ŽanriLjubezenToskanski spev – 11.del

Enajsti del iz romana “Toskanski spev”.

TATJANA, 1974
Pred malce več kot štiridesetimi leti se je po bregovih reke Arno podilo trinajstletno dekle. Pisalo se je leto 1974. Vroče julijsko sonce je neusmiljeno pripekalo na vse pod seboj, Firence so se kopale v zlati sončni svetlobi. Termometer je kazal krepko nad trideset stopinj, zaradi peklenske vročine se je večina ljudi zadrževala v hišah, na prijetnem hladu. A ne ona. Bosa je tekala ob reki in iskala prodnike. Pritegnili so jo predvsem tisti malce večji in bolj nenavadnih oblik. Doma je imela za hišo svoj lasten vrt, kamne je hotela razporediti okoli grede, da bo lahko … Doma. Kosilo! Zamudila bo! O, o!
Ko je pritekla domov, sta bila starša seveda že za mizo. Hotela se je opravičiti, a jo je očka grdo pogledal, še preden je odprla usta. »Kdaj hodimo jest, mlada dama?« »Oprosti. Jaz … sem malo pozabila na čas.« »Vidim.« Očetu se je omehčal izraz, mama pa ji je začela polniti krožnik. »Kaj je bilo pa tokrat? Rože?« jo je vprašal. »A, a. Ampak si pa blizu.«
»Potem pa kamni za tvojo cvetlično gredo. Pri reki si bila, ne?« »Ja.«
»O joj, joj, deklica draga! Kaj bomo s teboj?« »Pusti jo, naj v miru jé,« je skušala posredovati mama.
»Saj tako ves čas teka naokoli.« »Ja, ampak v takšni vročini …« »Papa, nič mi ni bilo vroče! Saj sem imela klobuk.«
»Kakšna velika razlika, res! Pa saj tebi res ni nikoli vroče. Ali hladno. Toliko časa preživiš zunaj, da ti bo počasi že zrasel rep. Potem ti bo namesto las pognal kožuh in kmalu boš na našem dvorišču plezala po drevesih, kaj praviš?« Tatjana se je smejala.
»Kot veverička?« »Kot veverička,« sta se spogledala njena starša. »Super! A lahko potem danes spim na drevesu?«
»Pojej kosilo!« Tu ni bilo kaj ugovarjati.

‘’Nikoli se ni rada igrala s punčkami, po drevesih pa je plezala že skoraj takrat, preden se je znala postaviti na noge.’’

Zvečer Tatjana ni spala na drevesu, ampak v svoji postelji. Po kosilu je očeta zvlekla lovit postrvi, domov pa sta se vrnila šele zvečer, tako pregreta in utrujena, da o kakšnem drevesu ni bilo več niti govora. Zdaj sta oba spala kot kladi. Popravek, mala je spala kot angelček. Čez dan je sicer ne bi mogli nikoli tako klicati, zdaj pa je bila zgodba malce drugačna. Mama je sedela poleg njene postelje in brala, pri tem pa se vsake toliko čez rob knjige uzrla tudi na hčer. Vso noč bi jo lahko takole gledala. Čez dan je bila divja kot majhen vragec, zvečer pa je spala kot Trnuljčica. Saj ne, da bi kakšna negovana cvetlica tudi zares bila. Prej kakšna divja roža. Mogoče celo mesojedka. Z možem sta jo dobila, ko sta bila že oba precej v letih. Po rodu sta bila Slovenca. V času druge svetovne vojne sta bila nasilno preseljena v Italijo, zato sta se odločila svoji edini hčerki nadeti ime, ki ju ne bo spominjalo na to. Pozneje sta se pravzaprav sama odločila ostati. Mož ni odobraval države, v kakršno se je po vojni razvila Jugoslavija, še manj pa maršala Tita in njegove čistke. Kolikor je ona slišala, se je tam lepo živelo, čistke pa so bile takrat tako ali tako povsod. Toda ne;
ko se je njen soprog za nekaj odločil, ga je morala ubogati. Med vojno sta se oba držala nazaj. Leta 1941 je bil on sicer vpoklican v vojsko, ko pa mu je nemška krogla čez nekaj mesecev zdrobila desno pogačico, je bil iz vojske hitro odpuščen in te službe tudi za zmeraj oproščen. Še pred nesrečo je tiho simpatiziral z Rusi in to se ni nikoli spremenilo. Politično ni bil nikdar za Tita, še manj pa za Hitlerja; če bi se njen mož že moral kadar koli politično opredeliti, pa kaj takega na srečo nikoli ni bilo potrebno, bi se vsekakor odločil za Stalina. Ko sta pozimi leta 1943 slišala za Stalingrad, se je tako smejal, da bi ga najraje poslala k zdravniku. In, ko je osemnajst let pozneje rodila hčerko, ji je izbral rusko ime prav zaradi Stalingrada, vsaj tako je trdil. Strinjala se je, pa saj je tudi ni ničesar vprašal. Pred Tatjaninim rojstvom sta bila poročena skoraj dvajset let, a ji ga v vseh letih ni uspelo premakniti niti za pol centimetra. Njuni hčerki je to uspelo že s tem, da se je rodila. Pri Tatjaninih trinajstih letih že zdaleč več nista bila najmlajša. Včasih je pomislila, da bi morala pravzaprav biti njena babica, in ne mama. Z možem dolgo nista mogla imeti otrok in oba sta že obupala. Ko je pri triinpetdesetih letih zanosila, ni vedela, ali naj se smeje ali joče. No, od Tatjaninega rojstva naprej sta se oba samo še smejala, a vendar, danes sta bila že oba toliko stara – skoraj sedemdeset let! – njuni pubertetniški hčeri pa je vsak dan v glavo šinilo kaj novega. Preveč sta jo razvajala, to je bilo krivo. A tudi razumljivo; dobila sta jo šele, ko je bil praktično že čas za vnuke. Zanju je bila čudež, in to v vseh pogledih. Nikoli se ni rada igrala s punčkami, po drevesih pa je plezala že skoraj takrat, preden se je znala postaviti na noge. Večino časa se je obnašala precej deško, že od nekdaj je bilo tako. V njenem vedenju ni bilo skoraj nič dekliškega, a po drugi strani tudi njen zunanji videz ni vseboval nič deškega. No, oblačila že. Obleke na sebi ni mogla imeti niti pol ure, ker jo je takoj umazala, v fantovskih naramnicah pa se je počutila kot riba v vodi. Pri trinajstih je imela telo in postavo kot kakšna vila. Fantje so se že začeli skoraj v vrstah obračati za njo, ona pa je bila na srečo vedno preveč zaposlena s svojo okolico. Še neodrasla je imela obraz filmske zvezde; pri tem je imela njena mati občutek, da ji največjo uslugo dela svetloba. Tatjanini lasje so bili sicer skodrani, a tako dolgi, da so ji segali skoraj do križa in barve, kakršne njena mati poprej še ni videvala. Bili niso ne zlati ne rjavi, temveč nekega vmesnega odtenka. Že tako so bili vsi trije temne polti, ker pa je toliko časa preživela na soncu, je imela kožo skoraj bronasto. In oči … Te so bile najlepša stvar na njej, vsaj tako se je zdelo njeni materi. Bile so temno modre, a pri pravi svetlobi so se zdele zamolklo vijolične, včasih, posebej kadar je bila slabe volje, že skoraj črne. Že zdaj je lepotica, je premišljevala njena mati, ko jo je opazovala med spanjem. Upala je lahko le, da ji njena lepota ne bo prinesla nesreče. Oba z možem bi zanjo storila prav vse, tudi svet bi postavila na glavo, če bi si le Tatjana tako zaželela.
Ja, tudi na drevesu bi jo pustila spati, če bi bila sila. Odkar je dekle prvič videlo Tarzana, se je navdušilo nad Maureen O’Sullivan, na vsak način je hotelo biti kot Jane.

‘’Če ima otrok takšno notranjost, lahko razsvetli cel svet, si je mislila.”

Druga dekleta njenih let so se navduševala nad Weissmüllerjem, toda ona ne. Kaj bi pa potem rada, mogoče dojila opico? Ko bi se le strinjala, da ji na drevesu postavita hišico; če bo vztrajala pri prvotni ideji, bo moral eden od njiju vso noč stati na straži … In pri tem oba ščiplje v križu. Toda česa vsega ne bi storila zanjo? Če hoče mala živeti v džungli, se bodo pač preselili tja. Dala bi ji vse, kar je imela, njen mož pa prav tako. Težava je bila le v tem, da dekle nikoli ni moglo biti dolgo pri miru, onadva pa sta bila že zelo stara. Že od majhnega je bila nadpovprečno radovedna; pred hišo jo je zanimalo prav vse, od maminega vrta do deževnikov v njem. Nekoč, ko je imela kakšna štiri leta, sta na vrtu našli krta. Mama je hotela vzeti kramp, mala pa je zavreščala in krta odnesla na bližnji travnik. Čez nekaj dni je bil seveda že nazaj in zgodba se je ponovila. Kot majhna je začela domov nositi polže in žabe, enkrat celo krastačo (ko sta jo zagledala, je bilo v trenutku obema žal, da sta prej večerjala), potem sta ji kupila zlato ribico. 
Nekoč je našla ranjeno lastovičko in jo negovala, dokler ni bila ptica spet sposobna vzleteti. Takšnih prigod je bilo na ducate. A Tatjanino navdušenje se ni končalo samo pri živalih. Pri približno petih letih se je navdušila za slikanje. Ne samo na platno, če bi bilo po njenem, bi slikala na vse predmete okoli sebe; na les, blago in celo kamne. In pravzaprav tudi je. Kot majhna se je sicer zadovoljila s slikarskim stojalom, v najstniških letih pa je v domači dnevni sobi poslikala praktično vsak kot pohištva in tudi vsako mamino ruto, ki ji je prišla v roke. Starejša, kot je postajala, lepše so bile njene slike, risbe, skice in še veliko drugega. Nikoli se ni pri nikomur učila, kar je ustvarila, je ustvarila sama. Njena mama je imela velikokrat občutek, da podobe izpod njenih rok prihajajo iz nje same. Če ima otrok takšno notranjost, lahko razsvetli cel svet, si je mislila. Vedela je, da si Tatjana želi postati slikarka, a pri njihovih finančnih zmožnostih na kaj takega ni bilo mogoče niti pomisliti. Teh sanj ji z možem nista mogla izpolniti, a morda si jih bo nekoč lahko sama. Ko bo na svojem … Ko ju več ne bo, se bo njuna hči vsekakor dobro znašla. Hudo ji bo, vendar se bo znašla. Že kot otrok je bila najbolj odločna in trmasta oseba, kar jih je njena mati poznala, še več; bila je borka. Če bi se ji zahotelo svet postaviti na glavo, bi ga poskušala. In sam Bog ve, če ji ne bi pri njeni železni volji tudi zares uspelo. Firence so veljale za zibelko italijanske renesanse in Tatjana je videla celo vrsto umetniških galerij, pa se kljub temu ni zgledovala po Tizianu, Belliniju in tudi ne po Da Vinciju. Bila je preprosto ona, odločna in samosvoja. In takšne so bile tudi njene slike. Njena mama je nekoč prebrala, da ime Tatjana v latinščini med drugim pomeni tiha in molčeča. Zaradi tega spoznanja se je smejala deset minut skupaj. Njena hči je bila vse, le tiha in molčeča ne. Upala, je, da ji bodo te lastnosti nekoč pomagale, ne škodovale. Tiha in molčeča, ja, pa kaj še! Prav res je upala na to. Prav zares.

 

 

Eva Kurnik

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.