Casper – 2.del
Drugi del iz zgodbe “Casper” – MAČEK.
Več kot desetletje je živela pravljico. Svoj mir je našla ob človeku, ki jo je odpeljal do oltarja, dihala je zanj, ljubila ga je z vsem, kar je bila. Njeni biti je dal smisel, zlila sta se v celoto, ki je ustvarila nov utrip. Eden ji je predstavljal dom, drugi ga je oplemenitil. Ta, ki ji je predstavljal dom, se je odločil, brez predhodnega naznanila, da ga poruši do temeljev. Njegov obraz je skrival vsakršno čustvo, sledu dvomov in bolečine ni našla.
Z enako vnemo, kot je stopala proti njemu, je on stopal po njej. Potisnil jo je iz sanj v osamo.
Z grenko bolečino v prsih, a s težo ponosa, si je obrisala moker obraz, ki se ji je gabil v odsevu ogledala, v katerega se je le s težavo zazrla. Kako po vsem preživetem verjeti Durrellovemu zapisu, da »z žensko lahko napraviš samo tri stvari – lahko jo ljubiš, trpiš zanjo, ali jo spraviš v literaturo«? Poetično, sanjavo, a tako daleč od dosegljivega.
Lawrence očitno ni poznal sveta neukih moških. Takšnih, ki so pred vsebino bežali … le kako neki bi jo bili zmožni sami ubesediti? Kako preživeti misel, da pravljice ne obstajajo drugje kot v knjigah? Verjela je vanje, res je. Zdaj … no, zdaj vanje ne verjame več. Ko idealistu zdrobiš notranjost, je skoraj nemogoče, da bi ta še kdaj uzrla celoto.
Skoraj dve leti je diplomatsko zavračala vsakršno povabilo precej enoličnih, dolgočasnih, med seboj podobnih si »wannabe« žrebcev. Pogovori so bili suhoparni, na trenutke duhamorni, nobene svežine, izvirnosti, ničesar, kar bi dišalo po zanimivem. Kot da bi izkoreninila voljo po spoznavanju novih obrazov in jo nadomestila z dvomi.
Spraševala se je, ali je sploh še mogoče, da bi nekdo zanetil slo v njenem telesu. Iluziji, da bi bilo njenemu srcu moč vrniti utrip, pa se je zgolj ironično nasmihala.
Casper je njeno naklonjenost iskal že dlje časa, a ker je bil diametralno nasprotje vsemu, za čemer je običajno hlastala, se nanj ni odzivala po njegovih pričakovanjih. A odločnejši kot so bili njegovi poskusi, bolj zintrigirana je postajala tudi sama.
Njegovi življenjska energija in igrivost – lastnosti, ki ju posedujejo le redki moški – sta v njej vzbujali domačnost.
Imel je pogled Jamesa Deana, od katerega je začela bežati v trenutku, ko je zaslutila nevarnost njegove bližine. Zbegali so jo vranje črni lasje, skozi katere se je želela sprehoditi s svojimi rokami. Kolaž čustev so določale blage, pravilne poteze obraza; domišljave ustnice, ki jim je želela zapleniti vse besede. Želja, da bi se vpričo množice zlepila z visoko postavo, kjer bi obtičala v kalupu njegovih širokih ramen, jo je pognala v dir. A poželjiv ni bil le navzven! Pogovori z njim so bili drugačni, daleč stran od suhoparnih, duhamornih. Dišal je po izvirnem, hipnotičnem, boemskem. Bil je edinstven. Abstrakten. Tako zelo, da če bi ji kdo rekel, da ga bo nekoč čutila globoko v sebi, da bo z njim doživela epski seks, ki ga ne nehaš podoživljati, bi se ji to zdelo približno tako mogoče, kot je potovanje na Venero. A nepričakovano je postala njena nespremenljivka in več kot očitno jo je čakala pot na Venero. Večkrat.
V prijateljstvo med nasprotnima spoloma čisto zares nikoli ni verjela. Zato je Casperjevo pozornost odrivala od sebe, bežala pred njegovo avro in pomenljivo sladkobo. Mogoče bi morala prerasti idejo, da je prijateljstvo med moškim in žensko velik izziv, poln skušnjav, ki se slej ko prej za enega izmed vpletenih ne zaključi z nasmehom na obrazu. Morda je šlo za anomalijo znotraj njenega razmišljanja, morda drugi to zmorejo in je bila za to zmožnost prikrajšana le ona. Morda je edina, ki – ko sedi ob nekom, ki jo fizično privlači – ne zmore sofisticiranega pogovora, ampak razmišlja zgolj o tem, kako bi se mu usedla v naročje, oblečena v lahkotno krilce brez spodnjic. Nasadila bi se na budno erekcijo in se z vso drznostjo premikala po njem gor in dol; zaokrožila bi z boki, da mu počasi, a z vso silo pride; nor užitek ob pogledu, polnem naslade, ker »prijatelju« ne bi bilo jasno, kaj se je pravkar zgodilo; vse, kar bi zagotovo vedel, je to, da je zadnje, kar si od nje želi, prijateljstvo.
Sporočila ji je pošiljal več let zapored, občasno, a kontinuirano. Vsakič znova je bila presenečena, ko je na ekranu zagledala njegovo številko, in ko je ugotovila, da se v njeno življenje vrača znova in znova, si jo je naposled le shranila.
‘’Ko idealistu zdrobiš notranjost, je skoraj nemogoče, da bi ta še kdaj uzrla celoto.’’
Poklical je … prvič … drugič … Našel je verjeten razlog, da sta lahko skupaj jedla zajtrk in si zrla iz oči v oči. Sicer nedolžno, najstniško, a polno skritega hrepenenja. Bilo je osvežujoče in nevarno vabljivo.
Z njim se je lahko pogovarjala ure. Temu zavestno ni želela pripisovati nikakršnega pomena, ker za človeka, kot sta onadva, gora besed ni nujno pomenila nekaj posebnega. Moški njegovega kova so lahko iz niča napletli roman. Ženske njenega kova so napletenemu romanu brez napora dodale ogenj. Z njim bi se z lahkoto, držaje za roke, spustila po loku mavrice, a prav tako bi z njim z lahkoto izgubila nasmeh.
Vedno je bil on tisti, ki je pisal. On je bil tisti, ki je klical.
Zbegana se je vsakič znova znašla nekje med sprejemanjem svojih čustev in bežanjem pred njimi. Kot bi čutila, da z njegovo energijo in igrivostjo pride ogromno drobnega tiska, tega pa, razen pravniških duš, nihče ne bere rad. Kljub ljubezni do črk so jo premajhne ubijale in je knjigo s takšnimi črkami raje zaobšla, če je bilo le mogoče.
Res potrebuje še eno prijateljico, se je vsakič znova spraševala. Koliko nas je v njegovem močvirju? Si res želim dihati na škrge, je sama pri sebi zavijala z očmi. Od nekdaj ji je bilo popolnoma jasno, da takšni moški predstavljajo preveliko tveganje; preveč vložka za premalo izplena. To so moški, zaradi katerih si je treba nadeti najboljše tekaške superge in zbežati pred njimi še dlje od prvotno načrtovane smeri. Zdravemu umu je jasno, da to ni partner, ki ti lahko ponudi brezpogojno ljubezen. Brezpogojno je zmožen ljubiti zgolj sebe.
Je pa to krasen »obliž« moški. Moški, s katerim si ne tkeš prihodnosti, moški, o katerem ne sanjariš, da bi ti nekoč nadel prstan. To je moški, ki bo zadušil hrepenenje, potešil pohoto, ki preplavlja telo. Poskrbel bo, da boš ječala ob slehernem orgazmu, ki ga bo zakrivil. To je tisti moški, ki bo zapolnil praznino, katere krivec je njegov predhodnik.
Da si ga želi okusiti, ji je postalo jasno, ko jo je sredi noči zbudil omotičen orgazem, zaradi katerega je le s težavo mirila drhteče telo. Prsni koš se ji je divje premikal in smeje se sama sebi je zmajevala z glavo, ko si je dovolila z odprtimi očmi podoživeti njegove roke na sebi, njegov jezik med razmakom njenih nog, njega v njej. Poti nazaj ni bilo, morala se je prepričati, ali jo Casper iz mesa in krvi lahko zadovolji kot ta, ki si jo je tako suvereno jemal v sanjah.
‘’Kolaž čustev so določale blage, pravilne poteze obraza; domišljave ustnice, ki jim je želela zapleniti vse besede.”
Napenjala je vse niti znotraj sebe, da bi se zmogla spomniti trenutkov, o katerih ji je pripovedoval in le s težavo sprejel, da na njej niso pustili vtisa. Poskušala se je vrniti med vrstice sporočil, ki ji jih je pošiljal, a jih je sproti brisala, da ji niso zasedala prostora v telefonu. Kar naenkrat je postala nemirna ob razmišljanju, kaj je včasih in kaj danes predstavlja v njegovih očeh … Iluzijo? Izziv? Pristno zanimanje?
Nameravala se je učiti od najboljšega. Želela je zavzeti za njo novo, tako tujo vlogo; vlogo, ki je bila njemu položena v zibko. Nič več ni sanjarila o nekom, ki bi jo zares videl, slišal;
hotela je zgolj njega, ki bo utišal strast in poželenje, ki sta jo dušila. Njega, ki ne bo pričakoval, da bo mama, žena, prijateljica, ampak le ženska, ki si vzame to, kar hoče, kadar hoče!
Ko je ponotranjila misel, da je njena pravljica zgnila kot zgnije roža, za katero nam neha biti mar, ko je dojela, da ima njeno srce več ran, kot je dni v letu, in se je skrušena pobirala s tal, je Casperju odprla vrata v svoje življenje. Bil je edini, zaradi katerega se je spet smejala, bil je edini, ki je v njej s svojo nevsiljivostjo vzbudil radovednost. Bil je edini, za katerega je verjela, da ne bo ostal.
Dala mu je mesec dni. V tem obdobju bo potešil radovednost, ki ga je spremljala ves ta čas, ko je ni mogel užiti. V tem času si bo dokazal, da jo lahko ima, čeprav se nanj sprva ni odzivala. Osrečil bo svoj ego in krenil dalje po poti, na kateri ona ne bo zaželena. Brez predsodka se je izenačila s kosom mesa. In vsi vemo, da je to užitno zgolj kratek čas.
Razčistila je s svojo moralo, ki je bila do prihoda Casperja v njeno življenje neoporečna. Dovolila mu bo, da jo užije nemoralno, s kupom predsodkov. Mesec dni … hm, morda je tudi to obdobje predolgo za njegov občutek lagodja. Ni vedela. Pa tudi mar ji ni bilo.
Novodobni »moški« so jo spominjali na sitega mačka, ki ujame ptička samo zato, da se lahko z njim poigra. Ampak ker je igra vse prej kot nežna, ga poškoduje, in ko se maček naveliča, ptiček ranjen obleži. Maček si poišče drugo vrsto ptice ali miško, na trenutke mu je zabavna tudi igra z žuželkami … Bistvo ni, s kom se igra, ampak le, da se igra.
To je prekletstvo večnih najstnikov, ki se v tej na videz tako privlačni igri postarajo, ne da bi to opazili. Kljub vztrajnemu iskanju ne najdejo …
To pot si je maček želela biti ona. Tako se je podala na odisejado z eno samo mislijo: ne vodijo vsi odnosi v zakon, nekateri ti le pomagajo odkriti novo glasbo. Prepričana je bila, da je našla njun zvok …
»Baby, I’am preying on you tonight.
Hunt you down, eat you alive,
Just like animals, animals,
like animals-mals …«
PREDVAJAJ: Living In Fiction – Animals (Cover)
Kiddo
… se nadaljuje
Dodaj odgovor