ŽanriLjubezenToskanski spev – 14.del

Štirinajsti del iz romana “Toskanski spev”.

JANEZ IN TATJANA – JULIJ IN AVGUST 1989
Greta se je morala v dobrih treh letih zakona sprijazniti z dvojim; prvič, kadar si je njen mož iz službe prinesel dokumente, je to pomenilo, da je svojo pisarno tudi uradno preselil domov. Takrat zanj na vsem svetu ni obstajalo nič drugega, po kakšnem letu in pol niti ona ne več. In drugič, zaradi službe je ogromno potoval. Njegova pisarna je imela podružnice po vsej Jugoslaviji, včasih pa je moral poslovno oditi tudi drugam. Približno tri leta in pol po njuni poroki je šel poslovno prvič v Italijo. V Firencah naj bi preživel kvečjemu kak teden, na koncu pa se je tam zadržal skorajda cel mesec. Delo je opravil že v nekaj dneh in pred vrnitvijo domov si je želel še malce ogledati deželo. Zanimale so ga predvsem Benetke, že kot otrok si je želel potovati tja. Toda na koncu tega cilja ni izpolnil, vsaj takrat ne … Ena izmed malce mlajših kolegic, Olivia, ga je hotela na vsak način zvleči v kino gledat Inferno. Janez ji je skušal zaman pojasniti, da sta ga doma z ženo gledala že vsaj ducatkrat. »Saj je vseeno! V Italiji si, to pa italijanski film. Greva.« Obiskala sta neko manjšo kinodvorano v predmestju. Janez si ni zapomnil niti njenega imena. Dvorana je bila nabito polna, nekaj sedežev je bilo prostih le še na skrajnem desnem koncu. Vstopila sta precej pozno, luči so skoraj že ugasnile in sedla sta zraven neke ženske. Janez je opazil, da je gospodična biljeterka. Sedela je čisto na koncu vrste in še tik pred začetkom predstave gledala okoli sebe, da bi se prepričala, če je vse, kot mora biti. Opazil je, da ji po hrbtu pada dolga rjava kita, njenega obraza pa ni uspel razločiti, ker je bila dvorana le še medlo razsvetljena. Ko se je pričel film, je Janez svojo pozornost usmerjal le še na filmsko platno. Le redko je gledal filme in še takrat le grozljivke, druge zvrsti ga sploh niso zanimale. Po prvem malce močnejšem prizoru je njegova sodelavka že vsa bleda sedela na svojem stolu, on pa je mirno gledal naprej. Na približno polovici filma pa je začutil, da ga je nekdo prijel za desno roko. Najprej je mislil, da Olivia, toda ona je sedela na njegovi levi strani. Na desni pa je bila … je zamrmrala biljeterka in potegnila roko k sebi. Janez se je nasmehnil ob njenem opravičilu. Gospodična je ob prizorih na platnu delovala kar prestrašeno, očitno se je znašla v napačni službi. Čez kakšne pol ure pa spet; ni ga sicer prijela za roko, a je videl, da se je zdrznila od strahu. Ni bil čisto prepričan, a zdelo se mu je, da jo je slišal zašepetati nekaj podobnega kot: »To je že preveč.« Je res govorila slovensko ali se mu je samo zdelo? »Gospodična?« »Ja?« Ja, namesto si. Torej se le ni zmotil. »Nič. Lepo je spet slišati nekoga, ki govori moj jezik.« »Res? Ste iz Jugoslavije?« Pokimal je, potem pa do konca filma nista več spregovorila, samo spogledala sta se vsake toliko časa. Nazaj grede je bila Olivia precej namrščena, a se Janez ni zmenil za to. Še ves večer ni mogel spraviti iz misli svoje rojakinje. Žal mu je bilo, da se nista utegnila posloviti, ob koncu predstave je odhitela iz dvorane, kot da ji gori pod petami. Vseeno je nekako uspel ujeti njeno ime: Tatjana. Ženski je bilo ime Tatjana.  Naslednje popoldne je končal z delom, proti večeru bi lahko že sedel na vlaku za domov. A nekaj mu ni dalo miru. Polaščal se ga je nek doslej neznan občutek, nekakšna nuja da bi še enkrat videl Tatjano. Govoril si je, da je bil sinoči pač vesel, ker je v italijansko govorečem okolju prvič naletel na Slovenko, in da ga iz čiste radovednosti zanima, kakšen je njen obraz pri dnevni svetlobi, samo to. V resnici je šlo še za veliko več, a ni se poglabljal v to. Niti približno ni vedel, kaj je z njim, vedel je samo, da je vznemirjen kot kakšen šolarček. Sam sebi se je zdel trapast, toda namesto da bi mislil na vrnitev domov, mu je šla ves dan po glavi samo Tatjana. Kdo je ona? Kakšna je? Zakaj ne more nehati misliti nanjo, čeprav je sinoči ni niti dobro videl? Na koncu se mu je vir informacij ponudil na najbolj nepričakovanem mestu; pri Olivii.

‘’Če ne bo še enkrat videl tiste ženske, se mu bo zmešalo, o tem je bil prepričan. Mora jo videti.’’

Ni ji bilo prav, da se je sinoči tako zadržano obnašal, to mu je bilo jasno, toda saj ji ni niti dal povoda, da bi mislila na kaj drugega. V pisarni ga je vprašala, če danes odhaja. »Si.« Vsaj takšen namen je imel. »Povej mi …« Kako za boga naj prične ta pogovor? »Včeraj v kinu ni bilo ravno veliko praznih sedežev. Tista biljeterka …« »Misliš, Tatjana?« »Se poznata?« »V srednji šoli sva bili sošolki.« Terna! Vnaprej pa mora paziti. »A tako, aha. Torej je Slovenka?« »Ne, njena starša sta bila iz Slovenije. Zakaj sprašuješ?« »Kar tako. Ne zgodi se ravno pogosto, da v Toskani naletim na Jugoslovanko.« »Ravno pogosto? Saj si prvič tu.« »Ja, saj ravno zato.« Olivia ga je malce čudno pogledala, a je govorila naprej. »Njena starša nista ravno po svoji volji prišla sem. Deportirana sta bila, če naj ti povem naravnost. Toda potem sta očitno ostala. Tatjana se je rodila tu. Govori italijansko in slovensko, ker se je učila obeh jezikov. Za njenega očeta se je sicer govorilo, da je bil stalinist, toda ona je čisto v redu dekle.« »Sem opazil, ja.« »Prosim?« Kaj? »Nič, nič. Grazie.« Zaenkrat je vedel dovolj. Zaenkrat je vedel dovolj. Dovolj za kaj? Po pogovoru z Olivio je bil še bolj zmeden kot prej. Kaj naj stori z vsemi temi informacijami? In zakaj je sploh želel kar koli izvedeti? Namesto da bi spakiral kovčke, je ure in ure sedel v hotelski sobi in premišljeval. Vlak je imel malo po tretji uri popoldne, a bil je tako zamišljen, da je na uro pogledal šele nekaj minut pred četrto. Vlaka seveda že zdavnaj ni bilo več na postaji, naslednji pa je peljal šele jutri dopoldne. Hudiča! Kaj je razmišljal? Vse popoldne je presedel v sobi, ni si spakiral stvari, ničesar ni storil. Kaj mu vendar je?! Čez nekaj ur ga je poklicala Greta. »Ne prideš danes domov?« ga je vprašala po pozdravu. »Še včeraj si mi rekel, da …« Včeraj. Pred kinom. Pred njo. Včerajšnji dan se mu je zdel oddaljen kot prejšnje življenje. »Ne. Oprosti, ljubica. Nekaj stvari se je malce zavleklo.« »Kdaj pa potem prideš? Jutri?« »Ne vem.« Še kakšnih deset minut sta se pogovarjala, nato pa se je opravičil, ker je čakala, in se poslovil. Nekaj je bilo zagotovo narobe z njim. Greti ni še nikoli lagal niti ničesar prikril. Ta telefonski pogovor pa je bil od začetka do konca ena sama laž. Nobeno delo se mu ni zavleklo, že zdavnaj ga je bil zaključil. Zakaj je potem svoji ženi trdil drugače? Zakaj ji ni povedal resnice? Kaj pa naj bi ji pravzaprav rekel? Da ga tukaj zadržuje nekakšna obsedenost? Tega Greta ne bi razumela. Samo skrbelo bi jo. Najbolje bo, da ji vse skupaj zamolči. Saj navsezadnje tudi ne počne nič slabega, samo ženi bo prihranil nepotrebne skrbi. In tudi sebi bi jih moral. Če ne bo še enkrat videl tiste ženske, se mu bo zmešalo, o tem je bil prepričan. Mora jo videti. Da, tako bo storil. Šel bo v tisti kino in se prepričal, da gre za čisto navadno žensko iz mesa in krvi, da je popolnoma enaka kot še milijon drugih. Nato pa se bo lepo mirno vrnil v hotel, vso noč prespal in jutri ob tem času bo doma pri soprogi, kamor tudi sodi. Vse bo spet popolnoma po starem. Popolnoma normalno. Samo iz glave si jo mora spraviti pa bo vse v najlepšem redu. Toda v ta namen mora vzeti pot pod noge. Toda če želi prispeti do kina, preden ga zaprejo, mora oditi zdaj.
Vožnja s taksijem, ki je sledila, je Janeza stala dvojega; živcev in denarja. Živcev zato, ker ga je med vožnjo v enem trenutku prijelo, da bi celoten načrt nepreklicno opustil, v naslednjem pa se mu je zdelo, da se vozijo veliko prepočasi. Hkrati pa je tistega večera iz njegove denarnice izginilo skoraj dvakrat toliko lir, kot jih je porabil v celem tednu. Kot razlog je taksist navedel dejstvo, da gospod ne pozna poti, torej mu mora zaračunati tudi usmeritev. Pravi razlog je seveda tičal v tem, da je bil gospod že na prvi pogled očiten turist. Več kot enkrat se je vprašal, kako se bo vrnil v hotel. V skrajni sili lahko tudi peš, kajti tolikšne vsote nikakor ni nameraval še enkrat plačati. Če je pravilno računal (računal je!), bi morala Tatjana že nekaj minut po njegovem prihodu zaključiti z delom. Niti sanjalo se mu ni, kaj ji bo rekel, nobenega načrta ni imel. A morda je bilo še bolje tako. Zaradi zavesti, da se je vse, kar se bo v naslednji uri dogajalo, zgodilo spontano, bo zvečer mirneje spal. Ni prav vedel, kje naj išče Tatjano. Ob tej uri verjetno res ni več prodajala pokovke, kar pa ni pomenilo, da je vedel, v kateri dvorani je. Po kakšnih desetih minutah je na slepo srečo stopil na hodnik. Prav zares na slepo, kajti večina luči je bila že ugasnjenih. Skoraj ničesar ni videl. A tudi če bi jo zagledal, kako bi jo sploh prepoznal, če ne bi spregovorila? Njenega obraza sinoči skorajda ni videl. Vsaj bežno pa je uzrl nekaj drugega. Lase. Nosila je zelo dolgo kito, če se le ni ostrigla, bi jo lahko prepoznal po njej. »Kot Motovilka,« je mimogrede pomislil, »res je prav takšna kot …« Sredi misli je zastal. Kaj je vendar spet narobe z njim? On, večni realist, v zgodnjih tridesetih premišljuje o Motovilki, resno? Ta ženska ga je resnično obsedla. Najbolj pametno – edino pametno! – bi bilo, da bi se v tem trenutku obrnil proti izhodu in lepo … Namesto tega je pristal na tleh in nekaj velikega in nerodnega mu je pristalo na prsih. Pravzaprav ne nekaj, pač pa nekdo. Za trenutek je ostal brez sape. Nad seboj je zaslišal ogorčen: »Attenzione!« Videl pa še vedno ni skoraj ničesar, tudi zato ker mu je nerodni padec prerešetal vse kosti. Samo malo. Pazi naj? Predvideval je, da je tisti, ki mu je to rekel, v precej boljšem položaju, ker je vsaj pristal na mehkem. Ali tista. Saj to ne more biti … Ali pač? »Tatjana?« Sekundo pozneje je vstala in tudi njemu ponudila roko, pri tem pa mimogrede preklopila na slovenščino. »Gospod, kaj …« Molče je stal in jo opazoval. Ni mogel biti prepričan, da gre res zanjo. Glas je bil sicer pravi, kite pa ni nikjer videl. Tatjana je z naslednjimi besedami potrdila njegove slutnje. »Čakajte malo. Se nisva midva včeraj že srečala?« Res je bila ona! »Ja, očitno sva se res.« Upal je, da se mu glas ne trese od vznemirjenja. Sicer ni vedel, zakaj je vznemirjen, a vseeno … »No, dobro. Še enkrat se opravičujem za včerajšnji pripetljaj, ampak kaj pa vi? Kaj počnete tukaj ob tej uri? Programa je konec.« »In jaz se opravičujem vam. Zaletela sva se …« »Ne. Jaz sem se zaletela v vas, ker sem v temi mislila, da ste kip! Hodila sem proti vam, naenkrat pa ste se obrnili. Ste se izgubili?« Razlaga je bila absurdna, a se tudi sam – odvetnik! – ni spomnil boljše. »Ja.« Še vedno ni prav razločil njenega obraza, a je kljub temu videl, da se je nasmehnila. »Niste prvi.« »Kako?« »Pravim, da … Ah, saj ni važno. Pojdiva na svetlo.« Pomolila mu je komolec. »Primite se me, da ne bova spet treščila.« Treščila? Kako točno se je znašel v tem romanu ali tragikomediji ali kar koli že je to? Zadnjo minuto se je sicer pogovarjal z njo, a to še ni pomenilo, da tudi dojema situacijo. Vseeno je premogel še toliko zbranosti, da se ji je predstavil, njeno ime pa je tako ali tako že poznal. Ko sta se znašla pod lučjo, sta skoraj nemudoma stopila narazen. Tatjana je nekaj iskala po torbici, Janez pa je izkoristil priložnost in si jo končno ogledal. Bila je tako lepa, da mu je vzelo sapo. Lase barve cvetličnega medu, včeraj spletne v kito, je imela spete v figo, ki se ji je dvigala visoko nad glavo. S to pričesko mu je sicer segala skoraj do brade, a predvideval je, da je sicer precej nižja. Njene oči so bile modre … Ali vijolične? 

‘’Nekaj minut pozneje sta se z ramo ob rami v zavetju dežnika prebijala skozi vedno hujši naliv. Ob odhodu ji ni ugovarjal niti z besedo. Takšni ženski ne moreš ugovarjati, pa če si po poklicu zvezni sodnik!”

Ni se mogel prav odločiti. In vse preostalo na njej, no … Bila je res takšnega videza, da bi lahko samo stal in jo gledal. Ure in ure bi jo lahko opazoval, in če bi znal slikati … Na tej točki se je ustavil. Ne zna slikati in nehati mora tako buljiti vanjo! Kaj ga je vendar popadlo? S težavo je odvrnil pogled, ona pa je v tistem trenutku dvignila glavo. Nekaj je držala v rokah. Ključe. Seveda, prej je iskala ključe. Končala je z delom, on pa jo po nepotrebnem zadržuje …. Oba hkrati sta se obrnila proti vratom in zunaj zagledala dežni naliv. No, krasno. Janez je v kino prišel pred dobrimi dvajsetimi minutami in takrat gotovo še ni deževalo. Res krasno. Ulilo se je in on je brez avta … Tudi Tatjana je bila očitno precej mračnih misli. »Ploha?! To je pa super!« »Nimate prevoza?« se je pozanimal. »Imam ga, ja. Avto sem parkirala dve ulici proč!« »Dve?« »Zjutraj nisem našla parkirnega mesta.« »Razumem. Vsaj suhi boste prišli domov, jaz pa …« »Suha? Ne bi rekla. Brez dežnika sem.« »Jaz imam dežnik,« je počasi rekel Janez. »Lahko vam ga posodim. Edini problem je, da …« »Res? Hvala! Kje pa? Če ste parkirali daleč od tu, boste v trenutku premočeni.« »Ja, saj v tem je problem. S taksijem sem prišel.« Če ga bo zdaj vprašala, čemu je prišel, se bo od sramu vdrl v zemljo. Toda njegov strah je bil odveč. Očitno so jo bolj zanimali avtomobili kot ljudje. »Kje je taksi zdaj?« »Če bi ga dvajset minut pustil čakati zunaj, bi do zdaj že bankrotiral!« »Aja. Turisti. Razumem. V redu, sprememba načrta: jaz vas bom peljala.« »Ampak, gospodična …« »Nobenih izgovorov, prosim! Včeraj sem se obnašala kot tepka, zdaj pa imam priložnost, da to popravim.« »Tisto pa res ni bilo nič!« »No, kaj pa danes?« »Tega sem bil kriv jaz.« »Ne, oba sva bila kriva. In zato si bova tudi oba delila isti dežnik.« »Ja, kako?« »Pod vašim dežnikom bova šla do mojega avta in jaz vas bom peljala domov. In prav nobenih izgovorov nočem slišati, dolžna sem vam.«
Malce je pomolčala. »Ali pa, če vas bo kaj pomirilo, drug drugemu dolgujeva uslugo.«
Nekaj minut pozneje sta se z ramo ob rami v zavetju dežnika prebijala skozi vedno hujši naliv. Ob odhodu ji ni ugovarjal niti z besedo. Takšni ženski ne moreš ugovarjati, pa če si po poklicu zvezni sodnik! Prvih nekaj sto metrov je govorila kot navita. Res, še nikoli ni srečal ženske, ki bi toliko govorila (in pri tem tudi dejansko kaj povedala). Toda zadnjih nekaj minut sta oba molčala. Dež jima ni ravno olajševal pogovora, zraven tega pa je bilo še tako prekleto mrzlo in vetrovno, da sta oba zmrzovala. Janez je lahko samo upal, da bosta pri njenem avtu še pred začetkom poplav. Kljub groznemu vremenu pa je bila Tatjana še vedno lepa. Sicer res vsa razmršena, a lepa. Ni si mogel kaj, da je ne bi občudoval. In ni si mogel kaj, da si ne bi šel zaradi tega na živce. Počel ni nič slabega, a si iz misli nikakor ni mogel spraviti ženine podobe. Bilo je skoraj tako, kot da bi ga Greta opominjala da počne nekaj narobe. Ničesar ni storil, a ga je kljub temu grizla slaba vest. Ni se zavedal, v kaj se spušča, kajti če bi se, bi videl, da se pripravlja katastrofa. Njegovo življenje je bilo do včeraj zvečer popolnoma, skoraj sistematično urejeno. Vse je bilo vedno na svojem mestu, stvari in tudi odnosi z ljudmi. Doma ne bi nikdar storil nekaj takega, kar je storil danes, to je vedel. Ne bi se približal tej ženski, četudi bi hotel. Tudi če bi si tega želel, bo ostalo samo pri želji, pa ne zaradi soproge; domače razmere in ljudje so ga na splošno preveč omejevali. Če bi moral izbirati med tistim, kar je po splošnem mnenju prav, in tistim, kar sam želi, svojih želja ne bi nikoli postavil pred želje in potrebe drugih. Preprosto ni bil takšne vrste človek. Toda tu je bilo drugače. Tu ni bilo nobenih spon, nikogar, ki bi ga s svojo prisotnostjo spominjal, naj ravna, kot se od njega pričakuje in kot je to doma počela Greta. Še pred kakšno uro se je prepričeval, da bo dovolj, če Tatjano samo vidi. Sam se tega morda še ni zavedal, toda to še zdaleč ni bilo dovolj. Vse skupaj se je šele začenjalo. Dva človeka sta se preprosto našla in situacije, ki bo temu sledila, preprosto ni bilo več mogoče ustaviti. Stvari niso bile več v njegovih rokah in tudi ne v njenih. Dokler bo tu, zanj ne bo več sveta, ki ga je čakal doma, in ljudje v njem bodo samo še oddaljene sence, nič drugega. Ko se bo vrnil, bo nekaj stvari v njegovem življenju vsekakor drugačnih. Nekateri temelji bodo za vedno porušeni. Najbolj se bo spremenil on, njegov značaj in tudi prioritete. Glavna prioriteta bo zanj vsekakor postala družina, vendar ta ne bo zasnovana z Greto. Pravzaprav niti ne bo zasnovana tako, kot bi si želel, nikakor ne, a ji bo vedno dajal veliko prednost pred svojim zakonom in tudi pred vsem drugim. Preden sta prispela do avta, sta bila Janez in Tatjana kljub dežniku že pošteno premočena. Hodila nista niti četrt ure, njemu pa se je vseeno zdelo, da se pripravlja na maraton. Ko sta končno prišla pod streho, je Tatjana hitro spet postala enako zgovorna, kot je bila prej v kinu. Pozneje se Janez ni mogel niti spomniti, o čem natanko je govorila. O sebi prav gotovo ne, to je že vedel, kljub temu pa mu je v enem samem relativno kratkem pogovoru povedala več kot Greta v kakšnega pol leta. Sam ni veliko govoril. Pravzaprav ji je povedal le, v katerem hotelu stanuje, sicer pa je bolj ali manj samo poslušal. Njo. Če ju že niso zalile poplave zaradi dežja, ga bo zdaj zalila poplava njenih besed.

Eva Kurnik

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.