Mia – 1.del
Prvi del iz romana “Mia” – ZAPUŠČENA.
Mrtvo hladno je stopil skozi vrata, se nonšalantno sprehodil mimo nje, kot mimo stene.
V osmih letih njunega razmerja je kaj takega doživela prvič.
Ni ji bilo jasno, zakaj in od kje prihaja ta neznanec, ki naj bi bil njen fant?
Kaj se dogaja, je spraševala samo sebe? Čakala je pojasnilo, tako je stopicljala za njim.
Ko je še kar stal s hrbtom obrnjen proti njej, je začela nerodno lesti vase, poskušala se je skriti v objem lastnih rok.
Ko pa ga je z očmi, polnimi pričakovanja, s strani opazovala, kako si z rokama drgne brado, jo je začelo dušiti.
Pretok krvi v telesu se ji je v trenutku pospešil. Telo je zajela vročica. Dojela je, kaj se ji bo vsak čas zgodilo, začela je loviti sapo …
Zaprla je oči … Začutila metek … v prsnem košu ni čutila več utripa!
“Mia ne morem več, počutim se ujetega, izgubljam občutek svobode, na trenutke več ne vem, kdo sem.”
Za trenutek nastane tišina, šokirano zre vanj, ko nadaljuje: “Dušiš me, vse skupaj me duši.”
Pogled za trenutek dvigne in si gre z rokama skozi lase, besede pa še kar, brez občutka špricajo iz njegovih ust:
“Med nama ni več to to; oddaljila sva se … Nevem, kdaj sem te nehal ljubiti, najbrž bi moral že prej kaj reči, pa …”
Mia od presenečenja ne uspe izdaviti niti besede; zašibijo se ji kolena in z vso močjo se trudi ne pasti.
A ga to ne zmoti. Še huje, niti opazi ne … Nadaljuje …
“Prišel sem samo po nekaj svojih stvari. Tistih najnujnejših. Ostalo pridem iskati jutri.”
“Le koliko časa že premleva, da me bo zapustil,” si je mislila.
Ni razumela, kaj se dogaja. Skrivaj se je uščipnila, da preveri, če morda sanja. Zaboli jo in na koži se pojavi rahla rdečica.
Ne, ne sanja. Pred njostoji človek, ki ga ne prepozna. Surov, brezčuten. Sploh ni izbiral besed. Kot vkopana je stala in ga gledala.
Saj bi se premaknila, a je mišice niso ubogale. Samo gledala ga je. Izustiti ni mogla niti besede. V glavi se ji naslika pes z nagobčnikom. Revež bi rad na široko lajal, pa ne more.
Zmede jo dejstvo, da se primerja s psico. Njen tok misli prekine glas neznanca …
“Nekako naju ne vidim več skupaj,” izdavi s pomilujočim izrazom na obrazu.
“Boš kaj rekla?! Saj lahko jočeš ali kričiš, razumel bom.”
Zmajala je z glavo, globoko zajela sapo v upanju, da jo bodo noge ubogale do te mere, da se ne bo sesula.
Ne tu, ne zdaj, ne pred njim. “Vem, da sem te presenetil in da je vse to tako iznenada” je še kar trobezljal ne da bi se slišal.
“Iznenada?! … Se ti zdi?“- si je mislila, a rekla ni ničesar. Nemo je strmela v človeka, ki ji je sesuval svet.
Osem let je pometel pod predpražnik v manj kot treh minutah.
Mijine misli so preplavili dogodki preteklih dni, tednov, let …
Niso je zanimali razlogi za njegovo odločitev, saj jo je sprejel brez posveta z njo.
Se pravi mu njeno mnenje že ni pomenilo prav veliko, zakaj bi se potem trudila in spraševala.
Se poniževala. “Ne. Ne bom,” je odzvanjalo v glavi.
Komaj je zadrževala solze. V mislih je moledovala, naj že gre!
“Res ne boš nič rekla? Po osmih letih skupnega življenja si brez besed?!
Vem, da sem te razočaral, ampak vseeno sem upal na kaj več kot le tišino.”
Samo stala je, nemo, niti koraka naprej ali nazaj, nič.
Samo otopelost, razočaranje, bolečina, ostra, topa bolečina. Potem pa le izusti: “Pomagala ti bom spakirati.”
Liam presenečenega izraza na obrazu ni bil zmožen skriti, instinktivno ji je vrnil: “Kako prosim? Pomagala mi boš spakirati, sem prav slišal?” Sarkastično doda še: “Je s teboj vse v redu?”
Navzven je dajala občutek osebe, ki je na močnih antidepresivih, pretirano mirna, brezizrazna, a v njeni notranjosti je vreščalo kot v zabaviščnem parku. Nameni mu tog pogled in se z njim pogovarja zgolj v svoji glavi, usta ne zmorejo te moči, da bi se razprla.
“Le kakšno vprašanje je to? Če je z njo vse vredu?! Ga mora res spominiti, da jo je pravkar zapustil?!
Moški njenega življena, človek s katerim si je želela ustvariti družino, odhaja in to brez predhodnega opozorila ali namiga.
Kako za vraga naj bi vedela, da imata težave?!
Vedno tako srečen, nasmejan, zadovoljen, poln življenja. Potem pa to. In za povrh vsega on njo sprašuje, če je vredu?”
Stisne zobe, sklene pest in tako si želi, da bi ga lahko z vso silo udarila.
“Seveda sem vredu, zakaj ne bi bila,” se prisiljeno, sarkastično nasmehne in nadaljuje:
“Tako kot sem rekla, pomagala ti bom spakirat.”
Vidno užaljen, kot bi imel razlog za to, odrezavo pripomni: “Pridem juti, ko boš v službi, tako ti nebom v napoto.”
“Napoto?” je ponovila besedo v svoji razpadajoči glavi.
Tam je stala v prosojni pastelno roza negliže oblekici, na njuno obletnico, on pa pravi, da ji noče biti v napoto.
Smešno, kako ljudje obrnejo besede in namerno prenesejo krivdo na kvazi šibkejši člen.
Zmaje z glavo, zajame sapo in ostane neomajna …
“Prav, lahko jutri pakiraš, ko me ne bo. Ključe imaš.”
“Res te ne razumem, Mia. Kako si lahko po vseh letih tako hladna do mene?!”
Pripre oči in se zgolj v mislih sarkastično nasmehne: “Jaz hladna?! Po vseh teh letih?!” Stisnila je zobe, zadržala solze.
“Lahko noč, Liam.”
Zaprepaden, več kot očitno razočaran nad njeno reakcijo, odvrne zgolj z besedami:
“Ko zaključim s pakiranjem, ti bom ključ pustil pod predražnikom.”
“Ni potrebno. Zamenjala bom ključavnico. Obdrži ga.”
Nameni ji globok pogled, čakajoč, da bo še kaj rekla. A naposled obupa in odide brez besed.
‘’Navzven je dajala občutek osebe, ki je na močnih antidepresivih, pretirano mirna, brezizrazna, a v njeni notranjosti je vreščalo kot v zabaviščnem parku. Nameni mu tog pogled in se z njim pogovarja zgolj v svoji glavi, usta ne zmorejo te moči, da bi se razprla.’’
Sprehodila se je za njim in zaklenila vhodna vrata. Sesedla se je na tla in začela hlipati.
Solze kar niso nehale teči. Ostra bolečina jo je rezala v želodcu. V srcu ni čutila ničesar, razen tega da bije hitreje.
Bolelo je, tako hudičevo je bolelo. Ni mogla razumeti, kaj se je zgodilo, želela si je, da bi vse bile le bežne sanje.
Ampak niso bile, bila je realnost, bilo je njeno življenje, njeno razmerje.
Njeno končano razmerje. Ni vedela zakaj, zaradi česa ali koga. Zanimalo jo je zakaj, seveda jo je.
Je smiselno vprašati?! Bo potem lažje? Bo manj bolelo? Ima drugo? Kje je zamočila? Kaj je spregledala? Kdaj se je začel oddaljevati? Zakaj tega ni opazila? Zakaj?
Nikoli ni kazal nikakršnih znakov nezadovoljstva, vsaj nikoli ni ničesar rekel. Vedno je trdil, da je najlepša, da ne bi mogla bolje skrbeti zanj, da je ženska s katero želi imeti otroke. Spomnila se je besed: »Popolna si, ostani takšna in ljubil te bom zavedno«.
“Zavedno” si je zašepetala s prisiljenim nasmeškom na obrazu.
Trpljenje je utapljala v solzah, obenem pa je bila tako jezna, tako zelo jezna, da si je želela le stran.
Ni prenesla misli, da bi ostala v tem stanovanju, v stanovanju, kjer sta preživela toliko lepih trenutkov.
Kregala se nista prav veliko, pravzaprav nikoli.
Rada je stvari reševala s pogovorom, vedno je trdila, da je komunikacija ključ uspešnega razmerja. Pa je res?
Se ne bi morda raje kdaj skregala z njim? Bi potem bil še tu? Ni mogla verjeti, v koliko stvari je začela dvomiti.
Do tega dne pa na to niti pomislila ni. Verjela je vsaki njegovi besedi. Počutila se je izpolnjeno, vedela je da je ljubljena.
No sedaj ne ve več, ali je to bila le iluzija v njeni glavi. Je mogoče, da je že nekaj časa ne ljubi več?
Pa je zaradi svojih čustev spregledala njegova? Izgubila se je v vprašanjih in iskanju odgovorov.
“To ne pelje nikamor!”
Obrisala je solze z obraza, oblekla široke hlače in majico s kapuco. Sredi noči je šla teči. Potrebovala je to. Mir. Naravo.
Morala je preusmeriti misli nekam drugam. Tekla je kot še nikoli, pot je lil z njenega obraza, telesa, v trenutku je bila premočena.
Ni se ustavila. Srce je razbijalo, noge so bolele, bolečina v želodcu je rasla. Ustavila se je in začela bruhati. Spet je jokala.
Nikjer ni bilo žive duše. Le ona in drevesa. Žalost ni nikakor hotela zapustiti njenega telesa, oklepala se je je, kot otrok mame. Sesedla se je na tla. Zaprla oči in se vrnila v dan, ko sta se spoznala. Ko je od kemije med njima kar žarelo v zraku.
Telo je nehote prežela potreba po njem. Tako popolno je bilo vse. Tako je bila srečna. Videla je trenutek, ko je šel na kolena in jo zaprosil. Predstavljala si je, da bo ta dan nekaj posebnega, da si bo zagotovo izmislil kaj norega, to je znal.
Ni razumela, zakaj o tem razmišlja? Kako naj se sprijazni, da je odšel? Tako iznenada?
Bil je visok, lepo grajen, svetlo rjavih las in temnih oči, temnejše polti, razorožil jo je z lepimi besedami, bral jo je kot knjigo,
bil je njen kralj. Vse, o čemer je kadarkoli sanjala in si želela.
“Kako naj povem staršem?” Kar naenkrat jo je zbegala misel. Kaj si bodo oni mislili?“ Zagotovo bodo krivili mene.
Res so ga imeli radi, vzeli so ga za svojega. Tudi v njihovih očeh je bil popoln zame.”
Koliko stvari razhod prinese s seboj. “Se bom s tem kasneje ubadala, bodo že razumeli. Upam” si je mislila.
Bila je daleč od doma, vedela je, da se mora podvizati, če želi še pravi čas iti v službo.
Vstala je, poskušala je teči, pa ni šlo. Hodila je. Čez slabo uro je bila doma.
Pokonci je morala biti ob sedmih, kar pomeni, da sta ji ostali dve uri spanja.
Ulegla se je, zaprla oči. In jih spet odprla. Celih deset minut je zadremala. Vstala je. Nima smisla, si je mislila.
Ni vedela kaj naj, pa je začela pakirati. Njegove stvari je začela zlagati v vrečke.
Za trenutek se ji je zdelo narobe, da jih zlaga v vrečke za smeti, a si je hitro premislila.
Prvič v vseh teh letih se ni trudila, da bi jih zložila tako, da se ne zmečkajo.
Samo metala jih je notri, tlačila na silo, brez občutka. Jokala je, ves čas je jokala.
Ni mogla verjeti, koliko solz premore človek. Ampak njej jih ni zmanjkalo.
Do sedmih je imela vse njegove stvari na kupu.
“Kako smešno, vse kar gradiš osem let spakiraš v dve uri. Žalostno v bistvu.
Kako je življenje nepredvidljivo, ničesar ne moreš načrtovati …”
V trenutku je dojela, da je občutek, da imaš vse pod nadzorom, iluzija …
“Mater sem zmešana, sama s seboj se pogovarjam” s prisiljenim nasmeškom na obrazu izusti.
“Meša se mi; no ja, kot da se prvič pogovarjam sama s seboj” si je rekla medtem ko je videla svoj odsev v ogledalu:
“Ja kakšna pa si?!”
Sedela je v široki trenerki, zabuhla od joka, umazana od maskare, na glavi se je od nevem kje znašlo listje.
Skratka bila je videti vse prej kot urejeno in simpatično dekle, kakršno jo pozna “svet”.
Vedela je, da takšna ne more v službo, vedela je tudi, da ne more ostati doma, ker pride on.
“On pride pakirat svoje stvari. On, ki mi noče biti v napoto.” Spet se na obraz prikrade sarkastičen nasmeh.
Poklicala je v službo in se opravičila, da ne more priti, ker je čez noč zbolela, češ da ima visoko vročino in grlo jo boli.
Boji se, da je viroza in ne bi rada, da še kdo zboli zaradi nje. Bil je četrtek, zato je rekla, da bi ostala doma tudi v petek, in da bo čez vikend zagotovo že veliko bolje. V službi so seveda verjeli, saj običajno ni nikoli bolna, nikoli ne zamuja, vedno naredi vse tako kot mora, včasih ji očitajo, da se preveč trudi biti popolna, da je čisto v redu, če si dovoli tudi kakšno napako,
da je zaradi tega nihče ne bo obsojal.
Nikoli ji ni bilo jasno, da so jo dojemali kot nekoga, ki želi biti popoln.
Samo bila je. Ampak ni se pregovarjala, ni jih prepričevala v nasprotno. Zakaj bi?!
Potem ko je uredila odsotnost v službi, je potrebovala načrt, kam naj gre, kje naj počaka, da on pride po stvari in oddide.
Oddide zavedno. Težko je sprejela dejstvo, da je bil včeraj zadnji dan, ko ga je videla. In da se je osem let zaključilo tako bizarno. Takoj je morala preusmeriti misli, da ne bi začela spet jokati. Odločila se je, da gre na bazen. Z nikomer ni želela govoriti.
Bazen se je zdel najboljši izhod. Četrtek je, najbrž tam ni veliko ljudi, če že so, so starejši.
Obrisala je solze, uredila obraz, vzela kopalke, v torbo spravila še kopalni plašč in šla.
Nekako je pozabila da je ura pol osem, a so jo na to hitro opomnila zaprta vrata kopališča. Odprejo ob devetih.
Le kaj za vraga naj počne še uro in pol? Bo on sploh prišel tako zgodaj? Bo sploh prišel? Je nič več ne bo klical ali ji pisal?
Joj, kakšna zmeda. Mia je veljala za eno bolj urejenih in organiziranih oseb. Vse je imela načrtovano, lahko bi rekli,
da je celo svoje življenje popredalčkala.
Danes pa ni vedela niti tega, da se bazen odpre šele ob devetih. Usedla se je nazaj v avto na parkirišču, prižgala radio:
“Precej sončni dnevi so pred nami in upam, da imate koga, s katerim jih boste na kar se da zabaven način preživeli …
Naj vas opozorim, da se bo živo srebro precej povzpelo … zatorej drage moje dame, če še nimate …” ugasnila ga je.
Zmotil jo je pretiran entuziazem spikerke in kljub temu, da ni vedela, kdo je, jo je v nekaj sekundah ziritirala.
Zmotili so jo tudi neudobni avtomobilski sedeži, čeprav njihove neudobnosti do danes sploh opazila ni.
‘’Zakaj nekateri ljudje obtičijo v naših srcih kljub temu, da ne želijo biti del našega življenja?”
Ves čas je gledala v telefon in podzavestno vzdihovala. Nič se ni zgodilo. Sedela je celo uro in pol, vse dokler se vrata bazena niso odprla. Ko so se, je bila prva, ki je precej preplašeno stopala proti recepciji. Najbrž je izpadla čudaško, ampak se ni prav pretirano obremenjevala. V glavi je imela veliko večje težave, kot čudno pogledovanje receptorke. Preoblekla se je v kopalke, si nadela sončna očala in se ulegla ob bazen. Ležala je. Ni vedela, kako naj ne misli.
Občudovala je ljudi, ki so imeli sposobnost preprosto ne misliti na nič.
Njena glava je ves čas mlela, v nedogled. Spet se je jezila nase. In si ponavljala – »Ne misli, ne misli, ne misli …«
Njen »ne misli« so izrinile misli o poroki, družini, o vsem, kar si je še želela doživeti z njim.
Ko si je dovolila za trenutek zapreti oči, je ponovno občutila praznino in nešteto vprašanj brez odgovorov.
Telefon zazvoni. Zdrzne se. Srce se ji skoraj ustavi, adrenalin je na višku, pogleda ekran telefona, on.
S hitrim pogledom oplazi še uro … Enajst je. Drži telefon in zmedeno grizlja členke prstov?
Ve da mora dvigniti, a kaj naj mu reče?
Naj ga prosi, da si premisli, naj jo vzame nazaj, ker hoče, da sta skupaj, ker ga ljubi in živi zanj?
Ne ve, kako naj gre naprej brez njega, on je smisel in center njenega sveta, zakaj ji to dela?!
Želela si je, da bi se zgodilo nekaj, kar se več kot očitno ne bo … Razum ve, da noče moledovati za ljubezen.
Ljubezen je ali je pa pač ni.
In z njegove strani je več kot očitno ni bilo.
“Halo.”
“Hej Mia, kje pa si?”
“Tukaj.”
“Tukaj? Ne razumem? Kje tukaj?”
“Na bazenu.”
“Prosim? Na bazenu?”
“Ja.”
“Kaj za vraga počneš na bazenu?”
Za trenutek nastane tišina in ko Mia ne odgovori na vprašanje, nadaljuje:
“Glej, kakorkoli, jaz sem tu. Hvala, ker si mi pripravila stvari, saj veš, da ne maram pakiranja.”
Mia zavije z očmi, ko se Liam v čisto neprimernem trenutku nasmehne anekdoti o pakiranju, potem pa zaključi pogovor z:
”Uživaj na bazenu. Adijo.”
Konec pogovora. To je bilo to. Po osmih letih, je pogovor trajal ne več kot dvajset sekund. Groza. Spet so jo oblile solze.
Le s čim si je to zaslužila. Zakaj ona? Zakaj nekateri ljudje obtičijo v naših srcih kljub temu, da ne želijo biti del našega življenja?
Domov se ji ni mudilo. Če temu sploh lahko še reče dom. Obležala je na ležalniku, na praznem bazenu, no ja, skoraj praznem, receptorka je namreč še kar pogledovala proti njej in jo večkrat vprašala, če kaj potrebuje, ji kaj prinese.
Skratka, pretirano ustrežljiva, radovedna je bila. V tem trenutku je Miji absolutno odveč, zato jo je vljudno prosila, da ji da mir in da je to vse, kar potrebuje. Receptorka je jezna odkorakala za svoj pult. Mia je končno spet lahko zaprla oči.
To je torej to, konec moje zveze. Kaj pa zdaj?
Mia D.
… se nadaljuje
Dodaj odgovor