Mia – 7.del
Sedmi del iz romana “Mia” – NEVIHTA.
Odpre oči in ob sebi zagleda njega, zgoraj brez. Konički ustnic se ji zavihajo navzgor, ko se v spodnjem perilu poskuša izviti iz objema. Ko se trudi neopazno izvleči še drugo roko, jo njegova dlan stisne, odpre oči, potegne k sebi:
»Kam pa kam,« široko nasmejan pripomni: »Nisem se še nasitil pogleda nate.« Mia se prisesa na njegove ustnice: »Lačna sem.«
»Kakšna posebna želja?« je ustrežljiv neznanec. Mia si vzame trenutek: »Preseneti me,« vstane iz postelje in se odpravi proti kopalnici: »Imaš kakšne spodnjice preveč?« Neznanec smeje: »Imam, ampak le pod pogojem, da ti jih pomagam obleči.«
Mia se koketno nakremži: »Bom zmogla sama; ampak hvala,« zapre vrata, in se s celim telesom nasloni na njih.
Z žarečim obrazom, se sama sebi hihita od zadovoljstva. Medtem neznanec v kuhinji pripravlja omleto, na mizo postavi pogrinjke, svež kruh, pomaračni sok. Mia sveže oprhana, v njegovih boksaricah in modrčku priskaklja iz kopalnice: »O uau!«
»Nad čim točno si navdušena?« vpraša neznanec. Ko je pred njo stal le v boksaricah in se suvereno obračal po kuhinji je vedela, da je v prvi vrsti navdušena nad njim, a dejstvo, da je pozoren, je vredno enakega navdušenja!
Čvrsto športno telo, razmršeni lasje, vsak njegov pogled ji je vzel sapo. Kot bi bila začarana. Sploh se ni prepoznala.
Stopi k njemu, pred njo stoji vzravnan, niti za milimeter se ne premakne. Z obema rokama se dotakne njegovih prsi. Pogleda ga, in nežno spolzi od zgoraj navzdol. »Res sem lačna,« je seksi nagajiva. Neznanec vzdihne: »Mhm, jaz tudi.«
Mia se nonšalantno obrne, in usede za mizo. V sebi se zadovoljno zahihita. »Packa,« jo okara neznanec.
Mia se mu zgolj nasmehne: »Čudovito si tole pripravil, še nikoli mi nihče ni postregel zajtrka,«
Neznanec se usede na stol nasproti nje in presenečeno: »Resno?!« Mia prikima: »Jp.« »Tvoj bivši?« je radoveden neznanec.
»Nope.« je kratka z odgovorom. »S kakšnim posebnim razlogom?« nadaljuje s podvprašanjem neznanec.
»Niti ne. Ampak res ne bi o tem.« na hitro zaključi temo, o kateri resnično ni želela razpravljati.
Neznanec zmaje z glavo in nejevoljen izdavi besedo: »Pravila?!« Mia poskuša razložiti: »Ne gre za pravila; bojim se navezati, zaljubiti; želeti si, da bi bil tisto, kar nisi, nočeš biti. Več o sebi povem; ranljivejša sem. Tega pa nočem!«
»Ampak saj ne moreš vedeti ali sem ali nisem, tako kot jaz ne morem vedeti ali si ali nisi, ampak več kot očitno sva si všeč, več kot očitno si želiva en drugega; zakaj mora biti zakomplicirano, če v bistvu sploh ni?!«
»Mislila sem, da vem kaj hočem – pa v bistvu ne vem. Mislia sem, da se poznam – pa se v bistvu ne. Želim si vzeti čas zase! In ta čas mora biti brez motečih dejavnikov.« Neznanec globoko vzdihne: »Motečih dejavnikov?!«
Mia se poskuša izvleči: »Nisem tako mislila.« Neznanec se prisiljeno nasmehne: »Jejva.«
V tišini pojesta zajtrk, skupaj pospravljata mizo, se spontano spogledujeta, še vedno je napetost v zraku, nenamerni dotiki sedaj povzročajo še več drhtečih trenutkov. Mia pomiva posodo, on jo briše. Ko zaključita, Mia ostane ob pomivalnem koritu. Neznanec stopi za njo, in jo objame s celim telesom. Mii spolzijo solze po obrazu. Obrne jo k sebi. S tihim, rotečim glasom: »Prosim, ne joči,« z roko ji obriše solze in jo še bolj stisne k sebi. »Bi se šla potapljat?!« jo preseneti s ponudbo. Mia si oddahe, ko dojame, da ne bo drezal vanjo. A ob pogledu nanj, ki se zdi tako popoln, misli preplavi strah, ali je možno ostati ravnodušen kljub temu, da veš, da je vse le del igre … Igre iz njegovega scenarija … Igre, kjer dobi točno to kar si je zamislil?! Ali je realno? Ali je to le iluzija?Ali se res lahko odločiš, da se ne boš zaljubil?! Mia še smrkava: »Bi, ampak neznam.« Neznanec smeje: »Nič hudega, jaz tudi ne.«
»Ampak najprej morava do hotela po stvari. Nimam ne kopalk ne ničesar za obleč.« pripomni Mia.
»Kaj še čakava?!« je odločen neznanec.
Medtem ko jo je čakal pred hotelom, je v torbo nametala tri pare kopalk; tri pare spodnjega perila; dve brisači; kremo za sončenje; očala; dva “tank topa”; dve majci s kratkimi rokavi; majico z dolgimi rokavi; dvoje krilc; superge; ko je stopila iz hotela, s polno torbo stvari, je neznanec planil v smeh: »Si prepričana, da nisi česa pozabila?!« Mia z vso resnostjo: »Nope. Na vse sem pripravljena.« »Upaj ja,« se pošali neznanec.
‘’Vprašaj to, kar te v resnici zanima!’’ izraz na njegovem obrazu postane resnejši: ‘’Vprašaj, ali so ženske zame samo predmet poželenja? Sem zato še vedno samski? Se bojim vezati? Se nočem vezati? Nočem prevzeti odgovornosti? Vprašaj … Saj te ravno te stvari begajo, ali se motim?’’strmi vanjo in čaka …
Mii je zelo hitro postalo jasno, da ima neznanec precej vpliva. In to, da se ne zna potapljati, je daleč od resnice, kajti v kolibi za najem potapljaške opreme so se okoli njega zbrali otroci različnih starosti in ga naslavljali z učitelj … »Učitelj česa?!« je bila radovedna. Neznanec se ji zgolj nasmehne. »Hecaš se,« se Mia skremži. »Nope.«
»Učitelj potapljanja si,« Mia še enkrat vpraša, da se prepriča v točnost svojega predvidevanja.
»Med drugim ja,« je koketen neznanec. »To ni fer, veš!«
»V varnih rokah si, uživala boš, obljubim,« ji zagotovi neznanec.
Mii so se zaiskrile oči in bila je navdušena nad novim odkritjem. Neznanec ji je bil iz trenutka v trenutek bolj všeč. Čvrsto jo je prijel za roko in podala sta se proti pomolu, kjer se je zibala manjša jahta. Mia ga vprašujoče gleda … »Od kolega je,« se ji nasmehne. Ko naj bi stopila na jahto, jo neznanec dvigne v naročje in nese čez mostiček na palubo. »Tako, zdaj si pa res samo moja!« »Upaj, ja,« se mu nasmehne, potem pa nadaljuje: »Ok, nekaj vseeno moram vedeti.« »Poslušam.«
»Nisi preprodajalec, ali mafijec, ali kar koli nezakonitega?!« Neznanec se glasno zasmeje: »Ti pa imaš smisel za humor, ne, nič od tega!« »Tako normalen se zdiš!« se mu namuza. »Ti pa tako prijazna pri izbiri besed,« se zareži.
»Vprašaj to, kar te v resnici zanima!« izraz na njegovem obrazu postane resnejši: »Vprašaj, ali so ženske zame samo predmet poželenja? Sem zato še vedno samski? Se bojim vezati? Se nočem vezati? Nočem prevzeti odgovornosti? Vprašaj …
Saj te ravno te stvari begajo, ali se motim?« strmi vanjo in čaka …
»Saj ni pomembno,« nekoliko razočarano: »par dni te poznam, še deset dni sem tu .. potem pa puf … vse to postane del preteklosti … avantura, iluzija … ali kako se že temu reče,« zmaje z glavo, zajame sapo: »pozabiva, prosim … preveč drame v prekratkem času,« zamenja temo: »Misliš, da lahko krmilim tole zverco?« Z glavo ji nakaže smer in odpravita se v notranjost jahte, h krmilu, kjer ji naznanec po osnovnošolsko razloži pravila krmarjenja. Pogled na odprto morje je dih jemajoč in skoraj nemogoče je, da človek ne bi pozabil na vse težave in se prepustil užitku. Mia ne more odmakniti pogleda z modrih oči, ki so konkurenca morju.
Neznanec se zdi tako popoln, da boli. Ko tako strmi vanj, jo sumničavo pogleda: »Povej.« Mia zardi, ko nenadzorovano izusti: »Moje telo kriči po tebi!« Sredi odprtega morja neznanec ugasne motor. Jahta obstane na vodi.
Mio tesno prižame k sebi in prisesa svoje ustnice na njene. Potisne jo ob steno jahte, roke ji dvigne nad glavo, tako, da je popolnoma nemočna. Pogleda jo in obstane: »Upal sem, da TI kričiš po meni in ne samo tvoje telo,«
poljubi jo z vso silo. Jezika se prepleteta. Z obema rokama jo zgrabi za čvrsti ritnici in jo dvigne, tako da mu ovije nogi okoli pasu. Z rokama ga objame okoli vratu. Z roko mu gre skozi lase in ga v vnemi povleče za njih, tako da ga odtrga s svojih ustnic.
Gledata se, ko Mia z vsem zadovoljstvom reče: »Trd si,« neznanec brez kančka sramu: »Zveniš presenečeno?!« strast se še bolj razplamnti. Posede jo na mizo, kjer ji sleče majico, z rokama ji gre čez hrbet, modrček pusti na njej. Poljublja ji vrat, prsi, trebuh. Mia zastoka in se instinktivno uleže na mizo. Nagne se nadnjo, jo poljubi: »Se sploh zavedaš, kakšen vpliv imaš name?!« Mia ga potegne k sebi: »Preveč govoriš!« Neznanec se zadovoljno nasmehne in razume namig. Dvigne ji krilo, sleče spodnje hlačke. Mia izgubi nadzor nad svojim telesom. Zvija se od užitka, srčni utrip se pospeši. Neznanec blazno uživa, saj njegova ušesa božata njeno vzdihovanje in pridušeno stokanje. Spusti se na kolena in ji začne poljubljati stegna. Vedno višje in višje leze proti mokremu mednožju. Z jezikom kroži, medtem ko z rokama istočasno boža stegna, nežen je, ravno prav hiter, kot bi jo poznal.
Mio zvija od užitka, drhti, globoko vdihne, in pride ji. Prvič… drugič … tretjič … Dvigne se v sedeči položaj, z rokama njegovo glavo potegne k sebi, poljubi ga z vso strastjo. Mia zadovoljno: »Obvladaš!« ne odgovori ji, prisesa se na njene ustnice, z obema rokama jo objema in prižema k sebi. Mia mu začne odpenjati hlače, ko … neumorno začne tuliti sirena. Obstaneta.
Neznanec precej nejevoljno: »Ti pa znajo izbrati trenutek,« poljubi jo, si zapne hlače, obleče majico in stopi ven.
»Dober dan gospod, nevihta se približuje, morali se boste vrniti na obalo!« je jasen nadzorni z obalne straže.
Ne pretirano navdušen poskuša dobiti jasnejše pojasnilo, a kapetan ostane neomajan in vztraja, da se morajo vsa plovila umakniti z odprtega: »Hvala za opozorilo, takoj se bom odpravil proti obali.« Vrne se v notranjost jahte. »Sem slišala, da morava nazaj.«
Razočarano odvrne: »Mhm.«
Neznanec jo nežno potisne ob steno in se z jezikom sprehodi od vratu do …
Mia pridušeno vzdihuje in mu za trenutek dovoli poljube tam spodaj. Prime ga za lase in potegne k svojim ustnicam. ‘’Mislim, da je potrebno reveža osvoboditi,” Mia koketno reče, ko ga čvrsto drži za nabrekli penis.
Mia se je v času, ko je bil neznanec na palubi, že oblekla: »Nič hudega, pojdiva, da naju res ne ujame neurje.«
S svojo jopo zagrne Miin goli hrbet in v objemu stopita do krmila, kjer v tišini krmarita proti obali. Sploh nista opazila, da sonca že zdavnaj ni bilo več, in da so nebo res prekrili oblaki. Potapljanjeje padlo v vodo. Dobesedno. Začelo je pihati. Bolj kot je pihalo bolj sta se tiščala en k drugemu. Ravno zaplula sta v pristan, ko se je usul dež. Tekla sta po pomolu pod streho, a naliv je bil premočan, da bi ostala suha. Dež ju pravzaprav ni motil, smejala sta se, kljub temu, da sta bila premočena. Vse skupaj je bilo tako pristno. Tako srečna sta se zdela en ob drugem. Medtem ko sta tekla po pomolu, ga Mia preseneti z izjavo: »V hotel moram.«
»Obljubila si, da boš ves čas z mano!« »Bi šel poleg?!« »Me vabiš?!« »Nadloga ena, veš da te vabim! Pohiti.«
Neznanec se ustavi in dovoli, da dež pada nanj, ne da bi ga motil: »Moram razmisliti,« v smehu doda in ji stisne poljub na usta. Dvigne jo v naročje in se sprehodi do morja. »Si se že kdaj poljubljala v dežju, v morju?« Mii se nasmeh razleze čez obraz.
Nese jo v vodo, kjer jo, ko sta dovolj globoko, spusti in stisne k sebi. Težko pozabita, kje sta ostala na jahti. »Nisva še zaključila,« jo opomni. »Jaz sem; večkrat,« se mu nasmehne, medtem ko ga čvrsto drži okoli bokov. Njegove roke čuti zdaj na vratu, zdaj na obrazu, zadnjici, bokih … Tako je spreten in kar ne dojame, da ji čisto vse, kar počne, ugaja. Glas reševalca iz vode ju predrami: »Hej vidva, kopanje je prepovedano v takšnem neurju!« Nasmehneta se mu, in kljub resnemu položaju, se jima nasmehne nazaj in pokaže z roko, da morata ven. Držaje za roke, se Mia z neznancem odpravi iz vode proti hotelu. Vstopita v dvigalo, kjer ju z obsojajočim pogledom obstrelistarejši par. A se ne pustita motit. Hihitajoča se in čisto premočena vstopita v Mijino sobo.
»… jaz grem pod tuš, ti pa …« reče Mia. »Jaz pa …« nadaljuje neznanec. »Se mi lahko,« doda Mia. »Se ti lahko …« je nagajiv.
»Saj veš …« mu jasno nakaže Mia. »Vem, ampak bi rad slišal iz tvojih ust …«
Mia ga potegne k sebi in strastno poljubi, »Lahko se mi pridružiš in nadaljuješ tam, kjer sva ostala,« še preden zaključi stavek, so njegove ustnice na njenih. Dvigne jo v naročje in nese v kopalnico. Stopita pod tuš. Mia odpre skoraj vročo vodo.
Neznanec jo nežno potisne ob steno in se z jezikom sprehodi od vratu do … Mia pridušeno vzdihuje in mu za trenutek dovoli poljube tam spodaj. Prime ga za lase in potegne k svojim ustnicam. »Mislim, da je potrebno reveža osvoboditi,« Mia koketno reče, ko ga čvrsto drži za nabrekli penis. Spusti se nižje in si ga privošči. Nežno, počasi, z občutkom. Ni potrebno biti znanstvenik, da dojameš, kaj moškemu godi. Ko pospeši ritem, jo ustavi in potegne k sebi. Poljubi jo in nese na pralni stroj. Posede jo nanj in se nežno, z občutkom zarije vanjo. Vzdihne, ko ga začuti. Božanski občutek. Zamegli ji razum. Skoraj se ji zvrti in za trenutek izgubi občutek za prostor. Prepusti se mu. Skupaj doživita orgazem, ki traja tudi potem, ko bi ga moralo biti že konec.
Pogledata se, nihče ničesar ne reče. Poljubi jo. Za trenutek obstane na njej. In jo gleda, nepremično ji zre v oči. »To ni dobro, veš,« z rahlo zaskrbljenostjo v glasu reče neznanec. »Vem,« se Mia strinja z njim. Prime jo za roko in ponovo stopita v tuš kabino.
Skupaj se namilita in stuširata. Oba oblečeta sveža, suha oblačila. »Bi čaj?« je pozoren neznanec. »Bi,« se mu nasmehne v zahvalo.
Odpravi se v kuhinjo, kjer pristavi lonček za čaj. Kamiličnega in zelenega. Z dvema različnima kozarcema stopa proti postelji, na kateri zagleda Mio, ki je v trenutku zaspala. Izžeta od dneva in premagana od božanskega seksa.
Z nasmeškom in globokim vzdihom pristopi k njej. Poljubi jo in pogladi po obrazu.
Z rjuho pokrije na videz krhko telo in se stisne poleg.
Mia D.
… se nadaljuje
Dodaj odgovor