Casper – 6.del
Šesti del iz zgodbe “Casper” – SLOVO.
Umaknila se je, da bi videla jasneje, čutila močneje. Da bi v prst podzavesti zakopala spoznanja, občutke, nemir … Zevajoča bolečina jo je vabila z enim samim namenom – da izstopi. Intelekt je zatrl patos – oslabil jo je, kot bi vzela trazodon. Kljub temu jo v prsih zakljuva poslednji spomin nanj. »Ne zmorem, ne znam,« je rekla. Verjel ji je. Ona je ostala, on je izstopil.
Brez njega bo vse pusto in tiho – čeprav ga je odrivala, je želela z vso življenjsko silo zavpiti: »Pridi bliže!« Dve besedi, enajst črk … izgubila je dar govora.
Srce, polno njega, je vedelo bolje, prisluhnilo je kričečemu šepetu, da je zanj najslabša možna izbira. Če verjame vsemu, kar se dogaja v njej, potem ga mora osvoboditi same sebe. Posedoval je toliko vsebine kot velika klasična dela. A dovoljenje je imela, da se dotakne zgolj platnice. Predstavljajte si, da samo zrete v naslovnico Dostojevskega, Prousta, Kafke … Kot bi se nekdo norčeval iz vas. Njeno telo je spreletel srh ob misli, da bi ju vztrajanje pri tej zaslepljujoči vdanosti drug drugemu oddaljilo – tega si ni želela.
V sebi je želela ohraniti sladkobo neizživetega hrepenenja. Ob njem je videla drugačno žensko, takšno, ki se mu bo lahko predala v celoti, brez zadržkov, nesmiselnih bojazni, občutka krivde. Žensko, s katero bo njegovo srce bílo ubrano; žensko, ki se mu bo v misli prikradla tudi takrat, ko si tega morda ne bo želel. Nežna bo, razumevajoča, a hkrati odločna. Podpirala ga bo v stvareh, ki jih rad počne. Razumela bo kaprice in občasna dvojna merila. Postavila mu bo ogledalo, čigar odsev ga bo navdahnil, mu dajal pogum, da raste in razvija sleherni potencial. Razumela bo njegove prikupne, včasih neposrečene šale. Smejala se jim bo iz srca, ker bo dovolj, da so prišle iz njegovih ust. Poslušala bosta enako glasbo in gledala filme, o katerih bosta lahko še ure razpravljala. Veselila se bosta izletov, potovanj, kratkih pobegov od realnosti, kjer se bosta še bolj zbližala. Nad njo bo očaran samo zato, ker je in ker se bo ob njej počutil razumljenega, ljubljenega, celega …
‘’V njem je našla to, kar otroci najdejo v igri: preprost užitek, brezbrižnost, lepoto nezavedanja, da čas teče …”
V njem bo vzbudila občutek varnosti, občutek doma. Predvsem pa mu bo uresničila željo, da bo postal krasen očka. Očka, ki bo komaj čakal, da se vrne k njima domov po napornem dnevu. Očka, ki ju bo kljub utrujenosti stisnil v močan objem in ju z domiselno interpretacijo pravljice zazibal v nežen spanec. Ob njej bo postal mož, ki ji ga bodo zavidale vse ženske. Pa ne zaradi izgleda ali statusa, pač pa zato, ker bi si vsaka želela ob sebi imeti človeka, ki ima oči samo zanjo. Človeka, ki zmore toliko spoštovanja, da lahko njegova ljubljena mirno spi, četudi brez njega ob sebi.
To si je želela zanj, da bi spoznal, kaj je tisto, kar v življenju zares šteje. Ne kratkotrajni užitki, pač pa čvrstost odnosa, ki ti da občutek, da nekam spadaš. Občutek, da nisi sam pod tem soncem. Da imaš pristan, kamor se vračaš; da si kapitan barke, za katero veš, da je zmožna preživeti tako mirno plovbo kot nenapovedano neurje. Ni ga lepšega od dejstva, da te nekdo z leskom v očeh gleda iz dneva v dan in da ta lesk ostaja in traja leta … Z veliko truda in s ščepcem sreče morda celo življenje. Ni enostavno, ni pa nemogoče.
Mali princ je rekel: »Če hočeš videti, moraš gledati s srcem.« Gledala in sprejemala ga je s srcem, zato je vedela, da se je prav odločila … Morala je stran zaradi njega, pa tudi zaradi sebe. Bilo je težje, kot si je želela, ampak to zmore … in mora. Vedela je, da bi si s tem dejanjem, razmišljanjem, prislužila tudi naklonjenost njegove mame. Ni je poznala, a si je mislila, da je izjemna ženska – kako drugače bi bil lahko on takšen, če ne bi bilo tako. Bravo, mami. Večkrat je razmišljala o njej, o njenih željah za svojega sina. Razumela jih je, kajti tudi sama je bila enakega mnenja. Nikoli ji ne bi imela poguma pogledati v oči, kako le …
V ustih je zamrl spev, ko je s potno roko držala telefon; jasno ji je bilo, da se njuna pesem izpeva. Komaj je zmogla prikriti otožnost lastnega glasu. Njegove besede so se je kljub krutosti dotikale kot dlan, po kateri je hrepenela. Tudi ko je molčal, je slišala njihov zven. Le za hipec sta zaživela dvojino, vsaj tako se je zdelo, kratko, a nadzemeljsko – »Out of this world, period.« Čutilo se je narobe, a obenem tako zelo prav.
Želi si ga … ves čas ga pogreša. Misel, da se poslavljata, jo še dihajočo zakriva z ilovico. Tesnoba je postala del nje. Ni je želela čutiti, a bila je tam, nadležna, vsiljiva, glodajoča. Prsti so se ostro skrili v pest, da bi preusmerili bolečino zavedanja, da ga sliši poslednjič.
‘’Posedoval je toliko vsebine kot velika klasična dela. A dovoljenje je imela, da se dotakne zgolj platnice.
Predstavljajte si, da samo zrete v naslovnico Dostojevskega, Prousta, Kafke … Kot bi se nekdo norčeval iz vas.”
Spraševala se je, ali se ji bo življenje še kdaj prijazno nasmehnilo in ji dovolilo, da ga nekje, nekoč, pa čeprav po naključju, spet uzre. V njem je našla to, kar otroci najdejo v igri: preprost užitek, brezbrižnost, lepoto nezavedanja, da čas teče … A tudi otroci odrastejo, tudi ti se slej ko prej soočijo s stvarnostjo. Njemu ni bilo več do igre, ona pa ni vedela, kako začeti znova. Bi bilo drugače, če bi znala? Bi ga razvnemala z enako zasanjanostjo? Preden je vstopil v njeno življenje, je bila zrešetana. In čeprav si je njena zunanjost opomogla, si njena notranjost ni nikoli. On je ustvaril glasbo, ki je vibrirala v kosteh; vsak kotiček njene biti je izpolnil s seboj. Osredotočena na okus po njem ni želela običajnosti … Nebeškost … s tem sedativom je hotela zapreti veke.
Izbrisala bo spomine nanj – zamižala ob pogledu na sonce, luno, zvezde, reko … Utišala bo vse, ki bi si ga drznili omeniti. Sprehajala se bo v mraku, če ga le ne bo tam.
Mora, otrpla od čustev brez vsakršnega upanja. Mora.
Zasvojena je. In vsi vemo, kakšna je usoda odvisnikov. Metadon ni možna rešitev.
V mislih si je mrmrala:
»If I can’t be close to you, I’ll settle for the ghost of you. And if u can’t be next to me, your memory is ecstasy …«
Prisluškovala je lastnemu dihanju, ki ni našlo načina, da bi se potolažilo. Napačen čas. Napačna človeka.
Oprosti za vse neizrečeno. Veliko je teh besed. Preveč.
Konec je bridek, ampak kakšen neki bi lahko bil?!
- S.: Ko je vse potihnilo, je zahrepenela po njegovih korakih;
po zvoku trkanja na vratih. Telo je prikrajšala slovesa, upajoč, da bo lažje, če vse strne v telefonski pogovor. Kakšna nebuloza.
Rotila je zvezde, da spregledajo njeno strahopetno dejanje in najdejo način, da se ga dotakne samo še enkrat. Zadnjič.
Obljubi. Potem pa za vedno izgine iz njegovega življenja.
Upanje – kaj bi duša brez njega?
PREDVAJAJ: Davina Michelle – Ghost (Cover)
Kiddo
… se nadaljuje
Dodaj odgovor