Casper – 22.del
EPILOG
Deževalo je. Vsaka kaplja je neusmiljeno udarila ob golo kožo. Kot bi se vanjo zažirali koščki svinca. Navkljub bolečim trkom se je zazrla v nebo in dovolila solzam druženje s krutimi neznankami. Molk jo je grobo potisnil pod gladino.
Utapljala se je, a hkrati gorela. Paradoks, ki ga je usvojila.
Poljubljala bi se z njim v dežju … Ta želja je ostala neuresničena. Jokajoče nebo ga je priklicalo v njeno bit – vsakič znova. »Jesen bo dolga,« je hlipajoče zavzdihnila.
Poslovila sta se. Spet. A drugače kot že mnogokrat prej. Oddaljeno. Brez dotikov, ki jih je bila vajena. Sodniško, brez čustev. Kot da ga njena želja po njem ne bi več ganila. Kot da mu je obraz, v katerega zre, odveč. Kot bi pred njo sedel zdolgočasen odvetnik, ki bere izključno protokol s papirjev. Slišala je le zadnji odstavek. Toliko razuma je premogla, da je dojela, da mora le še podpisati in je zadeva zaključena. Zato je bil tam. Ne, ker bi želel, ampak ker je prav, da je tam. Dolžnost, ki bi se ji raje izognil. Ko bi vsaj zaslutila njegovo namero … prihranila bi mu pot. Elektronski podpis je v današnjih časih stalnica, zadeva bi tako bila urejena še prej. Nekaj časa se je sirota mučila in iskala Casperja v tem neznancu. Naposled se je le predala, izpuhtel je. Ni ga več. Podpisala je. Potem pa je odkorakal, ne da bi se ozrl. Še vsakič se je ozrl. Tokrat … tokrat je samo odkorakal.
Ko bi le vedel, da si je ona ta dan zamislila popolnoma drugače.
Ko bi le vedel …
Le s težavo je zaprla oči, tema je vanjo naselila spomine.
Čeprav je srce silila k molku, je to ves čas želelo razpravljati o njem. Hrepenenje jo je zasužnjilo. Ni vedela, kako zapolniti praznino, ki jo je povzročil njegov odhod. Ni ju želela pozabiti, a hkrati ni vedela, kako biti mirna s tem spoznanjem. Če zmore on … mora tudi ona.
Dvaindvajset tednov kasneje je bila pripravljena. Na zadnje poglavje. Deziluzijo. Epilog. Skuhala si je kamilični čaj, med mešanjem dveh žličk medu je strmela v prazen list papirja pred seboj. Razmišljanja je vedno preslikala v črke. Ustvarila je tretji lik v njuni zgodbi, lik, ki je zmogel prenesti vse njene oblike. Ta jo je slišal skozi besede, ki niso imele glasu. Ta jo je razumel, ji zaupal. Ta je bil brez zadržkov. Slišal je vse, česar Casper ni. Ni želel ali pa zaradi številnih ščitov ni zmogel slišati. Na ta način je osvetlila tudi tisto temo, ki je kljub njegovi prisotnosti ostajala. Ustvarila je alter ego moškemu, s katerim se ni mogla pogovarjati brez zadržkov. Ne več. Ne tako kot včasih, ko jo je tako odkrito občudoval. Papir jo je sprejel v celoti, takšno, kot je. Brez obsojanja, brez pričakovanj. Bil ji je na voljo – vedno, ko ga je potrebovala.
Življenje jo je naučilo, da se lahko zanese samo nase.
Casper je bil še en opomnik, da je res tako. A nič hudega, to ji je bilo domače, s tem je vedela, kako ravnati. Najbrž bi bilo huje, če bi bilo drugače. Če bi ji dejansko pokazal, da je lahko drugače.
Rad je ugajal, ne mu je šel s težavo z jezika, bila je ponosna nanj. Zbral je moč in sprejel najboljši zaključek zase. A če je stopila na svojo stran, ni mogla mimo dejstva, da se ji zgodovina ponavlja. Postavil se je ob bok dvema ključnima moškima, ki sta za trenutek pozabila, da kljub njeni navidezni moči, tišini, razumevanju tudi ona trpi. Tudi njej je težko, čeprav z nasmehom na obrazu. Ko si je vzel čas zase, je pozabil, da je ona tudi tam nekje. Bila je. Vse te ure, dni, tedne. Kako verjameš, da je nekomu mar, če v trenutkih, ko je hudo, misli le nase?
»Težko,« si je šepnila. Vedno je bila tista, ki razume, a je le redko razumljena. Prvi je bil premlad, drugi čustveno poškodovan, Casper …
V njej se je kopičilo vse prepolno vprašanj. Ves čas, ne samo zdaj, ko jih ni imela več komu postaviti. V njeni notranjosti so kipele vsebine, vsako posebej je želela deliti z njim. Toliko vsega mu še ni povedala. In toliko vsega bi še rada vedela o njem. Od nekdaj je oboževala pogovore z njim. Pogrešala jih bo! Res jih bo. Pa ne samo njih. Njega. Njega celega. Kolikokrat je pomislila, da bi morda vseeno ostala v stiku z njim, želela ga je v svojem življenju, v to ni dvomila – ampak kako za vraga je to izvedljivo? Kljub odličnim igralskim predispozicijam je to izziv, ki mu zagotovo ne bi bila kos. Zreti v oči nekomu, ki si ga želiš, in se hkrati pogovarjati o nebulozah – imela je mnogo talentov, a »small talk« ni bil eden izmed njih … Sploh pa ne z nekom, ob komer je drhtela, če je le zaslutila njegov vonj. Bi on zmogel? Bi sploh želel? Mogoče čez čas, si je rekla. Mogoče, ko ju pozabi, ko ga neha idealizirati; ko se vrne v stanje, kjer ji je vseeno zanj; ko se vrne v obdobje, ko njegov glas v njej ni vzbujal hotenja in želje po tem, da ga ima zase.
Mogoče takrat, ko ne bo več sanjarila, da se po naključju srečata nekje v dvigalu – zakaj pa ne, v vseh »ljubičih« se to zgodi. V dvigalu nista sama, a kljub temu slišita le bitje njunih src. Premakne se z leve na desno stran, ona pred njim v topu, njen goli hrbet gori v želji po njegovem dotiku. On to ve. Z dlanjo se »slučajno« dotakne njene kože. »Oprostite,« ji reče in s svojimi poišče njene oči. Zadrhti in čaka, da se vrata odprejo. Ne da bi zbežala, le da bi se ljudje čim prej spokali ven. Zvonek pisk. Končno. Vrata se odpro. »Nasvidenje!« je vljudna z neznanci. Vrata se zapro. »Te lahko povabim na klepet?« vpraša. »Se ti zdim potrebna klepeta?« sarkastično sikne.
Potisne jo ob steno in oživi mrtveca v njej. Njegov jezik najde sogovornika v njenih ustih. Roki sta, kot bi odkrivali nov imperij, potovali po njenem telesu … Mogoče takrat, ko ne bo več sanjarila. Mogoče bo takrat lahko njegova »nekaj«.
‘’Negotovost jo je naposled le izžela. Čas je, da si spet nadeneš superge, si je rekla.
Telo pod naporom spregleda kljuvajoče rane. Hitrejši kot je bil tempo, znosnejša se je zdela bolečina.‘’
Bližina, ki mu jo je nudila, je zanj namesto zatočišča predstavljala past, kletko. Težko ji je bilo vsakič, ko ga je zalotila, da se ob njej počuti utesnjeno. Ni želela biti še ena izmed izkušenj, ki ga je zadušila. Poskušala mu je pokazati, da ob njej lahko diha. Brez zadržkov. Iskala je načine, da bi razumel, da tudi če mu zmanjka sape, ona zagotovo ne bo razlog. Kvečjemu nasprotno, upihnila bi svoj zrak v njegove prsi, da bi ga vrnila v življenje.
Preden je še zadnjič uzrla njegov obraz, bil je osmi september, so jo izmaličile besede, v katere se je brezizrazno zastrmela: »Ne iščem fanta, a si želim nekoga, ki bi me razvajal, zadovoljil v postelji, hkrati pa mora biti obseden z menoj – a vse to pod mojimi pogoji, seveda. Ko to hočem in če to hočem.«
»To si ti,« ji je napisal. V kakšni zmoti živi ta človek, podtalno jezen z mislijo, da ona v njunem odnosu dobi, kar hoče, on pa je prikrajšan. Bila je dovolj modra, da je videla vsaj dva koraka naprej.
Že takrat, ko sta sedela na njegovi terasi v temni poletni noči, ko sta se čeli dotikali drug drugega, ko je krhko, ranljivo čutila njegov dih na svojih licih, že takrat, ko je komaj lovila sapo, je želela negirati vsebino, ki je sedaj tako besno kričala nanjo iz ekrana. A takrat ji vsega tega ni povedal, ni ji razkril svojih bojazni, strahov, želja. Na vprašanje »Kaj zares čutiš do mene?« ji je odgovoril: »Saj veš.« Ne, ne vem, je vpilo v njej. Pomanjkanje suverenosti in njegova deškost sta ji vzela moč, da bi mu že takrat povedala, da ga v drugačnih razmerah nikoli ne bi spustila iz svoje bližine. Pokazala bi mu svet, o katerem ji je pripovedoval in si ga tako zelo želel. V objemu njegovih rok bi se predala toku in jadrala z enega na drugi kontinent. Dala bi mu zatočišče, kjer bi se lahko umiril, kamor bi se poln zanosa vračal. Dojel bi, da je zajtrk v postelji najmanjša pozornost, ki mu jo lahko kot ženska nameni. Nehal bi šteti poljube in skoki v globino njenih oči bi ga zbujali vsako jutro znova in znova. Če s čim, bi ga »zadušila« s predanostjo, lojalnostjo, brezpogojno ljubeznijo. Pomagala bi mu najti tisto različico samega sebe, o kateri je sanjal kot najstnik. Tisti petnajstletnik, ki je delil njene vrednote, tisti fant, ki je želel gnezdo, v katerem bo s krili zaobjel samičko in male radožive mladiče. Že takrat … že takrat je vse v njej tlelo. Sedaj pa zavita v molk zgolj bulji v črke, ki nimajo nikakršnega smisla.
Nesmislu je uro kasneje sledil še večji, ta je zarezal pod rebra:
»Vem, da sem na nek način bil tvoj »rebound«.« Koliko dvomov ga je razžiralo brez njene vednosti? Je mogoče, da ne čuti, kako blizu k sebi ga je spustila? Je njena neposrednost zamazala njegov vid, um … se je v njegovi bližini res tako zelo zaprla, da se tega še zavedala ni? Jo je nadvladal njen ego?
Njo, čutečo žensko, ki je znala prisluhniti, razumeti, biti prisotna? Sta njeni nogi, trdno stoječi na tleh, pretežki za njegovo lebdečo osebnost? Jo je zato nemalokrat označil za »handful«? Njen ponos je v odnosu z drugimi večkrat predstavljal oviro kot pa dodano vrednost, to ji je bilo jasno, in glede na dejstvo, kako so se ti odzivali nanjo, bi Casperja lahko označili za junaka, ki se je pogumno boril z njeno jasnostjo izražanja. Sotrpini bi ga trepljali z besedami: »Upamo, da je bilo vredno.« Tudi ona je upala. Po ločitvi, preden ga je spoznala, se je zdelo, kot da ves čas teče – ob njem se je končno ustavila, vdihnila. Bil je sapa svežega zraka, ki ga je tako zelo potrebovala. Pa ne, da bi prebolela bivšega, le da sprejme, da je v njej še vedno ženska, ki lahko čuti tako globoko, brez sramu. Da je več kot sprinterka, ki preskakuje njej že poznane ovire.
Še nikoli ni tako drhtela. Ob nikomer ji telo ni gorelo, kot je gorelo ob njem. Duh je zahajal v ulice, ki na njeni karti sploh niso obstajale. Vsaj ne na zavedni ravni.
»Kakšen »rebound« neki?« je razočarano dahnila – priprla je veke in začutila slane kaplje na licih.
Želela si je zavrteti čas nazaj. Ne da bi kar koli spremenila – da bi ga le lahko ponovno čutila na svoji koži.
No, morda pa bi le spremenila nekaj, se je skoraj coprniško zahihitala ob misli na časovni stroj.
Nekoč se mu je zlagala. Pravijo, da belih laži ni, no, ta je bila, a jo je sedemintridesetkrat izpostavil in tako je postala njen največji greh. Prekletstvo. Njegova mala zmaga, bi rekel on. »Si bila v solariju?« jo vpraša. »Ne,« suvereno pove neresnico. Ko v odsevu ogledala zagleda njegov pogled na svoji zadnji plati, ji je jasno, da je zasačena. Zaprepaden, vidno presenečen, brez možnosti, da bi ji verjel, da je to storila v upanju, da se bo izognila pridigi, kako umetno sonce ni zdravo, uničuje kožo, povzroča trdovratne bolezni in še vse, kar spada zraven. To ploščo je slišala že tolikokrat in v izogib temu je rekla: »Ne, nisem bila.« Tako kot mu ni povedala, da je šla na pedikuro, depilacijo; da je pred ogledalom izbirala spodnje perilo; da je brskala za recepti in kuhala z entuziazmom Jamieja Oliverja; da je vsakič v trgovini iskala sveče, ki bi gorele še dlje, s še bolj omamnim vonjem od teh, ob katerih sta se prepuščala dotikom eden drugega. Vzela si je pravico, da pred njim skrije male delčke vsakdana, ki so posledično olepšali fantazijo, ki sta jo živela. Njene realnosti tako ni hotel. Da, tudi najboljšim se zgodi in tako je za hipec pozabila, da ima opravka z mikrobiologom. Ta vse vidi, niti najmanjša celica mu ne uide. Če bi vedela, v kakšne razsežnosti se bo to razpletlo, bi ravnala drugače.
‘’Je Casper, ki ga je tako zelo oboževala, sploh obstajal?”
Če bi se lahko vrnila v dotični trenutek, bi samo prikimala in se soočila s čimer koli že bi ji prišel nasproti. Rekla bi: »Da, bila sem, trikrat. Sonce se je poigralo z menoj, nisem želela biti kot šekasta hijena in sem šla. Trikrat. Sem povedala, da sem šla trikrat?« Bil je rahlo obseden s podrobnostmi, hotel je vedeti vsako malenkost, a istočasno ji ni želel razkrivati sebe. Skozi to bizarno situacijo je spoznala tudi njegovo nekoliko paranoično plat. Plat, ki je na vsak način želela najti manko v njej, na njej; kar koli, zaradi česar bi se lažje umaknil; kar koli, le da upraviči, da ni to, za kar se izdaja. Očitno dejstvo, da ni zaljubljen, ni bilo dovolj. Mogoče bi se moral pogovoriti z njeno bivšo taščo, tudi ta je s težavo sprejela dejstvo, da: »Whatcha see is whatcha get.« Obrambni mehanizem je na plano zvlekel precej dejstev, ki ji jih je zamolčal – ta so imela veliko večjo težo kot bela lisa na njeni zadnjici.
A njegovi kremplji so jo zgolj rahlo oplazili, rane niso bile tako globoke, da bi se morala skriti v votlino in biti ves čas na preži pred tem predatorjem. Ravno nasprotno, romantizirala je do te mere, da se je ujela v misel, kjer se je vprašala, ali je eno življenje dovolj, da bi ga spoznala do obisti.
Jasno je bilo, da se za vsemi stenami skriva krhko bitje. Metulj, ki lahko poleti, le iz kokona mu je treba pomagati zlesti. Nehala se je slepiti, sprejela je realnost, da je želela, da bi lahko ona odigrala to ključno vlogo. Dovolj volje in moči je imela v sebi, zmogla bi. Želela ga je videti leteti, čeprav držaje prazen olupek kokona.
Minili so meseci in, iskreno, bila je utrujena od misli nanj, utrujena od želje po tem, da bi ga slišala, utrujena od neprespanih noči in od stradanja po njegovem dotiku. Izčrpala je samo sebe, ker ni znala, zmogla pozabiti. Vsak poskus je bil odveč, vsak poskus, da bi ga odrinila v pozabo, je zgolj poglabljal njena čustva. Vsakič, ko se je znašla v bližini telefona, je vanj strmela kot kraljevska kobra, ki strmi v svoj plen. Roki sta nagonsko silili bližje, slišala bi njegov glas.
Ne, to ni res, slišala bi njega – njegov glas tako sliši vsakič, ko zapre oči. Seže po telefonu in poišče posnetek, ki ji ga je poslal v času, ko si je dovolil biti ranljiv; a preden ušesa pobožajo besede poezije, je trenutek, tako spontan, igriv – nevešč snemanja se je zmotil, a tudi ta prizor ujel na posnetku, in prav ta del ji je zavihal ustnice navzgor. Trpinčila je samo sebe vsakič, ko se je prepustila spevnosti njegovega vokala. Tolikokrat mu je prisluhnila v upanju, da ji bo vsaj enkrat uspelo to storiti brez solz. Vsak dan znova se je morala opomniti na vse razloge, zakaj ga ne sme poklicati. In ga ni. Nikoli več. Vedela je, da nista prijatelja, nič nista bila … vse ji je bilo jasno in nikakor ni želela poveličevati svoje vloge v njegovem življenju. Pa vendar je upala, da ve – da če se bo znašel v boju z mislimi, ki bi jih njene besede znale razvedriti, da jo lahko mirno pokliče. Dvignila bo. Vedno bo dvignila. Četudi bi mu glasilke odpovedale, bi bila vsakršna skrb odveč, prisluhnila bi, pa čeprav zgolj njegovemu dihanju.
So moški zmožni iti v globine, ki jih le z enim vdihom zmorejo ženske?
Je Casper, ki ga je tako zelo oboževala, sploh obstajal?
Negotovost jo je naposled le izžela. Čas je, da si spet nadeneš superge, si je rekla. Telo pod naporom spregleda kljuvajoče rane. Hitrejši kot je bil tempo, znosnejša se je zdela bolečina. Samo ustaviti se ne sme – to je bila njena mantra. Ne ustavi se.
Še vedno je deževalo, pravzaprav je lilo. Kot bi se trgalo nebo …
Veter je na stežaj odprl priprta zunanja vrata. Postavila se je na vhod in dovolila kapljam, da so jo zmočile, vdihnila je in zaprla vrata za seboj.
Mokra od dežja, prežeta z lastnimi mislimi, ki so obsojale njen šibki značaj, je s tresočimi rokami še kar buljila v ekran telefona. Poiskala je ikono »Sporočila«, potem pa na tipkovnici pritiskala črke, s katerimi je sestavila smiselno celoto – s to je za trenutek razbremenila svoje čutenje.
Vznemirjenje nadomesti sunek strahu, ko zasliši trkanje. Iz rok ji pade telefon, še preden uspe pritisniti tipko »Izbriši«.
Ne da bi ga pobrala s tal, pogled usmeri k vratom, skoraj neslišno vstane in se po prstih sprehodi do njih.
Z rokama se opre na rjavi hrast, čelo nasloni na trdo površino, globoko zajame sapo in vpraša: »Kdo je?«
PREDVAJAJ: Celina Sharma – Forget me (Cover)
Kiddo
… konec
Dodaj odgovor