ŽanriErotikaCasper – 2.del

Drugi del iz zgodbe “Casper” – MAČEK.

Več kot desetletje je živela pravljico, svoj mir je našla ob človeku,
ki jo je odpeljal do oltarja, dihala je zanj, ljubila ga je z vsem, kar je bila.
Njeni biti je dal smisel, zlila sta se v celoto, ki je ustvarila nov utrip.
Eden ji je predstavljal dom, drugi ga je oplemenitil.
Ta, ki ji je predstavljal dom, se je odločil, brez predhodnega naznanila, da ga poruši do temeljev.
Njegov obraz je skrival vsakršno čustvo, sledu dvomov in bolečine ni našla.
Z enako vnemo, kot je stopala proti njemu, je on stopal po njej.
Potisnil jo je iz sanj v osamo. Z grenko bolečino v prsih, a s težo ponosa je obrisala moker obraz,
ki se ji je gabil v odsevu ogledala, v katerega se je le s težavo zazrla.
Kako preživeti misel, da pravljice ne obstajajo drugje kot v knjigah?
Verjela je v njih, res je.
Zdaj … ne več.
Ko idealistu zdrobiš notranjost, je skoraj nemogoče, da bi ta še kdaj uzrla celoto.

Skoraj dve leti je diplomatsko zavračala vsakršno povabilo, precej enoličnih, dolgočasnih,
med seboj podobnih si »wannabe« žrebcev.
Pogovori so bili suhoparni, na trenutke duhamorni, nobene svežine, izvirnosti, ničesar novega, kar bi dišalo po zanimivem.
Kot bi voljo po spoznavanju novih obrazov izkoreninila in jo nadomestila z dvomi.
Je sploh še mogoče, da bi nekdo zanetil slo v njenem telesu, da bi si ga poželela, se je spraševala.
Iluziji, da bi njenemu srcu bilo moč vrniti utrip, pa se je zgolj ironično nasmihala.

Naravne katastrofe je težko napovedati, ko pridejo, jih nihče ne pričakuje.
Še težje jih je obvladovati.
Čakal jo je požar, katerega razsežnosti ni znala, ne mogla slutiti.

Casper je njeno naklonjenost iskal že dlje časa, a ker je bil diametralno nasprotje vsemu, za čemer je običajno hlastala,
te naklonjenosti nikoli ni razumela na način, kot si je on zamislil.
Seveda je opazila njegovo življenjsko energijo in igrivost, ki jo posedujejo redki predstavniki moškega spola.
Pogovori z njim so bili drugačni, stran od suhoparnih, duhamornih.
Dišal je po izvirnem, zanimivem, hipnotičnem.
Bil jespecifičen. Zelo specifičen.
Tako zelo, da, če bi ji kdo rekel, da ga bo nekoč čutila globoko v sebi, da bo z njim doživela epski seks, ki ga ne nehaš podoživljati, bi se ji to zdelo približno tako mogoče, kot je potovanje na Venero.
A nepričakovano je postala njena nespremenljivka in več kot očitno jo je čakala pot na Venero. Večkrat.

V prijateljstvo med nasprotnima spoloma čisto zares nikoli ni verjela.
Zato je Casperjevo pozornost odrivala od sebe, bežala pred njegovim nasmehom in pomenljivimi pogledi.
Mogoče bi morala prerasti idejo, da je prijateljstvo med moškim in žensko velik izziv, poln skušnjav,
ki se slej ko prej za enega izmed vpletenih ne zaključi z nasmehom na obrazu.
Morda je živela v zmoti, morda drugi to zmorejo in je za to zmožnost bila prikrajšana le ona.
Morda je edina, ki, ko sedi ob nekom, ki jo fizično privlači, ne zmore sofisticiranega pogovora, ampak razmišlja zgolj o tem, kako bi se mu usedla v naročje, oblečena v lahkotno krilce brez spodnjic. Nasadila bi se na njegovega korenjaka in se z vso drznostjo premikala po njem gor in dol; zaokrožila bi z boki, da mu počasi, a z vso silo pride; nor užitek ob pogledu, polnem naslade,
ker »prijatelju« ne bi bilo jasno, kaj se je ravnokar zgodilo; vse kar bi vedel je, da je zadnje, kar si od nje želi – prijateljstvo.

‘’Bil je edini, zaradi katerega se je spet smejala, bil je edini, ki je v njej s svojo nevsiljivostjo zbudil radovednost.
Bil je edini, za katerega je verjela, da ne bo ostal.’’

Sporočila ji je pošiljal več let zapored, občasno, a kontinuirano.
Vsakič znova je bila presenečena, ko je na ekranu zagledala njegovo številko,
in ko je ugotovila, da se v njeno življenje vrača znova in znova, si jo je naposled le shranila.

Poklical je … prvič … drugič …
Našel je verjeten razlog; enkrat … dvakrat … da sta lahko skupaj jedla zajtrk in si zrla iz oči v oči.
Sicer nedolžno, najstniško, a polno skritega hrepenenja. Bilo je osvežujoče in nevarno vabljivo.

Z njim se je lahko pogovarjala ure.
Temu zavestno ni želela pripisovati nikakršnega pomena, ker za človeka, kot sta onadva, gora besed ni nujno pomenila nekaj posebnega. Moški njegovega kova so lahko iz niča napletli roman.
Ženske njenega kova so napletenemu romanu brez napora dodale ogenj.
Z njim bi se z lahkoto, držaje za roke, spustila po loku mavrice, a prav tako bi z njim z lahkoto izgubila nasmeh.

Vedno je bil on tisti, ki je pisal. On tisti, ki je klical.
Zbegana se je vsakič znova znašla nekje med sprejemanjem svojih čustev in bežanjem pred njimi.
Kot bi čutila, da z njegovo energijo in igrivostjo pride ogromno drobnega tiska, tega pa, razen pravniških duš, nihče nerad bere.
Kljub ljubezni do črk, so jo premahjne ubijale in je knjigo s takšnimi raje zaobšla, če je le bilo mogoče.

»Res potrebuje še eno prijateljico?« Se je vsakič znova spraševala.
»Koliko nas je v njegovem morju? Si res želim dihati na škrge?« je sama pri sebi zavijala z očmi.
Od nekdaj ji je bilo popolnoma jasno, da takšni moški predstavljajo preveliko tveganje; preveč vložka za premalo izplena.
To so moški, zaradi katerih si je potrebno nadeti najboljše tekaške superge in zbežati pred njimi še dalj od prvotno načrtovane smeri. Zdravemu umu je jasno, da to ni partner, ki ti lahko ponudi brezpogojno ljubezen. Brezpogojno je zmožen ljubiti zgolj sebe.

So pa to krasni “obliž” moški.
Moški, s katerim si ne tkeš prihodnosti, moški o katerem ne sanjariš, da bi ti nekoč nadel prstan.
To je moški, ki bo zadušil hrepenenje, potešil pohoto, ki preplavlja telo.
Poskrbel bo, da boš ječala ob slehernem orgazmu, ki ga bo zakrivil.
To je tisti moški, ki bo zapolnil praznino, katere krivec je njegov predhodnik.

Da si ga želi okusiti ji je postalo jasno, ko jo je sredi noči zbudil omotičen orgazem, zaradi katerega je le s težavo mirila drhteče telo. Prsni koš se je divje pomikal in smeje sama sebi je zmajevala z glavo, ko si je dovolila z odprtimi očmi podoživeti njegove roke na sebi, njegov jezik med razmakom njenih nog, njega v njej. Poti nazaj ni bilo, morala se je prepričati, ali jo Casper iz mesa in krvi lahko zadovolji, kot ta, ki si jo je tako suvereno jemal v sanjah.

Napenjala je vse niti znotraj sebe, da bi se zmogla spomniti trenutkov, o katerih ji je pripovedoval in le s težavo sprejel, da na njej niso pustili vtisa. Poskušala se je vrniti med vrstice sporočil, ki jih je pošiljal, a jih je sproti brisala, da ji niso zasedali prostora v telefonu. Kar naenkrat je postala nemirna ob razmišljanju, kaj je včasih in kaj danes predstavlja v njegovih očeh?
… Iluzijo? Izziv? Pristno zanimanje?

Nameravala se je učiti od najboljšega. Želela je zavzeti za njo novo, tako tujo vlogo; vlogo, ki je bila njemu položena v zibko.
Nič več ni sanjarila o nekom, ki bi jo zares videl, slišal … – hotela je zgolj njega, ki bo utišal strast in poželenje, ki sta jo dušili. Njega, ki ne bo pričakoval, da bo mama, žena, prijateljica … ampak le ženska, ki si vzame to, kar hoče, kadar hoče!

‘’Brez predsodka se je izenačila s kosom mesa. In vsi vemo, da je to užitno zgolj kratek čas.”

Ko je ponotranjila misel, da je njena pravljica zgnila, kot zgnije roža, za katero nam neha biti mar;
ko je dojela, da ima njeno srce več ran, kot je dni v letu; ko se je skrušena pobirala s tal, je Casperju odprla vrata v svoje življenje.
Bil je edini, zaradi katerega se je spet smejala, bil je edini, ki je v njej s svojo nevsiljivostjo zbudil radovednost.
Bil je edini, za katerega je verjela, da ne bo ostal.

Mesec dni mu je dala, v tem obdobju bo potešil radovednost, ki ga je ves ta čas, ko je ni mogel užiti, preganjala.
V tem času si bo dokazal, da jo lahko ima, čeprav se nanj sprva ni odzivala.
Osrečil bo svoj ego in krenil dalje po poti, na kateri ona ne bo zaželjena.
Brez predsodka se je izenačila s kosom mesa.
In vsi vemo, da je to užitno zgolj kratek čas.
Razčistila je s svojo moralo, ki je bila do prihoda Casperja v njeno življenje, neoporečna.
Njemu bo dovolila, da jo užije nemoralno, s kupom predsodkov.
Mesec dni – morda je tudi to obdobje predolgo za njegov občutek lagodja.
Ni vedela. Pa tudi mar ji ni bilo čisto zares.

Novodobni “moški” so jo spominjali na sitega mačka, ki ujame ptička samo zato, da se lahko z njim poigra.
Ampak, ker je igra vse prej kot nežna, ga poškoduje in, ko se maček naveliča, ptiček ranjen obleži.
Maček pa poišče drugo vrsto ptice, ali miško …
Na trenutke mu je zabavna tudi igra z žuželkami …
Bistvo ni s kom se igra, le da se igra.

Prekletstvo večnih “najstnikov”, ki se v tej, na videz tako privlačni igri postarajo, ne da bi to opazili.
Kljub vztrajnemu iskanju – ne najdejo …

To pot si je maček želela biti ona.

Tako se je podala na odisejado z eno samo mislijo …

Ne vodijo vsi odnosi v zakon, nekateri ti le pomagajo odkriti novo glasbo …

Prepričana je bila, da je našla njun zvok …

“Baby I’am preying on you tonight
Hunt you down eat you alive
Just like animals
Animals
Like animals-mals …”

 

Kiddo

 

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.