ŽanriErotikaCasper – 16.del

Šestnajsti del iz zgodbe “Casper” – ZALJUBLJENA SI.

Kje moški najdejo drznost, da te prepričujejo v to, kar čutiš?
In tudi če je temu tako, od kje pravica izsiljevati priznanje?
Kaj se je zgodilo s potrpežljivostjo?
Kaj se je zgodilo s svobodno voljo, da se izraziš takrat, ko ti želiš in ne, ko se to od tebe pričakuje?

»Zaljubila si vame!«
jo je že po nekaj srečanjih ožigosal s štampiljko, katere jakost jo je posedla na zadnjico.

Včasih mu je molk pristajal bolje od besed.

Kaj sploh je ljubezen? – ga je želela vprašati, pa ji je srd vsakič znova zaprašil misli.
Je zgolj zato, ker je bila čuteča, željna njegove bližine, že zaljubljena?
Sama z besedami, ki so imele težo, ni rada razmetavala, zato se ji je njegov pritisk zdel odveč,
v njunem odnosu popolnoma nepotreben.

Te teme se je izogibala, nikoli je ni privlekla na plano.
Ni videla smisla. Ker čustva ne bi bistveno vplivala na končni razplet.
Tudi v tem sta si bila neskladna.
Ona bi njegovo izlitje čustev sprejela s skepso.
On pa je kljub njenemu negiranju vztrajal pri svojem.

Če se je že zaljubila, se je v potencial njegovega uma, ta bi se lahko razvil v zavidanja vredno smer, če bi si seveda dovolil kanček samorefleksije. V njenih očeh je bil glina, ki bi jo lahko gnetla do skorajšnje popolnosti.

Zagotovo pa se ni zaljubila v rojenega važiča, ki nima jasno začrtanih meja, ki meni, da mora biti sprejet z vsemi svojimi hibami, ki ne sliši, da izrečene besede včasih zaidejo na mesta, kjer obtičijo, kot opeke … Ne bi zmogla skupnosti z nekom, ki je v svojih prepričanjih neomajen in vidi zgolj s svoje višine … Ljubezen z nekom, ki bi ga morala deliti z drugimi predstavnicami nežnejšega spola, ni njena preferenca.

Morda bi ji, če bi poskušal videti skozi njeno perspektivo, celo verjel.
Strah, da bi od njega želela ljubezen, je bil popolnoma neupravičen.
To mu je poskušala dopovedati, a neuspešno.

‘’Ob njem se je počutila, kot begunka, ki jo preplavljata strah in nemir.”

Hotela je zgolj, da si je želi, da hrepeni po njej, kot je ona po njem.
Da si ga drka ob misli na odsev v ogledalu, v katerem sta samovšečno zrla v njuni potni telesi, ki sta se v soju sveč bohotili v svoji popolnosti. Želela je, da mu misel nanjo zbudi spodnjo glavo; da ga preplavi želja po njenih dotikih; da se mu utrip pospeši, ko v misli prikliče prizor, ko mu ga na kolenih brezsramno vleče in istočasno zre v njegove oči.

Sporočila, ki jih je pošiljala, so bila preplavljena s pohoto, a jo je on zamenjal z ljubeznijo. Stavki so kričali, da se ga še ni nasitila in da bi ga rada čimprej čutila spet v sebi. Njene besede niso bile izliv ljubezni, a ker je to postala stalnica njunih pogovorov, se je začela spraševati, če si nemara on želi, da bi bile. Ko bi le zmogel biti dovolj odkrit z njo, ko bi le zmogel stopiti iz že znanih okvirjev. Ko bi le bil dovolj drzen in ji rekel, da hoče, da ga ljubi. Da ji njeno telo ni dovolj. Da si ne želi zgolj stranske vloge, ampak hoče biti glavni lik.

Ljubezen je v njenem habitusu pomenila zvok njegovega glasu ob treh zjutraj, kjer miri njegove strahove, a ga hkrati spodbuja k uresničevanju sanj. Zanjo je ljubezen pomenila, da vsakič znova izbereta en drugega, v prostoru polnem lepih obrazov.
Enostavni besedi dobro in jutro – slišita se, kot drobtinica kruha, a nahranili bi jo za cel dan. Še nikoli ni bila tako lačna.
Strah ob bolščanju v ekran bi moral biti neznanka a preplavil jo je vsakič, ko je na njem zagledala njegovo ime.
Ljubezen v tvoje misli naseli človeka, ki od tam ne odhaja, ne glede na to, kako zaposlen si. Da ti zatočišče, kjer se počutiš varno, mirno, njegovo. Ob človeku, ki ga ljubiš, tudi nesmisel postane smiseln. 

Ob njem se je počutila, kot begunka, ki jo preplavljata strah in nemir.

Vsa sporočila so v njegov inbox priletela še isti dan, ko sta bila skupaj … Preostale dneve sta hibernirala vsak zase …
Na poslano vsebino nikoli ni dobila odgovora, ki si ga je želela.
Odgovora, ki se je njej zdel tako samoumeven … v njem pa je predstavljal konglomerat zapletov in težav.
“Pišemo zato, da bi življenje okusili dvakrat, v danem trenutku in v retrospektivi.” je zapisala Anais Nin.
Ni razumel, da so ji poslane besede omogočile, da je podoživela trenutke z njim.
Da so njeno telo preplavljali žareči plameni ob dotikanju ekrana, ko je iskala besede, s katerimi bi ga vzburila.

Njeno retrospektivo je vedno obsodil … Njegovi odgovori so jo preselili v rusko raziskovalno bazo Vostok, kjer so izmerili rekordnih skoraj minus devetdeset stopinj … Iz gorečega se je spremenila v podhlajeno telo … Ni je izučilo …
Vsakič je sledila instinktu … A človek, ki ga je dihala, je bil drugačen od tistega, ki se je kasneje znašel na drugi strani ekrana.
Ko bi le prej dojela, da ima opravka z razcepljenim moškim.
Prvemu bi z lahkoto izlila srce, drugega pa po liniji najmanjšega odpora odrinila v pozabo.

Ko je udrihal po njej s svojimi prepričanji, je v njem zaznala košček psihota  …
Ta je bil sposoben ubijati za svoj prav, čeprav je to plat sebe tako spretno skril za nežne poteze,
s katerimi ga je obdarila mati narava.

‘’Enostavno je s sebe odvreči poslednji kos oblačila in se prepustiti igri teles. Ljudje to počnejo ve sčas… Pa vendar– odpreti dušo, spustiti nekoga v svojo bit, misli, strahove, prihodnost, sanje, upanje … To pravzaprav pomeni biti gol. Pobegniti s površine v globino nekogaršnje zavesti. Kljub temu, da sva se slekla do golega, sva svoji maski obdržala. Do konca.”

Od sebe je odrivala misel, da je morda on tisti, ki se je zaljubil.
V žensko, ki se je odločila, da se je lahko dotika, a zgolj po površini.
V žensko, ki je bila odkrita, čeprav je upal, da ni.

Ni mu bila dovolj njena obsesija z njim, ni mu bilo dovolj, da se je sleherno noč zbujala z orgazmi, ki jih je povzročala zgolj misel nanj, ni mu bilo dovolj, da je ustvarila svet za njiju, kot da realnost ne bi obstajala. Hotel je občutek, da ji pomeni več, kot le seks igračko. Bedak. Seveda ji je pomenil več. Če bi zaupal njenim očem, bi mu bilo jasno, da jo je prevzel do kosti. 

Če je bila sprva radovedna, zakaj ji ga je vesolje namenilo, se je kasneje začela spraševati, kaj če ni njega namenilo njej, ampak njo njemu? Če je ona potrebovala vznemirjenje, je morda on potreboval mir, ki ga je našel ob njej. Če je ona potrebovala nevarnost neznanega, si je on najbrž želel varnost domačega. Se je zato ustrašil čisto vsake tople geste, ki je sijala iz njene notranjosti?

Je govoril o ljubezni zato, ker si jo je tako zelo želel?

So ga plašili poljubi, ki ji jih je čutno pritiskal na čelo, veke?      
Se je ustrašil jutra, zavedanja, da jo je objemal tesneje, kot bi smel?
Ga je pristen smeh, ki ga je izvabljala na njegov obraz, kljuval?
Je njuna sinhronost zbegala tudi njegov um?

Zakaj bitju, ki zre vate z vsem čutenjem, z vso milino, obesiti težo odgovorov, za katere ni prosila?

Don’t hate the player hate the game.

Kiddo

P.s: Vse sledi za njim je izbrisala. Spraševala se je ali je on storil enako?
So njene slike izginile iz njegovega vidnega polja?
So njena sporočila umrla pod težo funkcije “izbriši”?

 

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.