Casper – 20.del

Nikoli mu ne bi pripisala zmožnosti, da ji odreče slovo. A očitno jo je intuicija zavedla. »Edina stvar, za katero sem rotila, je, da ne izgineš brez naznanila. Ne razumem in najbrž nikoli ne bom, zakaj si me prikrajšal za to. En SMS, pol minute bi ti vzelo, en beden »To je to, Kiddo!«. Ampak dokazal si svoje. Tako da – verjamem, da ti je vseeno, verjamem, da nič ne čutiš, verjamem, da … Verjamem vse, kar si prej mislil, da ne verjamem. Verjamem. Pazi nase, Casper.« To je sporočilo, ki ga nikoli ni odposlala. Njegov molk ji je vzel pogum, njegov molk je izruval željo po tem, da bi ga slišala. Njegov molk je kričal, tako kot kriči otrok, ki se je naveličal stare igrače in si želi nove, drugačne. Glede na prenatrpane police v vsakem kotičku ni bilo bojazni, da je ne bi dobil. Morda je ravno igra z novo igračo izbrisala spomin nanjo. Je v njegovem svetu to tako enostavno? Najbrž.

Je preveč zahtevala? Je slovo res nekaj, do česar ni bila upravičena? Kaj ni to nekaj povsem človeškega – nekaj tako samoumevnega, ko z nekom preživiš toliko časa? Zakaj se ni želel posloviti od nje? Zakaj je zgolj izginil? Njena domišljija ni zmogla iti v njegove razsežnosti, niti enega smiselnega izgovora ni našla, da bi upravičila njegovo ravnanje. Kaj ni to osnovno spoštovanje, za katero je zmotno mislila, da med njima obstaja? Stisnilo jo je v prsih. Ne dejstvo, da je ni želel, zgolj dejstvo, da v njem ni toliko osebnosti, da bi tako udarno, kot je začel, tudi zaključil.

Kako hitro ljudje pozabimo, kaj in kako zelo smo si želeli, ko to enkrat imamo. Kako hitro najdemo izgovor za lastno aroganco.
Kako nehvaležni postanemo za ljudi, ki so se nam včasih zdeli tako nedosegljivi. Kako odrinjenega, užaljenega se je počutil, ko mu ni namenjala pozornosti, in kako domišljav je bil sedaj, ko je to pozornost dobil? Tako zelo, da se mu ni zdelo vredno niti odpisati. Verjela je, da je spoznala izjemo. A ta vera je začela kopneti – kot kopni sneg ob prvih sončnih žarkih. Morbidno, kako niti ene same samcate brazgotine na srcu ne povzroči sovražnik.

Njun odnos je bil nedefiniran, brez jasnih meja. Brez pravil. Naj krivi sebe za naivnost? Edino smiselno, si je rekla. Postavila ga je tako visoko nad oblake, da je reve, nekje tam spodaj, ni več ne videl ne slišal. V dveh dneh je obsodila njegovo ravnodušnost na zaključno dejanje. Njegov klic je že po prvem dnevu nehala pričakovati. Presenetil jo je. Naj dvigne ali pospremi dvodnevni molk v večnega?

Dvignila je.

Pogovor je začel s »small talkom«, ki ji je v prvi minuti razburkal želodčno kislino. Divjega temperamenta se ni trudila držati na vajetih, spustila ga je z namenom, da prekine njegovo nesmiselno govoričenje – edino, kar je želela slišati, vedeti, je, s čim si je zaslužila njegovo brezčutnost. Ga je prizadela, iztirila ali le pustila ravnodušnega? Če česa od njega ni pričakovala, je nezmožnost govoriti o občutjih. Nezmožnost povedati ji, kaj za vraga je tokrat storila narobe. Ji lahko že napiše pravila obnašanja, ker njegovega bičanja enostavno ni več prenesla? Bolelo je. Počutila se je, kot da ji jemlje bistvo … Kot da jo hoče razvrednotiti. Kdaj smo pozabili, da je tudi ona samo človeško bitje?

Sporočilo se mu je zdelo nabito s čustvi, cinično, ji je rekel. »Kaj?« je zazevala v slušalko. »Nabito s čustvi? Cinično? O čem ti govoriš?« je izjavila nebogljena, hkrati razočarana, v dvomu, da jo sploh razume. Zakaj mora verjeti vsaki njegovi besedi? Njene pa so zlagane, cinične, nabite s čustvi? Idejo, da projicira lastna občutja nanjo, je suvereno odrinil stran. »Želim si filmsko uspešnico, grem se pa tretjerazredni film!« zarije z besedami naravnost v razbijajoče srce. Zavedala se je svoje stranske vloge, zato je njegov nastop ni presenetil. Spraševala se je, če morda potrebuje mikrofon, ljudje v zadnji vrsti ga najbrž niso slišali. Tako glasno je kričal, kako mu ni mar, da se je ustrašila, da ni prepričeval le nje, ampak tudi sebe. Želela ga je spomniti, da so tudi vrhunski igralci začeli v nizkoproračunskih filmih – tretjerazrednih, preden so se povzpeli na hollywoodski tron. Želela ga je spomniti, da včasih elitne nagrade ne dobi glavna, ampak stranska vloga. Včasih največje zvezde zasenčijo prav tiste, za katere še nikoli nismo slišali. V odsevu ogledala je zagledala svoj obraz. Obraz, ki je izgubil upanje. Ni vedela, česa se bolj boji – ostati ob njem ali živeti brez njega. Čas se jima je iztekal.