Zadnjič
Tedaj se še nisva zavedela, da je zadnjič. Spremenila sem načrte, da sem šla lahko k njemu. Bila sem utrujena, že rahlo omotična zaradi pozne ure. Želja po njem v sebi se je spremenila v nujo po objemu in bližini. Zadošča mi slišati njegovo dihanje, ga božati in ležati v njegovem objemu. Zadnjič. Ali bi bilo kaj drugače, če bi vedela? Mogoče. Tolikokrat sem se že poslovila od njega, da na vse skupne trenutke gledam kot na darilo.
Dotika se me in poskuša izpolniti obljubo. Napeljuje v smer, ki si jo želim, a za njo nimam dovolj moči. Če bi le lahko vsak dan zaspala in se ob njem tudi zbudila. Hrani me, ko ne rabim biti močna in vsemogočna. Življenje je v zadnjih letih tako veliko zahtevalo od mene. Koliko še zmorem? Bolečina, solze, negotovost, spremembe in hrepenenje so postali moj kontinuum. Spustila sem vse poznano, sprejela neštete zasuke in pogumno vztrajala. Imam občutek, da ne zmorem več. Samozadostnost me je izčrpala. Kje si, moški mojega življenja, da me potolažiš, zaceliš moje rane in poneseš del bremen namesto mene? Skuhaj mi čaj, zmasiraj utrujena stopala in dvigni težko škatlo. Prižgi nama svečke, da skupaj poslušava tišino. Zbeživa v neznano in zaplešiva gola pod oblaki. Veliko imam za dati, mogoče preveč. Ali si pripravljen vse sprejeti? Rada bi te razvajala, se smejala tvojim šalam in ti naklonila občudovanje. A vse to bi rada z njim, ki ne zmore.
‘’Ali je v tistem hipu opazil lesk v mojih solznih očeh, zavedanje minljivosti in novo poslavljanje?’’
Zbudim se in ga iščem z dotikom. Smeje se mi, ko z zaprtimi očmi plazim na njegovo stran postelje. Osreči naju z izjavo, da imava čas, tokrat se mu izjemoma ne mudi v službo. Pohitim na stranišče in gola skočim nazaj k njemu, uležem se na bok in ga z eno nogo objamem, roko pa položim na mehek puhek na prsih. Nekaj poljubov in njegov vonj, ki ga imam tako rada so dovolj, da dotiki postanejo bolj odločni. Dihanje se poglobi, nasmeh izgine, poželenje se zbuja. Brez da bi prekinila očesni stik, se spuščam čedalje nižje, do tako ljube igrače, ki me pripravljena čaka. Njegovo kimanje glave, ki kaže neučakanost in prošnjo, da izpolnim namero. Moja sapa, ki jo čuti že pred prvim dotikom jezika. In je že tam, znotraj mojih ust, kjer ustvarjam vakuum in z nežnim gibom zob razpiram kožico. S kroženjem jezika dražim na pravih mestih in ga znova popeljem globoko do grla. Pomagam si z roko, ki se sprehaja naokrog, stisne mehki vrečki in jima da vedeti, da kmalu pričakujem nagrado.
Naenkrat končam in se znova uležem zraven njega, tokrat mu obrnem hrbet. Brez pomisleka vstopi vame, brez dodatne predigre in nežnosti. Vzame me točno tako, kot sem jaz njega, sebično in igrivo. Močno me drži za bok in vleče k sebi, druga roka pa je zapletena v razmršene lase. V pavzi po prvem orgazmu se obrnem k njemu in ga poljubim. Zastoka in me jemlje naprej. Izmenjava sline je njegova šibka točka, ki ga nekontrolirano vzburja. Pomislim na jutranji zadah in ugotavljam, da ga nima. Ali ga imam jaz? Vedno znova me navduši, kako prijeten mi je njegov vonj in okus. Dojamem, da nisem prisotna v trenutku, pa odrinem misli na stran in znova uživam v pristnosti bližine in skupnem dihanju.
Prekotali se name. Pod njegovo težo se počutim zaščitena, hkrati pa tako ranljiva. Najtežje je, ko se umakne stran, jaz pa ugotovim, kako razgaljena sem. Predajanje pomeni izpostavljanje morebitni bolečini in zaupanje, da je ne bo. S svojimi sunki odrine nepotrebne misli in solze, ki mi spet polnijo oči. Zamižim in si dovolim zaplavati v nove krče telesa, ki me popeljejo v trans. Takoj, ko spet zadiham, pride novi val bolečine in ne zmorem več. Ne pokažem mu tega, vešče prikrijem. Izrazim željo, da me obeleži, da čim prej končava. Ali je v tistem hipu opazil lesk v mojih solznih očeh, zavedanje minljivosti in novo poslavljanje? Z roko se pripelje do konca in se razmaže po mojih prsih. Tiho sva, le dihava. Gledam ga, da bi si zapomnila vse tako znane delčke njegovega obraza. Zaspi. V sen utonem tudi jaz. Zbudi naju nuja odhoda. Hitiva, pakirava, se oblačiva in odideva. En hiter poljub pri avtu in laž »se vidiva kmalu«, ki prileti iz njegovih ust. Laž, ki je zame obljuba in predstavlja veselje, pričakovanje. Laž, ki se nadaljuje v načrtih naslednjih dni, ko mu kuham in nosim kosilo, otrokoma napovem skupen izlet in zaradi nesmiselnega izgovora sprejmem, da tega ne bo. Izgovor, laž ali resnica, ki ne upa biti izrečena? Ali je sploh pomembno? Besede, ki jih je izrekel namesto »živijo« niso krive za bolečino, ki mi moči obraz še nekaj dni. Kriva je moja ljubezen, ki ob njemu ne zmore biti izživeta in jaz, ki sem svojo potrpežljivost čakanja zvadila čez meje zdravega.
‘’Diham in goltam solze, sprejemam tako znano bolečino, ki pravi, da bo z mano za zmeraj.”
Pusti mi prostor, vzdržujeva tišino, potem pa znova omeni najine načrte. En njihov del je pozabil, drugega pa vztrajno odpira. Sprejmem. Priznam, da si ga želim – videti in začutiti. Pridi, prosim. Obriši mi solze. Zašepetaj, da sva »midva«. Zavriskaj, da si našel pot. Ostvari moje sanje, ki mi te bodo podarile. Zasliši mojo tišino in zaznaj bolečino, ki jo hraniš. Podari mi najlepše darilo za rojstni dan – sebe. Toliko prošenj ostane skritih za jezo in postavljenim zidom. Zato namesto vsega tega za dobro jutro berem slovo. Veselje ob pričakovanju utehe se obrne v zadetek s kamnom v srce. Diham in goltam solze, sprejemam tako znano bolečino, ki pravi, da bo z mano za zmeraj. Jaz pa ji odvrnem, da nikoli ne traja večno in sem jaz tista, ki jo bo kmalu odpihnila stran.
Do takrat pa moram jokati. Še zadnjič.
Kim
Dodaj odgovor