ŽanriErotikaMia – 2.del

Drugi del iz romana “Mia” – SAMA.

Na petkovo jutro so jo zbudili sončni žarki, ki so prodirali skozi zavese v spalnici. Jutranja svetloba jo je božala po licih.
Poskušala se je spomniti, kdaj in kako je prišla domov. Ko je končno uspela odpreti oči in se ozreti po sobi, jo je znova zadelo. Občutek praznine in kepa v želodcu. Pogled obstane na njegovem vzglavniku. Z roko si ga približa in ga tesno stisne k sebi.
Vonj po njem prikliče solze na obraz. S prsti se dotakne ustnic in začuti njegov poljub. Zaželi si ga. Utrip srca se pospeši.
Odpre oči in dojame, da ga ni več. Da se bo morala naučiti zbujati sama. In predvsem, da potrebuje nove rjuhe, ki ne bodo dišale po njem! Tako prekleto dobro je dišal. Zmaje z glavo in odžene to misel stran. Sprehodi se do kopalnice, kjer si umije obraz in začne nekoliko trezneje razmišljati: »Cel dan je pred mano, kaj za vraga bom počela?!«
Medtem ko razmišlja, si že toči vodo v kad. Ko je že z eno nogo v vodi, pomisli:
»Spravi se k sebi, ni vredno, boljša si od tega.« Potopi se v toplo vodo, polno mehurčkov.
Vonj sveč jo prisili, da globoko vdihne in posrka vase aromo črne češnje, ki jo v trenutku sprosti:
»Tu ne morem ostati, stanovanje preveč spominja nanj. Potrebujem spremembo. Nov začetek.«
Izstreli jo iz kadi za računalnik. Še ovita v brisačo začne brskati po spletu in iskati primerno gnezdece zase. Možnosti je na pretek, a v oči ji pade stanovanje, veliko sedemdeset kvadratnih metrov z velikimi okni, prikupno teraso, na lepi lokaciji. Cena najema je nekoliko višja, kot bi si želala, a medtem ko tipka telefonsko številko lastnice, razmišlja, da se morda lahko dogovori za kakšen dolar manj: »Dober dan želim, Mia pri telefonu, sem dobila gospo Lindo?« prijeten glas gospe Linde je Mio v trenutku očaral. Z nasmeškom na obrazu je odložila slušalko potem, ko se je dogovorila za ogled stanovanja še isti dan. Občutek ji je pravil, da je to to in brez kančka dvoma je začela pakirati svoje stvari.
Precej solz je potočila vsakič, ko je naletela na drobnarije, ki ji jih je podaril Liam. Besno je trgala vse njune skupne slike. S seboj ni želela vzeti ničesar, kar bi spominjalo nanj. Bolelo je dejstvo, da mora sprejeti to, da gre življenje dalje tudi brez njega. Mešani občutki jeze, razočaranja, sovraštva, so jo begali. Idila, v katero je verjela, se je razblinila. Ni ga več. To si je v glavi ponovila večkrat, kot bi si želela. Kot da se je hotela prepričati, in vsakič znova preveriti, da je to njena sedanjost in, da ni slučajno česa zamešala! Do večera je imela pripravljeno vse za odhod. Stanovanje se je sedaj zdelo tako prostorno, ko je bilo vse v škatlah. Medtem ko se je s taksijem peljala na ogled stanovanja, je skrivaj stiskala pesti, da bi bilo tudi v resnici tako prikupno, kot na slikah. Ko končno prispe na lokacijo, ostane odprtih ust ob pogledu na krasno stanovanjsko hišo, ki je v živo še lepša. Na vhodu jo pričaka gospa Linda, ki ne more skriti navdušenja nad Mijinimi iskricami v očeh, ob pogledu na njen dom. Sežeta si v roko in pogovor steče. V štirih skupnih urah Mia izve, da ima Linda šestdeset let a kljub temu želi, da se tikata; da ni poročena in nima otrok. Izve tudi, da je ljubila moškega, ki je kriv, da nikoli nobenemu več ni zaupala.
Da je precej premožna ji je jasno že, ko vidi notranjost hiše. S kotičkom očesa ujame vrtnarja, ki ureja vrt; hišno pomočnico, ki ravno pripravlja večerjo; čistilca, ki čisti vodo v bazenu, ki se razprostira pod teraso, na kateri sedita.
Nemogoče je spregledati tudi to, da je Linda, kljub premoženju, precej osamljena in željna družbe. Potrebuje prijatelja, nekoga, s komer se lahko odkrito, brez zadržkov pogovarja. In roko na srce, vse to je v tej obupni situaciji potrebovala tudi sama!
Pogovor med njima se je zdel tako naraven, spontan, kot da bi se poznali iz prejšnjega življenja.
V trenutku se je spletla tiha prijateljska vez. Mia ji je zaupala svojo zgodbo, ki jo je pahnila v to, da se seli drugam. Solze so nenadzorovano polzele po licih obeh. Linda jima je skuhala čaj, ki sta ga spili na terasi, zagrajeni z belo ograjo. Vonj svežega cvetja, ki jo je krasil, je pomirjujoče deloval na obe. Mia je tako krvavo potrebovala sogovornika in Linda je bila v tem trenutku njena odrešiteljica. »Pridi, čas je, da ti razkažem tvoj novi dom.« je rekla Linda.
Po stopnicah se sprehodita nadstropje nižje. Linda odklene vrata in Mia zaprepadena obstane.
Dolg, precej širok hodnik jo popelje do dih jemajočega dnevnega prostora. Navdušeno zre skozi velika okna; v naslednjem trenutku že stopa skozi ogromna vrata na vrt s sveže pokošeno travo. Vrne se v notranjost in pogled usmeri na svojo desno, kjer zagleda prikupno kuhinjo, poleg pa belo, okroglo kuhinjsko mizo. Všeč ji je. Vse kar vidi, ji je všeč. Z navdušenjem odpre vrata kopalnice in zavzdihne: »Uau!.« Le še spalnice ni videla. Linda prime kljuko in na stežaj odpre vrata.
Mia vidno očarana stopi do postelje in se z roko sprehodi po njej. Odpre čudovito, ogromno omaro.
Žarek upanja je nemogoče spregledati. A hitro dojame, da ni nič tako, kot je videla na fotografijah. Ne gre za enako stanovanje! »Linda?! To ni stanovanje s fotografij?!« previdno pripomni. Linda se nasmehne: »Ne, ni.«
»Stanovanje je božansko, ampak si ga ne morem privoščiti. Že to z oglasa je za moje trenutne zmožnosti predrago,« reče.

‘’Boli. Vsakič, ko pomislim nanj, imam občutek, da mi bo razneslo prsni koš.’’

»Vem,« Linda za trenutek umolkne, potem pa nadaljuje: »Denar mi ne pomeni veliko. Najbrž zato, ker nikoli nisem živela v pomanjkanju, cenim druge vrednote. Dogovorili se bova za vsoto, ki bo ustrezala obema. Včasih potrebujemo le nekoga,
ki nam da upanje. Mi dovoliš, da sem ta nekdo jaz?« Mia globoko zajame sapo in s solznimi očmi zre vanjo: »Nikar me tako toplo ne glej,« se ji nasmehne Linda, »na koncu dneva govoriva le o stanovanju. Stenah, stvareh. Kaj v resnici vse to pomeni?
Ne veliko, kajne. Ne poveličuj mojega dejanja. Le sprejmi ponudbo stare gospe, ki mogoče ne misli le na tvoje dobro.
Mogoče pa vse to počnem, ker si tudi sama želim družbe. Ha, si morda pomislila na to?!« se prisrčno nasmehne.
»Res nisem prepričana da razumem,« nekoliko zbegano izusti Mia.
Linda poskuša pojasniti: »Za stanovanje mi boš plačevala najemnino, na katero si računala. Nič več in nič manj. Želim pa si, da zanj skrbiš, kot bi bilo tvoje.« Mia ne dohaja Linde. Vse skupaj se ji zdi prelepo, da bi bilo res …
Zato vprašujoče, skoraj šepetaje izusti: »Ti to resno misliš?!« Linda nagne glavo v stran in se milo zazre vanjo: »Da. Smrtno resno.«
Mia ji spontano skoči v objem, solze spolzijo po licih, tokrat od sreče, navdušenja, ni mogla verjeti, da se ji to res dogaja.
»Že danes lahko tu prespiš, če želiš,« reče Linda. »Hvala, hvala, hvala!« Mia skoraj kriči in ne skriva navdušenja.
»Linda. Ne vem, kako ti bom povrnila občutek upanja, ki si mi ga vlila.
Pa ne gre le za stanovanje, saj veš – stene, stvari, ne pomenijo veliko. Biti človek v takšnih trenutkih je,«
Mia globoko zajame sapo, »tako … tako osvabajajoče.« Linda se zgolj nasmehne. Še ne dolgo nazaj bi bila Mia najbrž vsaj za trenutek skeptična. A danes temu ni bilo tako. Čas je bil za nov, svež začetek.
Pospravljanje in čiščenje ji je preusmerilo misli, kot da se ne bi le dva dni nazaj razšla po osmih letih,
na vse to je med urejanjem skoraj pozabila. Mislila je, da sanja. Pa ni. Bila je realnost, le da ne kruta, ampak enkratna in nepričakovana. Brez solz, z navdušenjem in upanjem se že vozi proti staremu stanovanju.
Na poti do tja pokliče nepremičninskega agenta in prosi za pomoč pri prodaji sedaj že bivšega stanovanja.

Obstala je sredi svojega novega stanovanja in vpijala lepoto, ki jo je to ponujalo.
Lesena tla v spalnici; nežno sive stene; ogromna mat bela garderobna omara; ob postelji dve nočni omarici z nočnima svetilkama v beli barvi; komoda z ogledalom … Vse je bilo točno tako, kot si je zamislila. Stanovanju je bilo treba vdihniti le še dušo.
Za to je poskrbela z novo posteljnino, belimi zavesami; po barvah pospravljenimi oblačili;
na nočno omarico je postavila sveče z vonjem črne češnje…
Nasmeh se ji prikrade na obraz, ko na okensko polico postavi prazen okvir za slike.
Prazen … A ga vidi kot prostor za nove spomine. »Tako, spalnica je urejena.«
Delala je pozno v noč, le še nekaj škatel ji je ostalo za izprazniti, ko jo je premagal spanec.

‘’Nikar ne pozabi, da se nam stvari zgodijo z razlogom. Takšnim ali drugačnim. Mogoče ga sedaj ne vidiš, ampak ga boš – prepričana sem v to. Čisto iz vsega, kar se nam v življenju zgodi, se lahko nekaj naučimo. Ko se vrata zaprejo, se vsaj eno okno odpre, samo mižati ne smeš.”

V upanju, da sanja – da sliši trkanje, se z rjuho pokrije čez glavo. Ker je nekdo zelo vztrajen, odpre oči, pogleda na uro.
Že nekaj časa se ji ni zgodilo, da bi se zbudila skoraj ob enajstih. Potolaži se z mislijo, da je sobota in da se ji pravzaprav nikamor ne mudi. Medtem ko se v mislih pogovarja sama s seboj, pri vratih ponovno potrka.
»Očitno le nimam prisluhov,« se nasmehne sama sebi in se komaj skobaca s postelje. Sprehodi se do vhodnih vrat.
Smeje in s polno košaro sadja, zagleda Lindo, ki stopa v njeno smer: »Dobro jutro Mia, kako si preživela prvo noč v stanovanju?« Mia se pretegne, nasmehne: »Krasno. Si za čaj?« »Vedno,« z rahlo privihanimi kotički ustnic reče Linda.
Ker dnevni prostor še ni urejen, se usedeta za mizo, ki je na terasi. »Kako si?« vpraša Linda in prekine rahlo nelagodje tišine.
»Nerealno, če sem popolnoma iskrena. Ko sem se zjutraj zbudila, sem najprej potrebovala trenutek, da dojamem, kaj se mi dogaja,« odgovori Mia. Globoko vdihne in nadaljuje: »Šele trije dnevi so minili. Boli. Vsakič, ko pomislim nanj, imam občutek, da mi bo razneslo prsni koš. Nikakor ne dojamem, kako in zakaj se mi je to zgodilo. Res sem mislila, da sva srečna. Grize me to, da nisem niti vprašala, zakaj.« Linda dvomeče nadaljuje z novim vprašanjem: »Misliš, da bi ti bilo lažje, če bi vedela?!« »Ne vem,« Mia zbegano pristavi. Linda modro nadaljuje: »Nikar ne pozabi, da se nam stvari zgodijo z razlogom. Takšnim ali drugačnim. Mogoče ga sedaj ne vidiš, ampak ga boš – prepričana sem v to. Čisto iz vsega, kar se nam v življenju zgodi, se lahko nekaj naučimo. Ko se vrata zaprejo, se vsaj eno okno odpre, samo mižati ne smeš.« »Vem, ampak mi v tem treunutku ni nič lažje zaradi tega. Zavedam se, da je bolje, da se je to zgodilo sedaj, ko še nimava otrok. Ampak da me po osmih letih na tak način zapusti, ni smiselno. Potem pa ni ne poklical, ne pisal. Odločil se je oditi in je odšel. Predvidevam, da če bi želel biti še z menoj, bi mi povedal, kaj ga muči in bi skupaj rešila karkoli že. Tako pa je samo odšel.
Ubil je vse v meni, ko je brez kančka oklevanja rekel, da z mano ne vidi prihodnosti,« Mia utihne za trenutek, potem pa nadaljuje: »Nočem vedeti zakaj! Osredotočila se bom na delo. Od nekdaj sem si želela preizkusiti kot kolumnistka.
Ko sem bila res pogumna, pa sem sanjala o uredniškem mestu pri reviji Glamour.«
»Ampak ti si osebna trenerka in specialistka na področju zdrave prehrane! Ne razumem!« jo Linda zbegano pogleda in čaka, da ji pojasni svoje precej kontradiktorne želje. Mia ne okleva in z vznesenostjo postreže z nadaljevanjem: »Uživam v svojem delu in zadovoljna sem, ampak želim si več. In ta več je pisanje. Od kar vem zase, pišem, a nikoli nisem imela dovolj poguma, da bi napisano poslala na uredništvo. Pisanje me sprošča in včasih se mi zdi, da me papir najbolje razume.«
»Pisanje je nekaj, kar nama je skupno. In popolnoma razumem prijateljevanje s papirjem,« hudomušno doda Linda.
Mia ne skriva navdušenja, ko radovedno zazeva vanjo: »Res?! Tudi ti pišeš?!«
»Tako je. Tudi jaz pišem,« odvrne Linda. »So tvoja dela kje objavljena?« nadaljuje Mia pohod poln neznank.
Linda pogled usmeri v tla … Mia v trenutku dojame, da so to nedotakljive teme in razumevajoče reče:
»Razumem. Ne bom drezala. Ko boš pripravljena, če boš, sem tu.« Linda prikima in doda: »Glamour, praviš.« Mia prikima.
»Ko uredim stanovanje, bom zbrala svoja najboljša dela in jih poslala na Glamour. Potem pa mi boš pomagala stiskati pesti,« se ji polna upanja nasmehne Mia. »Če boš potrebovala pomoč povej, kajti lahko pomagam več, kot le stiskati pesti,« suvereno pripomni Linda. »Kako to misliš?« jo vpraša Mia. »Recimo, da imam nekaj močnih poznastev pri Glamoruju …« ji namigne Linda.
Mia jo vprašljivo pogleda, Linda nadaljuje: »Rojena sem v V New Yorku, tam sem tudi odraščala.
Strast do literature me je zapeljala v vode, kjer sem se znašla na zavidljivih položajih. Vsak položaj je s seboj prinesel nekaj dobrih prijateljev in ti so ostali moja stalnica do danes. Kar pomeni, da … Če jih potrebujem ali bolje – ko jih potrebujem – so mi na voljo. Glamour ni izjema, ravno nasprotno. Glamour je nekoč bil moj dom,« se koketno nasmehne.
»In v tem domu bi nekoč lahko tudi jaz bivala,« se hudomušno nakremži Mia.
»Mogoče,« ji pomežikne Linda. Pogleda na uro: »Ena je že. Kako čas beži! Grem zdaj.
Hvala za kavico,« objame Mio in že je ni več.



Mia D.

 

 

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.