Casper – 9.del
Deveti del iz zgodbe “Casper” – JUTRO.
Po mnogih to jutro njegovo ime ni bolelo. Hrepenenje je utihnilo, želja po njem se je skrila. Strup, droga. Substanci, ki nista bili dovolj, da bi obstala, sta tekli po njenih žilah od prvega dotika. A to jutro nista preplavili njenega telesa.
Spraševala se je, ali bo s časom pozabila, da je nekje tam.
Je bila napaka, da je izbrisala vse, kar je spominjalo nanj?
Si želi pozabiti, da je bil del njenega življenja?
Ne boli več in z veseljem bi se spet zazrla v sliko, kjer žarijo modre oči. Nagajiv nasmešek; lasje, ki so ga le redko ubogali.
Tu pa tam mu je uspelo poslati sporočilo, ki bi si ga želela še enkrat prebrati. Ampak ničesar več ni imela …
bledel je, izginjal iz njene biti.
‘’Hvaležna je bila zanj … Naučil jo je usvojiti besedi strah in svoboda.”
Kaj bi mu rekla, če bi ga spet videla? Ta misel jo je prešinila, ne da bi vedela, zakaj. Kaj reči, ko naj bi že vse povedal?
No, morda pa ni potrebe po besedah, se je hudomušno nasmehnila; če bi jo lahko slišal, bi zavil z očmi in si mislil, da je absolutno brezupen primer. Prav je imel. Tako zelo prav. Nikoli ni znala razbrati, ali ga je njena potreba po njem vzburjala ali si je morda želel nekoliko bolj zadržane dekline. Verjela je v prvo tezo, kakopak.
Že dolgo se ji ob misli nanj ustnice niso privihale navzgor, a to jutro se je zdelo, kot bi se vrnila v tisti čas, ko jo je opazoval od daleč, ne da bi ona to opazila. Ko si jo je želel, ne da bi ona sploh pomislila, da je to mogoče. V čas, ko je bilo njeno življenje polno hihitajočih trenutkov, brez slutnje, da se bosta njuni poti prepletli.
Kako lahkotno, zgolj s tleskom prstov, življenje ubere novo smer in ti pošlje človeka, s katerim nimaš skorajda nič skupnega, a odkrije znotraj tebe nov horizont. Hvaležna je bila zanj … Naučil jo je usvojiti besedi strah in svoboda.
‘’Hrepenenje je utihnilo, želja po njem se je skrila. Strup, droga. Substanci, ki nista bili dovolj, da bi obstala, sta tekli po njenih žilah od prvega dotika. A to jutro nista preplavili njenega telesa.”
Potrdil je njeno zavedanje, da ljudje odhajajo iz naših življenj, da se čustva spreminjajo, da se še tako idiličen sprehod v dvoje zaključi v osami. Nihče se ne ozre nazaj, sploh če je njihov korak že dolgo tega zamenjal smer s tvojim. Upala je le, da so tudi boleča poglavja v življenju blagoslov, ki te nagradijo s svežim začetkom.
Prešinilo jo je v trenutku … vedela je, kaj bi mu rekla, če bi spet našel pot do njenih vrat: Ne bodi sramežljiv, »prizadeni« me še bolj! »I’ve got this!«
P.S.: »I can crave you, but you don’t need to know.«
PREDVAJAJ: Billie Eilish – NDA
Kiddo
… se nadaljuje
Dodaj odgovor