Toskanski spev – 23.del
Triindvajseti del iz romana “Toskanski spev”.
Nekaj dni pozneje je Cvetka skozi okno opazovala sina in njegovo Italijanko. Držeč se pod roko, sta hodila po dvorišču in nekaj razpravljala, nista bila videti preveč srečna. »Pa saj je tudi prav tako,« je jezno pomislila, »zakaj sta nam pa zakuhala takšno godljo!« Tako zelo je bila zatopljena v prizor pred sabo, da ni slišala moža, ki ji je stopil za hrbet.
»Zakaj oprezaš skozi okno kot kakšen ruski vohun?« Kar poskočila je od šoka. »Jezus Kristus, kako si me prestrašil!«
»Ja, če bi delala kaj poštenega, že ne bi imela razloga za strah.«
»Poštenega!? Sina skušam zavarovati, da ne bo naredil še kakšne večje neumnosti, ti mi pa tu …«
»Ne trapaj! Ne moreš ga zavarovati, ker ni več star pet let. Kar je, pač je. Drugi je naredil otroka; smola, ampak to se dogaja. Midva se ne bova vmešavala.«
»O najinem sinu govoriš!«
»Ki je krvav pod kožo, kot vsi drugi! Sam bo rešil, kar si je zakuhal, Cveta, ti pusti to pri miru!«
»Ne morem, čeprav bi rada! Snahi ne morem tako lagati.«
»Da se ne bi vmešala! Za najinega sina gre, ne za snaho! Vem, da jo imaš rada, toda to morata rešiti sama, razumeš?
Poglej to s tega vidika; vnuka bova dobila! Ti to nič ne pomeni?«
»Pomeni mi. Pomeni, ampak zaradi tega še ni prav. Ni prav!«
‘’Vseeno pa se nikoli prej in ne pozneje v življenju ni znašla v tako neprijetni situaciji,
kot jo je preživela v tistih nekaj urah pri Rupnikovih doma.’’
Ko jo je Janez vprašal, če je pripravljena spoznati njegove starše, se je Tatjana psihično pripravila na marsikaj.
Že iz njegove prošnje je zvenela neka nuja; čeprav jo je postavil kot vprašanje, se je dobro zavedala, da nima smisla reči ne.
Do tega srečanja bi tako ali tako moralo priti; hitreje ga opravi, bolje bo zanjo. Vseeno pa se nikoli prej in ne pozneje v življenju ni znašla v tako neprijetni situaciji, kot jo je preživela v tistih nekaj urah pri Rupnikovih doma. Šla naj bi na kosilo in ob njunem prihodu je bilo kosilo tudi dejansko skuhano, vendar je Janezova mati s svojimi pripombami poskrbela, da so vsi pri mizi ostali brez teka. Precej časa ji niti ni nič rekla, le gledala jo je tako, da je Tatjano spreletaval srh zaradi neugodja. Vedela je, zakaj je gospa neprijazna, tak odziv je pravzaprav pričakovala, ni pa mogla razumeti, kako ji je Janez lahko govoril, da sta si z materjo blizu, z očetom pa ne; zdajšnja situacija je to družino prikazovala v popolnoma drugačni luči. Cvetka je bila namreč tista, ki je ves čas ustvarjala napetost, njen mož pa je medtem poskušal celotno situacijo držati vsaj kolikor toliko nad vodo. S Tatjano se je vsaj skušal normalno pogovarjati; saj ne, da bi ji bilo pri tem prijetno, toda videla je vsaj, da se trudi, in to je seveda cenila. Na Izidorja je tekom kosila Tatjana napravila dober vtis. Sicer se je jasno zavedal kočljivosti situacije, vseeno pa se mu je dekle zdelo prijetno in tudi zelo lepo. Nanjo je gledal brez obsojanja, česar pa za Cvetko vsekakor ne bi mogli trditi. Ko se je enkrat zagrela, jo je spraševala vse živo; o njenem otroštvu, zakaj ima italijanski priimek, če sta bila starša Slovenca, če živi sama, kako se preživlja; res vse, kar ji je padlo na pamet. Ob teh vprašanjih se je Tatjani pričelo dozdevati, kako se mora počutiti živina na sejmih; tam kupci sprašujejo po teži in starosti posamezne živali, tukaj pa njo ta ženska obravnava kot bi bila nekakšna breja mačka. Vse, kar je prav, zakaj mora to prenašati!? A pomagali niso ne njeni ugovori ne Janezovo posredovanje; saj ne, da ni poskušal, toda njegova mati se je enostavno odločila, da ga ne bo slišala. Šele Izidor jo je uspel kolikor toliko pomiriti, pa še to le za nekaj minut, potem pa je spet začela. Prav občudoval je Tatjano, ker ji je tako spretno odgovarjala. Kakšna druga, skoraj katera koli druga ženska, bi ob njenih odgovorih utihnila; njegova žena pa ni bila takšna. Razloga, zaradi katerega so sploh sedeli skupaj, Cvetka pred njima sicer ni omenjala, toda Izidor je sumil, da bi prišla z besedo na dan praktično v trenutku, ko bi s Tatjano ostali sami; prav v tem je bil razlog, da sta z Janezom le izmenjaje hodila od mize, nikoli pa nista vstala oba naenkrat. Kljub temu pa sta se zavedala, da katastrofe ne moreta preprečevati v nedogled. Janez je želel vseeno Tatjano vsaj malce pripraviti na ta pogovor in ga odložiti vsaj do nadaljnjega; za eno popoldne je bilo vsekakor že več kot dovolj. Za vse. Tatjana je sicer zaenkrat še vse požirala in tudi požrla, toda glede na izraz na njenem obrazu se je Janez začel spraševati, ali bo prej prekipelo njej ali njegovi materi. Toda to je bilo zgolj retorično vprašanje. Odgovora si nikakor ni želel izvedeti! Dobro je vedel, da lahko med ženskama vsak trenutek poči, on sam
(z očetom ob strani) pa tudi ni mogel v nedogled nastopati kot blažilec napetosti. Vsekakor bo najbolje, da čim prej zaključijo to popoldne. S Tatjano se morata pobrati stran in to hitro! Če bosta le še kratek čas sedela tukaj, bo namreč pričela šteti vsaka sekunda. Bolje bi bilo oditi. Zdaj. Izidor je pospremil Janeza in Tatjano v vežo.
Ko si je gostja oblačila plašč, je potegnil sina na stran. »Če sem o njej kdaj rekel kaj slabega, vzamem nazaj.«
»Me zdaj razumeš?«
»Razumem. Vse. Kar se mene tiče, je v redu, za vnaprej pa …«
»Kar se tebe tiče. Kaj pa mama?«
»Njo pa kar meni prepusti. In malo časa ji daj. Pravim ti, da te v ničemer ne obsojam, ampak kako bodo stvari potekale od zdaj naprej, je odvisno od tebe. Tukaj ti ne morem pomagati in mama tudi ne.«
Mama sploh še posebej ne! Upal je, da njegov sin to ve.
‘’… vmešavaš se v stvari, ki se te sploh ne tičejo!
Če se imata rada, lahko midva samo dvigneva roke nad vsem skupaj, razumeš?”
Ko sta odšla, se je Izidor vrnil v dnevno sobo. Zadostoval mu je en sam pogled na ženo, pa ga je dobra volja v hipu minila.
Cveta je gledala okoli sebe kot kak rabelj. Čakal ju je zelo mučen pogovor. Spet. »No? Kaj praviš?«
»Kaj pa naj bi rekla? V zadnjih dveh urah sem milijonkrat pomislila, da se je najinemu sinu čisto zmešalo!
Da gre pri svojih letih in obveznostih, ki jih ima kot mož, kot sin in kot odvetnik; da gre in pobere kar eno …«
»Počasi! Nikogar ni nikjer pobral. Lahko, prosim, lepo malo paziš na ton? Ženska nama bo rodila vnuka!«
»In zato je vse to kar naenkrat v redu?«
»Ne. Ni v redu, je pa sprejemljivo, razumeš?«
»Niti slučajno. Zame to ni sprejemljivo, tebi pa očitno …«
»Misliš, da sem tega vesel? Nisem, ampak to ni najina stvar!«
»Najin sin ni najina stvar!? Res ne?«
»Vzamem nazaj. Je, ampak ne moreva se vtikati v njegove osebne težave.«
»No, zdaj se pa končno razumeva!«
»Res?«
»Prav si povedal. Točno to je ta ženska; Težava. Z velikim T.«
»Bi me lahko nehala vleči za jezik? Si se zadnjih nekaj minut sploh poslušala? Rekla si, da ga obsojaš, ker je pri svoji starosti, z obzirom na soprogo, naju in svoj poklic, naredil to, kar je pač naredil. Zdaj pa tako; starost pri tem nikoli ne igra nobene vloge. Greta … No, z njo bo že razčistil, če bo treba. Jaz osebno kot oče nisem razočaran nad njim, ampak ga skušam razumeti.
In na nek način tudi ga razumem, ni pa mi jasno, o čem razmišljaš ti. Razumem, da si jezna nanj, ampak daješ vtis, da ti je bolj mar za Greto kot zanj, vidiš, tega pa ne razumem. Odvetnik mi pa sploh ni jasen; zakaj si ga omenila?«
»Zaradi načel. Zaradi tega poklica bi moral imeti kakšna načela, to sem mislila. In najina …«
»Čakaj. Pravo in družinske vrednote pa med seboj res nimajo nobene zveze.«
»In to, da na njegovem mestu drugi narediš otroka, res ni nobena družinska vrednota!«
»Zakaj …«
»Počakaj, da končam. Deset minut si mi držal pridigo, Greto pa si odpravil v enem stavku. Ja, mar mi je zanjo!
Mar mi je zanjo, ker vem, da je dober človek. Ni mi vseeno zanjo, saj vidim, da trpi. To, kar ji je naredil Janez, je podlo!
Dlje, kot bo trajalo, huje bo na koncu zanjo. In ja, jezna sem nanj. Besna sem!
Vedela sem, da lahko doživimo marsikaj, ampak nič podobnega temu. Hudo napako je naredil, nisva ga vzgajala tako in …«
»Saj si hotela, da postane samostojna osebnost, ne?«
»Seveda.« »No, torej. Midva sva ga vzgajala, kot se je nama zdelo prav, on pa si bo uredil življenje, kot se bo zdelo njemu.
Če se bo odločil …«
»Mar res nameravaš dopustiti, da zaradi ene aferice vse zavozi?«
»Če bo res vse zavozil, bo to njegova odločitev. Midva se ne moreva in ne smeva vmešavati!«
»Jaz se bom! Moj sin je! Ducat vnukov ni vredno toliko, da bi zaradi nje dopustila, da on vse zavrže!«
»Ja, ampak s tem mu ne delaš ravno usluge.«
»Počnem, kar bi na mojem mestu počela vsaka mama.«
»Ne, vmešavaš se v stvari, ki se te sploh ne tičejo! Če se imata rada, lahko midva samo dvigneva roke nad vsem skupaj, razumeš?
Za Greto mi je čisto vseeno, samo za Janeza mi je mar! Ne morem ga siliti v kakršno koli izbiro, preprosto ne morem.
In, če boš to storila ti, ga lahko tudi izgubiva, to ti je menda jasno?« Cvetka ga sploh ni poslušala.
»Praviš, da ti je za Greto čisto vseeno? Kako lahko sploh rečeš kaj takega? Njegova žena je in …«
»Zdaj pa že enkrat utihni! Poročen je z žensko, ki si jo izbrala ti. Tokrat pa ne moreš izbrati namesto njega, že prvič ne bi smela. Če mu hočeš dobro, ga tokrat pusti čisto pri miru, jasno? Če ne … Kar koli že hočeš storiti, stori sama. Če jima boš nasprotovala, dobro; ampak boš v tem sama. Jaz sina podpiram, ker se mi to zdi edino prav. Pomagal jima bom, če bosta hotela, ti pa počni, kar hočeš. Ampak mene ne vmešavaj zraven, jasno? Niti slučajno me ne mešaj zraven.«
Poskusil je. Res. Toda ko se je Cveta za nekaj odločila, je ni premaknil niti vihar in to je vedel tudi njen sin.
Če njenega mnenja ne bo spremenil vnuk, potem ga ne bo nič. V tem primeru bodo vsi v velikih težavah.
Izidor ni bil edini, ki je na obzorju slutil težave. Zunaj je Janeza prijelo, da bi Tatjano peljal naravnost k zdravniku, tako je izgledala. »Če se počutiš vsaj približno tako kot jaz …« ji je rekel.
»Ne, se ne. Ona je tvoja mama. Kar koli bo že rekla, kar koli bo naredila, bo to tudi ostala. Moja pa ni.
In zato se ne moreš počutiti niti približno tako kot jaz, razumeš?«
»Ampak, ti si …«
»Kakšna? No, kakšna? Saj vidiš, da se lahko gibljem in stojim na nogah, za naslednje pol ure pa je to tudi vse!«
Hotel je nekaj reči, a ga je z zamahom roke utišala in govorila naprej.
»Kar koli že misliš storiti, ukrepaj hitro. Če se to še enkrat ponovi, potem … Pa kaj sploh govorim? Ne bo se ponovilo, razumeš? Tak pogovor se ne bo več zgodil. Razumem, da tvojo mater skrbi zate, toda prihodnjič tudi jaz ne bom tiho, zapomni si.«
»Ja, saj ravno tega se tudi bojim.«
»Si resen? Koliko si star?«
»Ne, mislim … Če pride do tega, bova z očetom pregorela!«
»Ja, oprosti! Ko pride do tega, ne če!« Lahko si je mislil, kar je hotel, toda ne bo se več držala nazaj!
Sicer ni bila nobena svetnica, to pa še ni razlog, da bi komur koli dopuščala odnos, ki ga je Cvetka Rupnik pokazala danes.
Starša sta ji že v zgodnjem otroštvu vcepila načelo, da je samospoštovanje ena najpomembnejših človeških vrednot, ne glede na to, kaj posameznik v življenju stori. Nikoli ni nikomur dovolila, da bi na tak način govoril z njo in Janezova mati, prava snobinja, ne bo pri tem nobena izjema!
Eva Kurnik
… se nadaljuje
Dodaj odgovor