Blizu

Bolj se je bližala Prulam, bolj vroče ji je postajalo. Vsa njena deviška notranjost je gorela v ognju visokih temperatur. Sla, kot je še ni čutila, jo je poganjala onkraj vsega razumnega. Izklopila je racionalnost in hitela nazaj k profesorju, da se nauči, kaj je to življenje. Bila je kot lutka, s katero je upravljal sen iz preteklosti. Bila je izvrševalka že mrtvih zapriseg. Bila je tempirana bomba na dveh nogah.
Ko se je pojavila pred profesorjem v rastlinjaku, je izgledala kot furija. Plašč iz kamelje dlake ji je padel z ramen na tla. Svetlorjavi kodri so se ji vsuvali po obrazu, iz oči ji je sijalo nekaj nedoumljivega. Gregorja je pretresel pogled nanjo. Presunilo ga je, da je začutil erekcijo ob tem in prebledel je v grozi spoznanja dejanskosti.
Pred njim se je spustila na kolena. Nič kaj teatralno, temveč prepričljivo mučeniško. V hipu je vstal in ji poskusil pomagati, da bi se dvignila nazaj, od tal. Ni se hotela premakniti, pogled je uperila v erekcijo, ki mu je napenjala žametke. Hip za tem je dvignila pogled in zašepetala: »Prosim.« Gregor ni vedel, kaj želi. Gregor ni vedel, kaj naj stori. Gregor je hotel poklicati Maro, naj mu pomaga. Ostal je tiho, samo spustil se je na kolena poleg Lene. Z obema dlanema je dvignil njen obraz in jo vprašal, kaj želi od njega. Njen lešnikov pogled se je potopil v njegove temne vode, ko je počasi in premišljeno rekla:
»Tebe si želim, ljubiti se hočem s teboj. Danes in tukaj.«
Gregor je zajel sapo: »Veš, da to ni mogoče. Veš, da to ni prav. Nisem tvoja generacija. Tvoj oče je moj najboljši prijatelj.«
Še vedno je z dlanema objemal njen obraz. Erekcija mu ni uplahnila in mu je še naprej napenjala hlače.
Lena ga je pogledala: »Tvoje telo govori drugače.«