Trik usode 1.del (Profesor)
Prvi del iz zgodbe “Trik usode”.
Minilo je že nekaj let in kjub relativno dobri izobrazbi, je imela mizerno službo, v kateri niti slučajno ni uživala, ampak računi se pač ne bodo plačali sami. S fantom sta živela v majhnem stanovanju sredi mesta, dokaj blizu glavne železniške postaje. Razumela sta se, tu pa tam sta se sicer spričkala, ampak, kdo pa se v razmerjih ne krega? Ob poletnih večerih je rada sedela na balkonu. Takrat več ni bilo mestnega vrveža, tu in tam je samo kakšna klapa glasno prepevala. V tej večerni tišini je velikokrat zadonel zvok vlaka, ki je ravnokar štartal z glavne postaje. Takrat si ni mogla pomagati, da ni pomislila nanj.
Enako je bilo tudi ta večer. Vse se je umirilo, avtomobilov več ni bilo toliko, ljudje so bili že v svojih domovih. Čez dan se vlaka, zaradi vsega drugega hrupa, ni slišalo. Utrujeno je sedla na stol in si prižgala cigareto. Ozrla se je skozi šipo in videla, da Nejc mirno spi v njegovi otroški posteljici. S sinom je bila danes sama, saj je njen fant delal nočno izmeno. Sama pri sebi se je nasmehnila in pogledala v zvezdnato nebo, ko se je v daljavi zaslišal ropot koles na tirnicah. Vlak je pravkar vozil čez most in pomislila je, da na vlaku ni sedela, odkar je zaključila študij.
V trebuhu jo je zaščemelo. Te dolge vožnje z vlakom so znale biti prav prijetne. Spet se je namuznila in zagrizla v spodnjo ustnico. Zavzdihnila je, ko jo je iz sanjarjenja prebudil Nejcev jok. Vstala je in ga šla potolažit. Ko je nazaj zaspal, se je vrnila na balkon. Cigaret, ki ga je odložila na pepelnik, se je pokadil sam. Vlaka ni bilo več slišati, odmevali so le še glasni zvoki čričkov, ki so se skrivali v smrekah.
“A, shit,” je zagodrnjala, ko je zazvonila budilka. Po vseh teh letih še vedno ni marala vstajati zgodaj zjutraj. S težavo je zlezla iz postelje in pogledala proti Nejcu, ki je še vedno spal. Odpravila se je v kopalnico in se na hitro uredila.
Ko se je vrnila v spalnico, je Nejc že sedel na postelji in se ji še s čisto majhnimi očmi prisrčno nasmehnil.
Morala bo pohiteti, da Nejca spravi v vrtec še pred službo. Veliko lažje ji je bilo, ko Tadej ni delal nočnih, saj je takrat on peljal Nejca v vrtec in je imela zjutraj še čas v miru spiti kavo. Na hitro je uredila sina, se obula, nato pa sta se odpravila od doma.
Prispela je v službo. Čakalo jo je osem ur zateženih strank. Ko so zvočniki naznanili odprtje trgovine, je zavila z očmi in si nadela prisiljen nasmešek. Delo na blagajni ji ni najbolj dišalo, če že mora delati v trgovini, je bila raje med policami ali v skladišču. Tam vsaj ni bilo tečnih strank. Med malico je Tadeju napisala sporočilo, a ji ni odgovoril. Najbrž je še spal. Po malici se je vrnila za svojo blagajno in veselo pomislila, da je več kot polovica delovnega dne že mimo. “Dober dan, želite vrečko?” je avtomatsko, brez da bi sploh pogledala gor, vprašala naslednjo stranko. Zavohala je znan parfum in po zatilju jo je spreletelo. “Dober dan. Ne, hvala,” je odgovoril poznan glas. Zazrla se je gor in obstala. Pred njo je stal visok črnolas moški, ki ji je nagnal rdečico v lica.
Hitro se je zavedla, kdo stoji pred njo in spet pogledala dol ter začela skenirati izdelke.
On je bil zaposlen z zlaganjem svojega nakupa v vrečko, ki jo je prinesel sabo in Katja je predvidevala, da je ni prepoznal.
‘’Navadno je zatemnila sobo, da je ni videl, in dala noge narazen, da je opravil svoje ali pa se mu je nastavila v pasjo pozo, da ni mogel videti njenega zdolgočasenega obraza. “
“Kartica bo,” je rekel.
“Pin prosim,” je zajecljala, ko se je oglasil pos terminal.
“Tukaj je vaš račun in lep dan vam želim,” je rekla, on pa je pospravil kartico nazaj v denarnico, se zahvalil in odšel.
Katji je preostala ura in pol minila kot bi mignil. Vsa zasanjana je, verjetno prvič odkar dela v trgovini, s pristnim nasmeškom stregla kupce. V trebuhu je čutila metuljčke, lica pa ji je še vedno preplavljala blaga rdečica. Počutila se je kot zaljubljena najstnica, vseeno pa je potihem upala, da je Aljaž ni prepoznal. Vraga, saj jo je komaj kaj pogledal.
Po koncu izmene je v roke vzela telefon, podrsala po imeniku in gledala v njegovo ime.
Še vedno je imela njegovo številko shranjeno v telefonu.
“Ah, ne bodi nora. Ne moreš mu kar pisati,” je pomislila, ko je zabrnel telefon. Srce ji je poskočilo, a sporočilo ni bilo od Aljaža. Tadej ji je napisal, da je že on pobral Nejca iz vrtca, da sta že doma in skupaj kuhata kosilo.
Ko je Katja prispela domov, je naletela na prizor, ki bi marsikatero žensko popolnoma raznežil.
Tadej je stal ob kuhinjskem pultu, Nejc pa je sedel na njem in v posodo vsipaval začimbe.
“Joj, Nejc, ne toliko, bo preslano,” se je zasmejal Tadej in s kuhalnico pomešal karkoli se je pač skrivalo v tisti posodi.
“Oprosti, ati,” je rekel Nejc.
Tadej ga je pobožal po glavi in mu razmršil črne lase, nato pa mu pritisnil poljub na lice.
“Pojdi pozdravit mamo,” mu je rekel in ga dvignil s kuhinjskega pulta.
Po kosilu se je Tadej odpravil na pijačo s prijatelji, Katja pa je razmišljala, da bi z Nejcem šla do otroškega igrišča. Pomivala je posodo, ko se je Tadej poslovil in ji pritisnil poljub na lice. Odsotno ga je poljubila nazaj. Ni si želela priznati, vendar je Tadeja bila že naveličana. Saj je bil super fant, prijazen, deloven, spoštoval jo je. Bil je super oče, njena družina ga je oboževala, saj je bil vedno pripravljen pomagati. Ampak Katji je še vedno nekaj manjkalo. Manjkal ji je tisti adrenalin, ščemenje, metuljčki v trebuhu in od danes dalje ji bo še težje.
Sedela je na klopi zraven peskovnika, kjer se je Nejc zavzeto igral, in razmišljala o njem. O tem, kaj se je v teh nekaj letih z njim sploh dogajalo. Kaj se z njim dogaja zdaj. Morda se je ponovno zapletel s kakšno študentko. Preplavilo jo je ljubosumje. Pa saj nima pravice biti ljubosumna, tudi ona je v razmerju in prav tako je bila ona tista, ki ga je pustila, oziroma ni želela nadaljevati njune romance. Morda pa je spoznal kakšno žensko njegovih let in se ustalil. Morda se je celo poročil in imel družino. Pomislila je na njegov nakup in se med izdelki ni spomnila ničesar takšnega, kar bi nakazovalo, da ima otroka, razen morda pobarvanka Frozen. “Ooo, koga vidim,” jo je iz razmišljanja prebudil znan glas. Bil je Anej. Kmalu za tem, ko sta se s Tadejem preselila, je ugotovila, da z Anejem, njenim dobrim prijateljem iz faksa, živita čisto blizu. “O, glej ga, spet si varuška?” se je nasmehnila Katja.
“Najboljša varuška na svetu,” je ponosno odgovoril Anej. Ob sebi je imel majhno petletno deklico, ki je bila hčerka njegove sestre. Sedel je zraven Katje, njegova nečakinja pa se je šla igrat k Nejcu v peskovnik. Anej ji je veselo razlagal o svoji nečakinji, kaj vse sta počela, da ima zdaj dopust in da je na počitnicah pri njem. Katja ga je samo na pol poslušala, ker so ji misli bežale k Aljažu, je pa opazila, da ima Anej nalakirane nohte in zraven še pol prstov. Zasanjano se je nasmehnila.
“Saj me sploh ne poslušaš,” je rekel Anej. Katja ga je zmedeno pogledala. “O, ne, Katja. Poznam ta pogled. Podrobnosti, zdaj!” je posmehljivo rekel. “Ah, nič ni. Ne vem, no, Anej. Mislim, da sem zaljubljena…” je previdno rekla Katja.
“Ja, upam, glede na to da si z njim že tri leta in živita skupaj,” je Anej zmedeno ukrivil obrvi.
“Ne v Tadeja,” je tiho nadaljevala Katja. Anej jo je samo zaprepadeno gledal, ko je nadaljevala:
“Srečala sem ga. Danes sem ga videla in … Ne vem, če sem ga kdaj sploh pozabila. Ampak danes …”
Povesila je pogled. Anej je v trenutku vedel, o kom govori. “Sta govorila?” jo je vprašal. “Ne ravno,” je rekla Katja in mu povedala, kdaj in kako ga je srečala. “Po moje me sploh ni prepoznal,” je zaključila. “Kaj pa zdaj? Kaj boš naredila?” je zaskrbljeno vprašal.
“Kaj pa imam za narediti?” je skomignila z rameni.
Ko sta z Nejcem prišla domov, je bil Tadej že doma. Nejca sta skupaj uredila za spanje, ko je zaspal, pa sta skupaj sedla v dnevno sobo pred televizijo. Tadej je preskakoval med programi, Katja pa je visela na svojem telefonu. Čez nekaj časa je prisedel bliže njej in ji roko položil na stegno. Nagnil se je proti njej in jo želel poljubiti, vendar se ona ni obrnila, zato jo je cmoknil na lice.
“Je vse v redu?” jo je vprašal. “Ja,” je odsotno odgovorila. Vedela je, kaj želi, a v seksu z njim že dolgo ni več uživala.
Navadno je zatemnila sobo, da je ni videl, in dala noge narazen, da je opravil svoje ali pa se mu je nastavila v pasjo pozo, da ni mogel videti njenega zdolgočasenega obraza. Tadej je videl, da ni zainteresirana, da jo nekaj teži, zato ni več drezal vanjo.
Ne z besedami ali kako drugače. Odpravila sta se spat.
‘’Z upanjem je pogledovala po pločniku, če bi kje zagledala visoko premočeno postavo, ki želi ujeti avtobus. A ga ni bilo.”
Naslednje jutro so lahko malo dlje poležali, saj nihče od njiju ni moral na delo in odločila sta se, da ta dan tudi Nejca ne bosta peljala v vrtec. Razmišljali so o kakšnem krajšem izletu in se odločili, da se odpravijo na bližnji hrib, kamor se bodo najprej povzpeli z gondolo in potem raziskovali vrh. Ko je Katja spakirala vse potrebno, so se odpravili. Tadej je ustavil na parkirišču pod hribom, ko se je Katja želela odpraviti kupiti karte za gondolo. Nejc je na zadnjih sedežih zagnal vik in krik, da želi iti z njo.
Da bi bil mir, ga je Katja vzela v naročje in z njim odhitela do blagajne, Tadej pa se je odpeljal poiskati prazno parkirno mesto.
Z Nejcem v rokah je stala v vrsti na blagajni. Sin jo je spraševal o vsem mogočem, kazal na hrib, gondole, ljudi in neumorno stresal vprašanja. Mirno mu je odgovarjala, ko je spet zavohala znan vonj dišečega parfuma. Ozrla se je okoli sebe, a videla ni nikogar.
“Meša se mi,” je pomislila in dalje odgovarjala na sinova vprašanja. Morda pa je bila njena želja po tem, da ga spet vidi, tako močna, da se ji je vonj njegovega parfuma zasidral v nosnice. “Ja, gondola je vlak, ki gre po zraku,” se je zasmejala Nejcu, ko jo je nekdo rahlo ruknil v ramo. “Katja?” je rekel. Obrnila se je in tam je stal on z njegovimi vranje črnimi lasmi.
Obnemela je, a se je po nekaj sekundah bolščanja prislila spregovoriti. “O, hej,” je probala zveneti čim bolj sproščeno.
“Pa se mi je zdelo, da si ti. Joj, kako dolgo te že nisem videl. Kako si?” jo je z nasmeškom vprašal. “V redu, v redu. Pa ti?” čutila je, da jo spet preplavlja rdečica. “Ah, saj veš, po starem. Kdo pa je to?” se je nasmejal in pogledal malčka v njenem naročju.
“Nejc, moj sin,” je odgovorila. “Lepo,” je rahlo zmedeno dejal, malčka pogladil po črnih laseh in se zazrl v njegove temne oči. Takrat je prebledel. “Še nisi prišla na vrsto?” se je izza Aljaževega hrbta zaslišal glas. Tadej je stopil do Katje.
“Ati!” je zakričal Nejc, razširil roke in nakazal, da bi rad, da ga Tadej vzame v naročje. Tadej ga je dvignil iz Katjinih rok in mu smeje rekel: “Kot da me nisi videl že sto let.” Aljaž je premeril Tadeja od glave do pet, Tadej pa se je z ne ravno prijaznim pogledom ozrl čez Aljaža. Katja je opazila te njune poglede, zato je spregovorila: “Tadej, to je moj Al- profesor s faksa, gospod Vodnik.” Moška sta si segla v roke, Katja pa je nervozno gledala v tla. Tadej ni vedel, da je na faksu imela bežno romanco s profesorjem in mu tega tudi ni nameravala povedati. “Super punca je ta tvoja Katja, ne spusti je,” je Aljaž rekel Tadeju.
“Tega niti ne nameravam,” se je nasmehnil Tadej. Aljaž se je poslovil in Katja je videla, da se je odpravil do starejšega para, za katerega je predvidevala, da sta njegova starša. Dan je potekal mirno in na srečo je Tadej ni zasliševal o Aljažu.
Pozno zvečer so prišli domov in pripravljalo se je k nevihti. Bilo je strašno soparno, a dežja ni bilo od nikoder.
Ta sopara se je vlekla še v naslednji dan. Katja je imela nekaj opravkov, Tadej pa je delal celodnevno.
Ker je bil ravno vikend, se je odločila, da Nejca pusti pri svojih starših, da lahko hitro in v miru uredi vse, kar mora.
Odpravila se je od svojih staršev in ravno, ko je sedla v avto, so na vetrobransko steklo začele padati debele kaplje.
Sama pri sebi se je nasmehnila, ko se je, z brisalci na najvišji hitrosti, peljala mimo avtobusne postaje, kjer se je vse začelo.
Z upanjem je pogledovala po pločniku, če bi kje zagledala visoko premočeno postavo, ki želi ujeti avtobus. A ga ni bilo.
Za las je še ujela odprto pošto, nato se je odpravila proti trgovini.
S polnim vozičkom je po dežju odhitela do avta in vanj zložila vse, kar je nakupila. Vsa premočena je odhitela nazaj, da vrne voziček. Iz reže je vzela svoj kovanec in se obrnila, da bi stekla nazaj do avta. Ko se je obrnila, se je z vso silo zaletela v nekoga. Upajoče je pogledala gor, vendar ni bil on, zato se je opravičila in odhitela do avta. Tako zelo si ga je želela spet videti.
Zabrnel ji je telefon. Mama ji je poslala sporočilo, da je Nejc ravnokar zaspal in, ker ve, da nima dosti časa zase, naj sedaj izkoristi in gre še na kavo ali kar pač želi. Z mamo sta se po izselitvi začeli razumeti veliko bolje in bila ji je hvaležna, da se je brez težav ponudila, da čuva svojega vnuka. Še preden je odložila telefon, je sama pri sebi pomislila: “Saj moram biti nora.”
In odtipkala je sporočilo, če se lahko dobita, ter ga poslala Aljažu. Skoraj v sekundi je dobila pritrdilen odgovor.
Špela
… se nadaljuje
Dodaj odgovor