Toskanski spev – 6.del
Šesti del iz romana “Toskanski spev”.
Čez nekaj dni resnično spoznam svojo prihodnjo založnico. Andreja od prvega trenutka z menoj ravna skoraj kot v rokavicah. Ne zanima me, kaj ji je Janez povedal, pomembno se mi zdi le, da se moji pogoji čim bolj dosledno upoštevajo. In res je tako: Andreja me niti enkrat ne vpraša nič osebnega, ves čas se pogovarjava izključno o izidu knjige. Izrazim svoje želje v zvezi s platnicami in nekaterimi grafičnimi podrobnostmi, vse drugo pa prepustim njej. Ženska pri meni na splošno pusti prijeten vtis. Obvlada svoj posel, prijazna je, in ne nadleguje me z vprašanji o ozadju zgodbe. V mnogih pogledih je značajsko pravzaprav podobna Janezu. Morda mi je prav zato takoj všeč. Nekajkrat se še sestaneva in očitno je najina simpatija obojestranska, toda že po prvem srečanju mi Janez pove, da sem pravzaprav opravila svoje. »Napisala si knjigo in se dogovorila o podrobnostih, vse ostalo pa prepusti drugim. Andrejki in pozneje bralski srenji.« Oba upava na najboljše, a situacije, ki bo sledila, si takrat ne znava niti predstavljati. Že čez nekaj tednov je moja knjiga v najpomembnejših knjigarnah in v knjižnicah. Povpraševanje po mojem romanu je velikansko, kmalu začnejo načrtovati ponatis, kar me zelo preseneti. Tudi mama in sestra ob tem dejstvu ostaneta odprtih ust, le Janez se mi ne zdi nič kaj prida presenečen.
‘’Nekajkrat je skušala sama govoriti z mano, resnično se je trudila, da bi jo poslušala, a sem jo vedno grobo zavrnila.
Zdaj očitno plačujem ceno za to.’’
Ves čas je trdno in iskreno verjel vame in v moj uspeh, včasih se mi zdi, da je bil edini. Prodaja knjig mi še zdaleč ni navrgla toliko, da bi vse pustila in odšla na vrat na nos iskat očeta, kot sem nekoč sanjala, toda v mesecih, ko obdobje žalovanja vsaj začasno zamenja direndaj okoli romana, sva si z Janezom vse bližja, žal pa tega ne morem trditi tudi za odnos z mamo in sestro. Seveda v tem času že zdavnaj pridem do točke, ko želim vse popraviti, vendar nikakor ne najdem priložnosti za to. Zdaj ne gre več za zadrego, kaj bi rekla Petri, ko bi se slednjič znašli sredi odkritega pogovora, ker do tega sploh ne pride. Sestra se me namreč dosledno, verjetno že kar načrtno, izogiba. Nekajkrat je skušala sama govoriti z mano, resnično se je trudila, da bi jo poslušala, a sem jo vedno grobo zavrnila. Zdaj očitno plačujem ceno za to. Tatjana se znajde med dvema ognjema, med dvema hčerkama. Enostavno ne ve, kaj naj naredi, na katero stran naj se postavi in kateri od naju naj skuša pomagati. Tokrat tudi Janezovi nasveti in neumorni poskusi sprave prav nič ne zaležejo. Materi je hudo, sestri verjetno prav tako, vendar pa smo vse tri trmaste. Sčasoma se druga do druge vedemo že kot popolne tujke in to ne pripomore ravno k moji želji po spravi – k njuni pa seveda tudi ne. Problem je le v tem, da sta po mojem mnenju razlog za vse to potisnili tako daleč v ozadje, da to le še dodatno poslabša vse skupaj. Moje končno dejanje je na neki točki torej že povsem razumljivo, lahko bi rekla tudi pričakovano in povsem logično; poiščem lastno prebivališče in se dokončno odselim iz Maribora, s tem pa tudi od matere in sestre. V Kopru najprej najamem stanovanje, sčasoma pa hišo z velikim vrtom – če sem se od družine odtujila že čustveno, potem naj bo tako tudi geografsko. V Maribor se vračam zelo redko, preredko pravzaprav; le še takrat, kadar obiščem Gregorjev grob. Ta podvig zahteva kar precej dobrih živcev za vožnjo, vendar me to ne moti. Navajena sem, da – vsej zadnja leta – večina stvari v mojem življenju teče zelo počasi. Tudi dolgotrajna in utrujajoča vožnja ni noben problem. Edini človek iz mojega »starega življenja«, s katerim vzdržujem in tudi negujem redne stike, je Janez. Ves čas, vsa ta leta, me nekako skuša vrniti pod okrilje družine, vendar mu to ne uspe. Na zunaj je razlog to, da smo Lahove enostavno preveč trmaste, po notranjosti pa ne koplje, jaz pa tudi ne. V tem času uspem napisati še dve knjigi. Obe se solidno prodajata, omogočata mi lepo življenje, čeprav po drugi strani tudi nimam velikih izdatkov. Edina moja šibka točka so rože. Zanje zapravim gore denarja in vanje vlagam dvakrat toliko dela. Tudi materi in sestri želim finančno pomagati, vendar vztrajno in nejevoljno zavračata mojo pomoč. Glede na pretekle dogodke to niti ni nič čudnega …
‘’Zadovoljna sem, da z vsem tem Gregorja nekako ohranjam pri življenju. Drugih želja nimam, ciljev pa tudi ne.
Moj edini cilj je, da ohranim njega, in to tudi počnem – s pisanjem.”
Obe moji knjigi sta, enako kot njuna predhodnica, podpisani z psevdonimom Barbara Mlakar. To je moje »pisateljsko« ime in pod njim – samo pod tem imenom – me pozna todi javnost. Morda so moje knjige zaradi pridiha skrivnostnosti še bolje prodajane, tega ne vem. Zadovoljna sem, da z vsem tem Gregorja nekako ohranjam pri življenju. Drugih želja nimam, ciljev pa tudi ne. Moj edini cilj je, da ohranim njega, in to tudi počnem – s pisanjem. Težava pa je v tem, da mi v zadnjih nekaj mesecih ne uspe napisati niti vrstice, za katero bi lahko bila prepričana, da je vredna objave. Moja notranjost je pusta kot skala, enostavno sem ostala brez navdiha. Očitno se je premo sorazmerno z mojimi obiski pokopališča zmanjšala tudi moja pisateljska ustvarjalnost. V hudi kaši sem. Denar ni problem – za zdaj, toda preganjajo me roki, z njimi pa tudi Andrejka. Toda to me ne skrbi. Zaskrbljena sem zaradi nečesa drugega; ker ne morem več pisati tako kot prej, imam občutek, da nekako izgubljam stik z Gregorjem. In to nikakor ni dobro. Ni dobro.
Eva Kurnik
… se nadaljuje
Dodaj odgovor