Toskanski spev – 24.del
Štiriindvajseti del iz romana “Toskanski spev”.
Čeprav sta se ženski po nekaj dneh vsaj na videz pomirili (seveda v tem času tudi nista več govorili druga z drugo), je še vedno ostajalo vprašanje, kako bo Janez rešil nastalo situacijo. Predvsem Izidor je govoril z njim o tem; je govoril z Greto (»Ne.«), kdaj bo (»Ne vem, če sploh bom.«), je bil v tem času pri Tatjani (»Ne. Oče, zdaj bo pa počasi dovolj.«) in tako naprej. Cveta ni ničesar spraševala; na začetku je delala cel cirkus, zdaj pa je puščala vse skupaj pri miru. Izidorju se to ni zdelo niti pošteno niti logično;
ni prav vedel, kaj žena razmišlja, toda če o njej ne bo govorila, težava še prav gotovo ne bo izginila. Na nikogar ni hotel pritiskati, toda konec koncev je svojemu otroku želel samo dobro, v tem sta si bila z ženo edina. Razhajala pa sta se pri mnenju o Tatjani; zaradi tega so se med njima začela tudi določena trenja. Ne glede na vse to, pa je bil Izidor trdno odločen, da jima pomaga; ker Janez še vedno ni česa pametnega stuhtal, je menil, da mora počasi nastopiti sam. Poigraval se je sicer z mislijo, da bi sam stopil k Tatjani, a tak obisk konec koncev ne bi prinesel nobene rešitve pa še Cveta bi mu potem v nedogled skakala po glavi. Najprej bo moral govoriti z Janezom; počasi se mu je začelo dozdevati, kakšna bi lahko bila vsaj začasna rešitev, upal je le, da se bo sin strinjal s tem. Seveda bi moral najprej slišati njegov načrt, toda če ga ni imel, bo Janez takrat pač moral poslušati očetov nasvet.
Počasi je začel že zgubljati upanje, da se bo kdaj rešil svoje snahe. V resnici to niti nikoli ni bil njegov glavni cilj, in v tem trenutku sploh ni bil pomemben; Izidor bo dobil vnuka in Janez bo poskrbel zanj, vse ostalo pa se lahko odvije, kakor se pač hoče. Sina je naslednje popoldne ob prvi priložnosti (ko sta bila sama, kajti te teme zaenkrat še ni želel načeti niti pred njegovo materjo) vprašal, kakšni so njegovi načrti. Še preden je vprašanje izrekel do konca, je po Janezovem izrazu videl, da besede »ločitev« še zmeraj ni v njegovem besednjaku. In kakšne druge podobne tudi ne, kaj šele točnega predloga. Pravzaprav še vedno ni imel nobene ideje, kaj naj sploh stori! »Nečesa sem se spomnil,« je Izidor povedal sinu. »Ideja se ti bo morda zdela trapasta, toda …«
»Vsaka pomoč bo prišla prav! Povej.« Po dobrih desetih minutah poslušanja Janez še zdaleč več ni bil tako navdušen.
»Si se sploh poslušal?
To je huje kot v kakšni kriminalki, sploh ne pride v poštev! Moje življenje je še vedno to; moje, ne pa nekakšen teater!«
»Imaš v mislih kaj boljšega?«
»No, dobro. Samo hipotetično; reciva, da se strinjam s tem. Kako za vse na svetu misliš, da bi prepričal Tatjano!?«
»Če so pri vaju funkcionalne druge reči …« »… Ta ne bo!« »Dobro, dobro! Razumem. Zadeva je res zelo občutljiva, poleg tega pa je dekle noseče. Načeloma se ne nameravam vmešavati v vajin odnos, toda tokrat naj bo; sam sem to predlagal, sam se bom pomenil z njo.« »Toda …« »Ne skrbi. Če spodleti, bo k vragu poslala mene, ne tebe.«
‘’Na vsak način se je trudila potlačiti misli o Greti, pri tem pa se ni zavedala,
da je to žensko pravzaprav že videla in zelo na kratko govorila z njo.’’
Nekaj ur pozneje je bil Izidor pri Tatjani. Od njenega prihoda je sicer minilo le nekaj dni, vseeno pa se je staremu gospodu zdel že skrajni čas, da jo Janez spravi iz hotela. Če bo šlo vse po sreči, bo morda zapustila hotel celo na njegovo pobudo. Ob pogledu na Janezovega očeta je bila Tatjana kar precej presenečena. »Pridite, pridite naprej.« »Hvala. Zdiš se presenečena, da me vidiš.« »Malce pa sem res, ja.« »Malce?« je Izidor namrščil čelo. »Sam bi bil na tvojem mestu kar precej. Pričakovala si nekoga drugega, mar ne?« »Jaz … Sem tako očitna?« Ob tem vprašanju je tako ljubko zardela, da je Izidor v trenutku pozabil na kakšen strožji nastop. »Zame kar precej, pa te poznam šele par dni. Pazi malo, deklič.« »Razumem. Pazim naj; z drugimi besedami; moj obraz in predvsem nosečniški trebuh nista nikamor za na ulice, ne?« »Postala bosta, če me boš poslušala.« »Ja, poslušam. Ja?« Pet minut pozneje; »Gospod Rupnik, lepo vas prosim! Saj sem pa ja samo človeško bitje!« Trideset sekund pozneje; »Ne! Samo ne. Vaš sin se strinja s tem, ste resni!?« Čez pol ure; »V redu, lahko si spočijete glasilke. Zdaj vsaj vidim, po kom je Janez podedoval talent za retoriko. O zgodovini sicer ne vem ravno veliko, toda v stari Jugoslaviji bi bili verjetneje precej uspešnejši odvetnik kot vaš sin.« »No!?« »Razmislila bom. Prav?« »Pošteno.« Dobra dva tedna pozneje je bila Tatjana tik pred porodom, nastanjena točno tam, kamor ji je po dogovoru s sinom svetoval oditi Izidor; sredi (v času najema) že opremljenega stanovanja, manj kot dvesto metrov oddaljenega od hiše mlajših zakoncev Rupnik. Poroda se je veselila, sicer pa je le upala, da bo ta rešitev res samo začasna.
Dober mesec in pol pozneje je v zibelki ležala Tatjanina hči Anja. Zelenooka malčica (ali modrooka? Nikakor ni mogla zatrdno ugotoviti, kakšne oči ima njena deklica, lahko bi celo prisegla, da se njihova barva nekako spreminja!) je čez dan zavzela več kot tri četrtine njenega časa, ponoči sploh ni več štela, kolikokrat mora vstati in jo nahraniti. Na nek način je bilo to celo dobro. Nikoli ji ni bilo težko skrbeti zanjo – čeprav je bila v tistem času za večino stvari povsem sama – toda vsakič, ko je mala zaspala, je Tatjana razmišljala. Stvari, ki so ji hodile po glavi, še zdaleč niso bile lahkotne; lažje je skrbela za Anjo, kot se prepuščala svojim mislim, medtem ko je hčerka spala. Pred porodom je milijonkrat pomislila, da bi morala odkloniti ponudbo, s katero je Izidor tistega dne potrkal na njena vrata. Že tako jo je težko sprejela, toda takrat je lahko praktično vsako minuto pričakovala začetek poroda, vsaj tako ji je rekel zdravnik. Nemara je tudi mislila, da bo njena ponovna selitev kaj rešila, a po nekaj več kot štirih tednih se tega ni več mogla jasno spomniti, ker je imela preveč dela s povsem drugimi skrbmi. Brez dvoma je vedela, da je na selitev pristala predvsem zaradi Janeza, da bi bil blizu otroka. Tega si je želel. In zdaj je tudi bil. A položaj, v katerem sta se znašla, bi sam Shakespeare hotel uporabiti za kakšno svojo igro; če bi jo ljudje prišli gledat, bi zagotovo menili, da je močno pretirana … Ob njeni selitvi Janez in Izidor nista imela izdelanega nikakršnega načrta v zvezi z Greto. Pravzaprav ju je Tatjana sama prosila, naj to temo pred njo omenjata čim redkeje, če sploh. Slej ko prej se bo morala soočiti z resničnostjo, to ji je bilo že jasno. A pet minut pred dvajseto se res ni hotela po nepotrebnem vznemirjati. Skrbi v zvezi z mlajšo gospo Rupnik si je želela prihraniti za čas po porodu. Toda konec koncev; ali ne bi bilo to praktično še huje? Se ne bi že ob sami misli, da bi njena hči lahko bila izpostavljena takšni situaciji, borila zanjo kot kakšna levinja? Hčerinega spola ni poznala do trenutka njenega rojstva, toda že ko je bilo dete v njenem trebuhu, jo je imela tako rada, da bi bila zanjo v vsakem trenutku pripravljena tudi ubijati. A nazadnje so se stvari ponovno obrnile v povsem drugačno smer. Na vsak način se je trudila potlačiti misli o Greti, pri tem pa se ni zavedala, da je to žensko pravzaprav že videla in zelo na kratko govorila z njo. Takrat se ji je zdela prijetna, a seveda se ji ni niti sanjalo, koga ima pravzaprav pred seboj.
‘’Zapomni si; moj zakon ne bo šel po gobe samo zato, ker si se ti odločil zafrkniti svojega!”
Le nekaj dni po njenem prihodu v Slovenijo sta Tatjana in Greta prvič govorili med seboj, ne da bi se zavedali, kako močan vpliv bosta kmalu imeli na življenje druga druge. Greta je namreč Tatjani priporočila hotel. Ker ta ob prihodu v Maribor ni imela prenočišča, naokoli je morala prenašati cel kup prtljage in seveda po vrhu še svoj trebuh, se je po pomoč kar hitro obrnila na nekoga iz množice. Naletela je ravno na Greto. Govorili sta manj kot minuto, niti predstavili se nista druga drugi. V želji, da bi lahko čim prej nekam sedla in tudi zato, da bi kar najhitreje začela vaditi jezik, je Tatjana Greto povprašala po najbližjem hotelu in dobila odgovor z imenom in opisom poti vred. Sledila je zahvala in to je bilo to. Ženski sta odšli vsaka v svojo smer in kmalu nista več niti pomislili druga na drugo. Toda obe sta pustili močan prvi vtis; Tatjana se je Greti zdela zelo lepa. Če bi imela sama tak obraz in postavo, bi se v nasprotju s to neznanko veliko bolje oblačila, a saj ni pomembno; njena naravna lepota je bila jasno vidna kljub športnim oblačilom in obilni nosečniški postavi. Tatjana pa je o Greti menila, da sicer ni zelo lepa, a se zna zelo okusno oblačiti. Opazila je, da je močno naličena; to dejstvo je njen obraz precej polepšalo, toda saj z vsakdanjostjo tudi ni bilo nič narobe. Pri potezah obraza in pri vsem drugem. Sama si je večkrat želela izgledati čisto povprečno; mama ji je nekajkrat rekla, naj pazi, da ji njena lepota ne bo prinesla težav in njene besede so se izkazale za prav preroške, kajti v tem trenutku je sama in z dvojno prtljago (v rokah in trebuhu) tavala po tuji državi. Dobro uro pozneje je Tatjana počivala v svojem apartmaju, Greta pa je doma možu pripravljala kosilo. Njuno srečanje je bilo zelo hitro pozabljeno. Ponovno sta se srečali dobre tri tedne pozneje, le nekaj dni preden se je Tatjana dokončno vselila v stanovanje nasproti njene hiše. Žensko je takoj prepoznala, spomnila se je nanjo zaradi hotela, Greta pa nje ne. Pozdravili sta se, toda Tatjana je še vedno tavala v nevednosti. Grete ni videla stopiti iz hiše, ni vedela kje živi in še vedno se ji ni niti sanjalo, s kom govori. Izidor je tega dne proti večeru obiskal Tatjano, da bi se pozanimal, kako ji gre. Prvih nekaj dni je zanj to postala kar navada; Janez ni mogel k njej zaradi službe (in soproge) in sama ni veliko hodila iz hiše. Toda Izidorjeva velika napaka je bila, da ji ni povedal, kje točno Janez živi. Janez bi ji moral to pravzaprav povedati sam, a ker se nekaj dni zapored praktično nista videla, je bilo kaj takšnega nemogoče. Ob tistem Izidorjevem obisku je Tatjana mimogrede omenila, da je govorila z neko sosedo. Izidor še pomislil ni, da gre za njegovo snaho; že na razdalji stotih metrov od Tatjaninega stanovanja je živelo ogromno ljudi. A ko je slišal sosedino ime, so mu šli po konci vsi lasje. V tej soseski je živela samo ena Greta in to je bila njegova snaha! Če ga v njegovih letih ne bo pokončala prostata, ga bo srce. Ne zaradi bolezni, ampak zaradi tega, kar so počeli ti mladi! Imelo ga je, da bi Tatjani vse pojasnil, a se je nekako ugriznil v jezik; to naj kar lepo stori njegov sin. On je zanj tako ali tako opravil že preveč dela. »V nedeljo spravi Greto z nekim izgovorom sem in glej da bo vse dopoldne pri nas, popoldne je lahko tudi,« je doma naročil ženi. »Zakaj pa to?« »Zakaj? Da bosta imela onadva mir!« Seveda mu ni bilo treba niti namigniti, koga misli, Cveta je takoj razumela. »Pha! In kaj boš ti?« »Poskrbel, da se najin sin prikaže pri Tatjani doma. Tudi zvlekel ga bom tja, če bo treba!« »Ja, daj no! Kaj naj rečem Greti? Čudno se ji bo zdelo, če jo prosim, naj pride sama.« »Ženski sta, izmisli si nekaj! Ne vem, generalno počistita celo hišo, skuhajta ozimnico, zaradi mene lahko gresta tudi k deseti maši, samo od doma jo spravi!« V nedeljo je Greta pri tašči preživela praktično ves dan, ni pa razumela, zakaj se je tast odpravil iz hiše skoraj v trenutku, ko je prišla. Prav tako se ji ni niti sanjalo, da Cvetkina in Izidorjeva hiša že od sredine tedna naprej spominja na prizorišče snemanja nemega filma … En dan po obisku pri Tatjani je Izidor v službi obiskal sina in mu povedal, kaj sta se zmenila s Cvetko. Janezu je bilo to več kot prav, pozanimal pa se je o materi. »Kaj ona pravi na vse to?« »Ne vem. Sanja se mi ne, kaj je s tvojo materjo. Zadnjih nekaj dni mi zjutraj še komaj reče ‘dobro jutro’.« »Zakaj? Je kaj naro…« Očetov strmi pogled mu je podal vsa potrebna pojasnila. »Aja.« »Veš kaj, hvala ti za to! Če ne bi ti …« V zadnjem trenutku se je spomnil, da sta v pisarni in utišal glas. »Dobro je. Unesla se bo. Do zdaj se je vedno.« »Ja, ampak do zdaj nisem še nikoli …« Še en Izidorjev pogled in Janezu se je zdelo pametneje utihniti. »Unesla se bo, samo malce časa potrebuje.« »Slabe tri mesece. Toliko časa ima, potem bo Tatjana …« »Res ne veš, kdaj je treba utihniti, ne?! Še tretjič; unesla se bo, trije meseci so več kot dovolj za to. Če pa se ne bo,« je uperil kazalec v sina, »boš ti govoril z njo in jo spametoval. Zapomni si; moj zakon ne bo šel po gobe samo zato, ker si se ti odločil zafrkniti svojega!« »Saj nisem …« »Tiho! S tvojo mamo sva poročena dlje, kot si sam na svetu! Ne vojska, ne delo, še Švabi naju niso uspeli spraviti narazen, kaj šele da naju boš ti in tvoja Lahinja!« Janez je hotel nekaj ugovarjati, a ga je oče utišal z dvigom roke. »Da mi ne pisneš! Pospravi svojo packarijo kakor veš in znaš, ampak pospravi jo. Uredi to, kajti v takšnih razmerah ne morem preživeti niti minute več, razumeš?« Janez je pokimal. Imelo ga je sicer, da bi vprašal, čemu se tako razburja; z materjo tako ali tako nista nikoli delovala kot uigran par, a lastnemu očetu tega ni mogel reči.
Eva Kurnik
… se nadaljuje
Dodaj odgovor