Toskanski spev – 22.del
Dvaindvajseti del iz romana “Toskanski spev”.
Ko jo je imel končno pred seboj, Janez Tatjane nikakor ni nameraval nadreti. Toda ko jo je zagledal, sedečo na tistem stolu, nekako zgrbljeno skupaj in z rokami prek trebuha, kot bi se ga bala … Tistih nekaj besed je bilo res prvo, kar mu je padlo na pamet. Če ga le ne bi tako gledala, potem bi se morda drugače odzval, tako pa … Smrtno resno je mislil, kar je rekel, čeprav si je želel, da bi se drugače izrazil. Če bi bile stvari normalne, bi še razumel, da ga ni poiskala, toda kako mu je lahko zamolčala, v kakšnem stanju je!? Govoril je še naprej, spraševal jo je, zakaj mu ni povedala za nosečnost, kdaj je prišla in ali bi mu sploh kaj povedala, če je ne bi poiskal. Nič ni rekla, samo gledala ga je in odkimavala na vprašanja, če bi mu povedala za otroka, pa je odgovorila, da ne ve. »Ne veš? Si resna? Sploh te ne razumem več.«
»Oprosti. Vse to je … malce preveč naenkrat.« Ni opazil, da praktično menjava barve, ko se pogovarja z njim;
vse, kar je izrekla, je slišal le kot obtožbo proti sebi in zato ji tudi ni mogel mirno odgovarjati.
»Preveč!? Kaj pa misliš, kako je meni?«
»Toda − saj …«
»Nič, toda! Veš, kako mi je bilo, ko sem te zagledal pred tisto izložbo? Kot da bi mi vrgli bombo naravnost v glavo!«
»Ja, saj zato tudi gre! Zato tudi nisem nič rekla, nisem hotela kar prikorakati v tvoje življenje in ti vse postaviti na glavo.
Trenutno sem tako zmedena, da ne vem, kaj bom sama s sabo, kaj šele …«
»Ničesar mi ne boš postavila na glavo. Če pa boš, bo že moralo biti tako. Poslušaj …«
»Moralo bo? Mislim, da so stvari malce bolj zapletene.« Njemu pravi?
»Vsekakor so zapletene, ja. Ampak to ni pomembno. Otroka mi boš rodila. Samo to je važno.«
»Če bi bile stvari tako preproste …« Bi bila že zdavnaj poročena. »… Bi ti že zdavnaj povedala. Pa niso.«
»So. So, če jih midva narediva takšne.«
»Ja, kako le?«
»Ne vem. Vem pa eno stvar; tako ali drugače bi rad bil del tvojega življenja in življenja tega otroka. Tako ali drugače.«
»Če bo obstajal način, ti ne bom branila. Odkrito pa ti povem, da ne vem, če bo to možno.«
»Mogoče bo. Bom že poskrbel za to.«
‘’Srečanje z Janezom jo je zelo zmedlo.
Od njega ni pričakovala takšnega vedenja, prav tako pa ni vedela, kaj naj stori najprej.’’
Čez nekaj minut je odšel, Tatjana pa je še kakšno uro sedela v naslonjaču in premlevala njun pogovor.
Prej si je najmanj stokrat predstavljala, kakšen bo, toda realna situacija se ni ujemala z nobeno izmed predstav v njeni glavi.
Čisto jo je vrgel s tira. Prvih nekaj minut sploh ni počel drugega, kot vpil nanjo; takšnega ga sploh ni poznala.
In ko je končno našla primerne besede za odgovor, je sploh ni poslušal. Otrok sem in otrok tja, samo o tem je govoril!
Resno je mislila, da mu ne bo branila stikov, toda kako za božjo voljo si je vse skupaj predstavljal?
To, kar si je očitno slikal v glavi, ni bilo možno; resnice očitno ni poznal nihče razen njiju, da pa bi imel njo in otroka v nekakšni senci zraven žene, tega mu ne bo dovolila. Če se odloči ostati tiho, potem bo pač …
No, vsekakor ni molčal pred čisto vsemi. Povedal ji je, da njegov oče pozna celotno situacijo in to jo je res presenetilo.
Ni ji namreč razložil, kako je Izidor vse skupaj izvedel; Tatjana še slutila ni, da je bila sama povod za to.
Če že komu, je predvidevala, da se bo zaupal materi; kajti z očetom si več kot očitno nista bila pretirano blizu.
Toda konec koncev, kaj jo to sploh briga? Janezov odnos z njegovim očetom je bil enostavno še ena od stvari, v katere se ni imela pravice vmešati. Saj niti ni bilo pomembno, da je njegov oče vedel. To ni ničesar spremenilo. Človeka ni poznala, zato ji je bilo za njegovo mnenje vseeno, prav tako pa si ni znala predstavljati, kako, če sploh, bi jima znal pomagati.
Srečanje z Janezom jo je zelo zmedlo. Od njega ni pričakovala takšnega vedenja, prav tako pa ni vedela, kaj naj stori najprej. Vedela je le eno; vsaj še nekaj časa mora ostati, kjer je. Nagonsko bi najraje pobrala šila in kopita nekam vstran od te zmede, toda zdaj ni šlo več samo za njo. Počakati mora in videti, kaj pravzaprav namerava Janez. Toliko mu je dolgovala. In sebi tudi.
Vedela je, da nikakor ni v položaju, ko bi lahko kar koli pričakovala, vseeno pa jo je bolelo, ker je neprestano govoril samo o otroku. Njiju kot para ni niti omenil. Konec koncev pa tudi ni mogel; uradno nista obstajala, zakaj se torej pritožuje?
Ni se zavedala, da je v tistih nekaj kratkih minutah Janeza stokrat prijelo, da bi omenil kar koli v zvezi z njima. Vendar ni.
Ne zato, ker ne bi hotel, temveč zato, ker je imel občutek, da je s svojimi besedami vse pokvaril.
Ni ji imel pravice kar koli omeniti, ko se je pred tem tako vedel do nje! Poleg tega pa je bil trenutno v preveliki godlji, da bi lahko poskušal poiskati kaj več kot sprotne rešitve. Napredovati mora korak za korakom. Za začetek mora ugotoviti, kako naj drži svojo obljubo Tatjani, ne da bi pri tem povzročil večjo katastrofo, kot je bilo nujno potrebno. Sam ne bo zmogel, to nikakor, saj ne more biti na dveh koncih hkrati! Oče je izvedel za vse skupaj, če bo potrebno, se bo pač vpletla tudi mati.
Vsekakor se bo vpletla; ko bo enkrat izvedela, se ne bo za nobeno ceno držala nazaj, od očeta pa tudi ne more zahtevati, naj v nedogled molči. Vseeno ga je skrbelo; nek notranji občutek mu je pravil, da bi se mati znala prej potegniti za Greto kot zanj.
Toda Greto mora zaenkrat spraviti iz misli. Dokler tega ne uredi, nikakor ne sme misliti nanjo, sicer se mu lahko že v tem trenutku preprosto zmeša. Ko je pogledal nazaj, Janez ni mogel ravno za veliko stvari reči, da so mu bile prihranjene.
Prvi mučen pogovor z materjo pa mu je vsekakor bil, in to po očetovi zaslugi. Spet. Izidor sinu sicer ni nameraval dajati potuhe, vsekakor pa se mu je zdelo bolje, da žena sliši resnico od njega kot od koga drugega. Z njo je govoril zvečer, preden je šel Janez k Tatjani, komaj jo je prepričal, naj vse skupaj prespi in šele naslednji dan govori z njim. Najhuje je bilo, da mu sprva sploh ni verjela; ko je v grobem ponovil Janezovo zgodbo, mu je samo nejevoljno odvrnila, naj se ne šali.
Kar glava ga je začela boleti od vsega skupaj. Vsekakor se je obetal dolg večer. »To ni nobena šala, Cveta, ne nori.
S takšnimi stvarmi se ne bi šalil, pa če bi se zgodilo ne vem kaj! Vse je res.«
»Kaaaaaaaaj!?« Poznala sta se več kot trideset let, pa ni še nikoli izustila česa podobnega. »Hočeš reči, da je moj sin, moj sin …«
O, kriza! Niti govorila še nista, pa se mu je Janez v dno duše zasmilil. Res ju je čakal dolg večer.
‘’Odloči se; ali prideta vidva sem ali pa bo šla tvoja mati prej ali slej sama k Tatjani. Tretje možnosti ni.”
Naslednje popoldne je Janez pozvonil pri starših in odprl mu je oče s čudnim izrazom na obrazu.
»Kaj pa je? Zakaj se tako držiš, je kdo umrl?«
»Ne. Ampak tvoja mama …« Kar koli je Izidor nameraval povedati, se je izgubilo, kajti Cvetka je privršala na hodnik kot furija. »Saj mi je že tvoj oče vse razložil,« je brez pozdrava rekla Janezu, »zdaj pa hočem zadevo slišati še od tebe!
Saj se navsezadnje tebe tudi tiče!« Zajela je sapo in umirila glas. »Dragi moj otrok, razloži mi, kje si imel glavo.«
Glava pri tem ni igrala ravno velike vloge, toda Cvetki je bilo to pač nemogoče razložiti. Bolj kot kar koli drugega je v času pogovora pomilovala Greto in to dejstvo je šlo obema možakarjema naravnost skozi možgane.
Tatjano pa je že vnaprej obsodila kot čarovnico; niti videla je še ni, a ji je že šla strašansko na živce, ker se je na tak način vmešala v njihova življenja. Ker je sploh obstajala. Močneje, kot jo je Janez zagovarjal, huje je postajalo vse skupaj.
Po njenem mnenju je praktično vso krivdo nosila Tatjana, njen sin pa je bil bolj žrtev okoliščin kot kaj drugega.
Toda čeprav je pri sebi tako mislila, tega ne bi nikoli na glas priznala. Čisto vseeno, kako bo vnaprej; v tem trenutku si je Janez zaslužil vso grajo, ki mu jo je lahko izrekla. Ni se zagovarjal, vedel se je, kot da enostavno čaka, da gre nevihta mimo njega.
Toda zagovarjal je tisto svojo ženščino, to pa je Cvetko seveda še bolj podžgalo.
Kakšne pol ure je po hiši divjala nevihta, na koncu pa je Janezova mati izrekla nekaj, kar je oba pustilo odprtih ust.
Sina ni vprašala, kako misli ravnati v prihodnje, temveč mu je naročila, naj pripelje Tatjano k njim domov.
»Če mi bo že rodila vnuka, jo imam pravico spoznati,« je rekla. Janez jo je samo gledal.
»Stori to,« mu je v trenutku, ko sta se znašla na samem, rekel Izidor.
»Če bomo vsi štirje tu, bom lahko tvojo mater vsaj poskušal držati nazaj.
Če bo šla sama do nje, pa se bo vse skupaj končalo še slabše.
Odloči se; ali prideta vidva sem ali pa bo šla tvoja mati prej ali slej sama k Tatjani. Tretje možnosti ni.«
Eva Kurnik
… se nadaljuje
Dodaj odgovor