Mia – 9.del
Deveti del iz romana “Mia” – GRENAK PRIOKUS.
Sončno jutro je Mio zbudilo okoli poldneva. Komaj se je zvlekla iz postelje, si pripravila zajtrk, prižgala TV in se odločila, da dan preživi v sobi. S seboj je vedno imela USB ključ z najljubšo glasbo in filmi.
Šesti dan v Miamiu bi lahko poimenovala »kino« dan. Pogledala je: »The Notebook«, »Romeo & Juliet«, »Pride & Prejudice«, »Dirty Dancing«, »The Bodyguard«, »Shakespaeare in Love«. Ne spomni, se kdaj nazadnje je pojedla več sladoleda.
Med poplavo solz, ki so bile posledica včerajšnjih dogodkov in današnjih romantičnih filmov, jo zmoti zvonenje telefona.
Z rahlo zariplim glasom se oglasi: »Prosim.« »Gospa McCartney. Obisk imate. Ga spustim naprej?« jo sprašuje receptorjev glas.
Mia si hiti brisati solze in v trenutku je napeta, ko previdno vpraša: »Je on?« »Da gospa. On je.«
Mia ne uspe izdaviti niti besede. Želi si ga, a ve, da ni pripravljena na novo razočaranje. »Gospa McCartney, ste še tam?!«
Mia pohiti z vprašanjem: »Vas je slišal reči moj priimek?« »Ne,« začudeno nadaljuje receptor: »Precej nervozno se sprehaja po lobiju. Kaj naj mu rečem?« Mia radovedno vpraša: »Kaj zdaj počne?« »Nevem, ker čepim pod mizo in se pogovarjam z vami. Počakajte, bom pogledal.« Mia nestrpno: »Torej?« Receptor momljajoče v telefon: »Ja kam je pa šel?«
Mia vznemirjeno izusti: »Kako kam je šel?« v naslednjem trenutku pa že na vratih zasliši trkanje.
Receptor nekoliko zbegano: »A to pri vas trka?« Mia globoko zavzdine in mu odgovori s kratkim: »Jp.«
»Ups,« ji vrne moški glas na drugi strani zveze. Mia odloži telefonsko slušalko in se po prstih odpravi do vrat: »Kdo je?«
»Prosim odpri, rad bi se pogovoril,« zasliši suveren glas neznanca. Mii solze ponovno prekrijejo obraz, ko roteče izusti:
»Prosim pojdi.« Neznanec ne obupa in skozi zaprta vrata milo reče: »Vem, da se zdi nerealno, da se dva človeka v tako kratkem času tako zelo navežeta drug na drugega. Ampak jaz zjutraj nisem mogel dihati. Dušil me je občutek, da te ni ob meni.
Mi lahko verjameš?!« »Zakaj misliš, da sem zbežala?« Mia za trenutek umolkne, potem pa nadaljuje: »Enako čutim tudi jaz.
Strah me je. Strah me je, kaj bo, ko pridem domov. Ko bo konec idile, konec počitnic. Kaj potem? Kje naj začnem?
Se spomniš, s kakšnim namenom sem prišla v Miami?« Neznanec šepetaje: »Vem, ampak …«
‘’Moja največja napaka ni ta, da sem se zaljubil vate, ampak ta, da sem mislil, da ti čutiš enako!’’
Mia ga v hipu utiša in ne dovoli, da bi zaključil stavek, prekine ga s svojim glasom: »Trenutno je moja glava samo še bolj zmešana.«
»Že ves čas ti poskušam dopovedati, da ni treba, da se tole med nama zaključi, tudi po tem ko odideš.« jo poskuša prepričati neznanec. »Ne delajva si utvar, prosim te.« je nejeverna Mia. »Zakaj si se odločila, da mi ne verjameš?! Zakaj se ti, karkoli rečem, zdi tako nerealno?!« neznanec ne more razumeti Mijinega odpora v odnosu do njega.
»Prosim pojdi.« ga Mia znova roteče prosi. »Si tega res želiš?« Mia zgolj molči. Ne zmore mu lagati, ker ji je jasno, da si tega v resnici ne želi. Da je sleherni košček v njej radoveden in se sprašuje – kaj pa če…
»Moja največja napaka ni ta, da sem se zaljubil vate, ampak ta, da sem mislil, da ti čutiš enako!«
jo z besedami prizadane neznanec. Mia, kljub močni želji in bolečini v sebi molči, solze ne nehajo teči.
Stopi do telefona v sobi in pokliče na recepcijo. Prosi, da pošljejo varnostnika, ki naj pospremi gospoda pred njenimi vrati ven. Zasliši prerekanje pred vrati, a že čez nekaj trenutkov nastopi tišina.
Grenak priokus in bolečina v želodcu jo spravita nazaj v posteljo.
Mia D.
… se nadaljuje
Dodaj odgovor