ŽanriErotikaCasper – 11.del

Enajsti del iz zgodbe “Casper” – FUCK.

Včasih te oddaljenost zbliža … Včasih te le utiša. Njegovemu imenu se je izogibala celo v mislih, vez z življenjem je ohranjala s pomočjo škrg, ki jih oko ne vidi, a duša se bori za vsako sapico zraka. Zaklenila ga je globoko vase, v pribežališče pred občutji, ki so jo spravljala v krčevit jok. Spomini so lahko čudovit kraj, kjer se sprehajaš, a hkrati se med njimi z lahkoto izgubiš. Da bi ubežala pred seboj, je pogumno zavihala rokave in v oči pogledala izzivu, ki ji je naganjal vznemirjenje v kosti. Prikupna mala hiška, stran od radovednih sosedov, zanjo in njenega malčka. Nov začetek.

Vztrajala je v drži neuničljive mamice, ki je zanemarila žensko v sebi; v prve bojne vrste je poslala svojo moško različico, tisto, ki jo je brez vsakega dvoma prežemal občutek, da hoče, zna in zmore.

Ta dan je skozi panoramska okna pronicala svetloba sončnega zahoda in božala ogromno knjižno omaro, s katere so se nasmihali naslovi priznanih avtorjev. V črnih spodnjih hlačkah, ki so lepo zaobjele njeno zadnjico, majici, ki se je zaključila nad popkom in udobnih dokolenkah je ležerno stopicala med knjigami. Najraje se je s prsti dotikala robov knjig in se tako opominjala na tiste, ki si jih je želela ponovno prelistati. Čas, ko je bila sama, je napolnila s črkami, ki so ji dovolile, da je živela več kot le svoje življenje.

Njeno spokojnost prekine zvonjenje telefona. S knjigo v roki se obrne k mizi in obstane s pogledom na ekranu. Stopi korak nazaj, z roko si gre skozi lase in globoko zajame sapo. To je vedno počel. Vsakič, ko sta se srečala, je srečanju sledilo sporočilo ali klic. Stisnila je zobe in se opomnila: Punco ima, spet ima punco … Ne vračaj se nazaj, to pot si že prehodila. Veš, kaj te čaka … Utiša glasnost telefona in si poskuša umiriti prsni koš. Rahlo si grizlja konico palca in uporabi vso moč v sebi, da se ne oglasi. Njegovo ime je še vedno tam … Potem pa utihne … Prostor napolni tišina. V nosnici spusti prepotreben kisik. Odloži knjigo na mizo pred seboj in se z rokama oprime stola. To je prvič, da se je zmogla upreti skušnjavi. Prvič, da zvonjenju ni sledil njegov glas.

Na vratih zazvoni in instinktivno poskoči. Čakala je večerjo, za pripravo katere je bila prelena na tiste dneve, ko je bila sama. Dostava na dom je bila njen odrešitelj, ko je želela zgolj biti. Iz denarnice vzame gotovino in se sprehodi do vrat. Odpre jih. Vonj po rahlo zapečenem piščancu jo potolaži od predhodnega vznemirjenja. Zahvali se dostavljavcu in zapre vrata za njim. A še preden jih zaklene, ponovno zmoti njen dušni mir: »Gospa, račun ste pozabila vzeti.« Zavije z očmi, ker računa, ko ima enkrat hrano v roki, resnično ne potrebuje, a kaj naj … Odpre vrata in …

Tokrat zadiši vonj, ki je utišal glas razuma; vonj, ki se je zažrl v njeno bit; vonj po surovem mesu. Na njenem pragu stoji podoba, ki njeno telo v hipu napolni z brutalnim hotenjem. Vzame račun od dostavljavca, se mu prisiljeno nasmehne in s hrano v roki strmi v moškega, ki ji je, ne da bi vedel, družbo delal ves ta čas, kljub telesni odsotnosti. Stojita in zreta eden v drugega. Besede poskušajo prodreti skozi usta, a neuspešno. Čaka. Negibno, molče.

»Nisem te želel prizadeti, to menda veš …«

Globoko zajame sapo, se mu nežno nasmehne, ker drugega v njegovi bližini ni znala, zmogla, želela: »Dober večer tudi tebi.« Z rahlim gibom glave in na stežaj odprtimi vrati mu nakaže, da lahko vstopi. Odloži hrano in pogleduje po prostoru, če je kje odložila kakšno krpico, ki bi pokrila njeno skoraj golo telo. Nope. Nikjer ničesar. OCD je bil sinonim za njeno ime in že misel, da bi nekje slučajno ležal kos oblačila, jo je vznemiril, kaj šele, če bi res bilo tako.

Casper s pogledom premeri njen novi dom; bil je tako drugačen od tistega, kjer sta se dve leti nazaj družila in predajala eden drugemu. Zdelo se je, da je vznemirjenje med njima intenzivnejše kot kadar koli prej. Spraševala se je, ali so ti občutki povezani z novim prostorom, z leti, ki so minila, ali s hrepenenjem, ki ga po njem ni uspel utišati nihče več. Obrne se v njeno smer …

Z ogromnimi očmi se zazre vanj in prsi spontano napolni z zrakom, ki ji ga je s svojo bližino jemal … »Prosim, ne glej me tako. Vem, da si želiš obelodaniti, da si vedela in da je bilo le vprašanje časa, vse to vem … «

Prekine ga: »Vesela sem zate.«

»Srečen sem, res sem,« Casper pohiti z odgovorom.

»Seveda,« mu poskuša prepričljivo prikimati.

Obstaneta sredi dnevnega prostora, gledajoč se iz oči v oči. Med njima je bil vsaj meter, a čutila sta sapo drug drugega.

»Res sem vesela, da si jo našel. Vem, kako zelo si si tega želel. In vem, kako naporno je moralo biti z žensko, kot sem jaz. Morda bi bilo opravičilo na mestu, ampak ne moreva se sprenevedati, da si pričakoval od mene kar koli drugega od tega, kar si dobil.«

»Naporno?« zmedeno pripomni in čaka obrazložitev.

»Najbrž te je moralo izčrpavati, ker sem drhtela že samo, ko sem začutila tvoje roke na svoji koži. Komu še prihaja zgolj zato, ker sliši nekogaršnji glas? In vsa sporočila, ki so kričala po še, a so se tebi zdela preveč … Upam, da si pozabil moje poglede, ko sem ti ga vlekla z užitkom fatalke. Res bi bilo bedno, da ga ima ona v ustih, tebi pa se pred očmi prikaže moj obraz. Poznaš tisti klišejski citat: ona v tvoji postelji, jaz v tvojih mislih?« se hudomušno namuza, potem pa zaključi: »Resnično upam, da sta si bolj sorodna, kot sva si bila midva.«

»Utihni, prosim,« šepetaje pristavi s stisnjenimi usti.

»Oba veva, kako me najlažje utišaš!«

‘’Utihni, prosim,” šepetaje pristavi s stisnjenimi usti. ‘’Oba veva, kako me najlažje utišaš!”

Suvereno je stala pred njim, si z roko popravila lase na stran in mu izpod čela namenila dolg, predolg pogled … Dve leti sta se v tem trenutku prelevili v dve minuti. Kot da čas, ki je minil, ne bi obstajal. Vse je bilo točno tako, kot je bilo takrat, ko se je prvič, zmeden od pričakovanja, pojavil na njenih vratih. Bil je vidno nervozen, a dejstvo, da se je znašel v njeni hiši, jo je napajalo z neustavljivo željo.

»Nekaj mi povej,« je z bolečino skorajšnjega dotika izrekla šepetaje.

»Bodi iskren, samo danes, tu, zdaj, bodi iskren … Želiš si, da bi tudi ona ostala brez sape ob pogledu nate, tako kot sem brez nje ostala vsakič, ko sem le začutila tvojo bližino. Priznaj, da še vedno čakaš, da boš pri njej zaznal hotenje, ki si ga ob meni našel brez kapljice znoja. Obema je jasno, da nisi tu, ker bi se rad prepričal, da sem dobro, in ker te skrbi, da si me prizadel. Velika punca sem, moja čustva niso tvoja odgovornost. Lahko končno dojameš, da si te moje srce ni nikoli želelo, telo pa bi beračilo zate? Preklinjala sem vse, kar vem in poznam, ker sem te dobila v svoje življenje, ampak te nisem bila zmožna zadržati. Zadržati zgolj zaradi tega, da me telo ne bi bolelo vsakič, ko te nisem čutila v sebi. Poželenje me je onesposobilo.«

Pogled usmeri v njegovo trdo mednožje. Tako malo je bilo potrebno, da je prebudila slo v njem. Z njim se je ta del zdel tako naraven, tako prav. Vse ostalo – kaos. Vse ostalo – narobe. Vse ostalo – nemogoče. Mesnata muca se je v trenutku navlažila, dejstvo, da ima nad njim še vedno tak vpliv, jo je preželo s potencirano samozavestjo.

»Ne morem, ne smem … veš, da ne bi bilo prav … veš, da ni prav, da se sploh pogovarjava o tem, o čemer se,« je negotovo šepnil.

»Če me spomin ne vara, v preteklosti to ni bila ovira. 
In če ne bi moje moralne vrednote kraljevale na vrhu piramide, bi grešil že mnogo pred današnjim dnem. 
Vesolje se igra z nama, ne bom rekla, da ne … No, morda pa zgolj preverja, če sva tudi po dveh letih enaka bedaka, kot sva bila? Postavlja naju na začetek, čigar konec oba poznava. Upam, da je vsaj njemu jasno, zakaj. Ker če nisi tu zato, da bi me spet videl na kolenih, potem me, prosim, razsvetli.«
»Jaz nikoli nisem želel prekiniti stikov s teboj, to je bila tvoja zamisel. Lahko bi ostala vsaj znanca, ki si občasno izmenjata besedo ali dve. Ti pa si naju obsodila na mučno tišino s sprenevedanjem, da sva pozabila eden na drugega.«

S Casperjem sta imela buren, neobičajen odnos, kljub odkritosti je ostalo ogromno skritega. Njun ego bi lahko primerjali z višino Mount Everesta; boj, kdo bo iz odnosa odšel kot večji zmagovalec, je prizadel oba.

‘’Več ur sta se borila z ognjenimi zublji. Za nekaj časa jima je uspelo pogasiti požar.
A suša je lahko vedno indic, da ponovno vzplamti.”

»Stikov nisem želela prekiniti, ker mi ne bi bilo mar, ravno nasprotno. Preveč mi je bilo mar in nikakor si nisem mogla predstavljati, s kakšno muko bi krotila ljubosumje, ko bi samo pomislila, da se dotikaš drugega telesa. Če te ne vidim, če te ne slišim, potem imam vsaj upanje, da se bom nekoč zbudila brez želje po tvojem dotiku!« je drhteče, pridušeno vpila. 

Besnel je, ker se je pripeljal v situacijo, ki nima nikakršnega smisla. Vsi izgovori, ki so dišali po konstruktivnih, zaradi katerih je potrkal na njena vrata, so se v trenutku razblinili. Njena brutalna iskrenost ga je vedno na nek način plašila, a istočasno vzburjala in ga gnala v dejanja, za katera je vedel, da jih bo obžaloval. A noge ga niso ubogale, nikakor se niso želele usmeriti proti izhodnim vratom. Razum je kričal: Obrni se! Pojdi, dokler še lahko zajeziš poplavo, ki je z vsako sekundo bolj neizbežna! Namesto korak proti vratom stopi korak bližje k njej. Zazre se ji v oči.

»Boš spet odgovornost preložil name? Bom spet jaz tista, ki se ti bom morala upreti zato, da ne uničiš nečesa lepega, kar si si ustvaril? Si boš spet dovolil slediti občutku, energiji, ki naju na nek bizaren način sili skupaj?«

Stopa korak po korak, počasi, previdno, bliže k njej. Tako kot on stopa proti njej, se ona umika nazaj, dokler se s hrbtom ne prisloni na steber, ki ji onemogoči nadaljnje umikanje. Obstane. Tik ob njej je. Nem. Resen izraz na obrazu, oči še vedno zazrte v njene. Z roko ji seže v hlačke in brez milosti zarije prste vanjo. Zastoka in telo ji oblije razuzdana vročina. Glavo intuitivno nagne vstran, zapre oči in pridušeno zaječi. Z drugo roko jo zgrabi za vrat in potisne ob steber. Brez kančka občutka krivde svoj mokri, mesnati jezik potisne v njena usta. Poljub je silovit, surov, tako kot gibi njegove roke, ki še vedno neusmiljeno kroži v globinah njene vagine. Če bi lahko čutil, kar je čutila ona vsakič, ko se je je dotaknil, bi mu bilo jasno, zakaj si ni želela, da bi se je dotikal kdor koli drug.

Odrine ga stran od sebe in se z njemu tako znanim izrazom na obrazu spusti na kolena. Gleda ga izpod čela in hkrati odpenja hlače, da končno osvobodi »reveža« pod njimi. Sodeč po stanju, jo je zelo pogrešal. Nestrpno čaka, da ga končno vzame v usta, a kaj, ko je bila te vrste packa, da ga je rada mučila … malo, samo malo … Ko presodi, da je dovolj anticipacije, ga z rokama čvrsto prime in si ga brezobzirno potisne v usta. Nameni mu prodoren pogled, medtem ko se z jezikom sprehodi od spodnjega dela proti glavici, ki zatrepeta vsakič, ko začuti vlago njenega grla. Navlaži ga z dodatno slino, zaradi katere so gibi ust in rok še bolj tekoči. Za trenutek ga da iz ust in se še čepe na kolenih zazre vanj, roki, kot bi ne bili del nje, opravljata svojo funkcijo … tako gospod pokončni ne spreminja svoje oblike. A hotel je, da ga ima v ustih. Njen hudomušni izraz na obrazu je v njem prebudil diktatorja – vzel si je, kar je verjel, da mu v tistem trenutku pripada. Pravica do brutalnega užitka. Zgrabi jo za lase in sedaj on določa ritem. Dvigne jo k sebi in se ji nagonsko prižame na ustnice. Poleže jo na kuhinjski otok in se ji z obrazom zarije v mednožje. Z jezikom počasi kroži po nabreklih sramnih ustnicah … Priključi prste in pospeši tempo … Stemni se ji, orgazem zlorabi njeno telo. Prelevi se v narkomanko, ki je pravkar v žilo dobila svojo dozo heroina. Da ji minuto, da pride k sebi, in ji pomaga do stola. Na tega se usede on, potem pa jo nabije na svojega čvrstega zaveznika. Z roko si z obraza umakne lase, zaprhuta z dolgimi trepalnicami in se čvrsto oprime njegovih prsi – tako se lažje prepusti naravnim gibom, polnim strasti in poželenja. Seks z njim je prežet s kontrasti, ki med seboj sovpadajo z lahkoto peresa.

Več ur sta se borila z ognjenimi zublji. Za nekaj časa jima je uspelo pogasiti požar. A suša je lahko vedno indic, da ponovno vzplamti. Trume gasilcev ne bi zmogle tega, kar zmore on sam. Mogoče bi na »speed dial« namesto 112 morala vnesti njegovo številko.

Če bi usoda imela glas, bi kričala: Bedaka sta, še vedno sta bedaka!

P. S.: »Le redki zares živijo, večina zgolj obstaja,« je zapisal Oscar Wilde. Ni več zgolj obstajala.

 

PREDVAJAJ: Nick Jonas ft. Tove Lo – Close


Kiddo

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.