ŽanriErotikaCasper – 6.del

Šesti del iz zgodbe “Casper” – SLOVO.

Borila se je sama s seboj, s svojimi občutki, nemirom, strahom …
Zbrala je pogum, našla “beden” izgovor za katerega je vedela, da ji ga ne bo mogel oporekati.
»Nezmorem, ne znam,« je rekla. Verjel ji je.

Preveč ji je pomenil in ni želela, da bi svojo energijo še naprej usmerjal vanjo, bila je najslabša možna izbira zanj.
Oba sta to vedela. Njeno telo je spreletel srh ob misli, da bi ju vztrajanje oddaljilo, tega si ni želela.
V sebi je želela ohraniti željo po še.
Ob njem je videla drugačno žensko, takšno, ki se mu bo lahko predala v celoti, brez zadržkov, strahu, občutka krivde.
Žensko, ki bo pospešila njegov utrip srca vsakič, ko jo bo zagledal; žensko, ki se mu bo v misli prikradla tudi takrat, ko si tega čisto zares ne bo želel. Nežna bo, razumevajoča, a hkrati odločna. Podpirala ga bo v stvareh, ki jih rad počne.
Razumela bo kaprice in občasna dvojna merila. Postavila mu bo ogledalo, čigar odsev ga bo navdahnil, mu dajal pogum, da raste in razvija sleherni potencial. Razumela bo njegove prikupne, včasih neposrečene šale.
Smejala se jim bo iz srca, ker bo dovolj, da so prišle iz njegovih ust.
Poslušala bosta enako glasbo; gledala filme, o katerih bosta lahko še ure razpravljala.
Izleti, potovanja, kratki pobegi od realnosti, kjer se bosta še bolj zbližala.
Očaran bo nad njo samo zato ker je; in ker se bo ob njej počutil razumljenega, ljubljenega, celega …
V njem bo vzbudila občutek varnosti, občutek doma.
Predvsem pa mu bo uresničila željo, da bo postal krasen očka.
Očka, ki bo komaj čakal, da se vrne k njima domov po napornem dnevu.
Očka, ki ju bo kljub utrujenosti stisnil v močan objem in ju z domiselno interpretacijo pravljice zazibal v nežen spanec.
Ob njej bo postal mož, ki ji ga bodo zavidale vse ženske.
Pa ne zaradi izgleda ali statusa. Pač pa zato, ker bi si vsaka želela ob sebi imeti človeka, ki ima oči samo zanjo.
Človeka, ki zmore toliko spoštovanja, da lahko njegova ljubljena mirno spi, četudi brez njega ob sebi.
To si je želela zanj, da bi spoznal, kaj je tisto, kar v življenju zares šteje.
Ne kratkotrajni užitki, pač pa stabilnost odnosa, ki ti da občutek, da nekam spadaš. Občutek, da nisi sam pod tem soncem.
Da imaš pristan, kamor se vračaš; da si kapitan barke za katero veš, da je zmožna preživeti tako mirno plovbo, kot nenapovedano neurje. Ni ga lepšega, kot dejstvo, da te nekdo z iskrami v očeh gleda iz dneva v dan.
In da te iskre ostajajo in trajajo leta … Z veliko truda in s ščepcem sreče morda celo življenje.
Ni enostavno, ni pa nemogoče.
Mali princ je rekel: »Če hočeš videti, moraš gledati s srcem.«
Gledala in spoznavala ga je s srcem, zato je vedela, da se je prav odločila …
Morala je stran, zaradi njega, pa tudi zaradi sebe.
Bilo je težje, kot si je želela, ampak … zmore … in mora.
Vedela je, da bi si s tem dejanjem, razmišljanjem, prislužila tudi naklonjenost njegove mame.
Ni je poznala, a si je mislila, da je izjemna ženska – kako drugače bi lahko on bil takšen, če temu ne bi bilo tako. Bravo mami.
Večkrat je razmišljala o njej, o njenih željah za svojega sina. Razumela jih je, kajti tudi sama je bila enakega mnenja.
Nikoli ne bi imela poguma pogledati ji v oči, kako le.

‘’Hrepenenje je lahko nevaren občutek, psihologi pravijo, da je enak odvisnosti.
In vsi vemo, kako odvisniki končajo. V njenem primeru metadon ni bil možna rešitev.”

Tako je njuna zgodba dobila epilog.
Telefoski pogovor. Ne prav dolg, ker je komaj zmogla skriti bolečino v glasu.
Njegove besede so bile … preveč …
Njuna “skupna” pot je bila kratka, a čudovita; čutilo se je narobe, a obenem tako zelo prav.
Pogrešala ga bo; in težko sprejme, da jo že misel na razhod dela nemirno.
Čeprav ne želi čutiti tesnobe v sebi, je tam.
Dejstvo, da ga nikoli več ne bo ne slišala, ne videla, jo straši – kljub temu, da ve, da “mimogrede” odnosa z njim ne zmore, pa tudi ne želi imeti; več od tega pa ni bila sposobna dati. Vprašanje je tudi, kaj bi bilo, če bi bile okoliščine drugačne?
Bi bilo vznemirjenje enako močno?
In tu so seveda še njegove želje, čustva, … ki bodo ostala večni misterij …
Preden je vstopil v njeno življenje, je bila ranjena, zelo ranjena.
In kljub temu, da si je njena zunanjost opomogla, si njena notranjost nikoli ni.
Odnos z njim ji je vrnil navdih, tega hrepenečega občutka ne bi želela zamenjati za prijateljstvo ali nekaj običajnega.
A če bo želela hrepenenje v sebi utišati, bo morala izbrisati spomine nanj – slike, sporočila, lepe besede, dotike, vonj, …
Mora, drugače ga bo želela nazaj. Hrepenenje je lahko nevaren občutek, psihologi pravijo, da je enak odvisnosti.
In vsi vemo, kako odvisniki končajo. V njenem primeru metadon ni bil možna rešitev.

‘’Samo še enkrat. Kaj praviš usoda, bi to šlo? Znak potrebujem, daj mi znak, prosim te.
Naj bo konec enako strasten, kot je bil začetek. Potem pa izginem iz njegovega življenja, obljubim!”

V mislih si je mrmrala …
»If I can’t be close to you, I’ll settle for the ghost of you.
And if u can’t be next to me, your memory is ecstasy …«

V ustnico se ugrizne do bolečine in ta ji preusmeri tok misli …

Kako begajoč občutek je, spustiti nekoga tako zelo blizu, a vedeti o njem tako zelo malo.
V njej bo ostala iluzija o njem, samo predstava o tem, kdo je.
In on … bo ostal s svojo predstavo o njej …

Napačen čas. Napačna človeka.

Hvala ti za poglede, dotike, občutke, izkušnjo. “Out of this world, period.”

Konec je bridek, ampak kakšen neki bi lahko bil?!


Not 4ever, Kiddo


P.s.:
Kako zelo narobe od 1 do 10 je, da si ga je zaželela samo še enkrat?!
Odločitev, da zaključi njuno zgodbo prek telefona, se ji kar naenkrat ni zdela več tako krasna.
Ravno nasprotno, obnašala se je otročje, strahopetno.

Zaprla je oči:
»Samo še enkrat. Kaj praviš usoda, bi to šlo? Znak potrebujem, daj mi znak, prosim te.
Naj bo konec enako strasten, kot je bil začetek. Potem pa izginem iz njegovega življenja, obljubim!«

Upanje umre zadnje – kliše, ampak drži, kot pribito.


… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.