela, da ima opravka z razcepljenim moškim. Prvemu bi z lahkoto izlila srce, drugega pa bi po liniji najmanjšega odpora odrinila v pozabo.
Ko je udrihal po njej s svojimi prepričanji, je v njem zaznala košček psihota, čeprav je to plat sebe tako spretno skril za nežne poteze. Kot je pronicljivo zapisal Lenko: »Še serijskega morilca žene ljubezen, toda nihče ni rekel, kakšna in kako misdirected je ta ljubezen.«
Od sebe je odrivala misel, da je morda on tisti, ki se je zaljubil, in da ni imel težave sprejeti, da bi se ona zaljubila, ampak ravno nasprotno – da bi se on. V žensko, ki se je odločila, da se je lahko dotika, a zgolj po površini. V žensko, ki je bila odkrita, čeprav je upal, da ni.
Ni mu bila dovolj njena obsesija z njim, ni mu bilo dovolj, da se je sleherno noč zbujala z orgazmi, ki jih je povzročala zgolj misel nanj, ni mu bilo dovolj, da je ustvarila svet zanju, kot da realnost ne bi obstajala. Hotel je občutek, da ji pomeni več kot le igračko za seks. Bedak! Seveda ji je pomenil več. Če bi zaupal njenim očem, bi mu bilo jasno, da jo je prevzel do kosti.
‘’Pišemo zato, da bi življenje okusili dvakrat, v danem trenutku in v retrospektivi,” je zapisala Anais Nin.
Če je bila sprva radovedna, zakaj ji ga je vesolje namenilo, se je kasneje začela spraševati, kaj, če ni njega namenilo njej, ampak njo njemu. Če je ona potrebovala vznemirjenje, je morda on potreboval mir, ki ga je našel ob njej. Če je ona potrebovala nevarnost neznanega, si je on najbrž želel varnost domačega.
Se je zato ustrašil čisto vsake tople geste, ki je sijala iz njene notranjosti?
Je govoril o ljubezni zato, ker si je je tako zelo želel? So ga plašili poljubi, ki ji jih je čutno pritiskal na čelo, veke?
Se je ustrašil jutra, ko se je zalotil, da jo je objemal tesneje, kot bi jo smel? Ga je pristen smeh, ki ga je izvabljala na njegov obraz, kljuval? Je njuna sinhronost zbegala tudi njegov um?
Zakaj bitju, ki zre vate z vsem čutenjem, z vso milino, obesiti težo odgovorov, za katere ni prosila?
»Don’t hate the player hate the game.«
P. S.: Vse sledi za njim je izbrisala. Spraševala se je, ali je on storil enako. So njene slike izginile iz njegovega vidnega polja?
So njena sporočila umrla pod težo funkcije »izbriši«?
PREDVAJAJ: Michele Morrone – Another day
Kiddo
… se nadaljuje
Dodaj odgovor