ŽanriLjubezenToskanski spev – 15.del

Petnajsti del iz romana “Toskanski spev”.

Pozneje se je bolj kot česar koli drugega spominjal njenega glasu. Takoj je opazil, da govori v lepi, knjižni slovenščini in to mu je bilo všeč. Sam je zaradi svojega poklica vedno tako govoril, Greta pa niti ne zelo pogosto … Greta. Ni in ni si je spravil iz misli.
Če bi mu uspelo, bi se morda že njegov prvi pogovor s Tatjano odvil v popolnoma drugačni smeri, če nič drugega, bi bilo v njem več dialoga. Toda tistega večera sta se poslovila le kot novopečena znanca in nič drugega. Za kaj drugega je bilo še prezgodaj.
Ob koncu dneva si Janez še zmeraj ni bil na jasnem o tem, kaj se dogaja z njim. Resnica je bila, da je Tatjano vzljubil v trenutku, ko jo je sinoči zagledal, in kratek čas, ki sta ga preživela skupaj nocoj, je ta čustva le še bolj utrdil. Razumsko se tega sicer še ni zavedal, toda zdaj je kljub svoji ženi za vedno pripadal drugi ženski. Nepreklicno. Tistega večera je tudi Tatjana veliko razmišljala o njem. Pravzaprav še več kot on o njej, enostavno zato, ker si je za razliko od njega to dovolila.
Ni bila zaljubljena, a ta človek se ji je vsekakor zdel zanimiv. Zavedala se je, da je lepa. Ni se ponašala s tem, a zavedala se je, da se je veliko moških večkrat obrnilo za njo, pa naj so bili samski ali poročeni. Pravzaprav je ogromno gospodov, potem ko so jo enkrat videli, hodilo v kino skoraj samo še zaradi nje. Marsikdo je bil tudi že tako zatopljen v pogovor z njo, da je večkrat kaj izpustil iz rok, kakšno pokovko ali kaj podobnega. Saj zato je tudi rekla Janezu, da ni prvi, ki se je na hodnikih njenega kina »izgubil«.
Po navadi se je takšnim prigodam smejala, niso pa je ravno ganile. Nikoli ni bila nesramna, je pa vsem dala vedeti, kje so meje.
Še nikoli se ni zgodilo, da bi šla ven s komer koli, ki ga je spoznala v službi, kaj šele, da bi se zapletla z njim.
To sicer ni pomenilo, da je bila popolnoma brez izkušenj, toda pri stvareh, ki so vključevale ljubezenska razmerja, se je držala določenih kodeksov. Toda tokrat je bilo nekaj drugače. Na tem odvetniku (kdaj je nazadnje v njeni izmeni v kino prišel kak odvetnik?) je bilo nekaj drugačnega. Zdel se ji je prijazen. In zagotovo je bil čeden. Ničesar ni poskušal, kar je cenila.
Ko mu je ponudila prevoz, se je skoraj še isti trenutek ugriznila v jezik. Takšne se sploh ni poznala.
Toda on kljub priložnosti (še dež mu je šel na roko!) ni poskušal ničesar nespodobnega. Zdel se ji je rahlo zmeden in vsekakor je zelo malo govoril, toda vse skupaj je bilo nekako prikupno … Ure in ure je ležala v postelji, a zaspati ni mogla (tudi Janez je imel podobne težave, vendar je bedel precej manj časa). Nekaj na njem jo je privlačilo s skoraj magnetno močjo, a hkrati jo je nekaj tudi zelo močno odbijalo. Šele malo pred polnočjo se je spomnila, kaj je to; ta človek je nosil prstan. Poročni prstan.
Ni točno vedela, kdaj je to opazila, vendar je. Poročeni moški vsekakor niso bili na njenem seznamu. Tega preprosto ni počela.
Kaj naj torej naredi? Nič. Preprosto nič. Tako ali tako ga verjetno ne bo več videla. Konec zgodbe ali bolje rečeno, ta zgodba se niti začela ne bo. Če pa se bo spet prikazal, no … Potem se bo umaknila. Umaknila se bo in prepustila prostor njegovi ženi.
To je bilo edino pravilno. Da. Tako je prav in tako bo storila. Da, zdaj je bila zadovoljna. Ne bo si po nepotrebnem zapletala življenja, niti zaradi čednega jugoslovanskega odvetnika ne. Nihče od njiju si ni imel namena zapletati življenja.
In nihče od njiju ni imel namena nikogar prizadeti, niti slučajno ne. A vseeno se je Janez naslednjega večera znašel pred kinom le nekaj minut pred koncem Tatjanine izmene. Ni načrtoval, da jo bo spet videl, temveč se je za to odločil spontano.
Pravzaprav ga je do te odločitve pripeljalo vse, kar je (ali pa morda še bolj tisto, česar ni) storil čez dan; odločil se je ostati.
Ni spakiral kovčkov, ni kupil vozovnice. Ni se odpravil domov. In ni poklical Grete. Preprosto ni imel načrta.
Verjetno prvič v življenju. Ničesar slabega ni hotel storiti, le … prepustiti se je hotel. Toku. Dogajanju. Vsemu.
Tatjana si je prejšnji večer obljubila, da se bo umaknila, če bo primorana v to.
Toda ko ga je zagledala, je pozabila na vse sklepe in kar potegnilo jo je k njemu (vsaj v metaforičnem smislu, ker se še nekaj časa nista dotaknila). Niti na njegov prstan ni več pomislila. Vsaj za nekaj časa ne. Izrekla si nista niti besede.
Namesto tega je Tatjana, takoj ko ga je zagledala, na hitro zaprla blagajno, zgrabila plašč in stopila k njemu.

‘’Janez je imel občutek, da ga je vse dotedanje življenje vodilo k temu trenutku; do sprehoda s to žensko.’’

Drug ob drugem sta stopila iz kina, ko sta se spustila po stopnicah, jo je prijel pod roko. Ni se mu izvila, a jo je izpustil, kakor hitro sta se spet znašla na ravnih tleh. Ni vedel, kam gresta, pa tudi vprašal je ni. Samo hodila sta drug ob drugem. V tišini.
Janez je imel občutek, da ga je vse dotedanje življenje vodilo k temu trenutku; do sprehoda s to žensko. Samo sprehoda.
To je bilo dovolj. Ko jo je prijel pod roko, ni ob tem čutil nikakršnih metuljev ali česa podobnega. Samo mir. Tople dlani je imela. To je bilo pri Greti zelo redko, tudi poleti. Toda zdaj ni bilo nikjer nobene Grete. Nikakor ni bilo, na vsem svetu sta obstajala samo onadva. Onadva in ta trenutek. Ves čas sta hodila, ne da bi sploh spregovorila drug z drugim. Medsebojna bližina jima je bila v tistem trenutku več kot dovolj. Odpeljala ga je do neke manjše kavarnice. Prvič sta spregovorila šele, ko sta naročila vsak svojo pijačo. Ko je natakar odšel, sta se začela pogovarjati tudi med seboj. A kot po kakšnem tihem dogovoru sta se izogibala osebnih tem. Dejansko sta govorila o vsem in o ničemer hkrati in to je trajalo ves večer. Zanjo sicer ni vedel, toda Janezu se do zdaj še nikoli ni zgodilo, da bi skodelico kave pil več kot dve uri. A to ni bilo pomembno. Nič na tem svetu ni bilo pomembno, samo ona. Zdela se mu je najlepše bitje, kar jih je kdaj videl. Kot kakšna vila. Ko je govorila, ji je obraz žarel od vneme in oči …
Pri tisti pridušeni večerni svetlobi je končno ugotovil, kakšne oči ima; modre. Zenice so bile modre, na šarenici pa so prehajale v vijoličen odtenek. Takšnih oči ni še nikdar videl. In takšne ženske tudi ne. Če je bil kadar koli v življenju nad nečem zares očaran, potem je bil takrat. Tistega večera ne bi zamenjal za nič na svetu. In čeprav se nista, če odštejemo hojo po stopnicah, niti dotaknila, ne bi v njem spremenil popolnoma ničesar. Janez je v njunem druženju užival kot še nikoli v življenju, Tatjana pa je bila tista, ki se je držala nazaj. Janez je v nekem trenutku na mizo položil desno roko in ob ponovnem pogledu na zlat obroček na njegovem prstancu, ji je globoko zakoreninjeno načelo v mislih kar kričalo, naj ustavi konje. Zadrževala se je, a komaj.
Če ga bo še enkrat imela takole pred seboj, se ne bo ustavila. Ne bo se mogla, niti trohice volje ni več imela za to.
Vedela je, da se mu zdi privlačna, zelo privlačna. Videla mu je v očeh in tudi če bi uspel skriti, bi jo ženski šesti čut zelo jasno opozoril na to. Večkrat. V lepi kaši je bila, tega se je zavedala. A zaradi tega zavedanja se naslednjič ne bo ustavila, četudi bo šlo potem vse k vragu! Če jo bo ustavil on (malo verjetno, a dopuščala je tudi to možnost), potem v redu; sprijaznila se bo in jo odkurila proč, kot da jo lovi četa karabinjerjev. Če ne … V tem primeru bo pač naredila neumnost. Prepustila se bo.
Morda bo to pozneje obžalovala za vse življenje, toda dokler bo priložnost trajala, bo v njej uživala. Če bo šlo potem vse skupaj v »maloro«, pa bo. Janezu se ni niti sanjalo, o čem ženska razmišlja. Vedel je le, da doživlja nekaj, česar ni občutil še nikoli prej. Svojih občutkov sicer ni znal izraziti z besedami. Tega ni niti poskušal, a lahko bi se povzelo v eni povedi; bil je pečen.
Ker pa je Tatjana še vedno mislila, da obstaja možnost, da jo nekam pošlje, je znal ta občutja očitno tudi zelo dobro skrivati. Tokrat je bil on tisti, ki jo je odpeljal domov. Povedala mu je naslov in odložil jo je pred hišo. Ni ga povabila naprej, pa tudi poljubila se nista, čeprav sta si tega oba želela. Pravzaprav tudi ni veliko manjkalo; v nekem trenutku sta se spontano sklonila drug proti drugemu, toda nazadnje sta samo obsedela s čeli naslonjenimi eno na drugo in v tem položaju obmirovala za nekaj sekund. »Jutri,« je rekla nazadnje, »jutri pridi pome. Zvečer. Ne v službo, sem. Šla bova nekam … Če seveda želiš.« »Želim.« »Dobro.« Nasmehnila se je, toda potem je rekla nekaj, kar je oba prizemljilo. »Zdaj me pa izpusti.« Storil je tako, čeprav zelo nerad.
Tatjana je skoraj skočila iz avtomobila in stekla proč. Naslednjih nekaj ur nikakor ni mogel misliti na nič drugega kot nanjo. Spet. Še vedno se ni v celoti zavedal, kaj počne – ni hotel vedeti – a zaspal je z njeno podobo pred očmi.
Ponoči pa se mu je kljub vsemu sanjalo o Greti. Prvič v življenju. Zjutraj se sicer ni ničesar spominjal, a vedel je, da to niso bile lepe sanje. Nočna mora je bila. In zavedal se je, da bo, če ne bo pazil, vse skupaj res postalo nočna mora.
Nekaj mu je bilo kristalno jasno; če se spusti z njo v razmerje – kajti vraga, to bo storil, razen če ga do jutri zvečer zadene kap!
– bo moral nositi posledice. Pa ne samo on, posledice bo morala nositi tudi vsa njegova družina. Predvsem Greta.

‘’Ona je bila njegovo živo nasprotje. Bila je človek dejanj, namesto razuma. Nikoli ni upoštevala mnenja drugih, a zaradi tega vseeno ni postala brezbrižna. Predvsem pa je vse na njej kričalo, da je svobodna, svobodna na način, na kakršnega sam nikoli ne bo mogel biti.”

Žena se mu je smilila. Resnično smilila. Toda to je bilo tudi edino, kar je v tistem trenutku občutil do nje.
Posledice pa je čutil že zdaj; če stori pravo stvar in se vrne domov, bo životaril. Vse življenje se bo spraševal, kako bi bilo, če bi se drugače odločil. Če pa ravna napak, bo imel morda vse življenje slabo vest. Morda bo do smrti občutil krivdo. Morda ne bo imel nikoli več miru. Toda vsaj vedel bo, da je živel. Vsak trenutek, ki ga bo preživel z njo, mu bo pokazal, kakšno življenje bi imel, če bi sledil srcu, ne glavi. Doma bo nosil posledice. Morda (skoraj zagotovo, to je vedel že zdaj) bo Tatjano pogrešal vsak trenutek, vse do smrti, a te občutke bo nosil sam. Greti ni treba ničesar izvedeti. In nikomur drugemu tudi ne. Nekaj dni bo živel kot si je od nekdaj želel in nikomur ne bo treba trpeti zaradi tega. Razen Tatjani. Vedel je, da ni slepa. Videla je prstan ali pa je morala vsaj nekaj zaslutiti. Danes zvečer ji bo povedal, kako stojijo stvari, in če ga bo zavrnila, se bo vrnil domov in preostanek življenja preživel v zavedanju, da je vsaj poskusil. V vsakem primeru bo šel skozi pekel; ali zaradi krivde ali pa zaradi neizživete želje.
Toda poskusil bo in dokler bo njun trenutek trajal, bo v njem tudi užival. Poznala sta se natanko tri dni pa sta lahko drug drugemu skoraj brala misli. Že zdaj sta zelo podobno razmišljala. Čez dobrih deset mesecev bosta drug drugemu zaključevala stavke in čez slabih dvajset let stala ob hčerki, ki bo zaključila srednjo šolo. Tistega dne Tatjana ni šla v službo.
Sodelavki je sporočila, da je bolna in ostala doma. Prvič v življenju se je zlagala zaradi moškega, a ji ni bilo žal.
Uživala je v pričakovanju, v sanjarjenju in načrtovanju. Ja. Sanjarila je. Čez dan je izbirala med ducati krajev, kamor bi lahko šla, in ure razmišljala o tem, kaj bi oblekla. Seveda ni treba poudarjati, da se je najmanj stokrat preoblekla (natančneje, štirikrat, potem je obupala, ker se ji je zdelo, da nima primernih oblačil) in na koncu je dobila močan vtis, da mora ob prvi priložnosti nujno po butikih, čeprav ji sicer za te reči skorajda ni bilo mar. Do večera je je bila že popolnoma iz sebe. Pulila si je lase, ker Janezu ni povedala, kdaj naj pride, in tako ji je preostalo samo čakanje. Janez se ni niti približno urejal tako kot ona. Zunanji izgled je bil pravzaprav njegova zadnja skrb. Bolj ga je skrbelo vse kaj drugega; ves dan je kolebal med slabo vestjo in vznemirjenjem, kot da gre prvič v življenju na zmenek. V nekem trenutku ni mogel misliti na nič drugega kot na njen obraz, potem pa je nenadoma zagledal obraz svoje žene. Nekajkrat je bil že tik pred tem, da odpotuje domov, potem pa se mu je zdelo da bi bila to največja neumnost, kar bi jo lahko naredil. Bil je razpet med dolžnostjo in željo, med zvestobo do ene ženske in hrepenenjem po drugi, občutek je imel, kot bi ga žgali pri živem telesu. Nekajkrat je pomislil, da še samemu Kristusu ni bilo huje, ko se je vzpenjal na Golgoto, a to seveda še zdaleč ni bila realna primerjava. Bil je samo eden od malega milijona moških pred takšne vrste skušnjavo in prav po ničemer ni izstopal iz te množice. Pred dvema dnevoma je prvič zamudil vlak in zdaj se iz istega razloga ni mogel odločiti, ali naj gre po Tatjano ali ne. Imel je več kot dovolj volje, da stori, kar se je namenil, a bil je tako zelo negotov, hkrati poln zaleta in moralnih preprek, da se je ta volja skozi ves dan nagibala nekaj časa h Greti in nekaj časa k Tatjani. Ob sedmih zvečer končno ni več zdržal. Storil je, kar bi na njegovem mestu storil vsak moški, ki ne bi ljubil svoje žene. Šel je k Tatjani. Ko se je pripeljal pred njeno hišo, je bila na vrtu. Sedela je na klopci pod limonovcem. Prvič jo je videl v obleki, toda največji okras na njej so bili vsekakor lasje; po hrbtu ji je padal slap mehkih medenih kodrov, ki so ji segali daleč čez pas. In sedela je obdana s cvetočimi vejami. Prizor je bil skoraj pravljičen. Ni ga opazila in nameraval ji je potrobiti, a se mu je nenadoma zazdelo, da troblja nekako ne bi sodila v ta prizor. Izstopil je iz avta in se napotil proti njej. Ko ga je zagledala, se ji je ves obraz razlezel v nasmeh.
Še njene oči so se smejale in v trenutku je pomislil, da bi se bilo do konca življenja vredno vsako jutro zbujati ob njej že samo zaradi tega nasmeha. Sedel je k njej in v naslednjem trenutku sta se poljubljala. Nista vedela, kateri od njiju se je prvi nagnil proti drugemu, naslednjih nekaj minut se nista zavedala prav ničesar. Svet se je ustavil, nič drugega ni bilo več pomembno. Nič in nihče. Res sta se poznala zelo malo časa, a nevihta, ki je zdaj izbruhnila na plan, se je med njima kuhala od prvega trenutka, pa naj sta se tega zavedala – naj sta se tega hotela zavedati – ali ne. Ko sta se ločila, Tatjana nekaj trenutkov ni bila sposobna niti razmišljati. Janez je to sicer zmogel, a si ni želel. Namesto tega si je raje položil njeno glavo na prsi in jo tako držal.
Preden sta se začela pogovarjati, je rekel bolj sebi kot njej: »Če bi me vse življenje tako gledala, ne bi bilo važno nič drugega. Nič.« »In od česa bi živela? Od zraka?« »Ne, ne bi živela od zraka.« Pri tem je imel v mislih svoje delo. Nič ni rekla, samo prijela ga je za desno roko. Mislil je, da se bo končalo pri tej gesti, ona pa mu je namesto tega snela poročni prstan. Tako ga je presenetila, da ni bil sposoben čisto nič reči. A saj mu je sama pojasnila, kaj počne. »Kar koli se bo nocoj zgodilo, naj se zgodi brez tega,« je rekla in mu položila prstan v žep. »Saj veš, da sem …« »Poročen? Vem, nisem slepa. Toda trenutno tega nočem vedeti.«
In potem sta govorila. Ne zato, ker bi se znašla v zadregi in ne bi vedela, kako naprej, ne. Pripovedovala sta si o svojih življenjih, kajti oba sta čutila neznansko željo, da bi se drug drugemu odprla in se tako čim bolje spoznala. In povedala sta si vse.
Tatjana je govorila o svojem otroštvu, o starših, o vragolijah, ki jih je počela kot dekle, skrbeh, ki jih je povzročala ljudem okoli sebe, pa tudi o času šolanja in svoji želji, da se uveljavi kot slikarka. Tudi Janez ji je govoril o otroštvu, o tem kako je oče neprestano delal in o materini skrbi zanj, o šolanju na pravni fakulteti in o svojem delu v zadnjih nekaj letih.
Tema, ki se ji je načrtno izognil, je bila seveda njegova žena. Toda kljub pazljivosti jo je nekajkrat vseeno omenil, najpogosteje takrat, ko je govoril o študiju. A bil je dovolj zbran, da se je vsakič ustavil, še preden bi izgovoril ženino ime.
Dovolj zbran in dovolj poln slabe vesti. Tatjana je ob teh bežnih omembah v sebi vedno trznila, na zunaj pa ni pokazala niti trohice vznemirjenja. Ko ga je poslušala, se je ducatkrat vprašala, zakaj ne vstane in odkoraka v hišo. Sama. Zdaj to še lahko stori. A kljub samo prepričevanju je vedela, da za kaj takega preprosto nima moči. Nekje sredi tega večera se je zaljubila vanj; ni vedela, kaj je takrat izrekel, ali se je smejal ali govoril o čem resnem, vedela je samo, da se je zgodilo. Še pred nekaj urami je ob misli na njegov prihod čutila kvečjemu veliko vznemirjenje, zdaj pa je namesto tega občutila mir. Natanko takšen mir, kot ga je sinoči občutil Janez, ko sta se sprehodila do kavarne, a tega ni vedela. Le zase je vedela, kaj čuti. Tega ni čutila med njunim kratkim klepetom v kinu, niti na poti do kavarne in niti med poljubom ne. Tega ni čutila še nikdar. Do nikogar.
Ves njen svet se je skrčil na ta kraj, ta trenutek, te besede, tega moškega. Popoldne bi še lahko odšla od njega. Bežno privlačnost, ki jo je takrat čutila, bi lahko vrgla čez ramo. Zdaj pa tega ni več zmogla. Zdelo se ji je, da bi lahko v tem trenutku na njen vrt padel tudi meteor, a je to ne bi premaknilo od njega. Janez se je počutil, kot da ga k ženski pred njim vleče magnetna sila.
Bila sta kot severni in južni pol na magnetu. Nikoli se ni imel ne za zaprtega ne za strogega človeka, a je vedel, da mnogim ljudem okrog sebe deluje konzervativno. Ona je bila njegovo živo nasprotje. Bila je človek dejanj, namesto razuma.
Nikoli ni upoštevala mnenja drugih, a zaradi tega vseeno ni postala brezbrižna. Predvsem pa je vse na njej kričalo, da je svobodna, svobodna na način, na kakršnega sam nikoli ne bo mogel biti. Tega se zaenkrat še nista zavedala, a dopolnjevala sta drug drugega. Če bi bila par, bi se sicer sprla tridesetkrat na mesec, a bi odlično delovala skupaj. Ona bi blažila njegovo strogost in vnašala smeh v njegovo resno naravo, on pa bi jo znal prizemljiti vsakokrat, ko bi bilo to potrebno. Toda trenutno sta se šele spoznavala.
Njuna nasprotja jima še zdaleč niso bila jasna, prav tako pa (vsaj za en večer) nista hotela razmišljati o preostalem svetu in o odzivu ljudi na to, kar se jima je dogajalo. Dosti pozneje se je Tatjana spomnila, da ga je nameravala nekam peljati, vendar sta do takrat na vrtu sedela že več kot dve uri. Ko sta se slednjič vendarle premaknila, to ni bil premik proč od hiše, ampak vanjo.


Eva Kurnik

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.