ŽanriLjubezenŠtiri M – 2.del

Drugi del iz zgodbe “Štiri M”.

Zdelo se je, da nas je že od vsega začetka povezovala neka nevidna nit. Tako preprosto, sproščeno in čarobno je bilo vse skupaj. Midva z Maretom sva bila oba poročena. Maks in Matevž sta imela punci. Naša življenja zunaj so bila tako zelo različna, da bolj ne bi mogla biti. Matevž je bil najstarejši in edini kadilec. V času našega dvotedenskega druženja se je za vedno zapisal med nekadilce. Še en dokaz, kako močno je naše druženje vplivalo na vse nas. Nihče ni bil starejši od 35 let. Od tiste kave dalje smo za dva tedna pozabili na naša življenja zunaj zdravilišča. Posvetili smo se drug drugemu. Povsem spontano. Tistega dne smo zgledno opravili vsak svoje terapije. Pozno popoldne smo se spet dobili v pritličju na kavi. Če smo se dopoldan nasmejali, smo se popoldne že krohotali. Z Maksom sva imela za seboj prve zdravilišče izkušnje, zato smeha na ta račun ni manjkalo. Ob tako sproščenem druženju se nam je zdelo, da se poznamo že vse življenje. Pri večerji smo prosili, če nas posedejo za isto mizo. Osebje je godrnjalo, na koncu pa je popustilo. Naslednji dan smo ob jutranji kavi in po terapiji v bazenu že načrtovali, kaj bomo počeli popoldne. Padale so nore ideje. »Gremo na tenis?!« »Ja, seveda. Zakaj pa ne? Dve šepajoči nogi, zadihano srce in nestabilna hrbtenica. To bo nekaj za gledalce.« Smejali smo se. Veliko. Ne spomnim se, kdaj sem se na zadnje tako iz srca smejala. Tudi na račun svoje bolezni. Tekle so nam solze. In bolele so nas trebušne mišice. Naša pljuča so komaj sproti prihajala do zraka. Sprehajali smo se po zdraviliškem parku in potem naprej po gozdu. Duhovičili smo, načrtovali, kaj vse bomo počeli in kam vse bomo šli. Kot da smo na dopustu. »Glejte, tam že rastejo ciklame,« sem pokazala z roko na strmo pobočje. Matevž se je s svojim bolečim kolenom takoj pognal v hrib. »Paziiii!« smo kričali za njim, ko mu je pri plezanju nevarno spodnašalo stopala. »Na. Zate,« je rekel, ko se je vrnil s šopkom ciklam. Od sreče se mi je topilo srce. »Hvala,« sem rekla hvaležno in ga objela. Od tistega trenutka se je marsikaj spremenilo. Čedalje pogosteje sem bila deležna drobnih pozornosti. Vsi trije so se trudili. Ti kaj prinesem? Ali kaj potrebuješ? Lahko grem s teboj. Lahko ti zmasiram vrat. Ti je bolje? Lahko še kaj storim? Si v redu? Kam bi rada šla? Ti berem? Kako se počutiš? Kar naenkrat sem se počutila kot princesa. Hiteli so uresničevati moje želje, meni pa je od ganjenosti zmanjkovalo tal pod nogami. Pa šele drugi dan je bil. Malo me je skrbelo, da bo med njimi prevladalo ljubosumje in bo naše prijateljstvo splavalo po vodi. Da se bo vse skupaj spremenilo v tekmovanje za pozornost, jaz pa se v tej godlji ne bom znašla. Nenazadnje sem bila edina ženska med tremi moškimi. A se to ni zgodilo.

‘’Vozniško in prometno, prosim,’’ je zahteval policaj, ko nas je ustavil. Mare mu je izročil, kar je od njega zahteval. 
‘’Ste kaj pili?’’

Tretjega dne smo usklajevali svoje urnike terapij. S svojega seznama smo črtali vsak po eno terapijo. To nam je omogočilo, da smo lahko tudi v dopoldanskem času dobro uro preživeli skupaj. Seveda smo se izgovorov, zakaj se terapij ne bomo udeležili, domislili skupaj. Vsak je imel pripravljen drugačen izgovor. Bili smo izvirni. Običajno smo v dopoldanskem času kljub našim poškodbam odhajali na teniško igrišče ali mini golf. Slednji je bil ustreznejši, a zato dolgočasnejši. Na teniškem igrišču pa smo se valjali od smeha, ko smo pri igri opazovali drug drugega. Neko popoldne smo se z avtom odpeljali na izlet. »Ne smemo zapuščati zdravilišča,« sem rekla zgroženo. »Kdo to pravi,« je rekel Mare, v čigar avto smo se komaj stlačili, saj je imel na zadnjih sedežih pripet otroški sedež. Vozili smo se po Dolenjski in se pretvarjali, da smo turisti. Mare je bil naš voznik in turistični vodič. Pokrajino, mimo katere smo se vozili, je goreče opisoval v angleškem jeziku. Spontano sem mu začela odgovarjati in se  pogovarjati v hrvaškem jeziku. Matevž se je lomil v španskem, Maks pa v nemškem jeziku. Drug drugega v glavnem nismo razumeli,  smo se pa zato do solz nasmejali. Res neverjetno, kako hitro so nam takšne in podobne domislice padale iz glave. Ob gorečem razpravljanju, se je pred nami kar na enkrat pojavil mahajoč loparček. »Vozniško in prometno, prosim,« je zahteval policaj, ko nas je ustavil. Mare mu je izročil, kar je od njega zahteval. »Ste kaj pili?« »Ne.« »Kam ste namenjeni?« »K babici,« je resno rekel Mare. 
V trenutku sem si v spomin priklicala Rdečo kapico in se komaj zadrževala, da me ni popadel smeh. Še pravi čas sem pomislila, da bo našega zdravljenja v termah nepreklicno konec, če bo policaj izvedel, kdo smo in od kje prihajamo. Poleg tega je Mare s poškodovanim kolenom sedel za volanom. Maks me je močno stiskal za roko, saj se je tudi sam komaj zadrževal, da ob omembi babice ni planil v smeh. Vse skupaj je oteževal še pogled na Matevža, ki je sedel spredaj. Bil je bled kot stena. Njegova mama je bila zaposlena na notranjem ministrstvu. »Ali kaj praznujete?« je  vprašal policaj, ne da bi dvignil pogled s prometne izkaznice. »Ja, babica ima 90 let,« je prepričljivo rekel Mare. »Srečno. In pozdravite babico,« je rekel policaj in Maretu vrnil dokumente. Sledilo je veliko olajšanje. In smeh. Salve smeha. Ustavili smo se pri prvi zidanici. »Gremo na kozarček,« je rekel Mare. »Zaslužili smo si ga.« To pa to. Seveda smo si ga. A je res ostalo le pri kozarčku, kajti vsi smo bili na zdravilih. Matevž si je po muki, ki jo je prestal, končno lahko prižgal tudi cigareto. Na njegov račun smo se potem smejali ves popoldan. V zidanici smo ostali vse do večera in lastniku po enem kozarčku obljubljali, da se bomo zagotovo še vrnili. No, nikoli se nismo. Smo pa zato na licu mesta kupili nekaj steklenic vina in pohiteli nazaj v hotel, da bi ujeli  večerjo. Ampak smo bili prepozni. Natakarji so že pogrinjali mize za zajtrk.

‘’Kako lepo bi bilo, če bi lahko ves čas preživeli skupaj. O tem smo veliko razmišljali.’’

Nekako nam je uspelo enega izmed njih pregovoriti, da nam je prinesel ostanke večerje. Jedla sem krompir v solati, fantje pa kar je ostalo od dunajskih zrezkov. Ogabno. Ampak bili smo lačni. Glasno smo sklenili, da si moramo za takšne primere nujno priskrbeti nekaj hrane iz bližnje trgovine. Terapije so postale naporne. In odvečne.
Kako lepo bi bilo, če bi lahko ves čas preživeli skupaj. O tem smo veliko razmišljali. 
Ker sva imela z Maretom isto zdravnico, sem se z njegovo pomočjo na pogovor vselej dobro pripravila. 
»Kako se počutite?« me je prijazno vprašala zdravnica. Pri odgovoru sem malce oklevala.
»Dobro,« sem rekla na zadnje. 
»Včeraj ste eno terapijo izpustili?«
»Ja. Bilo mi je slabo,« sem rekla brez slabe vesti.
»Zakaj se pa niste oglasili pri meni?«
»Nisem vedela, da se lahko. Naročena sem bila za danes.«
»Vedno lahko pridete, če imate težave. Zato smo tukaj.«
»Prav,« sem rekla in ponižno sklonila glavo.
»Se vidiva pojutrišnjem.«


Melinda Debeljak

 

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.