Toskanski spev – 8.del
Osmi del iz romana “Toskanski spev”.
Grlo imam skoraj zadrgnjeno od čustev. Kolar me seveda presenečen opazuje (»Kaj pa je, gospa?« ) in to me vrne v realnost. Gospa. Gregor me ne bi nikoli tako poklical. Seveda, to ni on. Ne more biti. »Vse je v redu.« Trudim se delovati normalno, vendar se mi glas precej trese. Spustim se na kolena in začnem z rokami pobirati sladkor – položaj je verjetno videti skrajno čuden, vse skupaj pa seveda še poveča njegovo začudenje. »Ne, niste v redu.« V kotu zagleda metlo in smetišnico, vzame ju v roke, stopi do mene in pomete sladkor s tal. Opazujem ga – še vedno kleče in pri tem opazim, da je za kakšni dve glavi višji od mene, tako kot je bil Gregor – nato pa mi ponudi roko in z njegovo pomočjo zopet vstanem. Ob njegovi roki grem do mize, dovolim mu, da me posede – vse to kot v nekakšnem transu, še vedno pod vtisom zaradi Gregorja. Ko pa se oddalji od mene in stopi h kuhinjskemu pultu, da bi nama prinesel kavo, se čar razblini. Spravim se k sebi. Marko Kolar ni Gregor Robič – in ne smem dovoliti, da bi postal. Nočem dovoliti tega. Čimprej ga moram spraviti iz hiše, čimprej. Spil bo svojo kavo in odšel, jaz pa bom normalno zaživela naprej. Ukrepati moram. Takoj zdaj. Prav zato sem, ko Kolar sede k mizi, bolj redkobesedna. On se trudi navezati pogovor; še enkrat se pozanima o zamenjani gumi, jaz pa se mu še enkrat zahvalim, nato pa nastopi tišina. Vem, da bi me rad vprašal marsikaj, kar je v tem času uspel videti in ga očitno zelo čudi; ženska ki ne zna zamenjati gume na svojem avtomobilu, živi pa sama v veliki hiši z dvema kopalnicama in mačko kot kakšna upokojenka? Kaj vse to pomeni? Vsa ta vprašanja mu preberem v očeh, a imam srečo, da ne spregovori. Ne poznam se dovolj dobro, ne vem, kaj bi mu odgovorila. Vem samo, da nočem govoriti. Nočem se spominjati. Rada bi tišino. Želim svoj mir, svojo samoto in svojo mačko. Predvsem pa si iz trenutka v trenutek bolj želim, da ta tujec odide iz mojega življenja in se nikoli več ne vrne. Pogovor nama tudi zlepa ne steče; jaz sem živčna, ker po več letih prvič gostim človeka, ki nikakor ne sodi v moj delovni ali družinski krog, on pa daje vtis, kot da ne ve, kam bi se dal v tej moji kuhinji. Daje vtis, kot da ne spada vanjo. Ta človek, ta moški, kdor koli že je, ne spada k meni, čeprav je neverjetno podoben Gregorju. Čez nekaj minut sva s kavo že skoraj pri koncu. Naenkrat pa – ravno, ko dvignem skodelico – nebo razsvetli strašen blisk. Oblije naju tolikšna svetloba, kot bi bile v hiši prižgane vse luči, ob tem pa zagrmi s takšnim truščem, kot da se nama bo na glavo pravkar zvrnil nebesni svod. Prestrašim se kot zlepa ne, skodelica mi obstane na pol poti do ust. Toda nenadoma grom utihne in namesto njega zaslišiva zvok, podoben padanju teniških žogic. Spogledava se in oba naenkrat spregovoriva eno samo besedo: »Toča!« Čisto refleksno vstaneva in stopiva k oknu, toda zunaj so resnično vidne samo kroglice zmrznjenega dežja in skoraj nič drugega. Kroglice toče ležijo vsepovsod; na dvorišču, pred hišo in – o, sranje! – na mojih rožah. Samo tega ne, res! Očitno mi bo polomilo vse rože, vrt je že zdaj ves v kaosu. Od jeze zaškripam z zobmi. Na cvetje sem res občutljiva. V ta vrt sem vložila ogromno dela in zdaj bom morala, tako kaže, pričeti od začetka. No, ja. Še vedno lahko upam, da škoda ne bo tako velika. Morda mi to prekleto vreme ne bo uničilo čisto vsega, poleg tega pa sem lahko vsaj vesela, da imam avto na varnem v garaži. Moj avto je na varnem, Kolarjev pa ne. Namesto tega stoji sredi dvorišča in po njem seveda velikodušno pada toča. O, kriza. Ko pogledam gosta, vidim, da se tako močno naslanja na okensko polico, da ima členke popolnoma bele. Če sem jaz zaradi vrta jezna, je on za voljo avtomobila videti popolnoma izgubljen. »Kaj pa naj zdaj naredim?« me vpraša kot kak prestrašen otrok. Zopet mu odgovorim brez razmišljanja. »Avto bova prestavila v garažo. To je vse, kar lahko storiva.« Bova? Lahko storiva? Midva? Zakaj zdaj že jaz govorim v dvojini? »Je v garaži dovolj prostora?« »Dovolj velika je, ne skrbite.« Med pogovorom se napotiva po stopnicah navzdol, proti garaži. Toda potem se on nenadoma ustavi. »Ampak …« »Ja? Kaj pa je zdaj?« ga rahlo primem za ramo, da začne spet hoditi vštric z mano. »Bog ve, kako dolgo bo trajala ta toča.« »Tega ne moreva vedeti, seveda. Ampak ne razumem, kaj je narobe v zvezi s tem.« »Narobe?« »Ja?!« Počasi mi že začenja iti na živce. »Če se dež ne bo polegel, mislite da bi moral …«
»Da bi morali kaj?« Daj človek božji, izpljuni že! »Ne morem vso noč sedeti v kuhinji, ne?!« Namesto da bi mu takoj odgovorila, sem tokrat jaz tista, ki obstane od presenečenja. »No, ne … Saj ne boste … Mislim, vso noč sedeli v kuhinji. V takšnem vremenu ne morete na pot, sploh pa ne ponoči. Če se ne bo zjasnilo, boste prespali v sobi za goste.« Malce pomolčim, nato pa hitro dodam:
»In odšli zjutraj. Po zajtrku.« V redu, zakaj sem to rekla? Ne tistega o zajtrku, ampak na prvi del povedi? Zakaj sem mu rekla, da lahko prespi pri meni, če želi? Sicer bo med nama celo nadstropje, toda vseeno! Še za Janeza nisem rada videla, da je prespal tu (čeprav se je to po spletu okoliščin nekajkrat resnično zgodilo), pa mi je bil kot oče! Zakaj sem tega tujca povabila, naj prespi v moji hiši, zakaj?! Po drugi strani pa, kaj naj bi storila drugega? Ga poslala ven, na dež? Tega nisem mogla. Sploh pa; zjutraj bo odšel in potem bo spet vse lepo po starem. Ko poskrbiva za njegov avtomobil, se vrneva v kuhinjo. Zdaj bi morala … No, kaj? Kaj naj stori človek – ženska – ki ima po več letih v hiši prvič gosta, in to ob enajstih zvečer? V redu Anja, obnašaj se normalno, počni stvari normalno, deluj normalno. Vsaj navzven. Večerjo moram skuhati, kaj pa drugega. To bi storila tudi, če bi bila sama. No, če bi bila sama doma, bi bila ob tej uri verjetno že v postelji. Pred tem bi sicer že večerjala – že pred kakšno uro – vendar bi si naredila sendvič ali odprla tuno, ne bi pa kuhala. Po navadi sem veliko prelena, da bi ob kakšni uri sploh še prijela za kuhalnico. Toda zdaj bom očitno morala. Kolarja posedem za mizo in začnem kuhati – dejansko. In vse skupaj se mi zdi skrajno mučno. Ne vem prav, kako naj se vedem, in največja težava je seveda v tem, da ni elektrike. No, elektrika je, vendar je trenutno ne morem uporabljati, poleg tega pa obstaja možnost, da je bo zaradi vremena resnično vsak čas zmanjkalo. Mogoče je to razlog, da se počutim tako čudno. Saj se tudi lahko. Ob enajstih zvečer sama posedam v kuhinji s človekom, ki sem ga spoznala pred kakšnimi tremi urami, edina preostala družba v hiši pa je moja mačka. Zaradi tega se že imam pravico počutiti čudno, ni tako? Saj ne, da je kaj narobe s Kolarjem.
‘’Sprostite se, nič ne bo narobe.’’ ‘’Ja, gospa, ampak …’’
‘’Gospa.’’ Spet mi je rekel gospa. Dovolj je že tega.
‘’Poslušajte, Marko,’’ ga prvič pokličem po imenu,
‘’nisem gospa. Mojo hrano jeste, mislim, da lahko že končno greva prek tega.’’
Očitno je nekaj narobe z mano, da se ne znam vesti bolj naravno … ali bolj vsakdanje? Vsakdanje bi bil verjetno bolj pravilen odgovor, kajti zame očitno to vedenje je normalno. Očitno sem se v osmih letih tako osamila, da se ne znam več vesti do ljudi okoli sebe – do tujih ljudi, če sem natančna. Pred družino, pred Janezom in Andrejo sem še nekako zmogla, ampak tole …
Nisem si mislila, da je tako hudo. Spet moram začeti hoditi med ljudi, nujno moram spet navezati vsaj osnovne socialne stike.
To sem si že velikokrat rekla, toda zdaj je besedica ‘nujno’ dobila povsem drugačen prizvok. Precej globoko sem zabredla …
In če želim to popraviti, je prvi korak, da se začnem bolj spontano vesti do Kolarja, da vsaj poskušam navezati kakšen pogovor. Toda to je precej težko, še posebej če moraš delati bolj ali manj v temi, pri tem pa imaš na hrbtu ves čas tuj par oči.
Ko bi lahko vsaj prižgala televizijo! Tako bi imela vsaj razlog, da ga spravim v dnevno sobo in v miru do konca skuham te špagete – čeprav se resnično sprašujem, kako bi se počutila, če bi možakar dejansko sedel v dnevni sobi, izven mojega vidnega polja.
Človek ne prav dobro … In vreme mi je to tako ali tako preprečilo. Zatopljena sem v premišljevanje – v premišljevanje in v to, da poskušam večino časa čim bolj neopazno obračati hrbet gostu; zavedam se, da je to nevljudno, toda celo s profila me tako zelo spominja na Gregorja, da je bolje, da ga nekaj časa ne gledam. Kako skoraj preslišim njegovo ogovarjanje. »Gospa. Gospa. Gospa!« K njemu se obrnem šele po drugem ali tretjem klicu. »Da?« Nekaj bo treba ukreniti glede te ‘gospe’. Resnično. »Vam pomagam?« »A?« Njegovo vprašanje me spet vrže s tira. »Sprašujem vas, če vam pomagam. Že tretjič.« »Ne. Samo – ne.« Z drugimi besedami; samo sedi tam in mi daj mir, sicer me bo počasi, ampak zanesljivo, razneslo na koščke. »Hvala.« Popolnoma sem se odvadila družbe, res. Največja težava pa je, da ves čas dežuje. Vreme se kar noče in noče umiriti; kolikor slišim, zunaj še vedno divja toča. Hvala bogu, da veter ni pretrgal telefonskih žic, če bo kar koli narobe, mi preostane vsaj še telefonska povezava, da bom lahko … Kot v odgovor na te misli nekje v veži zazvoni hišni telefon. Ne preostane mi drugega, kot da zmanjšam plin in si snamem predpasnik. »Popazite malce na špagete, prav?« naročim Kolarju. »Kmalu bi morali biti gotovi, do takrat bom že nazaj.« Stopim v vežo in dvignem telefonsko slušalko. Na drugi strani je Tatjana. »Anja, je vse v redu?« me vpraša namesto pozdrava. »Seveda je vse v redu, mama. Le kaj bi lahko bilo narobe?« »Kje si? V veži ali v spalnici?« Dobro, kaj je to, zaslišanje ali kaj? Drugi telefon imam v spalnici, res je, ni pa mi všeč, da me toliko sprašuje. »V veži,« odgovorim z rahlim poudarkom. »Zakaj?« »Ura je skoraj pol dvanajst. Kaj ne spiš?« »Ne, ne spim, večerjo kuham.« »Ob tej uri? Zakaj?« »Ker imam …« Reči hočem ‘obisk’, potem pa sredi besede nenadoma utihnem. Njej tega ne bom razlagala. Seveda pa tudi brez razlage nekaj opazi. »Kaj? Kaj pa je?« »Nič, nič, samo … Precej slabo vreme imamo tukaj, toča pada.« »Aja? V Mariboru sije sonce … Mislim, zdaj že luna. A zaradi vremena ne spiš?« »Ja, ja, zaradi vremena. Kuham, plin sem pustila prižgan. Zakaj si me klicala?« »Ker … Pravzaprav, ne vem. Nekakšna slutnja me je obšla. Spala sem že in … Sanjala sem o tebi.« Oho, to pa je nekaj novega. »Samo prepričati sem se hotela, da je s tabo vse v redu,« nadaljuje Tatjana. »V redu sem.« Kolikor sem v danih okoliščinah sploh lahko. »Jutri te pokličem.« Ko se vrnem v kuhinjo, mi Tatjanin klic v trenutku izpuhti iz glave, od presenečenja obstanem kot vkopana. Špageti so kuhani, na mizi so na dveh krožnikih, bolonjska omaka pa prav tako. In vino … Kolar se gre očitno nekakšnega strežnika. »Kaj …?« Vprašanja ne oblikujem do konca, samo pogledam ga. »Dolgo ste se pogovarjali, špageti so se skuhali in jaz sem pač … Upam, da ni kaj narobe.« Upa, da ni kaj narobe? Dolgo sem se pogovarjala, špageti so se skuhali in on je pač odpiral moje kuhinjske elemente in hladilnik ter na mizo nosil moj pribor in krožnike. Ob tem mi ni ravno prijetno. Toda po drugi strani verjetno ni mislil nič hudega in navsezadnje; kdaj sem bila nazadnje tako postrežena? Že precej dolgo je od tega, precej, precej dolgo. Nekaj pa mi vseeno ne gre čisto v račun. »Ne, nič ni narobe, hvala,« odgovorim kljub neodločnim občutkom v drobovju in še celo nasmehniti se uspem ob tem. Ko sedeva k večerji – kako je to čudno! – niti za trenutek ne odvrnem oči od njega, in to iz opreznosti. Kaj počne ta človek? Večerjava. Po več letih prvič večerjam v družbi moškega, ki ni Janez, ali drugače povedano, ki je star manj kot šestdeset let. Veliko mlajši je. Ne pogovarjava se ravno veliko – s špageti v ustih to ni ravno priporočljivo, ne? – vendar pa najin pogovor steče precej lažje kot prej pri tisti kavi. Petra bi temu rekla ‘spontana povezava med dvema spoloma’. No, kar koli že to je, bi sama raje kot ‘spol’ uporabila besedo ‘človek’. Spontana povezava med dvema človekoma, dlje od tega ne grem. Povezava, ki jo je povzročilo precej neprijetno vreme. In predrta guma. In nadpovprečno prijazen predstavnik moškega spola, ki je zame več kot pol ure dobesedno klečal v blatu. Takšna povezava. Spet se pogovarjava predvsem o vremenu. Zunaj še vedno ni niti za stotinko jasneje, Kolarja iz trenutka v trenutek bolj skrbi, kaj bo, če se vreme ne izboljša. »Nič ne bo,« mu zagotovim kot kakšnemu otroku. »Saj sem vam že prej povedala, da boste v tem primeru prespali v sobi za goste, kajne? Sprostite se, nič ne bo narobe.« »Ja, gospa, ampak …« »Gospa.« Spet mi je rekel gospa. Dovolj je že tega. »Poslušajte, Marko,« ga prvič pokličem po imenu, »nisem gospa. Mojo hrano jeste, mislim, da lahko že končno greva prek tega. In nisem tako stara.« »Uf! Mislim, da je bil to najdaljši govor, kar sem ga do zdaj slišal od vas. Ne mislim, da ste stari, samo vljuden sem bil. Zakaj vas ta naziv tako moti?« Ker me družina in Andrejka tikajo, z drugimi ljudmi po svetu se tako ali tako ne družim in edina oseba v mojem življenju, ki me kdaj pokliče gospa, je prodajalka v trgovini čez cesto? Ali zato, ker je ta beseda zame že prevelik opomin na civilizacijo? »Ne moti me, samo navajena nisem.« Malce pomolčim.
‘’Šele zdaj dojamem, da se z rokama oklepam njegovega pasu, on pa me objema prek ramen.
Spogledava se in sunkovito sestopiva narazen kot dva najstnika.”
Ta človek bo jutri odšel. Ne bom ga več videla. Spet bom imela svoj mir. To imam v mislih, ko izgovorim naslednji stavek. »Veste kaj? Tikajva se, če ne gre drugače.« Če ne gre drugače? To ni bilo ravno najbolj vljudno. Hitro se popravim. »Mislim … Tako bo lažje, se ti ne zdi?« »Tudi prav.« Seže mi v roko in po krajšem oklevanju doda samo: »Marko.« Takoj mu stisnem dlan, upam da krepkeje kot pred nekaj urami na cesti. »Anja.« Zazdi se mi, da sem ga malce užalila. Na moj predlog o tikanju se je odzval z besedama ‘tudi prav’ in to mu ni podobno, toliko ga že poznam. Saj ne, da bi bil ta predlog posrečen, a vseeno. Nisam ga hotela užaliti, res ne. Če ne bi bilo njega, bi morda še vedno zmrzovala v svojem avtomobilu, tega se zelo dobro zavedam. Kljub temu pa sem ga očitno užalila – sicer nenamerno, a to res ni bilo pošteno. Ne vem, kaj naj rečem, da se odkupim, in precej nerodno mi je, njemu pa je očitno tudi vse prej kot prijetno. Obmolkneva, ker od zadrege preprosto ne veva, kaj bi rekla. No, pa je šla spontana povezava. Večerjo zaključiva bolj ali manj v tišini, nato pa – to je že rahlo srhljivo! – skoraj istočasno vstaneva in odneseva krožnika h koritu. Ko se napotiva nazaj k mizi, je med nama več kot dva metra razdalje, naenkrat pa strašansko zagrmi. Čez trenutek ugasnejo vse luči v kuhinji in po vsej hiši, midva pa zakričiva in z veliko hitrostjo planeva eden k drugemu. Zaradi glasnega grmenja sva popolnoma prestrašena, toda potem mi Marko nenadoma reče, naj se umirim in seže v žep. Med nama zasveti plamenček ognja iz njegovega vžigalnika. Šele zdaj dojamem, da se z rokama oklepam njegovega pasu, on pa me objema prek ramen. Spogledava se in sunkovito sestopiva narazen kot dva najstnika. »Sveče,« reče Marko, da bi premagal zadrego, »kje imaš sveče?« »V predalu, desno od tebe.« Čez nekaj sekund kuhinjo osvetli plamen prve sveče, nato še druge in tretje. Še sreča, da imam veliko zalogo; skoraj ves predal zavzemajo sveče in vžigalice, zraven pa so še tri ali štiri baterijske svetilke. In vžigalniki, seveda. Vžigalnikov imam cel kup, težava je v tem, da nimam nikoli nobenega pri sebi, ker ne kadim. Odločim se pomagati Marku; sveče jemljeva iz predala, jih prižigava in sistematično razporejava po kuhinji. Sredi dela se spogledava in nenadoma bruhneva v smeh. Zadrega izpred nekaj minut nemudoma in dokončno izgine. Čez nekaj minut se kuhinja blešči v soju sveč, čemur ne botruje nikakršna romantika, temveč naju je v to prisililo vreme. Po krajšem posvetu se odločiva za še eno kavo, spat pa greva šele kakšno uro po polnoči. Ker se vreme še vedno ne umiri, se izkaže, da bo Marko resnično prespal pri meni. Posodim mu eno izmed Gregorjevih pižam, kar ga nemalo začudi, vendar me ničesar ne sprašuje, kar zelo cenim. Vseeno pa še se ne posloviva tako hitro, ker se Marko tik pred odhodom v svojo sobo spomni, da ima v avtomobilu knjigo. Ker bi na vsak način rad bral, a je že v pižami, se potrudim in grem v garažo namesto njega. Knjiga je v vrečki na zadnjem sedežu avtomobila. Sicer sem precej radovedna, a tokrat sem tako utrujena, da niti ne pokukam v vrečko, da bi videla za katero delo gre, temveč vse skupaj samo odnesem gor, vrečko obesim na kljuko njegovih vrat, glasno zakličem lahko noč in grem v svojo sobo. Padem v posteljo in kljub hrupnemu vremenu zaspim v manj kot desetih minutah. Dejstvo, da imam v hiši tujega človeka, me nenadoma ne skrbi več niti toliko, da bi se mi ljubilo vstati in zapreti vrata spalnice.
Eva Kurnik
… se nadaljuje
Dodaj odgovor