Mia – 3.del
Tretji del iz romana “Mia” – TRIJE DNEVI.
Linda je v Mii videla hči, ki je nikoli ni imela, zato jo je z vsem srcem vzela pod svoje okrilje.
Iz nekega neznanega razloga jo je želela zaščititi, ji stati ob strani. S temi mislimi je zaprla vrata za seboj in odkorakala nadstropje višje. Mia je še kar sedela na terasi, pogledovala okoli sebe in začutila svežino v zraku. »Čas je, da pospraviš do konca,« si je rekla.
Spraznila je še zadnje škatle in stopila na sredino sobe, zavrtela se je z razširjenimi rokami in začutila trohico sreče v srcu. Ko je evforija minila, ko je bil hladilnik poln, omare zložene, tla zloščena, jo je preplavil občutek samote. Spet je mislila nanj.
Trije dnevi. Le trije dnevi so minili, pa toliko stvari se je spremenilo. Le kaj se dogaja z njim? Jo pogreša, misli nanjo? Mu je žal?
Zleknila se je na zofo, zaprla oči in podoživljala pretekli teden. Njegova razdražljivost; izgovori, da je utrujen; manj objemov in poljubov, kot jih je bila vajena; vse to je sedaj videla v popolnoma drugačni luči. Vse to so bili znaki, katere je spregledala, saj je naivno verjela v njuno ljubezen. Verjela je, da ima slab dan in je zato razdražen; verjela je, da mu ni do seksa, ker je utrujen; objemov in poljubov sicer ni štela, a ji jih nikoli ni bilo preveč. Sreda pa je bila prelomna. Tisti dan je moral biti tudi zanj drugačen. Moralo se mu je zgoditi nekaj drastičnega. Spet se je znašla v primežu vprašanj, na katere ni imela odgovora.
»Poklicala ga bom. Moram vedeti, kaj se je zgodilo. Moram.« Ležala je s telefonom v roki.
»Kaj pa če pokličem s skrite številke, v primeru da si premislim,« je še kar ležala in gledala v telefon.
»Ne, no, po osmih letih si ja upam poklicati in vprašati za pojasnilo, kaj se pa grem. Ja. Poklicala bom,« telefon je začel zvoniti.
Z vsakim piskom ji je srce bilo hitreje. Telefon je zvonil. V prazno. Nihče ni dvignil na drugi strani. Nihče se ni oglasil.
Srce se je umirilo. On ni nikjer brez telefona, še na stranišču ne. Noče se ji oglasiti. Končno je dojela, dokončno ji je bilo jasno. »Prav, če si se tako odločil. Prav. Naj bo po tvoje.« Prekinila je, njegovo ime je izginilo z ekrana. Zbrisala je njegovo številko.
Po treh dneh ji je bilo jasno, da mora dalje brez pojasnila.
Besna je vstala z zofe in se v trenutku nehala smiliti sama sebi, poklicala je Tamaro in Liso, njeni najboljši prijateljici, ki do tega trenutka še nista vedeli, da je Mia samska in ju povabila v mesto na pijačo. Punci sta bili takoj za.
Potem ko se je stuširala, je obstala pred ogledalom, ob pogledu nase so se ji zaiskrile oči: bila je športnica in zato je bilo njeno telo lepo oblikovano, prsi ravno prav velike, boki so se lepo prilegali čvrsti zadnjici.
Oblekla je oprijete bele hlače, zeleno-modro majico, visoke pete; svoje goste lase je razpustila, da so ji padali čez hrbet,
s senčilom poudarjene oči, nežna šminka na ustnicah. Sploh se ni prepoznala. Že nekaj časa se ni tako uredila.
Z njim sta bolj ko ne preživljala prosti čas na privat zabavah, kjer je bil stajling bolj sproščen.
Pa ne da jo je to motilo, sploh ne. Rada je imela udobna oblačila, tudi v njih se je počutila seksi.
Ampak sedaj je ponovno samska, to vse spremeni! Poslala si je poljub v odsev v ogledalu in odvihrala ven.
New York je mesto s pestrim nočnim življenjem. Računala je na opit večer. To je potrebovala.
»Dober večer, v »CHAOS« prosim,« je naročila taksistu, ki si ni mogel pomagati, da je ne bi premeril od glave do pet.
Ves čas je pogledoval v vzvratno ogledalo. Vsakič, ko je ujela njegov pogled, ga je odmaknil.
Ni bil ravno privlačen, drugače bi se šla njegovo igro, tako pa se je delala, da tipka SMS na telefonu.
Ko sta prispela na željeno lokacijo, mu je brezizrazno potisnila gotovino v dlan in izstopila iz avtomobila.
Le par korakov stran je zagledala svoji dve lepotički, Tamaro in Liso.
Tako, kot to samo ženske znajo, so si skočile v objem in vreščale.
Tri ženske; tri različne energije, ki so krasno sovpadale skupaj in tvorile celoto.
Mia, stara osemindvajset; visoka meter sedemdeset; medeni, dolgi lasje, ki segajo prek ramen;
izrazite modre oči; osebna trenerka in trenerka skupinskih vadb; specialistka na področju zdrave prehrane; rada piše; kuha; obožuje red in disciplino; verjame, da se dobro z dobrim vrača.
Tamara, trideset; meter petinšesdeset; kratki blond lasje; čokoladne oči; turistična vodička, ki živi za potovanja; ljubi svobodo; pravi, da so potovanja edina stvar, kjer sicer porabiš denar, vendar si kljub temu bogatejši …
Lisa, dvaintrideset; spominja na Kate Beckinsale; študira režijo v Italiji; svobodomiselna; rada eksperimentira;
prepričana je, da ji v življenju mora uspeti, ker ima rada drage stvari.
So najboljše prijateljice od prvega letnika srednje šole, poznajo se v dno duše.
Med njimi ni skrivnosti. Ni ljubosumja. Ni obsojanja.
Brez obiranja so se držaje za roke odpravile proti lokalu, ki je veljal za enega najboljših v mestu.
Po pričakovanjih je bil nabito poln, a na srečo je imela Lisa tu precej dobrih »prijateljev«.
Eden izmed teh je bil lastnik lokala, kateremu je Lisa v znak zahvale poslala poljub po zraku.
S širokim nasmehom ga je navidezno ujel v dlan in pokazal na VIP mizo, ki je na punce, kljub gneči, čakala v kotu.
»Te je dragi končno spustil iz svojih krempljev?« se zahihita Lisa: »Pogrešala sem te!« jo stisne k sebi.
Mia z vso močjo objame Liso nazaj. Solze začnejo nenadzorovano drseti po licih.
Tamara nekoliko prestrašeno: »Mia, kaj pa je? Kaj se dogaja? Prosim govori, skrbi me!« Mia si obriše solze z obraza.
V tem trenutku ju je potrebovala bolj kot zrak, ki ga diha.
Ni želela, da bi se večer vrtel okoli njene razpadle zveze, ampak rana je bila še tako sveža, da si ni mogla pomagati.
»Liam me je zapustil,« končno izusti Mia in se prazno zazre v tla. »Nevem zakaj, ne vem zaradi koga ali česa,«
pogleda ju, solze ponovno spolzijo po licih. »Preselila sem se,« se prisiljeno nasmehne. Obe punci stopita k Mii in jo objameta.
»Žal mi je Mia. Brez besed sem. Hudo mi je zate. Ampak moraš biti močna. To moraš sprejti, kot nov začetek.
Priložnost za nove možnosti, izkušnje, doživetja. Veš koliko božanskih moških, s hudimi telesi je še na tem svetu, samo ozri se okoli sebe …« poskuša biti zabavna Lisa.
Tamara ji nameni piker pogled, saj ve, da Mii v tem trenutku ni do novih moških, ampak si želi »svojega« nazaj,
zato prekine njeno besedičenje: »Lisa, ni ravno najboljši čas za duhovičenje,« pogleda Mio: »Se pravi, je odšel brez pojasnila?!
Bi rada o tem govorila?!« previdno vpraša.
»Ne bi! Danes si želim nazdraviti z vama na nov začetek.
Na nove priložnosti,« pogleda Liso, »na božanske moške,« se Mia trudi zveneti odločno.
Lisa se nasmehne, dvigne roko in skoraj zakriči: »Natakar!« Punci se zdrzneta, saj ju preseneti: »Kaj?!«se nasmehne in, ko vidi,
da je natakar že na poti k njim: »Deluje!« obe pogledata v Lisino smer, zmajeta z glavo.
Natakar pristopi: »Dober večer punce, s čim lahko postrežem?« Bil je precej privlačen, a nekoliko sramežljiv, zato si ga je Lisa z veseljem privoščila. Nameni mu globok pogled: »Bonbonček,« z roko si prekrije usta, ga koketno pogleda,»ups, a sem to naglas rekla?!« Natakar se nasmehne. »Šest absintov, prosim.« Natakar prikima in že ga ni več za mizo. Punci pogledata Liso:
Lisa s prešernim izrazom na obrazu, sprenevedajoče: »Kaaajj??!« vse tri prasnejo v glasen smeh.
Že v naslednjem trenutku je natakar nazaj, ki med tem, ko streže pijačo, nepremično strmi v Liso.
Več kot očitno je bila privlačnost obojestranska.
Tamara in Mia sta se le smehljali in zmajevali z glavo, saj sta vedeli, da je vse to za Liso le igra. Ni bilo prvič, pa tudi zadnjič ne.
Punce spijejo prvo epruvetko. Tamara se razgovori o svojih potovanjih in načrtih za naslednje tri mesece, ki jih bo preživela na Kitajskem; Lisa se pohvali, da je dobila priložnost delati z enim izmed bolj priznanih italijanskih režiserjev, ki je poleg vsega še precej privlačen. Med tem že spijejo tudi drugo in tretjo epruvetko, ko Mia vidno opita izusti: »Nimam pojma, zakaj me je zapustil!« Punci se v trenutku streznita in vso pozornost namenita Mii.
»V sredo bi morala praznovati osmo obletnico,« se prime za glavo, »šla sem h kozmetičarki; k frizerju; na depilacijo; kupila sem si res seksi spodnje perilo; pripravila sem tortilje; celo karti za štirinajst dni Miamia sem kupila, saj si je potovanja že nekaj časa želel,« zmaje z glavo. »Komaj sem čakala, da pride domov, tako vzhičena nisem bila že dolgo. Da ne govorim o tem, kako potrebna sem bila. Noro. No in je prišel domov. Sploh ni opazil ne obleke, ne frizure, niti poljuba ali objema. Nič.
Mrtvo hladno je vstopil skozi vrata, se postavil na sredino sobe in rekel, da on tega ne more več, da ga dušim, da gre, da je med nama konec,« solze ji spolzijo po licih. Lisa jo prime za eno, Tamara za drugo roko. Ne rečeta ničesar. Čakata.
Mia dvigne pogled: »Tako zelo ga pogrešam!« Objameta jo. »Vem ljubica, vem!« je Tamara sestrsko razumevajoča.
Mia se začne sarkastično smejati: »Po vsem, kar mi je rekel, sem mu rekla, da mu bom pomagala spakirati.«
Punci jo začudeno pogledata; Mia skomigne z rameni: »Pa me je obtožil, da sem brezobzirna; da na vse to nimam nič drugega reči; sploh mu ni bilo jasno, da se ne razburjam, da ne jočem, skratka da ne kažem nikakršnih čustev.
Nekaj časa je še stal in čakal, če bom vseeno še kaj rekla … in ko nisem, se je obrnil in šel. Brez besed.«
Tamara globoko zajame sapo: »Nisem prepričana, da vem kaj naj rečem,« pogleda Liso, ki v dahu odgovori: »Ne glej me, presenečena sem tako, kot ti! Liam se mi nikoli ni zdel brezčuten tip človeka. In to mu sploh ni podobno.«
Tamara nadaljuje: »Roko na srce, tudi tvoja reakcija, Mia, mi je popolnoma tuja.«
»Kaj pa bi lahko naredila?« jo Mia vprašujoče pogleda, »če bi se spustila z vajeti, bi se zadušila v lastnem joku.
Mislila sem, da bom umrla na licu mesta. Nisem poznala te njegove hladne plati. In to ni vse.« Punci poslušata dalje.
»Poskušala sem ga poklicati. Enkrat. Ni se javil,« globoko vdihne, »v vseh teh letih njegov telefon še nikoli ni zvonil v prazno,
vsaj ne takrat, ko sem jaz klicala!«
‘’Želela si je biti mrtvo pijana, da končno ne bi čutila bolečine v telesu.’’
»Se ti sanja, zakaj?« vpraša Tamara.
»Nope!« je kratka Mia.
»Nisi opazila nikakršnih sprememb na njem?« najdaljuje z vprašanji Lisa.
»Poskušala sem se spomniti, ampak nič bistvenega mi ne pade na pamet,« ji odgovori Mia.
»Si želiš pojasnila?« Tamara previdno vpraša.
»Ko sem ga klicala, sem ga z namenom, da izvem kaj se dogaja. Nimam več namena klicati ali drezati vanj.
Če lahko on živi sam s sabo, potem bom tudi jaz!« je Mia odločna v svojem prepričanju.
Lisa jo stisne k sebi: »Ponosna sem nate!«V tem za mizo natakar prinese še eno rundo absintov, ki jih pošilja lastnik.
Lisa dvigne pogled, poišče »prijatelja«, pokima z glavo in se mu tako zahvali.
»Kot naročeno,« je zadovoljna Mia in zeksa svojo četrto epruvetko.
Mia ni velikokrat pila. Ne spomni se niti, da bi se kdaj do »nezavesti« napila. Si je pa v dobri družbi rada privoščila koktejl ali dva.
Tile absinti pa so bili nova zgodba. Po štirih je že čutila vročino in pritisk v glavi.
Želela si je biti mrtvo pijana, da končno ne bi čutila bolečine v telesu.
Smejala se je kot še nikoli, ni pa bila prepričana, ali je zares kaj smešno ali pa ji je le alkohol stopil v glavo.
»Kaj se bo zgodilo s kartami za Miami?« je radovedna Lisa. »Dobro vprašanje,« se Mia namuza.
»Potovanja imajo zdravilen učinek na dušo in telo. Kaj bo s kartami, sploh nesme biti vprašanje! Eno boš izkoristila.
Drugo vrnila in denar veselo zapravljala v Miamiu!
To je super priložnost, da odklopiš; saj veš kaj pravi Mitchell: potuj dovolj daleč, da najdeš samega sebe,” je pomodrovala Tamara.
»Moram še razmisliti. Vse se tako hitro odvija,« Mia dvomeče pristavi. »Tamara ima prav. Nimaš o čem razmišljati. Priložnost moraš zgrabiti! Moraš iskoristiti vse, kar ti življenje ponuja,« se prepričevanju pridruži Lisa. »Kaj pa, če bi šli z mano?« ju proseče pogleda Mia. Tamara opravičujoče: »Sliši se mikavno, ampak saj veš, da prihodnji teden potujem na Kitajsko in me naslednje tri mesece ne bo.« Mia se obrne k Lisi. »Si pozabila, da sem se pohvalila, da sodelujem pri režiranju filma? Lahko pa odpovem,« reče Lisa. »Ne, ne, nikakor ne. Vem koliko časa čakaš na to.« »Reci prosim, da boš vseeno šla?« jo Lisa prepričujoče gleda. Mia okleva.
»Mia?!« jo Tamara ponovno nagovori. Mia globoko vdihne, za trenutek umolkne, potem pa popusti: »Mi sploh preostane kaj drugega?!« Tamara in Lisa v en glas: »Neeee!«
V tem za mizo ponovno pride natakar, ki tokrat poleg pijače nosi še sporočilo: »Fantje za tisto mizo vas vabijo, da se jim pridružite.« Vse tri se ozrejo proti mizi, kjer sedijo štirje moški. Lisa dvigne kozarec in jim nazdravi. »Jaz sem za,« se Lisa zasmeji.
»Znali bi nam popestriti večer. Mia?« »Se vama ne zdi bolj prikladno, da se oni pridružijo nam?!«
Obe punci sta presenečeni nad odzivom Mie, saj sta bili prepričani, da ne bo za.
A še preden so se dokončno zmenile, so fantje pristopili k njihovi mizi in vse tri povabili na plesišče.
Razmerje je bilo štiri proti tri in na presenečenje obeh punc, je Mia plesala z dvema hkrati, kar roko na srce, ni bilo tipično zanjo. A ta večer ji je bilo dovoljeno vse. Potrebovala je sprostitev in dobila jo je. Veliko alkohola in ples z dvema moškima hkrati.
Zvijala se je v ritmih glasbe. Roke tujcev je čutila zdaj na bokih, zdaj na hrbtu. Ni je motilo. Ravno nasprotno, godila ji je pozornost. Bila sta balzam za ranjen ženski ego. Proti jutru je začutila tiktakanje v glavi in vedela, da je čas za odhod domov.
Fanta sicer nista bila najbolj navdušena, ampak ni se pustila prepričati.
Moški ne bo nikoli več imel glavne besede v njenem življenju. V to je bila trdno prepričana.
Precej drzno jima je dala vedeti, naj se speljeta, da ima dovolj!
Mia pristopi najprej k Tamari, potem še k Lisi: »Grem. Hvala za vse. Se slišimo jutri.«
Lisa jo poboža po laseh: »Rada te imam! Pazi nase.« Tamara tolažeče doda: »Vse bo še vredu! Verjemi mi!«
Še skupni objem in že je stala na izhodu. Na vratih se še zadnjič obrne, pogleda proti prijateljicama in družbi, ter pomaha v slovo.
Punci nikoli nista imeli težav s fanti, prav otepati sta se jih morali. Obe sta uživali v flirtanju, avanturah in razvajanju.
To je bila najbrž edina stvar, v kateri so se razhajale. Mia si je želal trdnega odnosa, družine, želela si je vse tisto, kar je imela, a je čez noč izgubila. Ob pogledu na vse te srečne in zadovoljne ljudi se je vprašala, če jim je lažje. Je njim v življenju lepše, ker niso obremenjeni s tem, kaj bo jutri? Ampak živijo in uživajo danes. Lisa se bo zagotovo odpravila vsaj z enim domov.
Ne bi bilo prvič, da bi s seboj vzela več kot enega, bila je zelo svobodomiselna. Fante je »jedla« za malico.
Ni se želela ustaliti. Ne zdaj in ne pozneje. Vedno je poudarjala, da bo starost dočakala v domu, kjer bodo drugi skrbeli zanjo.
Tamara si je sicer želela družine, ampak nikakor ni našla svoje sorodne duše. Imela je seznam lastnosti, ki jih mora imeti njena slabša polovica. Ta seznam je bil ekstremno dolg in s težavo je našla nekoga, ki bi ustrezal vsaj polovici njenih kriterijev, kaj šele da bi lahko obkljukala vse točke na seznamu. A kljub razlikam, sta bili njeni prijateljici, njeni zaveznici!
Mia se ne spomni, kdaj je bila nazadnje tako zelo pijana, komaj je našla ključ, da bi odklenila vrata, pravi izziv pa ji je predstavljalo vtakniti ključ v ključavnico. Ni in ni šlo. Na koncu je obupala, zaklela in se odločila, da noč preživi pred vrati.
Nič kaj preveč je ni skrbelo za okolico. Zaspala je. Na predpražniku, pred vrati svojega novega stanovanja.
‘’Zasanjano je strmela in mislila nanj. Bivši. Kako težka je bila ta beseda. Tako jo je bolela.
Kljub bolečini pa ga je pogrešala, tako si je želela slišati njegov glas, čutiti njegove dotike. “
»Dobro jutro, zaspanka! Ne reci, da postelja ni dovolj udobna, pa si zato raje kar na predpražniku zaspala,« jo smeje prebudi Linda. Mia komaj odpre oči, se prime za glavo in zehaje: »Joooj Linda … Dobro jutro,« ne ravno ponosna nase, »še nikoli se mi ni kaj takega zgodilo…« »Pomagala ti bom odkleniti,« se zahihita Linda, »kje imaš ključe?«
Mia je mislila, da ji bo razneslo glavo in na nedeljsko jutro se je počutila še bolj obupno, kot sinoči.
»Nikoli več ne bom pila alkohola, nikoli več!« odločeno izusti Mia. »Saj veš kako pravijo, zarečenega kruha se največ poje.
In ko sva že pri kruhu; predvidevam, da si lačna. Bi kaj pojedla?« je materinska Linda.
»S čim sem si zaslužila tvoje razumevanje in prijaznost? Nevem, kaj bi brez tebe,« jo Mia objame.
»Kar naprej jočem! Sploh nevem, kako naj neham!«
»Vse ob svojem času! Ne prehitevaj dogodkov,« Mia jo pogleda, se ji rahlo nasmehne, »in ko sva že pri dogodkih,« se nasmehne, »zakaj ne bi šla pod tuš, medtem ko nama bom jaz pripravila zajtrk?« Mia prikima in se odpravi pod tuš, izpod katerega pride dišeča, oblečena v sveža oblačila. Brez ličil je njen obraz ponovno zasijal v vsej nežnosti. Lase si je spela v čop in se skupaj z Lindo usedla za mizo, kjer sta pozajtrkovali. »Kako si preživela večer? Za jutro vem,« jo z nasmeškom na ustnicah podraži Linda.
»Hm, dobro vprašanje. Večine se sploh ne spomnim. Kolikor vem, je bila edina neumnost ta, da sem prespala pred vrati, ker sem se načeloma vse do doma počutila zelo trezno. No, pa očitno nisem bila!« obe prasneta v smeh, ki Mio opomni na glavobol, prime se za glavo: »Auč. Kaj mi je tega treba?!« »Minilo bo, ne skrbi. Čas celi vse rane!« jo potolaži Linda.
Od razhoda z Liamom je Mia službo odrinila na stranski tir.
Kljub hudemu mačku je vedela, da se mora spraviti za računalnik in pripraviti vse potrebno za prihajajoči teden.
Svoje delo je imela rada, saj je združevala prijetno s koristnim, poleg tega pa je precej dobro zaslužila, saj ji strank ni manjkalo.
A želja po tem, da bi pisala kolumne in nekoč postala urednica, je od razhoda samo še bolj rasla.
Kar naenkrat si je bolj kot karkoli želela spremembe tudi na delovnem področju.
Dolgoletne sanje je želela spremeniti v realnost. Telo je preplavil optimizem.
Medtem ko je sedela za računalnikom in na polno z vsemi desetimi prsti pritiskala po tipkovnici, se je za trenutek ustavila.
Zaprla oči in si dovolila za trenutek posanjariti. Delo pri Glamour-ju je slovelo po uglajenosti, diskretnosti, profesionalnosti; po naključju se je enkrat znašla v njihovih prostorih in bila nadvse očarana.
Stavba, v kateri se je nahajalo uredništvo revije, je ena najbolj zaželjenih v New Yorku.
Končno je zbrala pogum in si drznila pomisliti na to, da pošlje svoje delo na njihovo uredništvo. Že naslednji trenutek obišče njihovo spletno stran. V oči ji takoj pade okenček z napisom: »Sodeluj z nami!«
Gledala je termine za razgovore in ugotovila, da če bi jo takoj sprejeli, ne bi mogla v Miami, kar ni bila opcija.
Potovanje je krvavo potrebovala. Odloči se izpolniti prijavnico za delo, ki jo zaenkrat shrani v mapo na namizju.
Na uredništvo pa jo pošlje, ko se vrne iz Miamia. Sprememba okolja še nikomur ni škodila in verjela je, da tudi njej ne bo!
Ravno obratno, upala je, da bo ponovno našla sebe, svoj notranji mir.
Pred njo je bil tako teden priprav na vroče, tople počitnice.
Miami, sedmo največje mesto v ZDA. Komaj je čakala, da spakira, se usede na avion in začne uživati v plažah, soncu, morju, novih »prijateljih«. Zaprla je svoj prenosni računalnik in se zagledala v nebo polno zvezd. Luna je žarela v vsej svoji velikosti.
»Kako smo ljudje majhni,« si je mislila. Zasanjano je strmela in mislila nanj. Bivši. Kako težka je bila ta beseda. Tako jo je bolela. Kljub bolečini pa ga je pogrešala, tako si je želela slišati njegov glas, čutiti njegove dotike. Spomnila se je prve noči, ko sta bila skupaj. Tako nežen, tako čuten je bil. Vse je bilo tako popolno. Pogrešala ga je. Tako zelo ga je pogrešala. Solze so ji spolzele po licih. Nežno si jih je obrisala, »Zakaj, zakaj si odšel?« se je naglas vprašala. Ni je poklical nazaj. Vsakič znova se je prepričevala, da ne potrebuje pojasnila za njegov odhod, a globoko v sebi ga je potrebovala. Hotela je vedeti, kje se je zalomilo, zakaj se je zalomilo.
Kako se življenje včasih poigra z nami, da nam občutek varnosti, občutek, da si ljubljen, zaželjen, potem ti pa ta občutek v trenutku vzame. »Je to usoda, je vse to, kar se nam zgodi, že nekje zapisano? Si usodo res krojimo sami?
Močno dvomim, ker si jaz nisem zamislila takšnega ustroja življenja.
Linda pravi, da se vse zgodi z razlogom, samo ugotoviti moramo, s kakšnim.
Sprašujem se, s kakšnim razlogom je odšel tako hitro in brez pojasnila. Bom kdaj lahko razumela?«Vse to se ji je podilo po glavi.
Tako zelo ga je ljubila, da ji je misel na življenje brez njega vzbudila strah, kako bo sama naprej.
Bo še kdaj lahko zaupala, verjela v besede, ki so zanjo izgubile vsakršno vrednost?
Iz njegovih ust je lepih besed slišala na pretek, tudi z dejanji jih je podkrepil, a je kljub vsemu odšel.
Je morda odšel, ker se je ustrašil misli na otroke, z njo? Res je, da sta se v zadnjem obdobju precej pogovarjala o otroku. Že imena sta izbirala, pogovarjala sta se, da bi bilo dobro začeti varčevati za takrat, ko bodo postali družina. Vedno bolj je bila prepričana, da ga je prestrašila. Ampak saj sta se pogovarjala, da bi imela otroka čez dve leti, ne takoj, zdaj. Je res tako zelo narobe načrtovati, da vidiš, če s partnerjem mislita enako, si sploh želita enakih stvari? Je odšel, ker je ugotovil, da si ne želita enakih stvari?
Ampak česa si nista želelal skupaj? »Joj, zmešalo se mi bo,« je objokana in z mislijo nanj končno zaspala.
Mia D.
… se nadaljuje
Dodaj odgovor