Pretres – VI

Kar ni mogla verjeti svoji lovski sreči. Niti na ulico še ni stopila, ko ji je dvigalo kot na pladnju serviralo prvo jed.

»Dober bo,« si je obliznila ustnice. »Po meri narejena obleka … zloščeni čevlji … ura ki ne bo nikoli premerila vsega časa, da bi jo poplačal s poštenim delom … in ta parfum.
Ljudje se ne moremo upreti temu pradavnem feromonu. Nanj se zgrinjamo kot čebele na med, ali še bolje, kot muhe na …

Uf, tudi sama je za trenutek izgubila glavo. Previdno! Ta nevarni vonj je še predobro poznala: diši po denarju.

»Zberi se,« se je jezno opomnila in živčno ošinila svoj odsev v stenskem ogledalu.
S pogledom je zdrsela po napeti tetivi gladkih nog in poznavalsko potipala smrtonosno ostrino visokih petk.
»Popolna sem. Nobenih možnosti nima,« se je levinja krvoločno nasmehnila. Naj se lov prične.

Kletka dvigala se je zaprla s kovinskim tleskom. Zver in krotilec sta si pogledala v oči.