Casper – 3.del
Tretji del iz zgodbe “Casper” – MINUTE.
V trenutku, ko zasliši odpiranje vrat, ji telo preplavijo mravljinci. Globoko vdihne. V sebi poskuša umiriti vznemirjenje najstnice. Spogledata se, časa za besede si ne vzameta … Zatrepeta ob dotiku njegovih ustnic. Nenasitna je, čeprav jo njegova bližina hrani. Bori se s tresočimi nogami, da se ne opoteče – nihče je še ni nikoli razorožil z večjo lahkoto. Z rokama jo čvrsto zgrabi in potegne k sebi – njeno telo od užitka nenadzorovano zadrhti. Ve, da jo dotik njegovih dlani spravlja ob zdrav razum, smeji se mu od občutka nadvlade. Vseeno ji je, samo da je tam.
Vzemi si me, si misli. Vzemi si me, kolikokrat želiš in kakor koli želiš. Tu sem zate. Želim si te na sebi, ob sebi, pod sabo … V meni si zanetil ogenj, v katerem se ne bojim zgoreti. Toplo mi bo pod lastnim pepelom. Želim se dušiti v najinem dimu.
Dovolj je že pogled, da obnemi, in razen bitja njegovega srca ne zmore slišati ničesar več. Govori, a zazna le premikanje njegovih ustnic, vokal … mmm, zvoku njegovega glasu se je vdajala, še preden se je je zares dotaknil. Mešanica lastnosti in energije, ki jo ima ta moški, je zanjo usodna. Ženska, ki ima vse pod nadzorom, se je znašla v labirintu. Večkrat se je že vprašala, katero smer naj ubere. Nima še odgovora – no, pravzaprav ga ima, a ga potiska nekam v ozadje. Zatrla ga je, ker je želja po njem premočna. Izhod je na dosegu roke, a mu je obrnila hrbet. Želi si ga, pa čeprav le za čas, ki jima ga je vesolje namenilo …
Odnese jo na siv, udoben kavč, jezika se prepleteta, vlažna je … Glava zaide v njeno mednožje, toplota pljuskne skozi telo, zaječi … Drobi se pod gibi njegovih dlani. On ve, on tako prekleto dobro ve, kako se je dotakniti, kje se je dotakniti, ritem je, aaahhhh … Drhti in v sebi še komaj zadržuje krike naslade. S prsti se zakoplje v njegov hrbet, ob pogledu nanj se ji meša. Potegne ga k sebi, mehkoba njegovih ustnic ji prija, tako zelo prija, da se noče odlepiti stran.
Začuti ga v sebi, globoko vzdihne, zvrti se ji … od zanosa postane omotična. Kakšen moški, si misli, rahlo odpre oči, da si ga ogleda – spet. Na ustnice se ji prikrade nasmešek, ko telo brezšumno doživi eksplozijo občutkov.
‘’V meni si zanetil ogenj, v katerem se ne bojim zgoreti. Toplo mi bo pod lastnim pepelom.”
Ne zmore nadzorovati drgeta lastnega telesa. Sproščena, razkošna, mehka … prede, spet in spet … Ko bi lahko čutil vsaj del tega, kar čuti ona, ko ji prihaja … Se sploh zaveda, kakšen užitek ji daje?! Godi mu, njeni odzivi božajo njegovo samozavest. To je jasno in neizpodbitno. Rada bi se nadzirala, a ne gre, razum ni usklajen s telesom. Glava bi želela ohraniti vsaj kanček dostojanstva, a telo mu na vsak način hoče pokazati, da je tam zanj, in misli, ki jih producira zdrav um, suvereno ignorira. Z gibi »bachate« zapleše na trdem, pokončnem drogu; nezmotljiva je v slehernem gibu. Poželjivo se spusti na vse štiri in začuti deroč vrelec užitka na svojem obrazu. Jezik nežno obkroži glavico, potem pa potuje od popka do potnih ustnic. Z žgočim poljubom ga oropa človeške moči, nakar se zmagoslavno nasmehne in končno dovoli, da revež zajame sapo.
Svet utihne. Dihanje se umiri. Pogleda se najdeta.
Ko bi se lahko vsaj za trenutek sprehodila med njegovimi čustvi. Morda bi se potem le opogumila in mu povedala, da v njem vidi, kar je van Gogh videl v Zvezdni noči – sončni in lunin vzhod; oblačen, sončen in vetroven dan v enem. Na nek samosvoj način ga je poistovetila s sliko na platnu. Pozornost ji ukradejo sanjave oči – nerodno ji postane vsakič, ko se zaloti, da strmi vanj – dlje kot se spodobi.
Koliko sebe mu lahko razkrije, da ne bo preveč, a vseeno dovolj, da bo njegove misli hranila tudi po tem, ko je ne bo več v njegovem življenju? Njen tok misli prekinejo besede:
»Iti bom moral …« Globoko vdihne in iz sebe uspe spraviti le eno besedo: »Vem.« Medtem ko strmita drug v drugega, se s prsti začne nežno dotikati njenega mednožja. Podal se je na misijo – uničil te bom … še enkrat, potem pa res grem …
Prav je imel. Njegovi dotiki jo ohromijo brez pretiranega truda. Včasih je jezna nase – ko bi lahko vsaj odigrala, da ji ne pride do živega. Zastoka od užitka in se prižame k njemu, ko jo pripelje do še enega vrhunca. Poljubi ga z vso strastjo in poželenjem.
Ni še krenil k vratom, pa že ve, da bi ga rada čutila spet in spet … Seks z njim je »out of this world«. Želi si biti v njegovi »to-do« beležki vsak dan znova.
‘’Svet utihne. Dihanje se umiri. Pogleda se najdeta. Ko bi se lahko vsaj za trenutek sprehodila med njegovimi čustvi.
Morda bi se potem le opogumila in mu povedala, da v njem vidi, kar je van Gogh videl v Zvezdni noči – sončni in lunin vzhod; oblačen, sončen in vetroven dan v enem. “
Vstaneta … Komaj se obdrži na nogah, v misli se ji prikrade prizor iz risanke Bambi. Ranljivo bitje, ki se kljub trudu ne zmore postaviti na vse štiri. Ni primerljivo, se zareži sama pri sebi. Ampak on je tam, s širokim nasmeškom, sitim egom, da jo čvrsto stisne k sebi in ji pomaga na novo shoditi.
Njegova telesna govorica je bila tako glasna. Tako pripadna. Velikokrat zbegana zaradi njegovih nihanj ni vedela, ali naj verjame temu, kar sliši, vidi ali čuti. Besede, ki so prihajale iz njegovih ust, so jo včasih zapekle, a njegovi dotiki so govorili drug jezik, kot ne bi bil ena in ista oseba. Ta, ki je govoril, je bil poln nasprotij, strahu, včasih poln besed s premalo pomena. Bežal je, čeprav si je želel ostati. Ta, ki se je je dotikal, pa je bil vse, kar si je želela in potrebovala. Molče ji je dal vse, česar z besedami ni znal, zmogel, želel. Ni vedela, ali se boji njenih ali svojih čustev. Je v resnici rahločuten duhec Casper, ki je bil prizadet in se sedaj z vsem v sebi bori, da ne bi bil spet, ali je aroganten, vase zaverovan Casanova? Sprijaznila se je z dejstvom, da postaja odvisna od občutka, ki ga vzbuja v njej. Presliši vse vire modrosti, ki vpijejo v en glas, da sta z vsakim »naslednjič« bliže robu. Je, kar je, potolaži drhtečo dušo v sebi in se rahlo omotična skupaj z njim sprehodi do izhodnih vrat. Trenutek slovesa jo vrne v čas, ko še nista bila intimna. Ko so ju vrednote in razum držali narazen. Ko se je telesni stik zdel še tako nedosegljiv. Slovo, ki je bilo vedno polno skušnjave. »Hodnik moment« ga je poimenovala sama pri sebi. Tam sta si v poltemi zrla v oči, se poslavljala, ne da bi si tega zares želela. Neverjetna želja po tem, da bi čutila njegovo kožo na svoji, jo je ubijala. Stal je vedno bliže, kot bi smel. On, ki sploh ne bi smel biti tam. Če bi se takrat lahko zazrl v njene misli, vrat zagotovo ne bi bil zmožen odpreti. Potisnil bi jo obnje in si jo vzel z vso ognjevitostjo, utišal bi njene pokvarjene in takrat še nedovoljene fantazije.
Sedaj se mu je lahko mirno prisesala na ustnice in ga ob sebi zadržala trenutek ali dva več. Uživala je v vsaki minuti, ki mu jo je ukradla. Zapiranje vrat za njim je vsakič znova izziv. S seboj prinese vprašanje: koliko minut si še želi, da mu jih ukradem?
P.S.: »823 all the time.«
PREDVAJAJ: Jessie J – Sweet talker (Acoustic)
Kiddo
… se nadaljuje
Dodaj odgovor